Gre za perečo težavo, ki se z razmahom družbenih medijev naglo slabša – kako v času bombardiranja z novicami, tviti in udarnimi novicami ločiti med dejanskimi posnetki in lažnimi?

Uporaba lažnih fotografij ali napačno pripisanih fotografij, jasno, ni nekaj novega.

Inscenirane in zmanipulirane podobe so se pojavljale že v vojnah prejšnjega stoletja (najbolj znana taka sporna fotografija je tista Roberta Cape, ki je ujel smrt vojaka med špansko državljansko vojno leta 1936 ali pa tista Joeja Rosenthala ameriških vojakov, kako dvigajo zastavo na Iwo Jimi), nazadnje pa tudi v času pandemije, ko so fotografije množice porodnic pred zagrebško porodnišnico po potresu pripisali natrpanosti bolnišnic zaradi covida.

Sorodna novica "Ko gredo fotografi na vojna območja, ne prirejajo poslovilnih zabav"

Tudi ob pogledu na ruske medije v teh dneh bi v resnici težko razbrali, da smo na pragu "tretje svetovne vojne" in "jedrskega spopada velesil", kot po drugi strani dajejo misliti apokaliptični naslovi zahodnih medijev.

Kremljev cenzorski aparat je namreč medijem dal stroge napotke, da se vzdržijo oznak, kot so "ruski napad" ali "ruska invazija", uradno gre zgolj za "posebno operacijo v Ukrajini", še raje "obrambno kampanjo za osvoboditev Ukrajine", pri čemer se izogibajo poročanju o obstreljevanju ukrajinskih mest, ampak pišejo bolj o zaščiti Rusov v separatističnih pokrajinah Donbas in Lugansk na vzhodu Ukrajine.

Nedeljska naslovnica RT-ja ima tako za glavno novico izključitev Rusije iz mednarodnega bančnega sistema SWIFT, sledijo aretacije na protivojnih protestih, pa da ZDA pošiljajo delegacijo v Tajvan, Putin krca "zahodni imperij laži", suspenz ruskih ekip iz Fife, novička o mirovnih pogajanjih in "Rusija ZN-u zagotavlja, da ne namerava okupirati Ukrajine".

Opazno odsoten je slon v sobi – novica o dejanskih spopadih. Evropska unija je sicer v sklopu svojih vseobsegajočih sankcij proti Rusiji v nedeljo napovedala tudi prepoved delovanja ruskih medijev v državni lasti, kot sta Sputnik in RT, v EU-ju.

Sledenje in označevanje lažnih objav

Poteza se zdi precej arbitrarna, zlasti ko nima nihče zares orodja, da bi ukrepal proti razmahnjenim manipulacijam na spletu.

Nekateri mediji skušajo v času ruske ofenzive na Ukrajino vsaj približno slediti objavam in opozarjati na morebitna zavajanja ali popolne fabrikacije.

Med njimi so Reuters, USA Today in BBC, ki ugotavljajo, da se na obeh straneh konflikta uporabljajo številni posnetki, ki ne izvirajo v resnici iz aktualnega dogajanja. Nekateri so tako posnetki starih vojaških vaj, ne dejanske akcije, drugi so iz spopadov na vzhodu Ukrajine pred osmimi leti, spet tretji so posnetki z izraelsko-palestinske fronte, četrti iz filmov, peti pa kar iz videoiger.

Večina jih je resda omejena na družbena omrežja, kjer je ob tako naglem razvoju dogodkov prostora za manipulacije več, za dosledno preverjanje pa manj, a tudi največji svetovni mediji niso povsem odporni proti objavljanju nepreverjenih podatkov in posnetkov.

Junaki Kačjega otoka

Najbolj znan tak primer lažne novice je dogodek na Kačjem otoku (Ostriv Zmiinyi) v Črnem morju, kjer naj bi prvi dan ruske operacije "junaško padlo" vseh 13 ukrajinskih vojakov, ki so bili tam.

