Misija Polaris Dawn se je začela v torek z izstrelitvijo iz Cape Canaverala (Florida, ZDA). Raketa Falcon 9 je ponesla vesoljsko ladjo Crew Dragon v eliptično tirnico z obliko 190 krat 1216 kilometrov višine. Misija še traja.

Video: Posnetek izstrelitve

Posadko sestavljajo poveljnik, ameriški bogataš Jared Isaacman, ki vse skupaj financira; pilot Scott Poteet, nekdanji vojaški pilot; pa strokovnjakinji odprave, SpaceX-ovi inženirki. Prva je Sarah Gillis, ki je sodelovala pri razvoju vesoljskega skafandra, druga pa Anna Mennon, nekdanja nadzornica poletov za področje biomedicine pri Nasi. Na tej odpravi ima vlogo častnice za medicino (ang. medical officer).

Nekaj ur po izstrelitvi je vesoljska ladja s prižigom pogona zvišala odzemlje na 1408 kilometrov.

To je rekord v višini poleta s posadko okoli Zemlje. Doslej ga je držala odprava Gemini XI, ki je potekala leta 1966 in je dosegla 1374 kilometrov višine. Gre tudi za najbolj oddaljen vesoljski polet s posadko vse od poslednje odprave programa Apollo (1972). Na tej višini so leteli skozi Van Allenove pasove in merili sevanje, ki je na tem področju relativno močno. Po desetih urah so zaradi varnosti znižali odzemlje, torej najbolj oddaljeno točko tirnice, na 737 kilometrov.

Za primerjavo: Mednarodna vesoljska postaja (MPV) kroži na višini okoli 420 kilometrov.

Video: Posnetek z rekordne višine

Molenje iz kapsule

Video 2: Posnetek vesoljskega sprehoda

Posadka je prva dva dneva dihala čisti kisik. To je ukrep v izogib slabosti, ki lahko nastane zaradi dekompresije pri vesoljskem sprehodu. V pripravah na podvig je nadela skafandre s tlakom 0,35 kilograma na centimeter in nato spustila zrak iz kapsule. Tlak v vesoljski ladji je padel na 0,6 kilograma na kvadratni centimeter.

Nato je poveljnik Isaacman ročno odprl loputo na zgornjem delu Zmaja, se povzpel s pomočjo držal in z večino telesa izstopil iz kapsule. V njej so ostale noge. Pred vakuumom vesolja ga je ščitil nov SpaceX-ov skafander, ki ga je tudi preizkušal. "Doma moramo resda še marsikaj postoriti, a Zemlja je od tukaj videti kot popoln planet," je dejal. Po osmih minutah ga je zamenjala Gillis, ki je prav tako preizkušala gibljivost skafandra. Njena ekskurzija je trajala sedem minut. S 30 leti je postala najmlajša vesoljska sprehajalka.

Astronavta sta bila privezana s kabli in cevmi, preko katerih sta dobivala električno energijo, kisik za dihanje in hlajenje. Nos plovila je molel proti Zemlji, loputa pa je bila odprta v smeri gibanja, s čimer je do neke mere ščitila pred mikrometeoroidi. Strokovnjakinji odprave sta z ultrazvočno napravo spremljali nastanek morebitnih mehurčkov v venah, kar se lahko zgodi zaradi dekompresije.

Po vrnitvi Gillis so v kapsulo dovajali zrak, dokler ni tlak dosegel 1 kilogram na kvadratni centimeter. Takrat so lahko vsi štirje sneli skafandre – in zgodovinskega podviga je bilo konec.

"Današnji uspeh je velik skok naprej za pridobitno vesoljsko industrijo in Nasin cilj vzpostavitve ameriškega vesoljskega trga," je zadevo komentiral ravnatelj Nase Bill Nelson. Nasa je namreč sofinancirala razvoj vesoljske ladje Dragon in nadgradnje Crew Dragon.

Komunikacija s Starlinkom

V petek je sledil preizkus neposredne laserske komunikacije vesoljskega plovila s satelitsko konstelacijo Starlink. Sarah Gillis je v vesolje vzela violino, se posnela in izdelek poslala na tla, kjer so ga združili z igranjem orkestra. Podatkov o učinkovitosti komunikacije, kar je bil ključen element preizkusa, nimamo, je pa na voljo glasba iz vesolja:

Misije bo konec predvidoma v nedeljo s padcem v Mehiški zaliv ali Atlantski ocean. Pri tem so precej odvisni od vremena; valovi namreč ne smejo biti previsoki. Iz tega razloga so izstrelitev večkrat prestavili, dokler niso bili kar se da prepričani, da bo vreme ob pristanku ugodno – kar je težko napovedati.

