Ob 10-letnici podportala Športni SOS sta voditelja MMC-jevega športnega podkasta Slavko Jerič in Toni Gruden za 89. del poiskala posebnega gosta – Aleksandra Čeferina. Najvplivnejšega Slovenca v svetu športa, ki vodi Uefo, krovno organizacijo evropskega nogometa z okoli 700 zaposlenimi, katere proračun bo v tekoči sezoni dosegel 4,5 milijarde evrov.

Na kongres v Lizbono s podporo vseh članic

Slovenska javnost ga je spoznala kot odvetnika iz Grosuplja, nato je leta 2011 postal predsednik Nogometne zveze Slovenije, največje panožne športne zveze v državi. Ob krizi in kaznih za vodilne može v evropskem in svetovnem nogometu se je spomladi in poleti 2016 izkristaliziral kot idealen kandidat. Nov obraz na pravem mestu v pravem trenutku, ki ga je koalicija severnih in vzhodnih držav ponudila zahodnim velesilam. In res je 14. septembra 2016 v Atenah slovenski odvetnik postal predsednik Uefe z 42 glasovi od 55.

V Rimu je bil februarja 2019 Čeferin brez protikandidata in očitno bo tako tudi v Lizboni aprila 2023, saj je ravno med pogovorom za SOS odmev ekskluzivno razkril, da ima zbrana pisma podpore prav vseh 55 članic Uefe. Po pravilih, sprejetih na začetku njegovega predsedovanja, je lahko Čeferin na čelu evropskega nogometa do leta 2031.

Na Euru 2024 si želi gledati Slovenijo

Enourni pogovor, opravljen na sedežu družinske odvetniške pisarne v Grosuplju, se je pletel od vprašanj o varnosti, ženskem nogometu, spominu na Superligo do novega pravilnika o finančni vzdržnosti, ki prinaša nekakšen mehki salary cap (proračunsko omejitev plač) v svet evropskega nogometa. Konec leta prihaja svetovno prvenstvo, na katerem Čeferin pričakuje nadaljevanje evropske prevlade na mundialih.

Po koncu Lige narodov smo se spomnili tudi na reprezentanco Slovenije, za katero Čeferin pričakuje, da se bo uvrstila na Euro 2024. "Če se uvrstimo, bo to velika stvar. Zdaj sem ustvaril pritisk nad Radetom Mijatovićem in Matjažem Kekom, a kar naj ga imata (smeh)."

Polovica pogovora s predsednikom Uefe je povzeta v spodnjem intervjuju, za celotno zvočno sliko in kakšno anekdoto ali dve pa prisluhnite MMC-jevemu športnemu podkastu SOS odmev.

Zdi se, da je v zadnjem času manj varnosti, vsaj na največjem odru: težave so bile na finalu Lige prvakov v Parizu in sklepnem delu Eura 2020 v Londonu. Bi se morala Uefa več posvetiti varnosti?
Glede Pariza: Uefa je oblikovala neodvisno skupino, ki to preučuje. Kako to poteka, niti ne vem in ne bi bilo korektno komentirati. Res so bile tudi težave na finalu Eura v Londonu. Nogomet je odsev družbe in več težav je v družbi, več je nestrpnosti na tribunah. Vsi bi se morali več ukvarjati z varnostjo. Hkrati pa morate vedeti, da Uefa ni policija. Nimamo prav nobene jurisdikcije zunaj stadiona in vse te stvari so se dogajale zunaj stadiona, zato potrebujemo pomoč policije, države. Res se pa zaradi priljubljenosti nogometa dogodkom pridružujejo ljudje s svojimi idiotskimi ideologijami. Pridružujejo se zaradi prepoznavnosti, ker jih vsi gledajo. Res lahko pridejo kakšni skrajneži na svetovno prvenstvo v balinanju, a jih nihče ne bo opazil. Upam, da se to ne bo več ponovilo s potencialnim terorizmom. Moram poudariti, da smo morali izredno paziti, hkrati nimaš nobenih zagotovil, da bo vse v redu. Se strinjam: vsak navijač bi moral biti varen in se dobro počutiti na nogometni tekmi. Zagotovo ne delamo vsega idealno in se moramo še popraviti.