To je bil zvočni posnetek, ki je zaokrožil po svetu in s katerim si je Ukrajina pridobila simpatije, padli vojaki pa takojšnje posthumno odlikovanje predsednika Volodimirja Zelenskega:

Sorodna novica Igra imperijev: grožnja Rusije kot krinka apetitov ZDA v Ukrajini?

"Kačji otok, tukaj ruska bojna ladja. Predlagam, da odložite orožje in se predate. Sicer streljamo. Razumete?"
"No, to je, kot kaže, to. Ruska bojna ladja, je** se."
Oglasijo se streli.

Kratek zvočni posnetek, ki je zaokrožil po spletu (in svetovnih medijih, vključno z Washington Postom in Guardianom), je sklenil pripis: "Vseh 13 ukrajinskih vojakov je bilo ubitih."

"Vsi vojaki so umrli junaško, a se niso predali," je sporočil Zelenski in z ukrajinskim obrambnim ministrstvom napovedal njihovo posthumno odlikovanje.

Edina težava? Noben od 13 vojakov ni bil ubit. Kmalu za tem so se v ruskih medijih pojavili videoposnetki ladje, iz katere se v Sevastopolu izkrcavajo ukrajinski vojaki, živi in zdravi. Sprva je bil posnetek odpravljen kot ruska propaganda, a je v ponedeljek tudi ukrajinska mornarica potrdila, da je vseh 13 vojakov živih in so trenutno ruski vojni ujetniki.

"Ukrajinski vojaki, ki naj bi bili ubiti med branjenjem otoka, potem ko so ruski bojni ladji zabrusili, naj se je**, bi bili lahko še živi," se je v nedeljo hitel popravljati Guardian. A podoba, kratek klip, se je že usidral v kolektivni spomin javnosti kot eden tistih, ki so zaznamovali zgodnjo fazo vojne. Demanti je šel mimo neopaženo.

Duh Kijeva

Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede opominja, da se v vsaki vojni sprožijo take dezinformacije, ki jih je zelo težko preveriti.

"Kar je danes pogosto težava novinarjev, je, da radi eno stran vzamejo kot verodostojno, drugo kot popolnoma lažnivo, ali da neke stvari zbanalizirajo in zaidejo v navijaštvo ali kritizerstvo, medtem ko je najpogosteje v vojnih situacijah resnica precej bolj zakrita in ima bistveno več slojev in odtenkov kot pa poenostavljeno črno-belo slikanje, kar se pogosto dogaja v medijih v času vojne," razlaga Milosavljević.

"In to je ravno tisto, kar ena stvar želi. Tako, kot želi ruska stran prikazati Ukrajino kot neko neonacistično državo, ki ogroža svetovni mir in Rusijo, tako se seveda po drugi strani Ukrajina želi prikazati kot popolnoma demokratična družba, ki izpolnjuje vse standarde, pa bi se verjetno pri obeh straneh lahko pojavilo veliko vprašanj."

Zavajajoče objave prihajajo tako od naključnih uporabnikov družbenih omrežij kot uradnih virov. En tak primer je bil posnetek ukrajinskega bojnega letala "Duh Kijeva", kako sestreljuje ruska letala, ki ga je na uradnem profilu na Twitterju objavilo ukrajinsko obrambno ministrstvo.

A v resnici gre za posnetek simulatorja letenja Digital Combat Simulator, je ob preverjanju ugotovil Reuters. "Ukrajinska vojska je 24. februarja sporočila, da je v Lugansku sestrelila pet ruskih letal in en helikopter. A potrjeno ni niti eno sestreljeno plovilo," navaja Reuters.

To sicer ni odvrnilo nekdanjega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, da ne bi na svojem profilu objavil fotografijo junaškega pilota, ki naj bi sestrelil kar šest letal. "Duh Kijeva. S tako močnimi borci bo Ukrajina zagotovo zmagala!" je pripisal.

