S Kjotskim protokolom iz leta 1997 se je 37 industrializiranih držav zavezalo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov (ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid, fluorogoljikovodiki, perfluoroogljikovodiki in žveplov heksafluorid) v sklopu konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCC) med letoma 2008 in 2012.

17. člen Kjotskega protokola je 192 podpisnicam omogočil tudi trgovanje z emisijami. Trgovanje v principu omogoča državam, ki imajo na voljo "neporabljene" emisijske enote (ali jih pridobijo z do okolja prijaznimi praksami, kot je pogozdovanje), da jih prodajo državam, ki presegajo svoje okoljske cilje.

S tem se je ustvaril "ogljični trg", poimenovan po najpogostejšem toplogrednem plinu ogljikovem dioksidu, čeprav izraz zajema trgovanje z vsemi toplogrednimi plini, na svoji spletni strani povzema UNFCC.

Najbolj razviti sistem trgovanja s toplogrednimi plini ima Evropska unija. Sistem trgovanja z emisijami EU-ja (EU ETS – angl. Emissions Trading System) je EU prvi na svetu uvedel leta 2005.

Ustvarjen je bil za postopno zniževanje izpustov toplogrednih plinov v energetsko intenzivni industriji in termoelektrarnah ter od leta 2008 tudi v letalskem prometu. Emisijski kupon pomeni pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, pri čemer se število razpoložljivih kuponov vsako leto zmanjša, kar naj bi največje onesnaževalce sčasoma prisililo v zaprtje.

Sorodna novica Kaj so emisijski kuponi in zakaj se dražijo?

Tudi druge države uporabljajo različne oblike trgovanja z izpusti. Lani je projekt trgovanja z ogljikom zagnala Kitajska. Ogljični trg obratuje še v Južni Koreji, Združenem kraljestvu, na Novi Zelandiji, v Kazahstanu, Mehiki ter v delih ZDA in Kanade, kaže letno poročilo Mednarodnega partnerstva za ukrepanje glede ogljika (ICAP) iz leta 2021. Pariški podnebni sporazum iz leta 2015 v šestem členu opredeljuje tudi pravila mednarodne trgovine z ogljikom.

Interpol: Trgovanje z ogljikom ranljivo za goljufije

Ogljični trg je tako kot vsako trgovanje izpostavljen kriminalnemu izkoriščanju, je leta 2013 zapisala Mednarodna kriminalistično-policijska organizacija (Interpol). "Interpol kriminal pri trgovanju z ogljikom opredeljuje kot novo vrsto okoljskega in finančnega kriminala," so zapisali leta 2013 v svojem vodniku po kriminalu v trgovini z ogljikom.

Interpol poudarja, da emisijski oz. ogljični kuponi kot dobrina niso fizično blago, temveč "pravna fikcija", zato je trgovanje "še posebej ranljivo za goljufije in druge nezakonite dejavnosti".

Opredelili so pet glavnih področij možnih kriminalnih dejavnosti pri ogljičnem trgovanju: goljufiva manipulacija meritev za pridobitev večjega števila emisijskih kuponov; prodaja ogljičnih dobropisov, ki ne obstajajo ali pripadajo nekomu drugemu; napačne ali zavajajoče trditve, povezane z okoljskimi ali finančnimi koristmi trga ogljika; izkoriščanje šibkih predpisov na trgu ogljika za zagrešitev finančnih kaznivih dejanj, kot je pranje denarja, goljufija z vrednostnimi papirji ali davčna goljufija; hekerski napadi za krajo emisijskih kuponov.

Sumljivi posli na Borneu

Novembra lani je ameriški okoljski portal Mongabay prvi poročal o sumljivih poslih z emisijskimi kuponi na otoku Borneo. Ta tretji največji otok na svetu je razdeljen med države Malezijo, Indonezijo in Brunej.