Al' prav se šteje 7 minut al' 1 uro 46 minut

Celoten postopek, povezan z vesoljskim sprehodom, od izločitve plinov iz kabine do ponovne napolnitve kapsule z zrakom, je trajal 1 uro in 46 minut. V tem času so bili vsi štirje člani posadke obenem izpostavljeni vakuumu vesolja, kar je prvič v zgodovini.

Nekaj nejasnosti ostaja okoli trajanja vesoljskega sprehoda, kar je odvisno od definicije. SpaceX namreč koristi svojo, ki se začne z dekompresijo kapsule in konča z rekompresijo. Nasa po drugi strani zažene štoparico, ko se skafander zanaša na notranji vir energije – in je torej samostojen. Rusi in Kitajci sledijo preprostemu sistemu odprtje/zaprtje lopute, je pojasnil poznavalec vesoljskih poletov Jonathan McDowel. Vse to je sicer deloma v nasprotju s slovarsko definicijo vesoljskega sprehoda, ki se mu strokovno reče dejavnost izven vesoljskega plovila (ang. extravehicular activity, EVA), in je preprosto to – dejavnost zunaj plovila, ne znotraj.

Video: Posadka se je pred poletom srečala s Charlijem Dukom, astronavtom odprave Apollo 16, kjer je opravil vesoljski sprehod v bližini Lune

Rutinski in nevarni

Sorodna novica 50 let, kar se je človek prvič sprehodil po vesolju

Vesoljski sprehodi dandanes niso več nič posebnega. Prvega je opravil Rus Aleksej Leonov davnega leta 1965. Doslej se je smrtonosni črnini prepustilo 265 ljudi na stotinah in stotinah ekskurzij. Postali so tako rutinski, da jih splošni mediji skoraj ne opazijo več. To še ne pomeni, da niso nevarni. Le zaradi skrbnega načrtovanja, obsežnih priprav in profesionalizma vesoljeplovcev doslej ni bilo smrtnih žrtev. Primer: pred leti se je Italijan Luca Parmitano med vesoljskim sprehodom pri MVP-ju skoraj zadušil, ali kot se je sam izrazil, postal prvi človek, ki je v vesolju utonil, saj se mu je zaradi okvare hladilnega sistema vizir skoraj napolnil z vodo (podrobneje tukaj). Še en incident iz zadnjega desetletja: po pričevanju astronavta Scotta Kellyja je kozmonavta Olega Skripočko odneslo v vesolje, rešil se je le zato, ker je naključno zadel anteno postaje in se je povlekel nazaj.

Pri Mednarodni vesoljski postaji (MVP) letno opravijo v povprečju deset vesoljskih sprehodov. Izvajajo jih profesionalni astronavti in kozmonavti, ki se na to pripravljajo več let, med drugim v bazenu z maketo postaje. Gre za zapletene in zahtevne operacije, ki trajajo do osem ur.

Tokratni vesoljski sprehod je bil v primerjavi s tem videti preprost, skorajda nezanimiv. Astronavt je sedem minut molel iz kapsule in navidez nerodno premikal roke ter trup. Na digitalnih družbenih omrežjih se je zvrstilo kup vprašanj, zakaj je ta "dolgčas" dvignil toliko prahu, in še več norčevanja na ta račun.

A vedeti je treba, da SpaceX dela šele prve korake na tem področju. Tipa teren. Uči se tistih lekcij, ki jih je Nasa vzela že 60 let nazaj v programu Gemini, kjer so astronavti prav tako nerodno moleli iz kapsule, privezani s cevmi, ki so jih držale pri življenju. In če je SpaceX kaj dokazal, je to, da se hitro uči in še hitreje napreduje. Navidez štorasto gibanje silhuete nad svetlim planetom je seme, iz katerega utegnejo zrasti mogočno drevo. Tako kot je skromni Falcon 1 pripeljal do Falcona 9, ki je zavzel svet, in Starshipa, ki ga utegne obrniti na glavo.

Ključen cilj: preizkušanje novega skafandra

SpaceX je skafander razvil iz obstoječega, ki ga uporabljajo potniki Crew Dragonov med poleti na Mednarodno vesoljsko postajo. "Stari" skafandri so namenjeni izključno zaščiti pred nenadnim padcem tlaka v kapsuli. Podjetje je zato moralo uvesti precej sprememb. V nasprotju z ležečimi potniki, ki med poletom kvečjemu tipkajo po ekranih, morajo vesoljski sprehajalci izvajati širši nabor gibov, zato so morali prilagoditi strukturo in material okoli sklepov. Dodati so morali toplotno izolacijo in aktivno hlajenje, saj se temperatura na Soncu hitro dvigne do smrtno nevarne, pa še plast, ki igra vlogo Faradayeve kletke in ščiti pred zunanjimi električnimi polji.

