24. junija je bila s polletno zakasnitvijo izvedena volilna skupščina Kolesarske zveze Slovenije, kjer je bil izvoljen Pavel Marđonovič. 50-letni diplomirani ekonomist iz Ljubljane je direktor podjetja Lafarge cement, govori pet tujih jezikov, se med drugim ukvarja z mentorstvom mladih podjetnikov v podjetju CEED, kolesarstvo pa je del njegovega življenja že vrsto let.

Kot najstnik je nekaj časa treniral cestno kolesarstvo, po domačem Rožniku je treniral tudi ciklokros, v gimnazijskih letih pa ga je zasvojilo gorsko kolesarstvo, dirkal za slovenski pokal, se udeleževal daljših kolesarskih avantur. Zadnjih 15 let se je preselil predvsem na cestno kolo, ki je njegov redni spremljevalec tudi na pogostih potovanjih v tujini.

Zdaj pa je predsednik zveze, ki je zaradi neverjetnih uspehov cestnih kolesarjev zdaj v središču pozornosti, zlasti ker je september zdaj tradicionalno reprezentančno obarvan. Z novim prvim človekom krovne kolesarske zveze smo se pogovarjali v Trentu ob evropskem prvenstvu.

Kdo je novi predsednik Kolesarske zveze Slovenije?

Sem aktiven, prizemljen, pragmatičen človek, nerad izstopam oz. se izpostavljam, prevzemam pa odgovornost. Sem timski človek s svojimi načeli in pogledi, za katerimi stojim. Rad direktno povem, kaj mislim in tudi rad slišim direktne komentarje. Z veseljem dam pohvalo, pa tudi kritiko, če mislim, da je na mestu.

Sem radoveden in me zanimajo različna področja. Po izobrazbi sem sicer ekonomist in večino svoje delovne dobe sem preživel na menedžerskih položajih v tujih multinacionalkah v Sloveniji in tujini. Poleg kolesarjenja se ukvarjam še z drugimi športi, rad potujem, berem, gledam dokumentarne oddaje, se učim česa novega.

Kakšen je bil vzgib za kandidaturo, kakšen je program in vaši cilji v 4-letnem predsedniškem mandatu?

Vzgib je bil precej "romantičen". Slovenskemu kolesarstvu želim pomagati s svojimi izkušnjami, znanjem, energijo in motivacijo, torej rad bi prinesel dodano vrednost. Program pokriva različna področja, tako interno delovanje v zvezi in do klubov kot tudi zunanje do različnih deležnikov v slovenskem in mednarodnem okolju. Bistvo pa je, da je zveza servis klubom in na splošno kolesarstvu. Naša naloga je torej izboljševanje pogojev in razvoj kolesarstvo na rekreativnem in tekmovalnem področju.

Cilj je vzpostaviti profesionalno in transparentno delovanje pisarne, krepitev in razvoj kolesarstva, tekmovalnega in rekreativnega, finančna stabilnost …

Pred volitvami se je na KZS-ju zapletalo okoli statuta, volitve so bile odložene, na koncu je bil izid tesen (99:78). Ali je zveza razdvojena oz. kako močna je prelomnica s prejšnjim vodstvom, koliko pa je sodelovanja?

Mnogim nam je glede statuta vse jasno, še posebej dejstvo, da je statut najvišji pravni akt, ki ga je treba spoštovati. Na prestavljanje volilne skupščine nisem imel nobenega vpliva, tako da tega ne morem komentirati. Lahko pa povem to, če bi bilo v moji moči, bi bile volitve že konec lanskega leta, ko je potekel mandat prejšnjemu vodstvu. Meni je pomembno, da me je večina članov zveze oz. klubov podprla, izkazala zaupanje vame osebno ter v moj program in ideje. Verjamem, da zveza že dolgo ni bila tako enotna. Usmerjeni smo v prihodnost, v dejanja in razvoj kolesarstva. In zveza je odprta za vsakogar, ki želi sodelovati v dobro kolesarstva.

Javnost je na predsedniško menjavo postala pozorna šele zaradi odhoda selektorja Hauptmana po zgodovinsko uspešnih olimpijskih igrah, zlasti ker sta v septembru še dve reprezentančni prvenstvi EP tu in kmalu še SP v Belgiji. Ob imenovanju naslednika je bilo malo informacij, nato izbran trojček strokovnjakov. Kakšna bo stalna rešitev za novo ‒ krajše ‒ olimpijsko obdobje?

Andrej Hauptman je že lani sredi sezone napovedal, da pogodbe, ki se mu je iztekala lani, ne bo podaljšal. Zaradi prestavitve olimpijskih iger se je pustil pregovoriti, da funkcijo selektorja opravlja še do olimpijskih iger in to je počel brez pogodbe. Vsi na zvezi smo si seveda želeli, da nadaljuje tudi na EP-ju in SP-ju.

