Ivico Buljana, gledališkega režiserja, je koronakriza ustavila tik pred koncem projekta Zgodovina bestialnosti po romanih Jensa Bjørneboeja na Norveškem. Novi projekti čakajo na vnovični zagon, stare predstave pa si lahko pogledamo na družbenih omrežjih. Prav tako še ni jasno, kaj se bo dogajalo z gledališči, tako nacionalnimi, kot je Hrvaško narodno gledališče, v katerem od leta 2014 Buljan dela kot ravnatelj drame, kot tudi tistimi manjšimi z neodvisne scene, kot je Mini teater, ki ga skupaj z Robertom Waltlom že leta vodita v Ljubljani.

Kaj počnete med izolacijo?

Mogoče se sliši pretenciozno, če rečem, da se mi je uspelo spočiti. Zadnja leta živim v evforičnem ritmu, zadnjih pet let kombiniram Hrvaško narodno gledališče in Mini teater, različna gostovanja … Ampak ta počitek je samo privid. Prvi mesec je bilo prekrasno brati kot v študentskih letih, biti doma in razpolagati s svojim časom, gledati filme … ampak zdaj se že pojavljajo resna vprašanja.

Vprašanja v povezavi gledališčem in kako naprej?

Pravzaprav sem zadnji teden ves čas v stiku z gledališkimi kolegi iz Nemčije, Francije in Norveške. Na Norveškem sem začel pripravljati predstavo Zgodovina bestialnosti po romanih Jensa Bjørneboeja, anarhističen cikel o kapitalizmu 20. stoletja, ustavilo nas je dva tedna pred premiero in je projekt ostal nedokončan. Kolegi me kličejo, da bi določili čas, kdaj bi lahko nadaljevali delo, ampak tega zdaj nihče ne ve. Po drugi strani se tudi vrstijo vprašanja v povezavi s Hrvaškim narodnim gledališčem, ki zajema dramo, opero in balet. Drama bi se še morala reorganizirati. V gledališče lahko pride 200 namesto 750 gledalcev, to je že nekaj. Ampak kaj pa bo z opero in baletom? Sam ansambel na odru ima skoraj 150 ljudi.

Vaš zadnji projekt v Ljubljani je bila velika koprodukcijska predstava SNG-ja Drama, MGL-ja in Cankarjevega doma 2020, ki nas vrača v začetke človeške vrste in iz človeka poskuša dobiti nekaj več kot le potrošnika in delavca. Ta predstava bi danes dobila še dodatne konotacije?

Absolutno. Spominjam se, ko sem na začetku tega projekta začutil, da v gledališču, še posebej v tako veliki dvorani, v koprodukciji treh velikih gledališčih, obstaja nekaj zelo zanimivega. V ta projekt smo šli, da bi raziskali, kaj se nam dogaja v tem času in kaj nas čaka v prihodnosti. Ta predstava je pravzaprav delovni proces in se nenehno spreminja. Z igralci, s katerimi sem nenehno v stiku, sem se pogovarjal že po družbenih omrežjih, kakšna bi bila predstava, če bi jo zdaj igrali. Izbrali bi drugačne dele, ker smo v delovnem procesu imeli veliko več gradiva, kot smo ga uporabili. Prej smo se bolj ukvarjali z zgodovino, zdaj bi se bolj ukvarjali s sedanjostjo in prihodnostjo. V predstavi je en prizor, v katerem Marko Mandić govori o netopirjih – vampirjih, takrat nam to ni bilo preveč zanimivo. Potem smo ugotovili, da so netopirji pravzaprav vir te okužbe, ki je paralizirala ves planet, in to nas je resnično presenetilo. Presenetilo nas je, koliko malo vemo o nas, in tudi to, da je gledališče medij, ki ne temelji samo na domišljijskih delih.

V Hrvaškem narodnem gledališču ste po družbenih omrežjih predvajali posnete predstave, hkrati pa ste v Dnevniku v izolaciji, ki ste ga pisali, ljudi pozvali, naj se po koronakrizi vrnejo v gledališče, ker je gledališče živo.

Vse akcije, ki smo jih sprožili na družbenih omrežjih, torej ogledi starejših predstav, so zanimive. Primerjal sem recimo doživetje predstav, ki sem jih gledal v živo, in teh po računalniku. Ampak gledati umetniško delo prvič na digitalni platformi zastavlja vprašanje o smislu naše umetnosti. Gledališče je medij dotika, čutil, ne samo glede odnosa med gledalcem in igralcem, ampak tudi med samimi gledalci. Našo predstavo Cigan ampak najlepši hkrati gleda 820 gledalcev, spustimo jih celo v orkester. Oni so svojevrsten antični polis, skupaj spremljajo, skupaj dihajo, skupaj dojemajo družbene, politične, melodramatske reference. To je tisto, kar naredi gledališče vzburljivo.

Torej gledališče po družbenih omrežjih ni možnost. Kaj pa je?