Še nekaj tehničnih podatkov. Čelada je 3D-tiskana. Ima vizir iz polikarbonatov z dodanim bakrom in indij-kositrovim oksidom za toplotno izolacijo ter optično zaščito pred sijem Sonca. Opremljena je s prosojnim elektrooptičnim zaslonom (ang. head-up display) za sproten prikaz ključnih podatkov, ima tudi kamero in mikrofon. Zunanja plast je iz tekstila, osnovanega na materialu, iz katerega je narejen servisni modul Crew Dragona.

Skafander je v obstoječi različici odvisen od povezave z matičnim plovilom, saj od tam dobiva aktivno hlajenje s tokom kisika, električno energijo in kisik. Videz skafandra je določil Jose Fernandez, znan po filmih o superherojih.

Želja po množični proizvodnji

SpaceX poudarja, da je to zgolj prva generacija skafandra, ki jo bo skozi čas hitro nadgrajeval in izboljševal. Med prvimi načrtovanimi spremembami je dodatek baterij. Želijo relativno poceni skafander, ki ga bo moč izdelovati množično, preprosto in poceni. SpaceX se namreč še vedno žene za Marsom (več o tem spodaj) in poudarja, da bo nekoč treba sproti izdelovati na tisoče vesoljskih oblek, ki bodo uporabna tudi na Luni ter na Marsu. "Končni cilj je skafander, ki ga lahko nadeneš in koristiš kjer koli v Osončju, ne da bi opazil razliko z oblekami, ki jih nosiš vsak dan," so se izrazili v SpaceX-u. To bo težka naloga, saj so razmere precej različne. Poleg tega se vesoljske agencije že 70 let ubadajo z vesoljskimi sprehodi, pa so njihova "vesoljska plovila v malem" še vedno ogromna, nerodna, draga, pa tudi redka. ZDA jih imajo okoli deset. Če bo SpaceX-u res uspelo vse to spremeniti in proizvajati tisoče enovitih, zanesljivih in udobnih izdelkov, bo šlo za revolucijo tudi na tem področju. Pri tem bi lahko precej tvegali. Odpoved skafandra lahko pomeni smrt.

Želel je popraviti Hubble

Jared Isaacman je program Polaris zagnal že leta 2022 (poglavje 4). Program je sestavljen iz treh odprav, prva je tema tega članka in hkrati dokaz, da je protagonist resen v svojih namenih. Na drugi, še neimenovani odpravi, bodo poskušali nadgraditi dosežke prve. Najbolj odmevna bo zagotovo tretja. Po napovedih bo to prvi polet Starshipa z ljudmi na krovu. Če bo program kot celota uresničen, bo zapisan v zgodovinske knjige. To ne bodo zgolj turistične misije. To bo morda začetek dobe, kjer zasebni sektor dejansko podira meje in rekorde pri raziskovanju vesolja.

Isaacman je vmes sam financiral še eno odpravo, imenovano Inspiration4 (poglavje 2), ki jo lahko razumemo kot pripravo na Polaris Dawn. To je bila prva zasebna odprava, na kateri so sodelovali izključno ljudje, ki niso pripadali nobeni vesoljski agenciji ali vojaški organizaciji.

Oktobra 2022 je naznal, da želi rešiti vesoljski teleskop Hubble (poglavje 4). Slednji je že star, odpovedujejo mu žiroskopi, torej naprave, s pomočjo katerih se usmerja, zapovrh mu tirnica pada. Na kratko: izteka se mu čas. Isaacman je Nasi sporočil, da želi financirati odpravo v Crew Dragonu, ki bi se priklopila na Hubbla in mu dvignila tirnico, in če je to izvedljivo, in opraviti vesoljski sprehod, na katerem bi izvedel omejena popravila. Nasa ga je naposled zavrnila, neuradno zato, ker neprofesionalnemu astronavtu ne zaupajo; in ker je tveganje, da bi se na krhkem Hubblu še kaj pokvarilo, občutno. Nasa bo morala v vsakem primeru poslati vesoljsko plovilo, ki bo Hubbla nekoč varno vrnilo v ozračje.

Isaacman je torej veliko denarja, ki ga je ustvaril s spletnim finančnim poslovanjem (družba Shift4 Payments), vložil v raziskovanje vesolja in pognal razvoj zasebnih skafandrov, ki bodo bržkone kmalu uporabljeni v programu Starship, ki bo nadalje kmalu za Naso peljal ljudi na Luno, in ki bo po navedbah prvega moža SpaceX-a Elona Muska množično koloniziral Mars. In tudi o tem bo govora v tokratnem Vesoljskem tednu.

