To je eden od vzrokov, zakaj v šolskih razredih izbruhne medvrstniško nasilje. To temo je v podkastu Številke podrobno razložila psihologinja Katja Košir s Filozofske fakultete v Mariboru. Ena njenih pogostih tem raziskovanja je prav medvrstniško nasilje. To temo bo predstavila na Tednu možganov (ki je preložen na čas po koncu karantene).

Prišli ste iz Maribora v Ljubljano, cestnoprometna pravila pomagajo pri čim varnejši poti. Lahko postaviva vzporednico s šolskimi pravili, ki učencem pomagajo čim varnejše priti skozi šolsko okolje?
Vsekakor. Šolska pravila so osnova za občutek varnosti. Varna šola mora biti nujno šola, kjer so pravila jasna na način, ki ga učenci razumejo. Pravila so povezana tudi s področjem socialnega vedenja, pri čemer je zelo pomembno, da so smiselna. Od otrok ne zahtevajmo stvari, ki niso mogoče. V šolah (sicer z dobrimi nameni) pogosto želimo, da so otroci med seboj prijatelji. To je zelo nepristno! Med seboj seveda nismo vsi prijatelji. Osnovnošolski razred je izjemno heterogena skupina, ki jo skoraj izključno združujeta le lokacija bivanja in starost, sicer je razred prostor izjemne raznolikosti. Ne vem, ali v življenju pozneje obstaja kakšen kontekst, kjer sodelujemo z ljudmi, ki so tako drugačni od nas samih (po interesih, vrednotah, navadah, načinih izražanja čustev ...). V OŠ je ključno učence naučiti shajati s to raznolikostjo.

To je dobra šola, precej heterogeno je tudi službeno okolje. Sodelavce običajno sicer druži isto zanimanje, a tudi tam ni vsak z vsakim prijatelj in vsak se mora naučiti, da lahko sobiva z drugimi.
Šola je izrazito formativna izkušnja, je eden ključnih kontekstov, ki nas uči o sebi in drugih, uči nas sobivanja. Zelo je pomembno pravo razmerje med zahtevnostjo in oporo, ki jo učenci dobijo. Če želimo, da je šola varno in spodbudno učno okolje, morajo biti pravila pristna. Od otrok ne zahtevamo čustev, ampak vedenje. Tisto, kar je velik izziv za učitelje sploh v nižjih razredih OŠ, je naučiti otroke, kako shajati, kako dovoliti tudi negativna čustva, hkrati pa vendarle čustva uravnati tako, da se ne bodo kazala v nesprejemljivem vedenju. Pogost argument, ki ga slišimo v šolah, ko učitelj vpraša učenca, zakaj je udaril vrstnika, ta reče: "Ker ga sovražim." To ne bi smel biti sprejemljiv argument. Učiteljeva odgovornost naj bi bila, da učence nauči, da ne rečejo "ne smeš ga sovražiti", ampak raje "OK, razumem, tako se počutiš, ampak kaj bova naredila, da se boš s svojimi čustvi spoprijel na načine, ki ne bodo šli v smer nespoštljivih odnosov".

Koliko se sami spomnite medvrstniškega nasilja iz šolskih klopi? Ljudje se običajno prej spomnimo pozitivnih izkušenj.
Spomnim se prijetnih in neprijetnih trenutkov. Moja izkušnja je zelo tipična. Ko sprašujem študente po spominih iz osnovnošolskih dni, se običajno ne spomnijo učnih vsebin, ampak tistega, kar je vezano na medvrstniške odnose. Ti so lepilo, ki otroka lahko na šolo prilepijo ali pa od nje odvrnejo. Če otroka vprašamo, zakaj (ne) rad hodi v šolo, bo skoraj vedno odgovor povezan z vrstniškimi odnosi. Razlogi so običajno povezani z občutki nesprejetosti, odsotnostjo občutka varnosti, da nimajo nikogar za druženje ali da je otrok celo tarča medvrstniškega nasilja.

Temo medvrstniškega nasilja boste predstavili na Tednu možganov. Kolikšen del vaših raziskav je sicer namenjen tej tematiki?
Z medvrstniškim nasiljem se v zadnjih letih zelo intenzivno ukvarjam. Tega ne počnem iz nevrološkega vidika, ki bo predstavljen na omenjenem dogodku. Veliko se poglabljam v to področje, poskušam biti seznanjena z najnovejšimi spoznanji s tega področja, veliko delam s šolami in vodim razna izobraževanja za strokovne delavce, kar mi pomaga pri stalnem preverjanju uporabnosti spoznanj. Ugotavljam, da so to znanja, ki jih učitelji zelo potrebujejo. Izobraževanje predmetnih učiteljev bodočemu učitelju ne daje popolnoma realne slike, kaj bo počel, ko bo prišel v učilnico. Predmetni učitelj je običajno dober strokovnjak za svoje področje, izrazito podhranjena pa so v izobraževanju področja, ki so večinski del, s katerim se srečuje pri svojem delu: vodenje razreda, vzpostavljanje odnosa z učenci, odzivanje na moteče vedenje, preprečevanje medvrstniškega nasilja, sooblikovanje vrstniških odnosov ...