Smo v nekem času, za katerega mogoče še nimamo pravih odgovorov, ampak zdi se mi, da bi bilo bolj pošteno in zame bolj zanimivo ustvarjati predstave, ki so individualne, in zavreči kapitalistično idejo, da mora vsaka predstava prinesti dobiček, kot da opustimo element žive izvedbe in preidemo k digitalnemu mediju. Mini teater ima pri tem več možnosti kot Hrvaško narodno gledališče. Že prej smo ustvarjali predstave za manjše število obiskovalcev, spomnimo se recimo našega performansa Tomaž Šalamun, ki smo ga naredili za njegov 75. rojstni dan. Zakaj recimo ne bi v prihodnosti igrali predstave na Križevniški ulici, na dvoriščih, v različnih prostorih. Ampak danes se od gledališča pričakuje zaslužek. Tukaj so še neodvisni umetniki, ki bodo zdaj ostali brez dela. Mini teater je tudi v preteklosti veliko delal z njimi in mogoče ima prav zdaj priložnost posvetiti se manjšim formam z manjšim številom igralcev, ki bodo prav iz neodvisne scene. Mini teater ima možnost najeti igralce, scenografe, pisatelje, glasbenike, ki so prekarni umetniki.

Ampak zdaj bo sledila kriza in prva v vrsti pri krčenju sredstev bo seveda kultura.

Imamo primer Nemčije, ki subvencionira ogromno število nacionalnih, mestnih, lokalnih gledališč, ali Italije, ki je že pred desetimi leti s prihodom Berlusconija zaprla številna gledališča. Mi smo k sreči bližje srednjeevropski struji, ki nas že od 18. stoletja uči, da gledališče ni samo zabava za množice, kakor ga že zgodovinsko dojemajo v južni Evropi od Commedie dell´ arte in Moliera. Pri nas je gledališče didaktični in izobraževalni medij. Pri tem se lahko spominjamo, da so bili po drugi svetovni vojni Avignonski festival, Edinburg, celo Dubrovniške poletne igre ali Splitski festival ustanovljeni, da bi se na njih prikazovala vrhunska dela človeškega duha. Po drugi svetovni vojni, ko je bila Nemčija še veliki sovražnik, so se igrale Goethejeve drame. Hotelo se je pokazati, da je tisto, kar je vir naše kulture, civilizacije, pravzaprav skupna dediščina. Zato ne smemo kulture dojemati kot vir dobička. Danes smo dnevno izpostavljeni obtožbam, še posebej desnih politikov, da smo samo uporabniki javnega denarja. Pozabilo se je, zaradi česa so te kulture preživele. Poglejmo samo, kako klavrna bi bila naša življenja zdaj v izolaciji, če ne bi imeli literature, posnetkov predstav, filmov, glasbe, poezije … Ljudsko življenje, ki je namenjeno samo ustvarjanju dobička, ne pelje nikamor.

Na vrsti ni samo gospodarska kriza, tudi kriza duha trka na vrata. Ne prodajajo se knjige, ampak naprave za vadbo doma.

Knjigarne so zaprte. Dostava hrane v Zagrebu odlično deluje, dostava knjig pa ne. Preprosto ni bila oglaševana. Kako lahko pričakujemo prodajo, če se Ministrstvo za kulturo za to ni zavzelo? Poglejmo samo javne hiše, HRT in RTV Slovenija, vidimo, da kulturi, gledališču, umetnosti ne pripada veliko časa. Koliko časa v programski shemi zavzamejo ponovitve nekakšnih bedastih nadaljevank, koliko časa je namenjenega politikom za njihove nastope, za strokovne skupine, ki pozivajo k enotnosti, naznanjajo različne ukrepe, od higienskih do družbeno represivnih, kulturi pa je namenjenih deset minut na dan. Kdaj smo lahko nazadnje po televiziji gledali kakšno dobro oddajo o filmu ali gledališču? Zato ne preseneča dejstvo, da se manj bere in manj ljudi hodi v kinematografe, muzeje, galerije, gledališča.

In kaj bo, ko se bomo vrnili v zunanji svet? Bomo spet kupovali knjige in šli v galerije?

Nostalgično se vračam v 50., 60. in 70. leta, ko je kultura imela pomembno nalogo. Poglejmo samo mit o slovenski in hrvaški kulturi. To sta državi, ki sta duhovnost, samosvojost pridobili skozi jezik in kulturo. Spomnimo se, kakšno nalogo je imela kultura v Sloveniji v 80. in 90. letih, in poglejmo, kako je danes. Vloga ministra za kulturo je bila včasih zelo pomembna, tako v socialistični Jugoslaviji kot na začetku samostojne Slovenije. Danes nima pomembne vloge in z izbiro človeka brez tehtnega življenjepisa vlada sporoča, da ti ljudje niti ne morejo prispevati k področju, ki ga zastopajo. Spomnimo se, kaj je Jack Lang naredil v obdobju Mitterranda v Franciji in kako je kultura takrat zacvetela. Tega danes ne moremo pričakovati od enega človeka. Vse je odvisno od nas samih. Če sprejmemo dejstvo, da se nad nami samo izvajajo birokratski ukrepi, potem smo si tudi zaslužili tisto, kar nas čaka v nekem mračnem scenariju. Moramo začeti proaktivno in reči, da naša prihodnost ne temelji le na obnovi industrije in turizma, kar pa je mantra tako v Zagrebu kot v Ljubljani. Smiselno je, da pričakujemo, da se bosta turizem in življenje, kakršna si želimo, začela dogajati takrat, ko se bo povečalo število gledaliških dogodkov, filmskih projekcij, literarnih večerov, razstav … Šele takrat lahko pričakujemo spremembo. Če se bomo sprijaznili z represivnim položajem, potem bomo iz tega težko prišli ven.

Torej lahko rečemo, da je veliko odvisno od nas samih. In to nas lahko tolaži in tudi skrbi.

Iz oddaje Sami naši.