Že čez dve leti izstrelitev Starshipa proti Marsu?

SpaceX namreč razvija mnogokrat uporabno supertežko nosilno raketo Starship, s katero namerava poceni izstreljevati ogromne količine tovora v vesolje in kolonizirati druga nebesna telesa.

Starship je že več let v razvoju in je opravil nekaj testnih poletov v orbito.

Prvi mož podjetja Elon Musk je v svojem slogu razgrnil novo drzno napoved. Prva izstrelitev Starshipa proti Marsu bo čez dve leti, torej leta 2026, in bo vključevala poskus pristanka na rdečem planetu. Posadke ne bo.

Če bodo ti pristanki – uporabil je množino, torej utegne izstreliti celo več Starshipov – uspešni, potem bo prva izstrelitev človeške misije proti Marsu čez štiri leta, torej leta 2028, je nadaljeval Musk.

"Število izstrelitev bo zatem raslo eksponentno. Cilj je zgraditi samooskrbno mesto na Marsu v okoli 20 letih," je zapisal na X-u.

Musk je v preteklosti podal že veliko "drznih napovedi", ki niso spoštovale časovnih prislovov, in je pri načrtih optimističen. Verjetnost, da bo leta 2026 dejansko poslal Starship proti marsovskemu pristanku in da bo podobno storil s posadko dve leti zatem, ni visoka.

SpaceX mora dotlej streti nekaj trdih tehničnih orehov, denimo, kako zanesljivo pretakati in ohranjati ohlajeno gorivo v vesolju, ne da gorivo (prehitro) odvre. Starship bo namreč za pot izven nizkozemeljske tirnice potreboval dotakanje goriva, ki mu ga bodo dostavili Starship tankerji. Česa takega se človeštvo še nikoli ni lotilo.

Predvsem pa bo v tem času zelo osredotočen na ključno nalogo, ki je preprosto ne sme zamočiti. Za Naso mora dostaviti ljudi na Luno – in jih pri tem ne ubiti. Imel bo polne roke dela.

Je pa res, da če mu uspe pravočasno razviti vse potrebno za človeško pot na Luno, potem ima pokrite tudi ključne tehnične izzive za pot proti Marsu (ne pa vseh). In če bo SpaceX-u uspelo zgraditi dovolj izstrelišč in Starshipov, Muskov drzni načrt vsaj ni – nemogoč.

Težave z birokracijo in razumevanjem prava

SpaceX se trenutno javno bode z ameriško Zvezno agencijo za letalstvo (FAA). Agencija je namreč tista, ki izdaja dovoljenja za polete. In kot kaže, postopek izdaje ne teče ravno v zadovoljstvo SpaceX-a.

FAA je namreč podal oceno, da bi lahko dovoljenje za naslednji polet Starshipa padlo novembra, če ne kasneje.

Starship pa je že od avgusta nared, so se pridušali v SpaceX-u. Tam zatrjujejo, da so razlogi za zamik banalni, skorajda neresni. Gre za oceno okoljske sprejemljivosti vode, ki jo oddaja sistem za dušenje hrupa in plamenov pod vznožjem rakete. SpaceX je zatrdil, da gre za čisto, pitno vodo, ki ne onesnažuje, in to utemeljuje s številnimi meritvami. In kot so zapisali v sporočilu za javnost, so ves čas delovali s pravnim stališčem, da to dejavnost že pokrivajo obstoječa dovoljenja, ki so jih pridobili v okviru zvezne države Teksas. A očitno ni bilo tako, saj je družba dobila globo in zahtevek, naj pridobi individualno dovoljenje za tovrstne izpuste vode.

Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je SpaceX-ov pravni oddelek res opravil svoje delo in ali za zamik niso krivi kar v družbi sami, če so to spregledali.

V vsakem primeru so izjemno nezadovoljni, zato so se lotili kar javnega konflikta z zveznimi agencijami. "To je nesprejemljivo. Absurdno je, da SpaceX hitreje izdela ogromno raketo, kot oni premečejo papirje," se je pridušal Musk.

SpaceX je v taisti objavi še potrdil, da bo na naslednjem poletu poskušal storiti ogromen korak naprej: zgrabiti stopnjo Super Heavy z mehaničnimi rokami na izstrelišču. Izjemno tvegan načrt, ki lahko uniči izstrelišče. A če hočejo uloviti zgoraj omenjene časovnice, je najbrž neizogiben.