1. Starliner se je varno vrnil na tla

Boeingova vesoljska ladja CST-100 Starliner se je po burni, odmevni misiji na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) vrnila na Zemljo.

Odklopila se je v soboto malo po polnoči po našem času, se samodejno oddaljila od postaje, zavirala z motorji in padla v ozračje. Dodaten pojemek so zagotovili toplotni ščit in padala, pristanek na trdih tleh kompleksa White Sands Space Harbour pa so ublažile zračne blazine. Nasa ni poročala o nobenih napakah ali težavah. Polet je trajal šest ur.

Video 1: Posnetek odklopa

Video 2: Pristanek

Starliner se je vrnil brez posadke. Nasina astronavta Barry Wilmore in Sunita Williams, ki sta z njim dospela na postajo, sta ostala v vesolju.

Sorodna novica Sunita Williams in Butch Wilmore se bosta vrnila v Crew Dragonu, Starliner pa brez posadke

Starlinerja so namreč pestile številne težave, med drugim uhajanje helija, ki potiska gorivo proti motorjem, in pregrevanje usmerjevalnih potisnikov, ki so ponekod izgubljali moč. Nasa je zaradi tega ocenila, da Starliner ni dovolj zanesljiv za polet z ljudmi na krovu. To, da se je vesoljska ladja varno vrnila, še ne pomeni, da ni imela prav. Tveganje je bilo še vedno preveliko za Nasine (današnje) standarde.

O vprašanju, ali naj se posadka vrne s Starlinerjem, so na Nasi skoraj dva meseca potekale burne razprave. Nasa je bila pred težko odločitvijo na podlagi nepopolnih informacij. Zakaj se potisniki pregrevajo? Ali lahko zatajijo v ključnem trenutku, ko plovilo vstopi v ozračje in mora natančno vzdrževati usmerjenost? Če se Starliner vrne prazen, je to njegov poslednji polet?

Boeing si liže rane

Veliko oči je bilo uprtih v vrnitev Starlinerja. Če bi kakor koli zatajil, bi bilo programa verjetno konec, Nasa pa bi ostala brez alternativnega vesoljskega plovila za prevoz posadke na MVP. Prva izbira je še vedno SpaceX-ov zanesljivi Crew Dragon, a Nasa se noče zanašati na enega samega ponudnika.

Varna vrnitev je obliž na Boeingove rane. Ko je dobil Nasino košarico oziroma navodilo, naj posadko pusti na postaji, da bo zanjo poskrbela konkurenca, je njegov ugled utrpel hud udarec. Na področju vesoljskih poletov ga je – v nasprotju z letali – še vzdrževal.

Za posadko bo poskrbel SpaceX

Starliner je na MVP priletel 5. junija letos. Šlo je za prvi testni polet z ljudmi na krovu, Sunito Williams, astronavtko slovenskih korenin, in Barryjem Wilmorom. Ta se bosta vrnila v Crew Dragonu predvidoma februarja prihodnje leto, s čimer se je njuna misija z enega tedna podaljšala na devet mesecev.

Prostor zanju so zagotovili tako, da so iz prihodnje odprave Crew Dragon-9 (Crew-9) odstranili dva člana posadke, Zeno Cardman in Stephanie Wilson. Na misiji bosta letela poveljnik Nick Hague in ruski kozmonavt Aleksander Gorbunov.

Bo potreben še en testni polet?

Za zdaj ni jasno, ali bo Nasa obravnavala polet kot uspešen in certificirala Starlinerja za prevoz posadke ali pa bo nemara terjala še eno ponovitev. Boeing je v programu Starliner pridelal že 1,6 milijarde dolarjev izgube, morebiten dodaten testni polet pa bi šel na njegove stroške.