Sorodna novica Učitelj za 21. stoletje

Eden od stereotipov je, da je učitelj v zadnjih letih precej izgubil svojo avtoriteto. Ima to kakršen koli vpliv?
To niti ni stereotip. Avtoriteta je danes nekaj, kar ni več samoumevno. Tega ti ne da več naziv. Biti učitelj je eden najzahtevnejših poklicev, če ga želiš opravljati v vsej svoji polnosti in se spopadati z vsemi izzivi, ki jih ta poklic prinaša. Avtoriteta je nekaj, kar si mora učitelj na neki način pridobiti. Tuja literatura vlogo učitelja opisuje z izrazom warm demander. Učitelj je torej nekdo, ki je hkrati podporen in zahteven. Ta umetno ustvarjenja dihotomija "zahtevna šola ali prijazna šola", na katero pogosto naletimo na različnih razpravah, se mi zdi nesmiselna dilema. Šola neizogibno mora biti oboje! Učenje je vedno nežno siljenje k izstopu iz območja udobja. Učitelj je tisti, ki mora učenca poriniti, morda je problematično vztrajanje, da morajo biti zahteve enake za vse učence. Na dolgi rok to vodi k temu, da imamo v 4. razredu učence, ki so se naučili, da šola ni za njih, saj v tem okolju ne morejo biti uspešni. Učenje je vedno izstop iz območja udobja, učitelj, ki je samo zahteven, ne pa tudi podporen, učenca porine v prepad. Učenje je vedno skok v neznano, učitelj ga nato pusti, da pade. Ko se to nekajkrat ponovi, učenec ugotovi, da ne more biti uspešen. To je na dolgi pot zanj zelo neugodno, tako dobimo učenca z držo naučene nemoči. V mladostništvu se to kaže kot zavračanje šole, ki je "bedna in brezvezna". Učitelj naj bi učenca potisnil, če poleti, smo zanj veseli, če pa pade, mu nastavimo mehko blazino, da lahko neuspeh predela. Učenci nas potrebujejo, ko so neuspešni, takrat je ključna vloga učitelja, saj mora z učencem osmisliti neuspeh.

Kako strokovnjaki definirate medvrstniško nasilje?
To je vedenje, pri katerem se učenec (ali skupina) praviloma dlje časa nasilno (fizično, besedno, odnosno) obnaša do posameznika. Pri tem je ključno neravnovesje moči, to ga loči od konflikta. Spori so čisto v redu, saj so v tako heterogenem okolju neizogibni in dobrodošli. Medvrstniško nasilje pa nikoli nima pozitivnih posledic. Vsi vpleteni v konfliktu imajo vsaj neki vpliv na nadaljevanje dogodkov, žrtev medvrstniškega nasilja pa je izrazito v položaju, v katerem nima vpliva na nadaljnji potek dogodkov. Kar koli naredi ali reče, še vedno ostaja žrtev. Medvrstniško nasilje je težko prepoznavno, ker neravnovesje moči ni tako izrazito jasno, ne govorimo vedno o fizičnem neravnovesju. Gre za učenčev občutek, da ne more sam reševati stvari. Odrasli lahko hitro napačno sklepamo, da bi se lahko branil, a se ne, zato so odzivi na to nasilje (ko učenec sam poroča o tem) tipa "sama se zmenita" izrazito neempatični. Učenec, ki čuti, da lahko sam uredi zadevo, tega dogodka ne bo prijavil učiteljem.

Če je moč obojestranska, je najbrž priporočljivo, da učenci najprej vendarle skušajo sami rešiti spor?
Kadar gre za situacije, v katerih to učenci zmorejo sami, je že prav, da se dogovorijo sami. Pri mlajših učencih je vseeno priporočljivo, da to učitelji od daleč spremljajo. Stališče "naj se sami zmenijo" je lahko škodljivo. Ali se odrasli znamo vedno sami zmeniti? Če bi se, potem ne bi potrebovali sodišč, mediacij, odvetnikov ... Ne znamo se. Potem pa pričakujemo od 8-, 13- ali 16-letnikov, da bodo sami znali reševati situacije, ki imajo značilnosti medvrstniškega nasilja. To je naiven pogled. Učiteljeva naloga ni, da rešuje spore namesto njih, ampak da mediira, ko čuti, da se bo problem rešil z zmago močnejšega.