Omenjene težave so bile na kultnem Wembleyju ob koncu Eura 2020. Panevropsko prvenstvo je bilo na papirju dobra ideja, v praksi pa ni bila najbolj posrečena, še ob sočasnem bremenu pandemije covida-19. Kaj ste se naučili iz tega? To dokončno pomeni NE za kakršno koli ponovitev take organizacije?
Sam sem proti takšnim projektom v prihodnosti. Na papirju se sliši res dobro: panevropsko tekmovanje ob 60. obletnici prvega evropskega prvenstva. A že brez covida-19 je to izjemno zahteven zalogaj. Različne države, različne valute, in če k temu dodaš še pandemijo, med katero so bile že znotraj vsake države Evropske unije drugačna pravila, je bilo to izjemno zahtevno, pa je to premil opis. A tudi športno ni bilo maksimalno pošteno: Italijani in Angleži so v glavnem igrali doma, ravno oni pa so prišli v finalu. Švicarji so na primer igrali v Rimu in čez nekaj dni v Bakuju, kar zagotovo utrudi igralce. Hkrati ni dobro za navijače. Prepričan sem, da dokler sem tukaj jaz, ne bo več podobnega Eura.

Veliki dogodki, prvenstva in finali so seveda praznik. To zadnje čase dobro vidimo v Ligi NFL, v kateri se ob Super Bowlu vse medi, vidimo posebne glasbene nastope. Marsikdo ima občutek, da gre po tej poti tudi finale Lige prvakov.
Če sem se česa naučil v nogometu, je to, da vedno obstajajo različna in drugačna mnenja. Če kdo naš nogomet primerja z NFL-om, pomeni, da ni gledal Lige prvakov. Vedno smo imeli pevski nastop, šov pred finalom. Mi smo vzor drugim športom in ne obratno, ker imamo mi največjo gledanost od vseh športov in športnih organizacij.

Sorodna novica Predsednik Uefe - pravnik, nogometaš, košarkar in karateist

Ko smo pri Super Bowlu in ZDA. Sliši se, da bi bil lahko pred SP-jem 2026 odigran evropski superpokal na ameriških tleh v obliki FinalFoura, kot to zdaj pozna španski superpokal. Ali to res pripravljate in zakaj?
Fifa in Uefa sta dve različni organizaciji in mi ne bomo propagirali svetovnega prvenstva, četudi ga imamo radi in je to morda največje športno tekmovanje na svetu. Mi smo se pogovarjali – in res samo pogovarjali – da bi mogoče evropski superpokal povečali. Nismo se pogovarjali, da bi ga izpeljali zunaj Evrope, nismo se pogovarjali, kdo bi sploh igral. Če bi bile recimo štiri ekipe: bi to bili dve iz Lige prvakov in prvaka Evropske in Konferenčne lige? Največja težava je, da niti datuma nimamo. Klubi imajo različna stališča, koledar je izredno zaseden, nismo prišli dlje od prvih pogovorov. Za zdaj se še ne načrtuje. Osebno mi je všeč ideja, da superpokal postane večji dogodek, postane festival nogometa, se mogoče vključi ženski in mladinski superpokal. Mogoče tedenski dogodek s tekmo legend. A nisem prepričan, da to idejo že lahko izvedemo.