Platforme, kot je Twitter, se sicer trudijo ravnati zelo proaktivno in zavajajoče vsebine označevati s pripisi, kot je "Ta medij je predstavljen zunaj konteksta", kot so pripisali ob tvitu ukrajinskega obrambnega ministrstva, več posnetkov, ki so se izkazali za zavajajoče, so tudi odstranili, a še vedno je težko slediti poplavi podob, tvitov, objav in klipov, ki so se v teh petih dneh tako razmahnili, da nekateri veljajo že za simbole ruske invazije na Ukrajino.

Spodaj smo zbrali nekaj najbolj znanih takih lažnih objav.

- Posnetek dveh deklet, ki se jokaje poslavljata od vojakov, ki se podajajo v vojno, je v resnici iz ukrajinskega filma The War of Chimeras (Vojna Himer) iz leta 2017.

- Posnetek svetlolase "ukrajinske" deklice, ki kriči na "ruskega" vojaka, v resnici prihaja iz Gaze, na njem pa mala Palestinka psuje izraelskega vojaka. Niti to, da je posnetek iz puščave, deklica pa v poletnih oblačilih, ni odvrnilo tisočih na družbenih omrežjih, da ne bi pripisali spodbudnih besed za pogumne Ukrajince.

- Fotografije ruskih vojaških letal v nizkem preletu so bile fotografije z zadnje parade v Moskvi od dnevu zmage.

- Neki posnetek je prikazoval bojno letalo, ki leti nad urbanim območjem, domnevno nad Ukrajino, a se je pozneje izkazalo, da gre za ameriško letalo F-16, ki ga nikdar nista uporabljali ne Rusija ne Ukrajina.

- Številni so delili fotografijo oborožene nekdanje mis Ukrajine Anastasie Lenne, ki naj bi se pridružila ukrajinski vojski v boju proti Rusom – misica je prava, a je njena puška zgolj plastična igrača.

- Za fotografijo dveh otrok, ki salutirata ukrajinskim tankom, je Reuters naglo ugotovil, da sega v leto 2016. Fotografija je bila kljub temu v teh dneh večkrat objavljena, med drugim jo je za svoje vabilo na sredni shod v podporo Ukrajini uporabil tudi slovenski premier Janez Janša.

- Slovenski spletni časopis Maribor24.si je ob naslovu, da je Putin pozval vojsko, da prevzame oblast v Kijevu, uporabil fotografijo vojske iz Bergama v času pandemije covida.

- Britanski tabloid The Sun je za naslovnico uporabil fotografijo ranjene ženske s povitim obrazom z naslovom "Njena kri je na njegovih (Putinovih) rokah". Isto fotografijo je ob začetku invazije na naslovnicah objavila tudi vrsta drugih medijev, med njimi The Times, Guardian in nemški der Tag. A kmalu so začele krožiti navedbe, da je fotografija nastala ob eksploziji plina v ruskem Magnitogorskem leta 2018. BBC je v ponedeljek zgodbo preveril in ugotovil, da gre za dve različni ženski, čeravno podobni. ***

- Na TikToku je bil objavljen viralen posnetek, ki je v 12 urah dosegel pet milijonov ogledov, na njem pa par, ko zadoni eksplozija in začne on kričati "moja noga". Posnetek ni iz ruskega napada na Kijev, ampak iz eksplozije v Bejrutu leta 2020.

- Znan je tudi posnetek domnevne sestrelitve ruskega lovca v Ukrajini – a v resnici gre za posnetek iz leta 2011, ko so libijski uporniki sestrelili vladni lovec, ki je bombardiral Bengazi. V ozadju se celo slišijo zmagoslavni vzkliki v arabščini.

- Še en posnetek naj bi prikazoval ruske padalce, kako smeje pristajajo blizu ukrajinskega mesta Harkov. Na Twitterju ima posnetek več 100.000 ogledov, na TikToku pa kar 27 milijonov ogledov, a se je prvič na spletu v ruščini pojavil že leta 2016, ko ga je na svoj Instagram naložil neki ruski vojak.