Malezijska zvezna država Sabah, ki zajema območje na skrajnem severovzhodu Bornea, je oktobra lani v tajnosti sklenila 80 milijard dolarjev vreden dogovor o ohranjanju narave. V skladu z dogovorom bo na območju, velikem kot Slovenija, oz. na dveh milijonih hektarjev tropskega gozda v naslednjih sto letih prepovedano izsekavanje in rudarjenje, poroča Al Džazira.

Pozitiven vpliv takšnega dogovora na okolje ni vprašljiv, menijo viri, ki so spregovorili za Mongabay in Al Džaziro. Sporni pa so vpleteni podpisniki dogovora in tajnost sklepanja sporazuma.

Lokalne oblasti malezijske zvezne države Sabah so podpisale pogodbo s podjetjem Hoch Standard s sedežem v Singapurju. Pogodba podjetju zagotavlja 30 odstotkov prihodkov od prodaje ogljičnih emisijskih kuponov, ki jih namerava Sabah pridobiti z naravovarstvenimi projekti na območju tropskega gozda. Vrednost teh prihodkov je ocenjena na 24 milijard dolarjev.

Žvižgač: Ustvarili smo predlogo za krajo in zlorabo sistema

"Na bruhanje mi gre. V posel sem se vključil, ker sem vedel, da bi lahko Sabah, če bi vse naredili prav, postal vodilni v svetu pri monetizaciji naravnega kapitala in ogljičnih kuponov. Namesto tega smo ustvarili predlogo, ki jo lahko tudi druge države uporabijo za krajo in zlorabo sistema," je za Al Džaziro med njeno večmesečno preiskavo povedal žvižgač, ki je želel ostati neimenovan.

Hoch Standard je slamnato podjetje brez zgodovine v ogljični trgovini. Pogodbo je v imenu singapurskega podjetja podpisal Stan Lassa Golokin, v imenu lokalnih oblasti Sabaha pa glavni nadzornik gozdov Frederick Kugan. Kot priči sta navedena prvi minister Sabaha Seri Panglima Haji Hajiji bin Noor in njegov namestnik Jeffrey Gapari Kitingan.

Nad nadzornikom gozdov "izvajali pritisk" za podpis dogovora

Kugan je za Al Džaziro povedal, da so nad njim izvajali pritisk za podpis pogodbe, več pa ni želel razkriti. Dogovor ima po njegovih besedah "dober namen", vendar je zaskrbljen zaradi ozadja singapurskega podjetja in njegove pravice do 30 odstotkov prihodkov trgovanja z ogljikom.

Podjetnik Golokin in namestnik premierja Kitingan sta dolgoletna zaveznika, med drugim sta skupaj izdala turistični vodič po Borneu. Kitingan je bil v 80. letih vodja Fundacije Sabah, ki je imela koncesijo za sečnjo na območju 1,1 milijona hektarjev bornejskega gozda. Golokin je bil direktor holdinga Innoprise, ki je prodajal les najvišje kakovosti in je bil večkrat obtožen korupcije.

Podiralci gozdov postanejo rešitelji okolja

Ironično je, da sta dogovor za ohranjanje gozdov v Sabahu podpisala človeka, ki sta jih pred desetletji izsekavala. "Javna skrivnost je, da sta ta dva človeka odgovorna za večino krčenja gozdov v Sabahu," je za Al Džaziro povedal nekdanji malezijski senator in staroselski aktivist Adrian Banie Lasimbang.

Ime Stan Lassa Golokin se je leta 2016 pojavilo tudi v t. i. Panamskih dokumentih, in sicer v povezavi s štirimi podjetji v davčnih oazah.

Nazadnje je v javnosti nastopil lansko jesen na podnebni konferenci Združenih narodov v Glasgowu (COP 26). "Ali veste, da lahko z zaščito gozdov dejansko ustvarite več prihodkov kot s sečnjo?" je Golokin povedal novinarjem v enem izmed videoposnetkov, ki jih je COP 26 objavil na spletu.