Ena najbolj spodbudnih nogometnih zgodb v zadnjem času je ženski nogomet, za nami je izjemen Euro, na katerem je bilo veliko navijačev. Tri najbolj gledane tekme na stadionu leta v Evropi so bile v ženskem nogometu. Kaj vam to pove? Kakšno prihodnost vidite?
Ženski nogomet je mlajši v primerjavi z moškim. Pred 20 leti veliko držav sploh ni imelo ženskega nogometa, zato moramo veliko investirati in iti počasi z razvojem. Ženski nogomet raste z leta v leto. V Angliji smo imeli okoli 350 milijonov gledalcev in razprodan Wembley, prodanih več kot pol milijona vstopnic. A vedeti morate, da je ženski nogomet še vedno investicija. Z moškim Eurom delamo zelo dober dobiček, z ženskim še vedno izgubo. A zame to ni izguba, temveč naložba v prihodnost. Moramo biti potrpežljivi, za zdaj kaže odlično, vse več je interesa. Žensko evropsko prvenstvo v Angliji je visoka letvica za naslednje Eure. Anglija je nekaj posebnega, ne samo zaradi ženskega in moškega nogometa ter infrastrukture. Sam pravim pokroviteljem, da je vredno vlagati v ženski nogomet, ker je še relativno poceni in očitno raste. Zdaj je čas, da pokrovitelji investirajo in ne samo govorijo o enakosti.

Sorodna novica Čeferin: Milijarderji ne razumejo, da na nogometnem igrišču lahko izgubiš proti manjšemu

Vse manj je raznolikosti tudi med najboljšimi. V prvem desetletju Lige prvakov (1994–2002) je bilo v polfinalu prostora za klube iz devetih držav (tudi Ukrajino in Grčijo), v zadnjem desetletju (2013–2022) le še za šest, od tega več kot polovica samo za Španijo in Anglijo (24 polfinalistov od 40). Ali je še kaj realnega upanja za lokalne zgodbe v Ligi prvakov, kot jih je spisal Maribor?
Liga prvakov se ne zapira, saj bo od leta 2024 imela 36 klubov namesto 32. Uvedli smo novo tekmovanje – Konferenčno ligo. Če si državni prvak v državi, kot je Slovenija, se je relativno lahko uvrstiti vanjo, kar Mariboru letos sicer ni uspelo. Samo vstop v Konferenčno ligo prinaša tri milijone evrov. Za zdaj Konferenčna liga še ne prinaša dobička.

Res je, da so nekoč v Ligi prvakov zmagovali Crvena zvezda, Steaua, Ajax ... Kako pa gledate na slovenske gospodarske družbe, ki jih zaradi globalizacije praktično ni? Ali Gorenje prodaja ali pa je bilo prodano kitajskemu podjetju? S pravili skušamo zmanjšati hitrost tega razpona. Če rečem na pamet, da Prva liga prejme 2 milijona evrov na sezono, torej 200 tisoč evrov na klub. Medtem v Angliji vsaj klub prejme 180 milijonov evrov. Iluzorno je potem pričakovati, da bodo vsi enaki, a si želimo vsaj približek enakosti.

Klubskemu nogometu vrnemo 93,5 odstotka in od vseh naših prihodkov gre nogometu 97 odstotkov. Mi porabimo za svoje stroške (kongres, plače, potovanja, vsi drugi stroški) 2 odstotka, kar je manj kot katera koli humanitarna organizacija na svetu. Res pa veliki vlagatelji vlagajo v najmočnejša tekmovanja in klub. Pri nas, v Sloveniji, moraš biti res ljubitelj nogometa, da si pripravljen vložiti milijone, pa zagotovo nič ne boš dobil nazaj, razen če se uvrstiš v Evropo.

Uefa je uvedla naslednika finančnega ferpleja – pravila o finančni vzdržnosti. Ali bo to vsaj srednjemu evropskemu razredu, recimo Nizozemski in Portugalski, omogočilo konkurenčnost v Ligi prvakov?
Naš cilj je vzdržnost klubov. Opažamo pri nekaterih klubih, kot sta Barcelona in Juventus, da so se tako preinvestirali, da imajo izredno velike izgube. Naša nova pravila so, da boš lahko za plače porabil največ 70 odstotkov vseh prihodkov. Zdaj so porabili tudi 150 ali 200 odstotkov prihodkov, zaradi česar se je dolg večal in večal ... Mislim, da bo to ustavilo večanje razlik med evropskimi klubi.