- Posnetek eksplozije za stanovanjskim blokom naj bi bil iz Mariupola na jugovzhodu Ukrajine. Med tistimi, ki so posnetek delili, je tudi nekdanji ukrajinski veleposlanik v ZDA Volodimir Jelčenko. A posnetek je bil objavljen že januarja na TikTokovem profilu, ki redno objavlja posnetke eksplozij. Za nameček omenjeni posnetek prikazuje posledico udara strele na elektrarno, poleg tega pa so drevesne krošnje zelene v času, ko v Mariupolu merijo 0 stopinj.

- Nekateri uporabniki družbenih omrežij so objavljali tudi fotografijo ruskih vojakov, kako dvigajo rusko zastavo na občinski zgradbi v Harkovu – a to se je dogajalo med prejšnjimi nemiri leta 2014.

- Posnetek z brezpilotnega letalnika, objavljen na neuradnem profilu, ki podpira ukrajinsko vojsko, tako na Facebooku kot na Twitterju, naj bi prikazoval uničenje ruskega osebja in opreme v Ukrajini, a je v resnici iz Sirije leta 2020.

- Posnetek, ki je zaokrožil po Twitterju, naj bi prikazoval ruski zračni napad na Ukrajino, ki naj bi povzročil verižno reakcijo v elektrarni v Lugansku – v resnici gre za posnetek eksplozije na Kitajskem leta 2015, v kateri je bilo ubitih 173 ljudi, ko je v pristanišču v Tjandžinu eksplodiral zabojnik s kemikalijami.

- Precej znan je tudi domnevni posnetek silovitega nočnega zračnega napada ruskih sil na Ukrajino. "Tretja svetovna vojna: Rusija napadla Ukrajino," se bere zapis ob fotografiji, objavljeni na Facebooku, ki jo je poobjavilo na tisoče ljudi iz različnih držav. A kot je ob svojem preverjanju ugotovil časopis USA Today, gre za zračni napad Izraela na Gazo. Ko je časopis prosil za komentar uporabnika Broja Gabeja Bontragerja, ki je fotografijo objavil, je ta povedal, da je fotografijo dobil "od neznanega vira", in pozval k podpori Ukrajine.

- Številni mediji so objavili tudi posnetek "ukrajinskega vojaka", ki se poslavlja od svojega otroka "pred odhodom v vojno". Med drugim je posnetek poobjavila tudi urednica revije Times, pristojna za vojne in obrambne teme, Larisa Brown. A je šlo v resnici za begunce iz Donbasa, oče, ki se poslavlja, pa ostaja v Donbasu, medtem ko njegovo družino evakuirajo v Rusijo.

- Določene lažne novice je moralo zanikati tudi ukrajinsko vodstvo. Tako je denimo župan Lvova Andrej Sadovij poročal o domnevnem ruskem desantu v okolici mesta Brodi, ob tem pa dodal, da je "situacija pod nadzorom" in da "ukrajinske čete napredujejo“. A se je vmešalo ukrajinsko obrambno ministrstvo in sporočilo, da ni bilo nobenega desanta.

- Alexander S. Vindman, upokojeni ameriški poveljnik, ki je pod Trumpom služil kot direktor evropskih zadev za ameriški nacionalni varnostni svet in eden vodilnih zagovornikov ameriške kampanje v Ukrajini, je v nedeljo na Twitterju objavil, da naj bi bil poveljnik ruske vojske Valerij Gerasimov odpuščen. Gerasimov velja za najpomembnejšega vojaškega voditelja zadnje generacije in arhitekta današnjih ruskih oboroženih sil, zato bi bila novica vsekakor izredna. A se je izkazala še za eno neutemeljeno govorico.

