Izvzemši podjetja, ki dobavljajo zaščitno opremo, ima David Tavčar v času korone "toliko dela, kot še nikoli" (pogovor je potekal konec aprila). Življenje 26-letnega Ljubljančana gre po nenavadni poti, ki ga je, vsaj do zdaj, pripeljala do pravih ciljev. Je zagovornik estetike, predan že skoraj pozabljeni obrtniški izdelavi umetelnih predmetov. Obetaven? Zagotovo. Ambiciozen? Tudi. Včasih pragmatičen in vsega tega sploh ne skriva. Zakaj bi?

Njegovo delo je zgovorno; sodeloval je z uveljavljenim podjetjem za svetila Artemido, pet let tke zaupanje s podjetjem prestižnih tkanin Leitner Leinen, oblikoval je za kraljevo družino Liechtenstein, sodeloval z manufakturo porcelana Augarten, steklarno Lobmeyer, manufakturo moške obutve Lukacs Laszlo, podjetja s tradicijo, torej, ki slovijo po izbrani estetiki. Poleg tega oblikuje tudi tekstil pod lastno blagovno znamko David Tavčar. Ko se je v Milanu odel v obleko s potiski povodnih konjev (in tudi jastogi, tretji motiv so bili pasavci), je kolekcijo nehote razprodal, prav tako še katero za tem. Njegov ultralahki kovinski stol, prebarvan z avtomobilskim lakom in polnjen s polipropilensko peno, je del stalne zbirke muzeja Oris Kuća arhitekture v Zagrebu. Obeliski v obliki penisa, s katerimi je nase opozoril na Dunaju, so danes del stalne zbirke muzeja Schloss Hof.

Čeprav je njegovo delo fokusirano, prezentno in odločno, je David eden bolj simpatičnih sogovornikov, ki mu ne zmanjka tem v širokem diapazónu. Po končani Gimnaziji Bežigrad se ni pričakovano podal na pot odvetništva ali mednarodnih odnosov, temveč v umetnost. "Mogoče smo bili čudna generacija," pravi, saj se je najmanj 15 sovrstnikov vpisalo na študij arhitekture. Tudi on, na prvo izbirno smer in industrijsko oblikovanje na drugo. Na obe je bil sprejet. A odločil se je za študij na Šoli uporabnih umetnosti na Dunaju (Universität für angewandte Kunst), smer industrijsko oblikovanje, na katero je bil izmed kandidatov z vsega sveta sprejet še s tremi sošolci iz Hrvaške, Avstrije in Luksemburga.

"Morda zveni samovšečno, a znal sem zelo dobro risati, kar je ključno za mapo," pove otrok staršev, mame gozdarke, očeta založnika, dedek pa je kot velik zbiratelj umetnin seme te ljubezni vsadil v DNK družine. "Starši so kupovali čudo enih revij o oblikovanju," nadaljuje, med drugim tudi nemškega Architectual Digest. "Takratna urednica Margit J. Mayer je veljala za Ano Wintour arhitekture in notranjega oblikovanja," tiskovina pa je bila "kot Biblija", "mojstrovina", ki jo je "požiral z očmi", dobesedno, saj zna določene strani še danes na pamet. Prvi računalnik je dobil na fakulteti, "in tako sem odraščal v malem analognem svetu knjig in revij," ugotavlja ljubitelj nemščine, zgodovine in tradicije. Dunaj, njegov drugi dom, je mesto, s katerim simpatizira do te stopnje, da želi s svojim delom obuditi tudi zamrle predele slovitih tkalnic v četrti Salzgries.

Šola uporabnih umetnosti je zanimiva, saj je državna, brezplačna, sprejme pa študente z vsega sveta, tudi profesorji, ki so iz različnih držav, delajo zgolj pogodbeno. Katera je vaša prednost kot magistra te šole?

