Olimpija je med letoma 1957 in 1970 osvojila šest naslovov jugoslovanskega prvaka. V letih 1962 in 1967 se je prebila tudi med štiri najboljše v Evropi. Zlata generacija je skupaj z zasedbama iz 90. let, ko so zmaji leta 1994 v Lozani dvignili evropski pokal, tri leta kasneje pa v Rimu zasedli tretje mesto na zaključnem turnirju Evrolige, dobila mesto v Hramu športnih junakov. Olimpija je prva ekipa, ki je prejela priznanje Društva športnih novinarjev Slovenije.

Ljubljančani so morali za potrditev zadnje lovorike zmagati na težkem gostovanju v Dalmaciji. Za naslov so se tedaj borili s košarkarji Crvene zvezde, aktualnimi prvaki, ki so v zadnjem krogu v Skopju ugnali Rabotnički. Ob sprejetju med največje športne junake Slovenije je v intervjuju za MMC o spominih spregovoril junak zadnjega naslova Dušan Verbič.

Lahko podoživite odločilno akcijo s tekme v Zadru, ko ste zadeli za šesti Olimpijin naslov?
Treba je nujno povedati, da je bila tekma odločilnega pomena. Igrala se je v Zadru v Jazinah, na slovitem in vročem igrišču za tiste čase. Tekmo smo morali dobiti, saj je poraz pomenil drugo mesto, zmaga pa je prinesla naslov prvaka. Stoodstotni smo bili, da bo Crvena zvezda zmagala v Skopju. Tekma se je lomila in bila ves čas napeta. Malce smo mi vodili, malce oni. V drugem polčasu smo potem igrali s peterko Vinko Jelovac, ki je tekmo končal s 25 točkami, Aljoša Žorga, Peter Marter, ki sta vsak dala po 17 točk, Tine Logar, ki je bil izjemen borec, dal pa je osem točk, in jaz. Ta peterka je povedla in tudi držala vodstvo skoraj do konca teme. Žorga je potem imel pet osebnih napak, zamenjal pa ga je Pavle Polanec. Josip Gjergja je nekje 20 sekund do konca tekme dal koš in Zadar je povedel s 77:76. Potem smo imeli mi še približno 15 sekund časa. Šli smo v napad. Jaz sem vodil žogo. Šel sem nekje proti levemu krilu. Obramba se je strnila, malce zaprla, fantje pa so tudi malce špekulirali. Praktično mi ni preostalo drugega kot met, kar je bil zadetek v polno. Zadrčani so imeli še nekaj sekund za napad. Petar Jelić je metal in zgrešil. Jelovac ga je tako oviral, da ni bilo pričakovati, da bo s tistega položaja zadel. Logar je ujel odbito žogo, tekme je bilo konec in bili smo prvaki.

Leto 1970 je bilo za košarko v Sloveniji posebno, saj je Ljubljana gostila še svetovno prvenstvo. Kakšni spomini vas vežejo na tisto obdobje?
Tisto pomlad od 28. marca, ko je bila odigrana tekma v Zadru, aprila in maja do svetovnega prvenstva je bila Ljubljana svetovna prestolnica košarke. Z Olimpijo smo bili prvaki, Ljubljančani pa so bili neizmerno ponosni na ta dogodek. Vse je bilo v pričakovanju svetovnega prvenstva. Jugoslavija je bila favorit, igrale pa so tudi močne reprezentance Brazilije, Sovjetske zveze, ZDA, Italije … V Ljubljani se je igral finalni del prvenstva, dvorana pa je bila nabito polna na vseh tekmah. Fantje, ki smo bili takrat košarkarji, smo v manjši dvorani trenirali, v veliki pa se je že igralo. Tako smo spremljali vse tekme. Vsekakor je bila ena najzanimivejših ta znana zmaga nad Američani. Za ZDA je takrat recimo igral tudi Bill Walton, ki je pozneje postal odličen košarkar v NBA-ju. Takrat je bil še mlad in ni veliko igral. Jugoslavija je bila v odlični postavi. Iz Olimpije so bili Žorga, Ivo Daneu, ki je bil še malce poškodovan, in Jelovac, ki je imel že konkretno vlogo. Poleg njih še drugi igralci, ki so kreirali jugoslovansko košarko – Petar Skansi, Damir Šolman in Rato Tvrdić iz Jugoplastike, Trajko Rajković iz OKK Beograda, Nikola Plećaš iz Lokomotive, Ljubodrag Simonović iz Zvezde … To so bili igralci, ki so v tistem trenutku veliko pomenili. So se pa kresala določena mnenja, da bi moral biti v reprezentanci tudi Borut Bassin. Nekateri igralci, med njimi tudi Krešimir Ćosić, so imeli nekaj pripomb nad hitrostjo igre reprezentance. Ćosić v svojih spominih pogosto omenja, kako je predlagal in prosil Ranka Žeravico, naj pokliče v reprezentanco Bassina, da bi igro popestril in povečal hitrost. Žeravica je na teh položajih očitno bolj zaupal Tvrdiću, Plećašu in Dragutinu Čermaku. Daneu takrat ni bil najbolj v prvem planu, saj je imel poškodovano stegensko mišico, ki je relativno težka poškodba. Ljubljana je bila takrat nedvomno metropola. Spomnim se slavja v hotelu Lev. Vse reprezentance so se malce razkropile, je bil pa na tem slavju z nami sloviti brazilski reprezentant Ubiratan, ki je skupaj z nami pil iz pokala. Prepričan sem, da se tudi zaradi tega dobro spomni Ljubljane. Sem je potem skupaj z Wlamirjem prišel tudi na veteransko svetovno prvenstvo leta 2001.