Prva žrtev (vojne je resnica)

A podobnih manipulacij je bilo ogromno tudi v preteklih spopadih, kar v knjigi Prva žrtev (The First Casualty; 1975, dodatni izdaji v letih 2002 in 2004) odlično opiše avstralski novinar in avtor Phillip Knightley, ki zbere najrazličnejše manipulacije, laži in dezinformacije pri vojnem poročevalstvu, vse od prvih vojnih dopisnikov iz krimske vojne pred 160 leti do vojne v Vietnamu, od zalivske vojne do Natovega posredovanja na Kosovu.

Do dezinformacij je prihajalo iz najrazličnejših razlogov in vzgibov – v nekaterih primerih so poročevalci skušali spodbujati patriotizem in moralo, v drugih je šlo za vzbujanje panike pri nasprotniku, v tretjih za vzbujanje simpatij, pritegnitev donatorjev, pomoči ali angažmaja nekega tretjega akterja v konflikt. Najpogosteje je šlo za prikrivanje grozodejstev.

"To se je dogajalo v vseh vojnah, tudi zalivski, ko je na CNN-u nastopala ženska, ki je trdila, da je iz kuvajtske bolnišnice, kjer naj bi iraški vojaki odklapljali dojenčke na inkubatorjih. Izkazalo se je, da gre v resnici za hčerko kuvajtskega veleposlanika v New Yorku, ki zadnja leta sploh ni bila v Kuvajtu, dezinformacijo pa je sporočila zgolj s ciljem pridobivanja mednarodne podpore," razlaga Milosavljević. "Ob tem ne smemo pozabiti, da sta tako ameriški predsednik George W. Bush kot britanski premier Tony Blair lagala glede dokazov, da naj bi Irak imel kemično orožje. Stvari, ki so se pozneje izkazale za popolnoma neresnične, a na tej osnovi je bila vojna sprožena."

Vojna kot dobra priložnost za všečke

Zadeva se je z vzponom družbenih omrežij tako neobvladljivo razmahnila, da se pojavljajo celo prevarantski profili, namenjeni "poročanju" z vojnih območij. Kot piše Input Magazine, se je prvi tak profil za Ukrajino pojavil le nekaj ur po tem, ko so v sredo državo stresle prve eksplozije – "Sledite @livefromukraine za vse izredne novice iz Ukrajine".

"@livefromukraine prenaša kaos v živo zdaj!!" se je oglaševala stran, prek katere naj bi domnevni novinar spremljal celotno dogajanje s terena v Ukrajini. Profil je naglo pridobival pozornost, oglaševalo ga je več strani, posvečenih Instagramovim memom, in število sledilcev je strmo raslo.

A kot razkriva Input, @livefromukraine in sorodnega profila @POVwarfare niso upravljali ukrajinski novinarji, ampak mladi administrator "memov" na Instagramu iz ZDA, ki nadzira mrežo viralnih vsebin po spletu.

Tovrstni profili so na Instagramu postali znani kot "vojni profili" (@waraholics, @military_footage, and @war_strikes …), na njih pa so zbrani šokantni posnetki z bojišč, polni nasilja, na Instagramu pa se jih poobjavlja pogosto brez vsakega konteksta, pogosto z namenom izkoriščanja tragedij za pridobivanje sledilcev. Nekateri nato z oglasi to veliko bazo sledilcev tudi finančno vnovčijo.

"Saj nihče zares ne ve, kaj se dogaja tam"

“Prek svoje platforme in veščin skušam pridobiti čim več sledilcev," pove nonšalantno administrator profilov @livefromukraine in @POVwarfare, ki se predstavi kot Hayden, 21-letnik iz Kentuckyja, ki prizna, da je zavohal priložnost, ko je slišal, da je izbruhnila vojna, saj je pred tem že upravljal priljubljeni vojni profil @liveinafghanistan.

A Afganistan ni več aktualen, zato je profil zgolj posodobil v @livefromukraine. Kot pravi, skuša samo "dokumentirati, kar se dogaja", pri tem pa posnetke, ki jih objavlja, preverja prek komentarjev, če kdo zapiše, da gre za lažnega. A prav dosleden ni in, kot pravi, se ne obremenjuje kaj dosti s tem, če širi dezinformacije. “Saj tako ali tako nihče zares ne ve, kaj se dogaja tam," pravi. "Ljudje verjamejo vsemu, kar jim ponudiš. Sam objavljam posnetke, za katere menim, da so točni, oni pa si lahko glede na to ustvarijo sami mnenje.”