Študij traja pet let. Mi pa smo bili oddelek, kjer nas je bilo v petih letnikih skupaj 30, kar pomeni, da je bilo na 30 študentov 11 asistentov in en profesor. Pri enem projektu dobiš na koncu 12 mnenj, to je bombardiranje mnenj in klesanje projekta. Proces dela je veliko hujši, to je tako, kot če bi imel en naročnik 11 ljudi, vsakega s svojim mnenjem, to je kot neko bizarno klesanje projekta.

Ste zato danes tako samozavestni ali ste bili takšni že prej?

Morda sem bil takšen že pred študijem. Šola uporabnih umetnosti zagotovo da ogromno, saj ima zelo širok predmetnik. Ena ključnih stvari pa je zagotovo zapuščina Wiener Werkstaette – dunajskih delavnic kot osnove ugleda šole, zato je zelo pomemben popoln prototip, studijska fotografija projekta kot sama predstavitev. V prvem letniku smo morali narediti mizo ali stol, lesen in kovinski izdelek, izdelek iz porcelana in izdelek iz tekstila, imeli smo tudi knjigovezništvo. Tu pa so tudi vprašanja, ki so nam jih vseskozi postavljali. Vedno smo se morali vprašati, ali bi mi svoj zasluženi denar dali za ta izdelek, ki smo ga naredili. Zakaj bi nekdo kupil vaš izdelek, če lahko drugega? In še deset takšnih vprašanj.

No, me prav zanima vaš odgovor?

Ni nam bilo treba odgovoriti, saj je bilo jasno, če je bil odgovor: 'Ne', je bil projekt zanič.

Kateri parametri morajo biti izpolnjeni, da je izdelek dober, da kot oblikovalec stojite za njim suvereno?

Suvereno … ne vem, jaz ne stojim za nobeno stvarjo suvereno. Pri oblikovanju je manevrski prostor za napako toliko manjši kot pri arhitekturi. Ampak, pri večini industrijskih oblikovalcev, ki jih poznam zasebno, pa vidiš, da je vedno prostor za izboljšavo. Neka suverenost, hja, menim, da imata tudi Philippe Starck ali pa Marcel Wanders kakšno neprespano noč, ko vidita, da je nastala pri produkciji kakšna manjša napaka. Vedno obstaja možnost optimizacije, tako da neka absolutna suverenost v industrijskem oblikovanju po mojem mnenju ne obstaja.

Sta Stark in Wanders vaša vzornika?

Super oblikovalca sta, vzornika pa, ne vem, nikoli ne razmišljam o tem oziroma se tega ne sprašujem. Že prej sem opozoril, da so nam na šoli postavljali vprašanja, in eno med njimi je bilo tudi: 'Kdo je moja stranka?'. Mi nismo določili: naša stranka je mlada družina, stara od 25 do 35 let. Dejansko smo morali definirati osebo: je to moški ali ženska, koliko je točno star, kakšen avtomobil vozi, kakšno hrano jé, v kakšni hiši živi. Tako se definira stranka …

…. ampak vse to so lahko vaše domneve, ki lahko slonijo tudi na predsodkih, kako naj bi nekdo živel. Stojijo za tem kakšne trženjske raziskave?

Dunajska manufaktura srebrnine Wiener Silber Manunfactur ima zelo zelo omejen trg in lahko jasno določi tip stranke …

… govorite torej za podjetja, s katerimi sodelujete in so že uveljavljena na trgu. Mislila sem, da govorite o izdelkih, ki jih oblikujete pod svojim imenom. Verjetno je pri tem razlika?

Zelo ironično je, čeprav so tudi izjeme, a tipologija mojih strank je močna poslovna ženska od poznih 30 let naprej, ki je dosegla že veliko in se ji ni več treba dokazovati. Drugi tip stranke pa so bogati homoseksualci. Točno ta dva tipa stranke pa sta verjetno vodilna v luksuzni industriji, absolutno. Znamčenje pri mojih izdelkih ni nujno v ospredju, tako so na primer moji stoli in miza označeni z logotipom, ki pa je skrit pod sedalom oziroma pisalno površino, prevleka za blazino pa ima žakardno etiketo z logotipom na notranji strani. Takšen proizvod kupujejo ljudje, ki se jim ni treba dokazovati.