Direktor podjetja Hoch Standard je po uradnih podatkih singapurski državljan Benjamin Ng. Glavni deležnik podjetja je identificiran kot Lionsgate, še eno slamnato podjetje, registrirano na Britanskih Deviških otokih – davčni oazi, ki je kriminalizirala razkritje korporativnih informacij, kot je ime glavnega delničarja.

Golokin za Al Džaziro ni želel spregovoriti, oglasil pa se je Kitingan, ki vztraja, da Hoch Standard uživa podporo "velikih agencij za financiranje". Trdi je, da je vrednost podjetja ocenjena na deset milijonov dolarjev, čeprav je v evidencah podjetja Hoch Standard navedenega le tisoč dolarjev vplačanega kapitala.

Staroselci izključeni, ker "ni bilo časa za posedanje ob ognjiščih"

Tretji igralec v sumljivih poslih pri trgovanju z ogljikom na Borneu je avstralsko podjetje Tierra Australia, ki je očitno posredovalo pri dogovoru. Direktor Peter Burgess je za Mongabay prvi potrdil dogovor o ohranjanju gozdov na Borneu, portal pa je poročal, da bo tudi njegovo podjetje prejelo del od 30 odstotkov prihodkov od trgovanja z ogljikom.

Burgess je za Al Džaziro zanikal vpletenost njegovega podjetja Tierra Australia v ogljično trgovanje, še nekaj tednov pred tem pa je na konferenci Mednarodno srce Bornea zagovarjal prednosti sodelovanja zvezne države Sabah na "16.000-milijardnem" trgu ogljika.

Burgess je za Mongabay še dejal, da bo preostalih 70 odstotkov prihodkov od ogljičnega trgovanja namenjenih zvezni vladi Sabaha za financiranje gospodarskega razvoja ljudi, ki živijo v gozdovih in okoli njih. Pri sklepanju skrivnega dogovora bode v oči, da prebivalci območja o njem niso bili seznanjeni. Z besedami Burgessa pač "niso imeli časa za posedanje okoli vsakega ognjišča," je še poročal Mongabay.

Staroselci večinski prebivalci območja

V gozdovih Sabaha po podatkih Organizacije za hrano in kmetijstvo ZN-a (FAO) iz leta 2005 živi okoli 25.000 staroselcev, ki pripadajo 39 različnih etničnim skupinam. Staroselci so tudi sicer v malezijski zvezni državi Sabah večina oz. 60 odstotkov prebivalstva, navaja Al Džazira.

Staroselski voditelji so že izrazili ogorčenje, da je bil dogovor sklenjen v tajnosti in brez posvetovanja z njimi. Namestnik predsednika lokalne vlade Kitingan trdi, da za to ni potrebe, saj so se "z njimi posvetovali že takrat, ko je območje postalo gozdni rezervat po zakonu iz leta 1968".

"Dogovor prodaja našo suverenost"

Nekdanji senator staroselskega rodu Adrian Lasimbang je medtem vložil tožbo proti lokalni vladi. "Dogovor prodaja našo suverenost, naš nadzor nad gozdom, kar je zelo pomembno za avtohtone prebivalce," je dejal in poudaril, da imajo staroselci stoletne izkušnje z upravljanjem gozda.

Zgodba o spornem podnebnem dogovoru še ni dobila epiloga, dogovor naj bi trenutno preiskovala generalna tožilka Sabaha Nor Asiah Mohd Yusof. Staroselci ob tem še poudarjajo, da bi lahko sami prevzeli vodilno vlogo pri monetizaciji lastnih virov, namesto da so v zgodbo vključili tuje podjetje brez izkušenj na ogljičnem trgu.

"Želimo imeti transparentno ogljično prihodnost. Želimo biti del svetovne skupnosti pri zmanjševanju emisij in želimo biti pot, na kateri pravično gradimo v tem novem gospodarstvu," je za Mongabay poudarila Cynthia Ong, ustanoviteljica okoljske nevladne organizacije Zemlja, okolje, živali, ljudje (LEAP).