Za ta zadnji naslov ste se "na daljavo" borili s Crveno zvezdo. Ste pozorno spremljali, kaj se je dogajalo v Skopju, kjer se je Zvezda pomerila z Rabotničkim?
Nismo se dosti obremenjevali, kako bo, kdo bo, kaj bo … Ko igralec pride na igrišče, imam teorijo, da ne sme misliti. Ne, da se odrežeš od sveta, ampak moraš razmišljati na neki poseben način. Bolj se moraš prepustiti nekemu igralskemu instinktu. Tako je bilo pri nas. Zanimivo je, da so šla z nami v Zadar štiri letala navijačev. Mislim, da je karikaturist Pečar potem naredil ob koncu čudovito karikaturo z naslovom Desant na Zadar je uspel. Dvorana je bila prepolna. Ob glavni tribuni je bil jarek, po katerem je dirigent navijačev tekal gor in dol. Bilo je res glasno navijanje. Zadar je tudi napovedal, da bo tekmo odigral maksimalno. Svoje so prispevali tudi slovenski navijači. Takratni trener Milan Tošić je šele v drugem polčasu našel peterko, ki je začela dobivati tekmo. Jelovac, Žorga in Logar so imeli skupaj 30 skokov. 20 od tega jih je zbral Jelovac. Čeprav statistike takrat niso bile tako pomembne in izpostavljene, kot so zdaj. Je pa skok eden najpomembnejših elementov v košarki. Če dobiš odbito žogo, jo imaš, če ne, pa je nasprotnikova. Preprosta logika. Ob koncu tekme nam je prvi v objem pritekel vojak, ki je služil rok v Zadru. Ta vojak je bil poznejši predsednik hokejske zveze Ernest Aljančič. Potem smo poleteli v Ljubljano, kjer smo imeli še večerjo. Malce smo seveda potegnili.