Ali vidite omenjeni pravilnik o finančni vzdržnosti kot "salary cap", ki ga v športu poznamo iz Severne Amerike?
Nekateri ga imenujejo "soft salary cup", saj čisto pravi po pravilih Evropske unije ni dovoljen. Na neki način smo jih omejili. Nekateri so bili na poti v brezno. Nogomet ima to težavo, da se v običajnem poslu gleda na dobiček, v nogometu se pa gleda še na uspeh. Čustva ponesejo ljudi in želijo zmagati še v naslednji sezoni. Nekateri klubi delajo zelo dobro kljub covidu-19 in drugim stvarem.

Sorodna novica Uefa potrdila reformo, Čeferin čuti, da ga je Agnelli izdal

Lani je bilo ob ustanovitvi Superlige precej napeto in čustveno. Ali po lanskem razpletu menite, da je ta zmaga dokončna, ali pa pričakujete, da se bodo podobne težnje še vrnile?
Sam dvomim, da se v 10, 15 letih takšne ideje še lahko vrnejo. Imamo tri predsednike klubov, ki že zaradi svojega ega še naprej nekaj trdijo, po drugi strani pa so se prvi prijavili v Ligo prvakov, ker so se bali, da jih bi izključili. Angleži se zagotovo ne bodo več pridružili, ne vidim pa resnega tekmovanja brez angleških klubov, ki so najbrž najpomembnejši v evropskem nogometu.

Lanski burni pomladni dnevi so se res brali lahko tudi kot dogodki iz kakega romana, polnega političnih intrig in zarot (Boter ali Igra prestolov), v katerih se mešajo prijateljstvo in izdajstva. Morda se sliši malce pretirano, ampak vaši prvi komentarji (na primer o Andrei Agnelliju) so bili zelo osebni, čutili ste se prevaranega. V kakšnem odnosu ste danes z Agnellijem in Perezom?
Predvsem so bili res burni časi. Ko bo enkrat prišel čas, bom lahko kaj več povedal o tem ali pa spisal knjigo, ki bi bila zelo zanimiva. Takrat 48 ur nisem spal, ne jedel, ne pil. Imel sem klice podpore, groženj in tako dalje. Z Agnellijem nimam nobenih odnosov, s Perezom pa jih že prej nisem imel veliko. A ob finalu Lige prvakov smo se korektno pozdravili. Sedel je poleg mene, Uefa namreč ni moja zasebna organizacija, po protokolu finalist vedno sedi ob predsedniku. Korektno sva se pogovarjala in se nisva dotikala Superlige.

Kaj vas je pri tem delu najbolj presenetilo?
Niti se nisem zavedal, v kaj se podajam. Ko sem prišel na sedež v Nyon, sem videl. To je z naskokom največja športna organizacija, ima 800 zaposlenih, to bo izziv, vse voditi iz Grosuplja, sem si mislil. Vedel sem, da je to ogromen posel, a ne res tako velik. Zaradi priljubljenosti nogometa bi se z njim vsi radi povezali. Zaradi financ ali političnega vpliva nisem niti vedel, da je tako vplivna funkcija. A kot sem rekel: takoj ko misliš, da si ti ta funkcija, greš že navzdol. Ko ne bo več te funkcije, vem, da bom prejel precej manj klicev. Meni izredno pomaga, ko se vračam domov. Mojih otrok in žene čisto nič ne zanima, da sem predsednik Uefe (smeh).

Sorodna novica Nov obraz na pravem mestu v pravem trenutku - Čeferin, novi predsednik Uefe?

Ko omenjamo funkcijo predsednika Uefe: do kdaj si želite biti predsednik oziroma do kdaj ste sploh lahko predsednik?
Teoretično do leta 2031. Za zdaj sem se odločil, da kandidiram še za en mandat. Mogoče ste vi prvi, ki vama lahko povem, da imam že vseh 55 pisem podpore od vseh 55 članice Uefe.