Kako je sodelovati s podjetjem, kot je Artemida ali prestižna znamka porcelana Augarten?

Oni so mene vedno poklicali in jaz sem to naredil. Edini, ki sem ga jaz poklical, je bila Modna Jana, ko sem bil star 17 let, in sem zanje risal, to je bilo leta 2010 oziroma 2011. Poleti 2011, preden sem šel na Dunaj, sem delal v neki oglaševalski agenciji v Ljubljani in sem bil na Dunaju pretirano ambiciozen in zagnan in sem se prijavil na vse natečaje, ki sem jih videl. Na enem sem tudi zmagal, in sicer za trgovino Merkur Hoher Markt, ki je v neposredni bližini Stephansplatza. Tam sem poslikal štiri etaže stenskih ploščic. Iz tega časa izvirajo tudi začetki sodelovanja z Lilli Hollein, ustanoviteljico Vienna Design Weeka. Je fantastična ženska, s katero sodelujem pri večini svojih projektov v Avstriji in je odločilno pripomogla pri moji dosedanji karieri.

Kako pa poteka proces dela v tako zelo profiliranih in uveljavljenih podjetjih?

Obstajata dva tipa projektov, saj vse blagovne znamke oziroma proizvajalci zelo dobro vedo, kakšen proizvod želijo, in tako oblikovalca povabijo k sodelovanju na podlagi dveh ključnih dejavnikov: a) na podlagi njegovega preteklega dela in b) če vidijo v svojem programu neko praznino, ki bi jo ta oblikovalec lahko zapolnil. Ideja, da bi oblikovalec oblikoval nekaj, kar bi po njegovem mnenju spadalo k neki znamki, ne obstaja več. To so počeli v 70. in 80. letih, ko so oblikovalci sami izrisali stol, ga razvili in ga nesli k podjetju.

To je danes praktično ne obstoječ fenomen, pa tudi če se oblikovan proizvod še tako sklada z neko znamko. Na faksu je bila ustaljena praksa, da smo morali narediti študijo podjetja in zanje narediti izdelek, prototip, nato je šola povabila direktorje teh podjetij, oni so ta izdelek, ki ni bil nikoli realiziran, pohvalili in odšli. Morda so me nekateri pozneje poklicali, ampak za neki drug izdelek.

Če se vrneva nazaj k vašem sodelovanju z Augarten.

Zanje sem narisal kar nekaj vzorcev. Sem oboževalec porcelana, in to sodelovanje je res dobro. Zanje sem oblikoval porcelanaste skodelice, ki imajo ob strani majhne penise. Leta 2014 sem namreč za Muzej uporabnih umetnosti na Dunaju na temo dunajskih spominkov oblikoval solnice in poprnice v obliki penisa, na katerih sem upodobil cvetni vzorec princa Evgena Savojskega. To sem naredil v lastni proizvodnji, kar je bilo huronsko delo, saj ima kalup 12 delov, vse je poslikano na roko in vse sem naredil sam, saj sem bil takrat še študent in nisem mogel nekoga plačati, da mi to naredi. Izdelal sem omejeno serijo, z mislijo, da bo naredila pomp, in ga tudi dejansko je, saj je bila po vseh (op. p. avstrijskih) časopisih in revijah.

Solnica in poprnica sta danes del stalne zbirke v muzeju The Schloss Hof, ki je bila nekoč podeželska rezidenca princa Evgena Savojskega, ta je premagal turško vojsko in leta 1716 zasedel Beograd.

Manufaktura Augarten je izdelovala servis prav z njegovim vzorcem cvetja in je v proizvodnji še danes.

In zakaj ste se odločili oblikovati obeliske v podobi penisa?