Andrej si je vzel čas za razmislek in verjamem, da odločitev ni bila lahka, vendar je bil zelo korekten in je predstavil svoje razloge za dokončno odločitev. Slovenskemu kolesarstvu je dal ogromno, že kot tekmovalec in seveda selektor, ter si zasluži spoštovanje in zahvalo.

Ker je bilo do EP-ja in SP-ja zelo malo časa, se je odbor za cestno kolesarstvo odločil, in jaz sem to podprl, da člansko reprezentanco vodi ekipa treh strokovnjakov. Po koncu sezone pa bo dovolj časa, da se dogovorimo glede novega selektorja za naslednji olimpijski cikel.

Kakšno je kadrovsko in finančno stanje KZS-ja? Kako pa je z izborom generalnega sekretarja?

Večina ljudi na zvezi ostaja. Prva naloga je bila izbor generalnega sekretarja, saj je prejšnji sekretar odstopil že marca in od takrat to funkcijo opravlja vršilec dolžnosti.

Izbor je končan. Bil je že potrjen na odboru in predsedstvu. Začel bo 1. decembra. To je Andrej Filip, ki ima izkušnje iz kolesarjenja kot tekmovalec in tudi iz dolgoletnega delovanja na kolesarski sceni tako doma kot v tujini.
Do takrat ima namreč druge obveznosti. Andrej ima izkušnje iz kolesarstva, organizacije, trženja in vodenja v Sloveniji in tujini, spoštuje ga celotna kolesarska scena. Zato sem prepričan, da je prava oseba za to funkcijo.

Zaključujemo tudi izbor osebe, ki bo vodila področje PR-a in marketinga. Sicer pa sem zelo vesel, da je veliko ljudi izkazalo željo pomagati in delovati v slovenskem kolesarstvu. Zveza je iz preteklih let in iz tekočega poslovanja v prvi polovici letošnjega leta v izgubi, tako da imam še en nov cilj in izziv, priti do pozitivnega poslovanja.

Kako to, da predsednik zveze osebno odgovarja na e-pošto, naslovljeno na odnose z javnostmi KZS-ja? Javnost, mediji in splošna, pogreša redno obveščanje, obvestila?

Verjamem, žal je takšen položaj. Iščemo osebo, odgovorno za stike z javnostmi in trženje. V ožjem izboru imamo dve osebi. Odločitev bo sprejeta približno v tednu dni. Začela pa bo oseba delati čez mesec dni, ker sta oba kandidata trenutno zaposlena drugje. Poleti, pred mesecm in pol, je namreč PR-ovec odšel z zveze.

Cestno kolesarstvo na Slovenskem je zdaj v zlati, če ne kar diamantni dobi. Dva super šampiona Pogačar in Roglič, sezono kariere ima Mohorič. Kako kovati to vroče železo na reprezentančni ravni in ravni KZS-ja?

Kot ste rekli, Primož Roglič, Tadej Pogačar, Matej Mohorič, seveda tudi Luka Mezgec ter oba Jana (Tratnik in Polanc) so vrhunski kolesarji, kot posamezniki in kot ekipa. Naloga zveze je njim nuditi najboljše možne pogoje, ki si jih zaslužijo, in jih motivirati, da se lahko osredotočijo na tekmovanja. Preostale reprezentance, U-23 ter mladinske, potrebujejo večjo podporo v smislu programa priprav, treningov, dirk ... In to bo ena od prioritet v naslednjih letih. Verjamemo, da iz njih lahko pridejo novi odlični tekmovalci.

Zdaj smo tu v Trentinu ob EP-ju, kar je nekajkrat manjši organizacijski zalogaj kot SP. V Sloveniji so bile ideje, da bi srednjeročno poskušali s kandidaturo za SP. Koliko je to realno, zlasti ker se bodo zdaj (21. 9.) oddala še prvenstva vse do 2027. Ali je mogoče bolje začeti razmišljati o evropskem prvenstvu?

Slovenija je nedvomno sposobna izpeljati takšno evropsko prvenstvo, tudi svetovno prvenstvo. A težava so finance. Slovenija finančno ni sposobna izpeljati. Za EP je proračun približno 2 milijona evrov. Tega zveza in slovenska družba ne more prinesti. Za svetovno prvenstvo pa je potrebno 10 milijonov evrov. To pa za nas ni dosegljivo. Pravzaprav je to preveč za mnoge, zato tudi npr. EP za leto 2023 še vedno ni oddan. Slovenija sicer ima kar nekaj velikih kolesarskih mednarodnih dogodkov: Dirka po Sloveniji, VN, v gorskem kolesarjenju pa EP in svetovni pokal v spustu. Trudili se bomo dvigniti standarde in te izpeljati na maksimalno dobri ravni. Vseeno pa upam pa, da nam uspe izpeljati eno dodatno veliko mednarodno prireditev.