Morda bi kdo pomislil, da je stopnica naprej mesto predsednika Fife. Vas to sploh zanima?
Ne, ne razmišljam o tem. Ne vem, ali smo sploh hierarhično pod Fifo. Gre za manjšo organizacijo, Uefa niti ni članice Fife oziroma njej podrejena. Funkcija predsednika Fife je veliko bolj politična, veliko srečanj z državniki, vsaka štiri leta imaš krasen festival nogometa. Mi pa imamo vsak dan nogomet, in to mene veseli. Uefa je kot gospodarska družba, medtem ko je Fifa bolj politična organizacija, podobna Združenim narodom. A v življenju nikoli ne veš.

Zadnja leta nemalokrat komentirate tudi dogajanje v slovenski družbi. Vas še zanima politika? Kako gledate na stanje v slovenski družbi?
Politika me načelno ne zanima. A se spet ne bi rad ugriznil v jezik in česa rekel. Načelom to ni zame, ne morem pa z gotovostjo reči za prihodnost. Kot ne morem reči, ali bom leta 2027 še kandidiral za predsednika Uefe ali ne. Bomo videli.

Stanje v Sloveniji se umirja, ni več toliko nestrpnosti in tako naprej. Mene na splošno bolj skrbi stanje v Evropi in po svetu. Vojna v Ukrajini. Ne vidim rešitve. Lahko priznam, da sem bil prepričan, da vojne ne bo. Potem sem bil prepričan, da se bo konflikt končal v dveh tednih, a zdaj sploh ne vidim rešitve. To je zelo skrb vzbujajoče, ne toliko za nogomet, temveč za vso družbo. Iskreno moram reči, da me to res skrbi. Ne dela se kaj dosti na kakšni rešitvi, pa to ne pomeni, da imam sam kakšno rešitev. Vidim veliko, saj je Uefa sestavljena iz 55 članic, ni to samo Evropska unija, slišimo različne poglede, položaj je skrb vzbujajoč.

Sorodna novica Je Čeferin nehote postal "moralna avtoriteta"?

Manj skrb vzbujajoče je stanje v Sloveniji – zlasti pri reprezentančnem nogometu, vsaj v primerjavi s stanjem izpred nekaj mesecev. Slovenija je obstala v Ligi B. Kako natančno spremljate reprezentanco? Če gledamo samo število gledalcev v Prvi ligi in pri reprezentanci, vidimo, da pada zanimanje.
Slovenci smo občutljivo občinstvo, želimo in gledamo kakovosten šport na visoki ravni. Sam zelo podrobno spremljam reprezentanco Slovenije, zdaj tudi po Evropi podrobneje spremljajo slovensko reprezentanco in dobivam veliko odzivov. Precej navdušen sem nad zadnjimi štirimi tekmami. Imeli smo enega superzvezdnika na golu Jana Oblaka, zdaj imamo še enega superzvezdnika v napadu. In vse druge, ki res dobro igrajo. Pozitivno so me presenetili vsi igralci.

Upam, da bo žreb 9. oktobra toliko ugoden, da ne bi v skupino dobili recimo Španije in Francije. To bi bile sicer zelo privlačne tekme, a izredno težka skupina. Obrat pri zanimanju za nogomet v Sloveniji bi dosegli, če bi se uvrstili na evropsko prvenstvo v Nemčiji 2024. Ker je tudi relativno blizu, veliko Slovencev bi odpotovalo tja, saj smo videli, kaj se je dogajalo ob prvenstvu v košarki in odbojki. Gremo v pravo smer, veliko stvari se lahko še popravi. Prva liga ima težave, ker je majhna, infrastruktura ni prav primerna. Tukaj bo treba razmisliti, kako naprej.