Program Starliner je že dolgo v godlji. Nasa je davnega leta 2010 podpisala pogodbo z Boeingom za razvoj nove vesoljske ladje za prevoz posadke (podobno je tedaj storila tudi s SpaceX-om). Novi vesoljski plovili bi morali čim prej zapolniti luknjo zaradi upokojitve Space Shuttlov. Prva dostava ljudi na MVP je bila predvidena za leto 2017. Ni presenečenje, da se je časovnica izkazala za preveč optimistično. Že testni poleti brez posadke so namreč razkrili številne napake, tisti leta 2019 bi se skoraj katastrofalno končal zaradi hroščev v programski opremi, na drugem, ki je potekal leta 2022, pa so odpovedali številni potisniki; pozneje je Nasa našla še težave s padali, notranjo opremo, ki je bila preveč dovzetna za gorenje, in kup drobnarij. Tako smo do prvega poleta z ljudmi na krovu prišli skoraj 15 let po podpisu pogodbe.

Gre za očitno zmago t. i. novega vala vesoljskih podjetij v ZDA nad t. i. staro gardo z Boeingom. SpaceX namreč že od leta 2020 redno prevaža ljudi na MVP.

Video: Dobili smo 4K-video z MVP-ja

2. Spodletel pristanek Falcona 9

Po dolgem času smo spet bili priča spodletelemu pristanku prve stopnje rakete Falcon 9.

Raketa je bila izstreljena poprejšnjo sredo s Cape Canaverala (Florida, ZDA). V nizkozemeljsko tirnico je dostavila 21 satelitov Starlink. Prva stopnja je nato poskusila pristati na robotski ladji A Shortfall of Gravitas, a se je prevrnila, medtem ko je njeno podnožje gorelo.

Zadnja tovrstna odpoved sega v februar 2021, ko je zaradi poškodbe motorja merlin stopnja zgrešila ladjo (poglavje 3). V vmesnem času pa je Falcon 9 naštel kar 267 zaporednih uspešnih pristankov.

SpaceX še ni razkril vzroka. Iz posnetka je razvidno, da je stopnja priletela malce prehitro, da je popustila ena od treh pristajalnih nog in da je zaradi tršega pristanka prišlo tudi do poškodbe motorjev. Možna je torej napaka na pogonu, morda so tipala pošiljala napačne podatke o hitrosti ali oddaljenosti, lahko, da je odpoved posledica obrabe. Ameriška agencija za letalstvo (FAA) je zato sprva prizemljila vse rakete Falcon 9, po nekaj dnevih pa je prepoved umaknila. Falconi 9 so odtlej poleteli in se varno vrnili že štirikrat.

Video: Posnetek dogodka

Stopnja je postavila rekord po večkratni uporabi, saj je letela 23-krat. 16-krat je nosila Starlinke, sodelovala je tudi pri dveh zasebnih poletih na Mednarodno vesoljsko postajo (Ax-1 - poglavje 2, Inspiration-4, poglavje 1). Zanimivo je tudi, da SpaceX te stopnje še ni uradno upokojil.

Pred dvema mesecema je Falconu 9 odpovedala druga stopnja (poglavje 1). Puščal je kisik, in sicer zaradi napake na napeljavi, ki je bila posledica premalo zatisnjene objemke. Kljub temu se je Falcon 9 doslej izkazal kot ena najbolj zanesljivih raket s 371 poleti, od tega s tremi spodletelimi odpravami.

3. Poslovila se je stara Vega

Evropska družba Arianespace je v sredo izstrelila raketo Vega v stari različici. Raketa je v soncesinhrono tirnico poslala satelit Sentinel-2C (program Copernicus). To je bil njen 22. in poslednji polet. Podrobneje o izstrelitvi tukaj, o tovoru pa tukaj.

Ravzoj se je začel leta 1998 v sodelovanju Italijanske vesoljske agencije (ASI) in Evropske vesoljske agencije (Esa). Stal je slabi dve milijardi evrov, dve tretjini je zagotovila Italija, saj je proizvajalec – družba Avio – italijanski. Raketa je prvič poletela leta 2012 in presenetljivo – glede na to, da si je Avio prvič samostojno brusil zobe na raketi – dolgo časa delovala brez težav.