Imel sem predogled, kaj vse bo na tej razstavi. To ni uporaben predmet, ampak je bil narejen izključno za to razstavo. Drugi razstavljavci so naredili obeske za ključe, lončke, neke generične zadeve, zato sem videl priložnost, da naredim nekakšen mini škandal. Star sem bil 21 let in je funkcioniralo, to je bilo taktiziranje.

V smislu vse ali nič?

Ne bi rekel, da je bila v igri nevarnost škandala, ki bi lahko negativno vplival na mojo kariero, tako velika. Če narediš neko napako pri 21 letih, se še vedno da marsikaj popraviti.

Vendar pa v konservativnem dunajskem okolju …

… ja, ampak, to je bilo narejeno zelo popolno, tehnično perfektno. Če to ne bi bilo lepo narejeno, ne bi delovalo.

Izdelani pa so iz porcelana?

Po enakem postopku, kot dela Meissen svoje porcelanaste figurice.

In kje ste se tega naučili pri 21 letih?
Na Angewandte.

Znova nama je ušel Augarten in skodelice s podobo Fascinusa.

Da, tako se je zgodba nadaljevala. Ker so se ti penisi, izdelani za razstavo, tako dobro prodajali – porcelan je danes zelo težko prodati, sploh pa zelo drag porcelan. Manufakture porcelana po Evropi imajo danes zelo velike težave, in če se nekaj tako zelo prodaja, sploh pa na Dunaju, ljudje hitro pridejo do oblikovalca, ki je naredil "bestseller".

Obeliskov pa niso kupovali samo zasebni zbiratelji, ampak predvsem muzeji?

Ultimativno si manufaktura želi, da bi bili njihovi izdelki napol ikonični, da bi prišli v muzeje, fundacije, da jih nihče ne bi uporabljal in da bi stale tam sveto. Da se stvari ne uničijo in ostanejo za vedno. Da so nesmrtne.

Koliko obeliskov ste izdelali?

Nekaj več kot 60. Porcelan in tekstil me zanimata, saj sem predtem oblikoval stol in mizo, ki pa sta zelo zahtevna za izdelavo in potrebujeta svoj čas. Potrebuješ hlod, iz njega moraš narediti deske, jih zlepiti in ne vem kaj še vse. To je toliko preveč dela in zdelo se mi je, da to ni industrijsko oblikovanje, saj je popolnoma analogen proces. Zato sem se vprašal, kako lahko sam že na faksu naredim serijski izdelek, to sta porcelan in tekstil. Odločitev je bila načrtna.

Kako pa poteka sodelovanje s podjetjem tekstila Leitner Leinen, ki deluje od leta 1853? Kako biti ustvarjalen znotraj njihovih omejitev?

To je zelo posebno podjetje, njihova posebnost je žakardno tkan 100-odstotni lan. Stoodstotni žakard iz lanu znata izdelati morda dve manufakturi v Evropi. Oni imajo monopol, njihovi izdelki so čisti luksuz. Meter blaga stane med 150 in 700 evri. To je višji cenovni razred tekstilij za dom. Za 150 evrov ne dobite lana, ampak bombaž. Iščejo minimalno prilagajanje trgu, stranka Leitner Leinerja točno ve, kaj hoče. In tu so pomembne finese. Z njimi sodelujem pet let.

Vam torej oni določijo vzorce, ki jih želijo v kolekciji?

Preden ste me poklicali, sem delal ravno to. Pogledal sem, kaj se prodaja, katere barve. Jaz naredim specifikacijo, kakšne vrste človek bo to kupil, kje živi. Zelo močni trgi so: München, Düsseldorf, Južna Tirolska, pa tudi nemški deli Švice in pa Severna Amerika ter Rusija. Glede na to izrišem vzorce, predstavljam si žensko, kakšna je, kakšen interier ji je všeč, pogledam še kakšno knjigo in poskušam ugotoviti, kakšen izdelek Leitner Leinena bi sodil v ta ambient.

Zgodba z jastogi na spodnjicah pa je vaša, kajne?