Sorodna novica Ivo Daneu: Kradli so nas kot srake, še koš so obračali

Je bil Zadar, ki je seveda veliko košarkarsko mesto, že takrat tako vroč teren?
V Jugoslaviji je bilo veliko igrišč, ki so bila vroča. Zadar je tedaj imel dvorano Jazine, ob tem pa dva fantastična igralca. Na tej zadnji tekmi sicer Ćosić ni igral, ker je bil že v ZDA, sta pa skupaj z Gjergjo še danes na nekem spisku legendarnih jugoslovanskih igralcev. Zelo vroč teren je bil tudi v Karlovcu pri Željezničarju, v Skopju pri Rabotničkem … To je bilo še prej, v časih, ko smo igrali na odprtih igriščih. Recimo leta 1966, ko sem prvič igral v prvi ekipi, smo v Beogradu igrali še na Kalemegdanu. Partizan je imel igrišče poleg trdnjave na popolnoma odprti ploščadi, Zvezda pa celo znotraj trdnjave. Ko smo igrali proti Zvezdi, se spomnim, so nas streljali z elastikami, da je bil občutek, kot bi nas pikali komarji. Nisi smel preveč razmišljati. V Skopju sem recimo opozoril legendarnega sodnika Obrada Beloševića – očeta Ilije Beloševića, zdajšnjega sodnika –, kaj se dogaja, ko je bilo ogromno ščipanja in vlečenja. Odvrnil je, ti samo igraj, jaz vse vidim. Pa sem se umiril in naprej igral. To so bili res vroči tereni. Strahovito vroče je bilo v Karlovcu. Ko smo prvič igrali na tistem igrišču, imenovalo se je Šanac, nam je Vital Eiselt rekel, naj iz garderobe vzamemo torbe. Vprašali smo, zakaj, pa je odgovoril, da jih bomo dali na glave, ko bomo odhajali z igrišča, ker nas bodo tepli. Dejansko je bilo tako. Ko smo zapuščali igrišče, je samo padalo. Nič hudega, zmagali smo. Takrat smo bili res skoraj nepremagljiva ekipa. V tistem obdobju smo izgubili dve, tri, mogoče štiri tekme na sezono.

Takrat je bil drugačen sistem in se je v najmočnejše evropsko tekmovanje uvrstil le prvak. Leta 1967 ste nastopili tudi na zaključnem turnirju v Madridu. To je verjetno tudi nepozaben dogodek.
Res je. Takrat je bil tak sistem, da so le prvaki igrali tekmovanje, ki je danes Evroliga, kjer je zdaj več ekip iz iste države. Takrat je šel naprej le prvak. Uspelo nam je priti na ta turnir v Madrid, kar je bil za nas popolnoma drug svet. Še posebej za nas mlade. Prvič sem bil v ekipi Olimpije, prvič smo postali prvaki Jugoslavije, naslednjo sezono pa kar v Madridu. Ko smo prišli tja v klub, smo samo gledali. Vse na čisto drugi ravni – klubska restavracija, dvorana, garderobe … Vse čudovito. Real Madrid in Simmenthal (Olimpia Milano, op. a.) sta imela v ekipi že po dva Američana. Slavia Praga je imela podobno kot ta dva zelo renomirane igralce. Šest jih je bilo na visoki evropski ravni. Jiri Zidek, njegov sin Jiri ml. je potem igral v NBA-ju, je bil takrat proglašen za zlato roko Evrope. Za nas je bil res izjemno močan turnir, ni pa dosti manjkalo, da bi v polfinalu premagali Real (88:86, op. a.). Bassin je igral fenomenalno, čeprav so mu razbili arkado. Vse so naredili, ampak je dal 32 točk. Daneu jih je dodal 24. V vseh španskih časopisih so bile nato fotografije čudežnega dečka Bassina. Hvalili so njegovo igro. Za košarkarja je bil relativno nizek, bil pa je fenomen na igrišču. Dobesedno inovator določenih potez.

Sorodna novica Žorga: Goran Dragić je genialec, kot sta bila Ćosić in Daneu

Na vašem položaju sta igrala Ivo Daneu in Borut Bassin. Bi njiju imenovali za najboljša košarkarja, s katerimi ste igrali?
Bi ostal kar pri njiju, ja. Dodal bi še Jelovca. Ob tem pa bi omenil, da sem leta 1968 nastopil v jugoslovanski študentski reprezentanci na svetovnih študentskih igrah v Sofiji. V tisti ekipi so bili tudi Ćosić, Skansi in Tvrdić, kasnejši reprezentanti. Njih bi tudi omenil. Ćosić je, ko smo igrali v polfinalu proti Sovjetski zvezi in jo tudi premagali, rekel, ne motite me v obrambi. Ker je on vse naredil v obrambi, mi pa smo samo dajali koše. Tak je bil Krešo. Če gledamo recimo današnje tekme in NBA kot vrhunec košarke, ga recimo lahko primerjamo z Nikolo Jokićem. Ćosić je bil avantgarda sistema, kot ga danes igra Jokić. Seveda je razlika v teži in moči, ampak Ćosić je bil košarkar, ki je veliko igral na položaju t. i. pivota in delil žoge. Delil jih je, kot danes delajo samo najboljši. Bil je inovator te igre. Lahko ga imenujemo kot košarkarskega filozofa. Njega ni zanimala Liga NBA ne denar. Ko je šel v ZDA, je šel na univerzo. Zanimala ga je le košarka. Rad jo je igral in igral jo je na neki svoj način. Določene njegove poteze so še vedno, lahko rečemo, zelo uporabne.