Senzacionalistične vsebine na vojnih profilih imajo izjemno veliko ogledov, še posebej ker gre v Ukrajini za zelo aktualno dogajanje in je ruska agresija najbolj vroča tema ta hip. In ker so @livefromukraine in drugi vojni profili nastavljeni na "zasebno", morajo sledilci zaprositi za potrditev.

Gre za dobro znano taktiko za pridobivanje sledilcev, saj tovrstni profili običajno počakajo nekaj dni, preden sledilce potrdijo, v tem času pa ti že pozabijo, zakaj so določenemu profilu začeli slediti. In ko profil zbere dovolj sledilcev, ga administrator lahko preoblikuje v neko povsem nepovezano vsebino, tudi v komercialno znamko. In v večjega, ko profil zraste, bolj zaupanja vreden se zdi povprečnemu uporabniku.

Boštjan Videmšek: "Verjamem le ljudem na terenu"

"Družbena omrežja so le odraz časa – diktatura negativne selekcije na pogon narcizma," pravi dolgoletni vojni poročevalec in novinar Boštjan Videmšek.

"Kot novinar, ki je 20 let pokrival vojne in od sedmega leta sledim vsem mogočim novicam in berem ter berem in berem, danes ne vem, kaj gledati, kaj brati. Verjamem le ljudem, ki so na terenu. Ki vohajo, čutijo, jedo vojno. Drugo so – mnenja," mi odgovori na vprašanje, katerim virom naj točno kot redakcijski novinarji sploh še zaupamo, da bi lahko v času tako občutljive teme, kot je vojna, bralcem podali verodostojne informacije. "Edini odgovor, ki ga imam, je – ne razumem, ne vem," zmajuje z glavo.

"Nikoli ne bom razumel, kako o vojnah lahko sodijo ljudje, ki jih niso doživeli (niti od daleč). Od kod ta strahotno ogabna potreba po mnenjih o vsem? Ker nisem na terenu, molčim," je zapisal v nedeljo na Facebooku.

"Novinarstvo je blizu klinične smrti. Zaradi tehnologije na eni in intelektualne lenobe na drugi strani smo (marsikdaj zasluženo) izgubili zmožnost pisanja prvega rokopisa zgodovine," pravi Videmšek in postreže z modrostjo skupine Bad Religion: "You had a chance you did not try, so now it's time to watch it die."
("Imel si priložnost, pa se nisi potrudil, tako je zdaj čas, da gledamo, kako (planet) umira").

Novinarji padalci, novinarji multipraktiki

Kaj poreče na umiranje novinarstva profesor novinarstva? "Kriza novinarstva se ne dogaja šele v času te vojne, ampak vsaj 10 let in se v mnogočem pokriva tudi z vzponom družbenih omrežij, predvsem ker so družbena omrežja in brskalniki medijem odvzeli velik del oglaševalskih prihodkov. Ti so bili za številne komercialne zasebne medije glavni vir dohodkov – in s tem, ko so se oglaševalski dohodki vedno bolj preusmerili na digitalna omrežja, so medijske hiše ostale brez pomembnega dela svojih prihodkov," razlaga situacijo Milosavljević.

"Žal je sledilo klasično krčenje stroškov v novinarstvu, vključno z dopisniško mrežo. Dopisniška mesta so počasi odpadala, izgubili smo tudi dopisnika iz Zagreba, ker je RTV menil, da bo dovolj, da se kdo iz Krškega ali Brežic vsake toliko časa zapelje tja … to ni novinarstvo. Da se vsake toliko nekdo usede v avto in bo kar tako kontekstualiziral dogajanje v hrvaški politiki z improvizirane poti, ki traja eno uro, seveda ni kakovostno novinarstvo, kot ga pričakujemo od javnega medija. Podobno se je zgodilo s Spieglom, Le Mondom, New York Timesom in v trenutnem stanju to pomeni, da so številni svetovni mediji pričakali vojno finančno in kadrovsko oslabljeni, saj so medije zapustili tudi številni dobri novinarji, ki niso več videli izzivov na tem področju."