Moj formalizem je bil zelo čist, morda celo preveč, zato sem se poleti 2014 usedel in narisal polno teh vzorcev. Avstrijska gospodarska zbornica mi je leta 2015 namreč prvič plačala, da lahko v Milanu razstavljam svoj design in sicer svojo ''družino stolov Alchemie'' in nič drugega. Zato sem sam natisnil vzorce z jastogi, povodnimi konji, pasavci ter krokodili in sem si za Milano sešil obleke iz tega blaga, pri gospodu Roglju iz Škofje Loke. Ko sem jih nosil v Milanu, so bili tam nad njimi navdušeni, med njimi so bili tudi iz Leitnerja in takrat sem dobil naročila za več tekstila.

Mika Cimolini (CzK) mi je zaupala, da so vaše jastoge na spodnjicah razgrabili tudi lani v Milanu, saj je, nekoliko duhovito, sovpadlo z razpravo Slavoja Žižka in Jordana Petersona in njegovo slovito teorijo jastogov!

Tudi sam ne vem, kaj je s temi jastogi in menažerijo. Morda je to antioblikovanje tekstilij, saj gre za dekoracijo. Ključno je, da so ti potiski narejeni s sitotiskom, z analogno tehniko, tiskano na roko. Ključna ideja je revitalizacija Salzgriesa, ne pa toliko sam motiv. Salzgries je tekstilna četrt na Dunaj, ki so jo morale zapustiti delavnice tekstilij, saj so se tam najemnine tako podražile, da so se delavnice morale zapreti. Tam so zdaj razstavni prostori za pohištvo.

Kako pa je prišlo do sodelovanja s kraljevo družino Liechtenstein?

Poklicali so me po telefonu. Je pa res, da sem do takrat bil že navzoč na avstrijski oblikovalski sceni. Alice Stori Liechtenstein je zbirateljica galerijsko-konceptualnega oblikovanja in je redna obiskovalka Tednov oblikovanja. Med letoma 2016 in 2018 sem imel v sklopu Vienna Design Weeka šest predstavitev oziroma štiri samostojne razstave, domnevam, da je to vzbudilo njeno pozornost.

Vaš prvi projekt v Sloveniji je sodelovanje pri prenovi hotela Grand Koper, h kateremu so vas povabili iz arhitekturnega biroja Aksl, ki je dejaven tudi na Dunaju. V ta projekt ste precej vpleteni, saj delate vse od tekstila, tapiserij, preprog, celostno grafično podobo. Kako ste razmišljali pri umestitvi motivike?

Motivi so Koper in morje in samo okolje in zgodovina tega hotela. K projektu so povabili tudi umetnostno zgodovinarko, ki je naredila študijo hotela, saj gre za prenovo. Sprva je bila to italijanska šola v času Mussolinija, ki jo je Mihevc (op. p. arhitekt Edo Mihevc) prezidal. Pri oblikovanju smo se želeli nasloniti na zgodovino prostora in smo tako kot refleksijo Mihevčevega formalizma v prostorih picerije uporabili po meri izdelane keramične ploščice, strop pa smo oblekli z glaziranimi in po meri izdelanimi krožniki … V tem hotelu so se domačini družili s turisti in je bil res središče dogajanja. Zato smo hoteli ta program znova vpeljati. Notri bodo restavracija, picerija, koktajl bar in trgovina s spominki, ideja je, da bo hotel središče Kopra, v katerem se bodo družili turisti z domačini.

Je kakšna stvar, ki je ne bi nikoli oblikovali?
Orožja ne bi nikoli oblikoval in avtomobila.

Zakaj?

Ker ima prekratek rok uporabe za tak izdelek in se mi zdi to zelo žalostno.

So pa ti oblikovalci med bolj prestižnimi, kot je Robert Lešnik pri Mercedesu?

To je zagotovo niša zase, moram pa priznati, da je to skupinsko delo in za to, čisto iskreno, nisem narejen.

Ste brezkompromisni.

V določenem pogledu zagotovo.