Nenavaden je položaj, da ima le približno tretjina prebivalcev možnost legalnega spremljanja Prve lige in tekem Slovenije v Ligi narodov. Kako to ocenjujete? To gotovo ne pomaga pri grajenju reprezentančnega kulta in razvoju prve slovenske nogometne lige?
Čim več ljudi spremlja nogomet, bolje je za šport, vlagatelje in pokrovitelje. Ravno te dni sem preveril, kako je za Euro 2024: če se Slovenija tja uvrsti, bodo tekme na javni televiziji in še komercialni televiziji. A vedeti je treba: TV-pravice gredo zvezam, torej razvoju nogometa. Če ena televizija ponudi, karikiram, deset evrov, druga pa 2000 evrov, ti sama popularizacija nogometa ne pomeni veliko, ker nimaš veliko ponuditi zvezi, da zgradi igrišča. Zdaj se moramo samo še uvrstiti na Euro 2024.

Z obstankom v drugem razredu Lige B so se odprla tudi stranska vrata za preboj na naslednje evropsko prvenstvo. Kako pomembna bi bila uvrstitev Slovenije na Euro 2024?
Z vsem spoštovanjem do drugih športov: uvrstitev na Euro v nogometu je približno tako kot polfinale ali finale v drugih športih na evropskih prvenstvih.

Ob vseh težavah, ki jih imajo ljudje, so včasih jezni na vse, kar čisto razumem. A samo šport pa res združuje! Videli ste pri odbojki in košarki, pri katerih smo bili vsi domoljubi. Sam sem gledal – na srečo sem bil sam doma, da me ni nobeden slišal, ker sem tako skakal in preklinjal. Šport je lahko spodbuda. Govoril sem s predsednikom Ukrajine Zelenskim, ki je dejal: "Rad bi nogomet, ker ljudem daje upanje. Pomagajte, da igramo. Da bodo ljudje začutili, da je normalnost mogoča."

Nogomet je vseeno kralj športa: če se uvrstimo, bo to velika stvar. Zdaj sem ustvaril pritisk na Radeta Mijatovića in Matjaža Keka, a kar naj ga imata (smeh).

Žal Slovenije ne bo na nogometnem vrhuncu leta, ki se približuje – svetovno prvenstvo 2022 v Katarju. Kako in koliko si ga boste ogledali? Kaj pričakujete tekmovalno?
Za zdaj grem na odprtje svetovnega prvenstva in še dve ali tri tekme. V sklepnem delu tekmovanja pa bom še videl, ali grem na polfinale ali samo na finale, ker imam takrat veliko dela. Pričakujem seveda prevlado evropskih ekip. Od leta 2006 zmagujejo samo še reprezentance iz Evrope, nazadnje smo imeli šest od osmih četrtfinalistov in vse štiri polfinaliste. Evropa ima zelo veliko močnih reprezentanc. Seveda sta tu vedno močni Brazilija in Argentina, dvomim pa, da lahko kdo drug poseže visoko.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem še o naslednjih temah:

– statistika v nogometu in prednost domačega terena,
– uspeh Konferenčne lige,
– anekdota o poštarju in kapetanu Cesarju,
– komentar na škandale v nogometnem svetu, zlasti v Franciji,
– zakaj Uefa želi SP 2030 na Portugalskem in Španiji,
– katere druge športe spremlja predsednik Uefe,
– o košarki, EuroBasketu, Dončiću,
– potovanja, pri katerih ni več anonimnosti,
– ljubezen do psov,
– Brinje Grosuplje: kdaj bo prišel na tekmo domačega kluba,
– katero nogometno pravilo bi spremenil,
– nogometni zvezdnik, ki ga je navdušil oz. nagovoril,
– Messi ali Ronaldo,
– zanimivost o številki 89, zlasti o prelomnem letu 1989.

Kot je v nogometu običajno, je najbolj zanimivo in nepredvidljivo ravno ob koncu tekme, tako je tudi v tokratnem podkastu z mogoče trenutno najvplivnejšim Slovencem na svetu.