Leta 2019 pa jo je udarila nesreča, eksplodiral je motor, arabski satelit Falcon Eye 1 je bil izgubljen. Nato se je vrnila, a ne za dolgo. Leta 2020 je zaradi napačno zvezanih kablov pri usmerjevalnikih na vrhnji stopnji Avum poslala tovor v morje namesto kvišku.

V pripravah na tokratni, poslednji polet pa so v Aviu presenečeno ugotovili, da je nekdo poslal rezervoarje četrte stopnje na smetišče (poglavje 4). Zagato so rešili z uporabo rezervoarjev rakete Vega-C. Končni izdelek je zato dobil vzdevek FrankenVega.

Komercialni preboj ni uspel

Vega je bila lahka nosilna raketa s tremi stopnjami na trdo gorivo in vrhnjo stopnjo AVUM, ki jo je gnal ukrajinski motor RD-869 na hidrazin. Zmogla je 1430 kilogramov tovora v polarno tirnico na višini 700 kilometrov. Namenjena je bila predvsem izstreljevanju večjega števila manjših satelitov za zasebne stranke, a je zaradi cene – ki se po različnih virih giblje med 35 in 45 milijoni evrov – kupci niso množično zagrabili. V praksi je izstreljevala predvsem t. i. institucionalne tovore, torej za evropske institucije in evropske države. V zadnjih letih je bila pod hudim cenovnim pritiskom SpaceX-a, saj je ta uvedel misije Transporter, kjer za občutno nižjo ceno na kilogram izstreljuje tudi po sto satelitov na polet.

Evropa je na to odgovorila z razvojem naslednice, rakete Vega-C, ki je na voljo za isto ceno ob večji zmogljivosti (2300 kilogramov).

Vega-C je prizemljena že od decembra 2022 (poglavje 4). Tedaj je razpadla šoba motorja Zefiro 40 na drugi stopnji. Italijani so sprva želeli krivdo prevaliti na Ukrajince (Južno), ki so proizvedli šobo. Ukrajinci pa so dokazali, da so dostavili kose povsem v skladu z zahtevami in da je pravzaprav kriv dizajn šobe, ki ni prenesel sil motorja.

V zadnjih dveh letih so Italijani razvili in testirali novo šobo, naslednji polet je predviden za 15. november letos.

Vega-C je posledično v precejšnji godlji tako zaradi tehničnih težav kot zaradi cene. Italijanski Avio je zaradi tega potegnil nepričakovano potezo. Zaprosil je, da se Vega-C umakne iz ponudbe družbe ArianeSpace, kar sta ArianeSpace in Esa odobrila. Zdaj jo bo tržil sam, predvidoma po nižji ceni, saj si ArianeSpace ne bo več odrezal kosa pogače. Italijani so naredili še en korak: začeli so razvijati večkrat uporabno lahko nosilno raketo na metan, ki naj bi nadomestila Vego-C.

Avio se je sicer v sveži objavi na socialnih omrežjih pohvalil, da Italija zaostaja le za ZDA in Rusijo.

Video: Posnetek izstrelitve

4. Nekaj podrobnosti o italijanskem lunarnem habitatu

Italijanska vesoljska agencija ASI in francosko-italijanska družba Thales Alenia Space razvijata lunarni habitat z imenom Večnamenski habitat (Multi-Purpose Habitaton module, MPH), ki bo po navedbah ASI-ja prvo stalno prebivališče človeštva na Luni. Zanj se namreč zanima ameriška vesoljska agencija Nasa, ki bi ga lahko vključila v svoj program Artemis.

Predstavnik Thalesa je v intervjuju za italijanski medij Fondazione Leonardo navrgel nekaj novih informacij.

Habitat bo dolg šest metrov s premerom tri metre, masa bo 15 ton. Imel bo kolesa in bo torej premičen. Glavni razlog za dodatek koles (v prvotnih načrtnih jih ni bilo) je lunarna noč, kar pomeni 14 zemeljskih dni teme in temperatur pod 100 stopinjami Celzija. Habitat se bo odpeljal tja, kjer so razmere za preživetje lunarne noči najugodnejše. Domnevamo lahko, da bo s tem med drugim iskal obsevanost panelov sončnih celic, ti bodo visoki več metrov. Thales Alenia pa premleva možnost, da bi habitat do neke mere sledil astronavtom po površju med odpravami Artemis.