Mladinci in mlajši člani se v četrtek in petek niso proslavili, a roko na srce, tudi v preteklosti so bile medalje redko kazalnik kasnejšega uspeha med člani in elito. A vseeno, malo nastopajočih, kakšen boljši izid manjka, zlasti pri ženskem kolesarstvu DNFji. Kaj mora narediti zveza na področju tekmovalnega cestnega kolesarstva?

Kot sem prej omenil, k doseganju boljših rezultatov pri mlajših kategorijah zveza lahko prispeva. Kakovosten reprezentančni program s pripravami ter dirkami je zagotovo pravi način. Druga stvar je pa ustvarjanje dobrih pogojev, da bodo klubi lažje vzgajali dobre tekmovalce: usposabljanje trenerjev, dvig ravni in podpore domačih dirk. Lahko pa smo zelo veseli odličnih sobotnih izidov Gala Glivarja v U-23 (11. mesto) in Eugenie Bujak (13. mesto) ter Urške Žigart (23. mesto) na dirki elite pri ženskah.

KZS seveda ni samo cestno kolesarstvo, temveč po članstvu v veliko večjem delu ali gorsko kolesarsko ali pa množično rekreativno. Kako uskladiti različne interese, ki pa se tudi prepletajo?

Zavedati se je treba, da cestno tekmovalno kolesarjenje nikoli ne bo moglo absorbirati toliko klubov kot gorsko ali množično kolesarjenje. Tako je zaradi omejenih virov, specifike cestnega kolesarjenja, treningov, tekem ... Menim, da je cestnih klubov dovolj, manjka pa močnejša konkurenca med njimi. Zdaj prevladuje nekaj klubov, zato je na dirkah premalo tekmovalcev in razlike med njimi so prevelike. Zato bo cilj vzpostaviti še nekaj močnih centrov. Glede različnih interesov moram reči, da jih ne čutim. Ravno obratno, vsi si želijo oz. želimo čim boljše pogoje in rezultate in večina verjame, da sodelovanje med različnimi zvrstmi kolesarjenja lahko k temu prispeva.

Ali lahko KZS postane na račun klubov omenjenih vej, pa manjka še kakšna ‒ zlasti BMX ‒ prava množična organizacija? Skorajda kot planinska zveza?
Najprej pojasnilo, BMX spada v gorskokolesarski odbor, tako da to vejo imamo in jo krepimo.

Da, kolesarstvo je ena najbolj množičnih aktivnosti, če ne celo najbolj množična. In zveza bo delovala v smislu širjenja ter razvoja "piramide": spodaj kolesarjenje kot mobilnost, rekreacija, turizem, na sredini amaterska tekmovalnost in nato na vrhu profesionalno, tekmovalno kolesarjenje.

Zgodovinski uspehi na cesti in sočasno pandemija sta prinesla močan kolesarski bum v Sloveniji. Spreminja se prometna kultura, kjer kolesar ni samo nebodigatreba ovira. Ali lahko KZS postane večji deležnik v procesih, ki se tičejo kolesarstva kot prevoza in rekreacije? (svetovanje lokalnim skupnostim, sogovorec pri načrtovanju infrastrukture, vzgoja v prometu)

Da, seveda, to področje je pomembno. Tega se zavedajo tudi lokalne in državne oblasti ter institucije, pa tudi različne gospodarske družbe. Zveza je tu lahko močan deležnik in sogovornik. V zvezi deluje tudi odbor za množično kolesarjenje ter rekreacijo in eden glavnih ciljev tega odbora je omenjeno področje. Zveza lahko kot eden deležnikov sodeluje kot svetovalec, partner pri pripravljanju projektov, pripravi infrastrukture, zakonodaje in tako naprej, v tej smeri bomo delovali.

Katero kolo vozite, koliko km letno ali ur tedensko ste sami na kolesu?

Imam tri kolesa, v preteklosti pa sem jih imel tudi več. Treking je za v trgovino in na kavo. Hardtail gorsko kolo je … po petih letih odlično ohranjeno, skoraj nevoženo, saj sem ga uporabil nekajkrat na leto. Ostaja še specialka. Lani skoraj 10.000 km, letos pa bo verjetno okoli 7.500 kilometrov.

Najljubši vzpon in spust?

Res ne morem izbrati najljubšega. Najpogosteje se vzpenjam na Šentjošt, Katarino, Rakitno, Črni vrh. Všeč so mi tudi Jezersko, Črnivec, Sorica, Pokljuka, Krvavec, Mangart. Najljubši spust, hm, z Rakitne na obe strani, s Kureščka proti Igu, s Pokljuke proti Bledu. Pri spustu mi je najpomembneje, da ni preveč strm in da je dober asfalt.

Kaj za vas pomeni kolo?
Kolo v smislu okroglega lika mi pomeni perfekcijo. V smislu okrogle stvari, ki se obrača, pa je zame največji izum. Kolo v smislu prevoznega sredstva pa mi pomeni gibanje, svobodo, rekreacijo, šport, tekmovanje in uživanje med trpljenjem.