Koliko je sploh medvrstniškega nasilja v slovenskih šolah?
Številke so nehvaležne. Seveda jih potrebujemo, da znamo vsaj grobo oceniti, koliko je pojav prisoten. Pri pojavih, kot je medvrstniško nasilje, je zelo težko govoriti o zelo točnih številkah, ki bi govorile o točni razširjenosti. Odvisno je tudi od načina pridobivanja podatkov. Če učence povabimo, naj poročajo, kako pogosto so doživeli oblike vedenja, ki imajo elemente medvrstniškega nasilja, bi bilo neko povprečje vseh raziskav, da je približno ena tretjina vseh učencev že imela enkratno izkušnjo viktimizacije v zadnjega pol leta. Kronično medvrstniško nasilje pa je na srečo redek pojav. V neki skupini so običajno usmerjeni na enega posameznika. Tuje raziskave imenujejo običajno kot ključni dejavnik tveganja, da si najmanj v skladu z nepisanimi razrednimi normami. Kronične oblike so redek dogodek, a to ne pomeni, da si lahko kar oddahnemo. Tuje raziskave kažejo, da je na šolah, na katerih je nasilja manj, izkušnja posamezne viktimizacije toliko težja, ker "sem eden redkih, ki se mi to dogaja". Ta izkušnjo si potem otrok razlaga, da je "očitno nekaj narobe z menoj". Zelo je pomembno sporočilo, da žrtev ni odgovorna za to, kar se ji dogaja. To nasilje je izrazito stvar skupinske dinamike.

Ali nasilneži s tem vedenjem nadomestijo manko na drugih področjih (morda pozornosti, ljubezni)?
Tipični nasilneži niso nujno kakor koli prikrajšani. To, da je izvajanje nasilja v razredu stvar nekih dejavnikov na ravni družine, v kateri je več nasilja, ali da v teh družinah težave rešujejo na tak način, je bolj mit. To je lahko škodljivo, če ga namreč učitelji preveč ponotranjijo, lahko ta stigma pride na celotno družino tega učenca. Ni vse od doma, šola je novo okolje z novimi pravili in nišami. Če govorimo o izvajalcu nasilja, je izjemno pomembno vedeti, da bolj kot osebnostne značilnosti posameznika nasilje napovedujejo niše v okolju, s katerimi lahko potencialni nasilnež zadovoljuje svoje potrebe. Opazovalci imajo izjemno pomembno vlogo v dinamiki medvrstniškega nasilja, ker običajno nastaja ravno zaradi same skupine. Osnovni namen nasilja je zelo pogosto pridobiti socialno moč. V obdobju mladostništva je to še toliko bolj izrazito. Mit – da je učenec, ki izvaja nasilje, nekdo z neustreznimi socialnimi spretnostmi – morda še drži v otroštvu, v mladostništvu pa ne več. Takrat je izrazito pomembno, kako me vidijo drugi. Priljubljenost postane zelo zaželena dobrina. V tem obdobju se učenci hitro naučijo, da za priljubljenost tekmujejo. Nasilje je lahko strateški način, kako si to priljubljenost zagotoviti. Raziskave kažejo, da gre za kombinacijo prosocialnega vedenja in izvajanja medvrstniškega nasilja, običajno na račun tistih, ki imajo v razredu manj socialne opore.

Pri opazovalcih je najbrž ključen še en psihološki moment, to je porazdelitev odgovornosti, kar lahko vodi v to, da nihče ne odreagira.
V obdobju otroštva je še dokaj lahko otroke "naučiti", da nam sami poročajo o nasilju. Takrat je ključno, da jih opozarjamo, da nasilje ni v redu, če pridejo povedat, da se nasilje dogaja, to ni "toženje", da ni v redu, da na tak način vzpostavljamo odnose. V mladostništvu je to mnogo težje, takrat je vsem pomemben status v skupini. Če priljubljen izvajalec nasilja počne, kar počne, se je temu težko upreti. Pogosto preveč posplošujemo pasivnost opazovalcev in to pripisujemo odsotnosti empatije, a to ni res! Raziskave kažejo, da mladostniki tudi ob opazovanju nasilja doživljajo čustveno stisko, večina mladostnikov ve, da nasilje ni v redu. Ob tem so v stiski, ker so v dilemi, da bi se postavili za žrtev, hkrati pa se ne želijo izpostaviti, ne želijo postaviti svojega položaja na kocko, s tem bi tvegali, da bodo sami naslednja žrtev. Večina zato ne naredi ničesar, to pa le še okrepi misel, da drugi nasilje odobravajo. Eden od učinkovitih ukrepov je morda, da jim omogočimo priložnosti, da lahko odkrito izrazijo svoja stališča do medvrstniškega nasilja.