Thales Alenia Space nadalje preizkuša različne premaze za zaščito pred nevarnim lunarnim prahom, ki lahko škodi tako mehanskim sklopom kot pljučem astronavtov; toplotno izolacijo, zaščito pred sevanjem in kozmičnimi žarki ... Luna namreč nima globalnega magnetnega polja, ki denimo do neke mere ščiti astronavte na Mednarodni vesoljski postaji.

Notranjost habitata bo zaradi omejenega prostora prilagodljiva. Spali bodo na tleh na razgrnljivih ležiščih.

MPH bo omogočal bivanje dvema astronavtoma do 30 dni.

Združljiv bo tako s Starshipovim kot Blue Originovim lunarnim pristajalnikom.

Razvoj se nadaljuje. Dokončna odločitev o izdelavi bo padla predvidoma septembra prihodnje leto.

5. NOTICE:

6. BepiColombo šibkejši, a misija je rešena

Evropsko-japonska sonda BepiColombo je marca letos doživela hujšo okvaro, zaradi katere je bila misija ogrožena. Njen ionski pogon ne dobiva načrtovane količine električne energije in posledično deluje z zmanjšanim potiskom. Toliko manjšim, da je prešibek za načrtovano utirjenje v orbito okoli Merkurja, ki naj bi ga več let preučeval.

Esa je naposled razkrila nekaj več informacij. Med paneli sončnih celic in napajalno enoto, ki elektriko deli med preostale porabnike, se je pojavil "nepričakovan električni tok". Razlog ni naveden. Esa ugotavlja, da bo stanje ostalo takšno, kot je, s šibkejšim pogonom vred. Agencija bo zato spremenila pot in podaljšala potovanje sonde za dobro leto.

Spremenjen je bil tudi oblet Merkurja, ki je bil izveden to sredo. BepiColombo je Merkur obletel 35 kilometrov bližje kot poprej načrtovano (pri oddaljenosti 165 kilometrov). Pri tem so nastale najboljše fotografije Merkurja, ki jih je doslej posnela ta sonda, dostopne pa so tukaj.

BepiColombo se bo v tirnico okoli Merkurja namesto decembra 2025 utiril novembra 2026. A utiril se bo – in sonda bo opravila vse svoje načrtovane naloge. Podrobneje v sporočilu za javnost.

Sonda je bila izstreljena davnega leta 2018. BepiColombo je prvi evropski, pa tudi prvi japonski poskus raziskovanja Merkurja in tudi prvi večji skupni projekt obeh agencij. Kartiral bo površje planeta, analiziral kemično sestavo površja in proučeval notranjo strukturo. Znanstvenike med drugim zanima, ali je železno jedro planeta staljeno (kot je Zemljino) ali ne. Misija stane tri milijarde evrov.

7. Kako Mars izgublja vodo in vodik

Da je bil Mars nekoč v preteklosti poln vode, so pokazali številne najdbe marsovskih roverjev in opazovanja zemeljskih teleskopov. Bil je tudi dovolj topel, da je bila voda tekoča, napolnjujoč ogromna morja, jezera in reke.

Kam je izginila? Nekaj jo je v obliki ledenih nanosov na površju, nekaj jo je v prsti, veliko naj bi je bilo v podmarsnih ledenikih in vezane v še globljih plasteh kamnin (poglavje 7). Preostanek pa je izginil v vesolje, kaže raziskava na podlagi meritev, ki sta jih izvedla sonda MAVEN in vesoljski teleskop Hubble.

