Vprašanje, ki nam ga zastavlja Nevidni mož, je provokativno v svoji preprostosti: so moški, ki zlorabljajo ženske, nevidni? Ali pa se samo vsi pretvarjamo, da jih ne vidimo, da bi lahko toliko bolj velikopotezni odigrali "šokiranost", ko se kateri od njih razkrije?

Studio Universal je že pred leti napovedal, da bodo iz arhiva potegnili svoj repertoar "klasičnih pošasti" ‒ od Drakule do Frankensteina in drugih arhetipskih figur ‒ ter jim vdahnili novo življenje s sodobnimi adaptacijami. Po medli Mumiji s Tomom Cruisom na čelu se je bilo nekaj časa govorilo o Nevidnem človeku, ki bi ga igral Johnny Depp. (Kako bi to funkcioniralo? Bi v zraku visel kup nacefranih rockerskih šalov?) A pri Universalu so se naposled odločili za malo bolj aktualen in izviren pristop k rebootu "Vesolja pošasti". Od kultnega znanstvenofantastičnega romana Nevidni človek izpod peresa H. G. Wellsa v novi adaptaciji ni ostalo veliko, od istoimenskega filma iz leta 1933 še manj. Oboževalci ene ali druge "predloge" bodo zato najverjetneje razočarani, a če sprejmemo, da je Nevidni človek odprt za različne interpretacije, je film scenarista in režiserja Leigha Whannella dragocen dodatek h kanonu.

Elisabeth Moss, ki je že s stransko vlogo v grozljivki Mi pokazala, kako dobro se lahko odreže v žanrskih izdelkih, je sijajna v vlogi, ki od nje zahteva tako paničen pogled preganjane živali kot tudi jekleno moč in eksploziven bes. Ob liku Cecilie Kass, ženske, ujete v zvezi z genialnim izumiteljem in pionirjem na tehnološkem področju (Oliver Jackson-Cohen), se je zelo lahko vprašati: kako daleč bi šla vsaka med nami, da bi rešila lastno kožo, lastno prisebnost?

Razpoloženje odlično nastavi že uvodni prizor: Cecilia se sredi noči po prstih, z nemogoče tihimi in počasnimi gibi splazi iz postelje, onesposobi alarmni sistem in smukne iz hiše, ne da bi pri tem zbudila Adriana. V sekundi, ko je zunaj njegovega fizičnega dosega, plane v paničen beg in s pomočjo prijateljice, ki jo v avtu čaka za prvim ovikom, tudi izgine v noč. Scenarij k temi družinskega nasilja pristopa skrajno učinkovito: v kali zatre vsa ugibanja o tem, kako in ali se je situacija dovolj zaostrila za nočni beg, vprašanja o tem, zakaj in kako dolgo zlorabljane ženske ostajajo v nasilnih zvezah ‒ zanima ga predvsem, kako težko je uiti iz (nesporno) nevarne situacije in kako globoko je v žrtvah vsajen strah, da jih bo njihov mučitelj zvlekel nazaj v pekel, iz katerega so se rešile. Adrian je s Cecilio na vsakem koraku, pa čeprav je skrita na njemu neznani lokaciji, in tudi po tem, ko jo doseže vest o njegovem samomoru.

Kombinacija Ceciliinega občutka krivde, ki pogosto spremlja preživele žrtve travme, in pa Adrianove čudaške oporoke, po kateri ji ‒ pod zelo specifičnimi pogoji ‒ pripada kup denarja, poskrbi, da protagonistka noč in dan razmišlja o svojem mrtvem partnerju.

Toda ali je Adrian res mrtev? Skoraj takoj po njegovi smrti začne Cecilia opžati predmete iz svojega starega življenja, predmete, ki nakazujejo, da jo nekdo zasleduje in ji to tudi hoče dati vedeti. Steklenička pomirjeval, ki je ni prinesla s seboj v novo življenje, kar naenkrat na robu umivalnika. Nož, s katerim je še pravkar pripravljala večerjo, izgine z mize. Sredi noči odeja brez pravega razloga zdrisi s postelje, v kateri Cecilia spi.

Ker je Nevidni človek relativno nizkoproračunski film (konec koncev gre za produkcijo Jasona Bluma!), je bilo treba vtis "paranormalnega" namesto s posebnimi ustvariti s praktičnimi učinki, in to se je izkazalo za enega največjih adutov produkcije. Whannell ogromno doseže že s premikanjem majhnih rekvizitov, ki med enim in drugim kadrom nepojasnjeno zamenjajo mesto.

Situacija funkcionira tudi v prenesenem pomenu: Ceciliino življenje je na prvi pogled banalno in nevpadljivo, a nazorno pokaže, kako grozljive so lahko za žrtve nasilja tudi prazne sobe, sobe, v katerih se nikoli ne morejo počutiti zares varne, čeprav grožnje okolica sploh ne zazna. Zanimiv pristop je tudi kadriranje praznih prostorov, kjer načeloma ne stoji nihče ...

Scenarij se na zelo inteligenten način poigrava tudi s položajem gledalca: ves čas nam pokaže dovolj, da zagotovo vemo, da se Cecilii dogaja nekaj nenavadnega. Na nobeni točki ne skuša ustvariti tiste znane dileme: Ali se ji je morda zmešalo in je vse v njeni glavi? Je zapita, odvisna od pomirjeval ali pa samo preračunljiva koristoljubnica, ki skuša priti do Adrianovega bogastva? Ne, ves čas je jasno, da jo Adrian zares preganja, in v isti sapi je jasno tudi, da ji nihče ne bo verjel.

Bolj se trudi okolico prepričati, da je v nevarnosti, bolj skeptično ta okolica gleda ne samo na njeno trenutno stanje, ampak tudi na zgodbo o pretrpljenem nasilju. Cecilia je ženska, ki ji družba ne verjame, ženska, ki mora svoje obtožbe postaviti na tehtnico proti argumentu, da "vsi vejo, da je bil Adrian genij in spoštovan človek". In niti slučajno ne more računati na to, da se bo tehtnica nagnila v njeno smer. Hej, ženske kar naprej lažejo, da bi blatile poštene može!

Ogled Nevidnega moža je (namerno) skrajno frustrirajoča izkušnja, neizbežni preobrat pa zato toliko bolj katarzičen. Film ne prestraši samo s tem, kar pokaže, pač pa predvsem s tem, kar pove o družbi, v kateri živimo.

ocena: 4+