"Že v 90. letih se je pojavil fenomen t. i. padalskega novinarstva, kjer so novinarji po potrebi, ko je izbruhnila kriza, spakirali kovčke in bliskovito odšli nekam (Sarajevo, Irak, Libija …), ampak tudi to ni način vzpostavljanja kakovostnega novinarstva, saj številni nekega področja niti spremljali niso, o njem ne vedo veliko, ne zna kontekstualizirati in interpretirati stvari, pa se nenadoma znajde v Libiji, ne da bi poznal njeno zgodovino – ekonomsko, politično, kolonialistično," razlaga Milosavljević, ki spomni, da se je enako dogajalo s Sarajevom, ko smo prebirali najrazličnejše intrerpretacije, kaj naj bi se dogajalo v BiH-u, kaj v Srbiji.

"Kadra ni bilo, novinar je prejšnji dan pokrival neko drugo krizo, že naslednji pa je moral biti strokovnjak za BiH. Tako stvari ne funkcionirajo. In tudi zato smo v tem trenutnem stanju razmeroma bosi – kot tudi celotna mednarodna skupnost –, ko sicer lahko gledamo posnetke, ampak nikakor ne moremo na terenu ugotoviti, kaj je sploh res. Ne moremo ugotoviti, ali neki video resnično prikazuje ruske vojake danes ali na vaji pred petimi leti. Lahko gledamo posnetke mrtvih civilistov, pa ne vemo, ali so bili ubiti v Kijevu ali celo drugi državi."

Z vojno (z naslovnic) izginil covid

Še ena vrlina dobrih novinarskih prispevkov, ki počasi izginja, sta kontekst in ozadje, kontekstualizacija kompleksne situacije z vsemi niansami, podtoni in zgodovinskim ozadjem – tako pri rusko-ukrajinskem konfliktu kot tudi pri prejšnji veliki medijski temi, pandemiji covida-19. Novinarstvo se je na neki način sprevrglo v nekakšno kopiranje udarnih naslovov, izrednih novic, oprtih zgolj na izjave politikov v realnem času in golo prenašanje dogajanja brez kompleksnosti, s čimer se še dodatno vzdržuje ta predstava črno-bele situacije in črno-belega sveta.

Sorodna novica Boštjan Videmšek: "Ene same države ni na tem svetu, ki bi bila brez greha"

Kot pravi Milosavljević, so vzporednice s covidom, ko gre za vprašanje delovanja medijev, še kako na mestu. "V zadnjih dveh letih se je tudi v Sloveniji z vlade pogosto napadalo medije, češ da so neodgovorni, kako poročajo o covidu in da morajo poročati na točno določen način. Kakršna koli skepsa glede ukrepov je bila odpravljena kot levičarska sovražnost ali proticepilstvo. Dokler se je vlada tako odločila. Danes sem pogledal naslovnice naših medijev – covida ni več na nobeni."

"Pa je malo verjetno, da je izginil čez noč. Predvidevam, da je tudi v tem trenutku določeno število ljudi zbolelo ali umrlo. Mediji pogosto pristanejo na nekakšno hegemonsko vlogo politike ali vlade, ki diktira, o čem in na kakšen način se poroča. V tistem hipu, ko se politika odloči, da kot tema covid ne obstaja več, žal številni mediji temu sledijo. Covid je čez noč postal irelevantna tema, čeprav smo zdaj dve leti kot glavno temo na vsaki naslovnici gledali število okuženih in umrlih. Zdaj sploh omenjen ni več. Padli smo iz ene skrajnosti v drugo."