Ultravijolična svetloba Sonca razbija molekule vode na kisik in vodik. Kisik se nato rekombinira oziroma veže v druge molekule – in tudi zato je površje Marsa rdeče, polno železovega oksida oziroma rje. Precej lažji atomi vodika pa zatavajo višje, nekateri tako zelo visoko, da lahko počasi odvandrajo in uidejo težnosti planeta. Drugi mehanizem pa je Sončev veter, nenehen piš naelektrenih delcev s hitrostjo več kot milijon kilometrov na uro. Veter nosi s sabo magnetno polje, ki lahko posledično ustvari električno polje, to pa lahko pospeši atome vodika do te mere, da prav tako uidejo Marsovi težnosti.

MAVEN in Hubble sta se osredinila na beg vodika in devterija, torej vodika z nevtronom. Devterij je masivnejši, zato težje pobegne. Sčasoma se razmerje med njima spreminja v korist devterija in je danes med štirikrat in osemkrat večje kot na Zemlji. To govori v korist teoriji, da je Mars izgubil ogromno vode relativno kmalu po nastanku. Oceani in jezera naj bi izginili v prvi milijardi let.

Hitrost izgube vodika se precej spreminja z letnimi časi. Mars je v svojem letu, ki traja okvirno dve zemeljski leti, precej različno obsevan. Svetlost Sonca na površju Marsa se spreminja do 40 odstotkov. To vpliva tudi na Marsovo ozračje, ki se širi in krči, ter na stopnjo izgube vodika (ter devterija), ki je med perihelijem, Soncu najbližjo točko orbite, med 10 do 100-krat višja kot med apohelijem (Soncu najbolj oddaljeno točko orbite).

Večina vode (oziroma razbitih atomov) sicer ostane v ozračju Marsa. A z leti se izguba sešteva, zato je pa ta planet po 4,5 milijarde let obstoja hladna in suha puščava. Podrobneje v sporočilu za javnost in članku v reviji Science.

Video: Nasin pojasnilnik

8. FOTO: Preizkus pogona Lunarnega portala

Nasa je objavila fotografijo delujočega motorja, ki bo nekoč poganjal vesoljsko postajo Lunarni portal, ki bo krožila okoli Lune. Gre za električni ionski potisnik, ki ga je izdelalo podjetje Aerojet Rockedyne.

Prva dva elementa Lunarnega portala bosta izstreljena predvidoma decembra 2027.

Postaja bo po navedbah Nase in Ese omogočala dolgotrajno, vzdržno raziskovanje Lune, pa tudi sestavljanje vesoljske ladje, ki bo z Lunarnega portala nekoč krenila proti Marsu.

9. FOTO: Tako bi bila morda videti naša Galaksija v mladosti

Vesoljska teleskopa James Webb in Hubble sta posnela dve galaksiji, kakršni sta bili pred sedmimi milijardami let. Galaksiji sta si blizu in najbrž na začetku združevanja. Znanstveniki menijo, da sta podobne mase, kot naj bi bila domača Galaksija v tistem obdobju. "Z Webbom lahko rišemo podobo najstniških let naše Galaksije," sporoča Nasa.

Galaksiji sta na fotografiji močno popačeni zaradi gravitacijskega lečenja. Pred njima je namreč zelo masivna jata galaksij MACS-J0417.5-1154, ki močno ukrivlja prostor-čas. S tem izostri, a tudi popači precej bolj oddaljena telesa za njo. Galaksiji se zato na fotografiji pojavita kar petkrat in ustvarjata vprašaj. Precej podrobneje v sporočilu za javnost ter v reviji MNRAS.

10. FOTO: Aktivno galaktično jedro

Hubblova ekipa je ta teden objavila fotografijo galaksije IC 4709, oddaljene 240 milijonov svetlobnih let. IC 4709 ima aktivno galaktično jedro, torej področje okoli središča galaksije, ki močno sveti zaradi gretja snovi, ki se vrtinči okoli osrednje supermasivne črne luknje. Ta ima 65 milijonov mas Sonca. Podrobneje tukaj.

NA VIDIKU:

Sreda, 11. september – HII-A – IGS-Radar 8

Sreda, 11. september – Sojuz-2.1a –Sojuz MS-26

Četrtek, 12. september – Falcon 9 – BlueBird 1-5