Če greva korak širše in se iz razreda preseliva na celo šolo. Kako naj se ta obnaša do medvrstniškega nasilja?
Najbolj škodljiva je drža, da pri nas ni nasilja. Pometanje problema pod preprogo je najmanj funkcionalno, vodi v najmanj učinkovite odzive in stopnjevanje nasilja. Zelo je pomembno, da je jasna struktura, da so jasna pravila in sankcije, ne nujno za vse enake sankcije, te ne smejo biti po principu ničelne tolerance. Ti pristopi izhajajo iz prejšnjih desetletij iz ZDA, ko so na ta način skušali omejevati mamila in celo orožje. Ničelna toleranca pomeni, da se na vsako majhno neustrezno vedenje ostro in enako odzovemo. Pri reševanju medvrstniškega nasilja v šoli pa to ni priporočljiva praksa, ker je zelo pomembno raziskati, kaj se sploh dogaja. Ob prehitrih zaključkih lahko pridemo do zelo napačnih sklepov.

Sorodna novica Pomembno je, da je učitelj Človek

Kakšna bi morala biti vloga staršev?
Medvrstniško nasilje je izrazit pojav, pri katerem je vloga učiteljev pomembnejša od vloge staršev. Učitelj je tisti, ki dela s celotno skupino. Medvrstniško nasilje je stvar vrstniške dinamike, stvar vrstniškega konteksta. Starš nima vpliva na celotno skupino, v najboljšem primeru lahko vpliva na svojega otroka. Seveda starši lahko v teh situacijah pomagajo, da učenca slišijo, opazijo stvari v njegovem vedenju, ki bi kazale na stisko. Učencem je zelo težko poročati, da se jim dogaja tako nasilje. Tudi otroci, ki imajo s svojimi starši dobre odnose, tega ne bodo povedali zelo zlahka. Treba je biti pozoren na znake stiske, zato je treba otroku prisluhniti. Če smo starši otroka, ki izvaja nasilje, moramo slišati sporočilo, to ni znak, da smo odpovedali kot starši. Odraščanje je obdobje oblikovanja posameznika. Ljudje delamo tudi stvari, ki so napačne. Če otrok dela napačne stvari, potrebuje okolje, ki mu bo to povedalo na spoštljiv način.

Medvrstniško nasilje ni nekaj novega, poznale so ga tudi prejšnje generacije, zato pa je nekaj novega spletno nasilje. Lahko je celo hujše, saj ni povezano le s šolskim okoljem.
To je oblika nasilja, ki prihaja v posameznikov dom, v njegovo otroško sobo. Tudi publika je mnogo večja. V šoli so to videli vsi moji sošolci, na spletu pa je občinstvo neomejeno. Po drugi strani pa je treba vedeti, da raziskave kažejo, da je spletno nasilje podaljšek tega, kar se dogaja v razredu. Učenci, ki so žrtve nasilja na spletu, so običajno žrtve tudi v razredu. Dinamika se seli v drug prostor, v katerem vzpostavljajo odnose. Raziskave, ki so primerjale psihološke in psiholsocilane izide učencev, ki so žrtve na spletu in razredu, kažejo, da je še vedno bolj neprijetna izkušnja biti žrtev v razredu (v dejanski situaciji) kot pa na spletu.

Na začetku sva šolo primerjala s službenim okoljem. Ali lahko enako primerjava medvrstniško nasilje in mobing (v obeh primerih gre za neravnovesje moči)?
To je zgolj moje mnenje, ker ne poznam nobene raziskave, ki bi hkrati raziskovale oboje. Učence učimo učinkovitega spoprijemanja s situacijami, v katerih se dogaja medvrstniško nasilje ali v katerih smo v konfliktu, v tem formativnem obdobju mislim, da bi utegnilo zmanjšati verjetnost neprijetnih pojavov pozneje. Med mobingom, ko se nasilje izvaja nad posameznikom na delovnem mestu, in medvrstniškim nasiljem je še ena pomembna razlika, obdobje šolanja je formativna izkušnja, v tem obdobju je treba, da odrasli poskusimo čutiti empatijo tudi do tistega, ki nasilje izvaja, in mu omogočiti popravni izpit. Jasno, da ga tudi kaznujemo, a mu poskusimo omogočiti situacije, ko bo vzpostavljal vedenjske vzorce, da z njimi svoje potrebe in stiske izraža na načine, ki so bolj socialno sprejemljivi.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Katja Košir govori še o drugih temah: zakaj učitelji na prehodu v adolescenco izgubljajo "moč" nad učenci, ali je učitelj svojo avtoriteto izgubil tudi zaradi vse večje vpletenosti staršev, ali je bilo včasih več ali manj medvrstniškega nasilja, ali danes učence preveč zavijamo v vato ter seveda na vprašanje, kaj nas dela ljudi. Vabljeni k poslušanju.