Glede na veliko konkurenco v jugoslovanski košarki je šest naslovov Olimpije v 13 letih tistega obdobja neverjeten dosežek.
Res je. Če pogledamo nazaj, je bila predtem Zvezda desetkrat najboljša. V tistem obdobju je bila prvak enkrat ekipa JNA. Leta 1956 je bila Olimpija že druga. Tedaj je prvak postal Proleter iz Zrenjanina, sezono kasneje pa je bila prva že Olimpija. Potem je uspeh ponovila ’59, ’61, ’62, ’66 in ’70. V teh 13 letih je bila Olimpija še šestkrat druga in enkrat "samo" tretja.

Ko govoriva o tem obdobju in uspehih, ne moreva mimo Borisa Kristančiča. Kako bi ga vi opisali?
Imenoval bi ga kar za najzaslužnejšega za razvoj slovenske košarke. On je bil že takrat, v letih 1955 in 1956, gonilna sila in je zbral igralce, ki so bili kasneje tudi v reprezentanci. Poleg Daneua še Miha Lokar, Marjan Kandus, Matija Dermastja … Predtem je bil v izbrani vrsti tudi Bogdan Müller, eden prvih Slovencev v reprezentanci pa Mirko Amon, ampak to je zelo globoka zgodovina. Leta 1965 je Kristančič znova prevzel trenersko mesto Olimpije. Ko smo se zbrali v Tivoliju, ekipa je bila sestavljena iz polovice starejših in polovice mladih igralcev, se pravi, je bila kar neizkušena, je imel uvodni govor. Rekel je, z Olimpijo sem se dogovoril, da vas bom treniral, dokler ne bomo državni prvaki. Prvaki bomo že v tej sezoni, se pravi, vas bom treniral eno leto. Jasna, glasna in odločna odločitev. Smo samo debelo gledali in se zagnali po stopnicah, ker takrat fitnesa tu še ni bilo. Po kondicijskem treningu smo, ko smo odšli domov, jokali od bolečin. Tisti teden je bil eden najhujših, konec tedna pa smo imeli v Karlovcu že tekmo. Največji problem je bil vstop in izstop iz avtobusa, ker nas je vse bolelo. Potem smo pa še igrali. Bolečine v mišicah so minile, treningi so se nadaljevali, mi pa smo strahovito hitro napredovali. Ekipa je postala homogena in kot celota zelo močna. Praktično je imela Olimpija vedno 12 dobrih igralcev, tako da so bile ves čas kakovostne menjave. Ekipa je bila vedno na ravni evropske košarke. Kristančič je držal besedo in se poslovil po enem letu. Kasneje je bil še malce kot neka siva eminenca prisoten s kakšnim nasvetom, aktivno pa ni več sodeloval. Predtem je bil dolgo trener in igralec hkrati. Leta 1957 je bil v zmagoviti ekipi.

V zadnji sezoni, ko ste postali prvaki, pa ste imeli težave s trenerjem, kajne?
Ta sezona je imela na začetku kar težko obdobje. Skoraj do začetka smo trenirali s pomočjo nekega kolega Ostoja Kristana, ki je pomagal in malce vodil treninge. Preprosto nismo imeli trenerja. Zaradi nekih nesporazumov Mik Pavlovič ni bil več trener in skoraj smo v sezono vstopili brez njega. Ne vem, kako se je potem pojavil Tošić iz Banjaluke. Brez kakršnega koli košarkarskega imena je prišel, ampak je kar dobro odigral svojo vlogo. Ni se dosti vmešaval. Hitro je ocenil, kaj kdo zmore in da od sebe. Če potegnem eno vzporednico s tistim vodenjem tekme v Zadru. Je našel peterko z Martrom in mano na branilskih položajih. Nikoli si ne bi mislil, da bova midva tako zmagovito odigrala. Mislim, da je Marter odigral takrat svojo najboljšo tekmo v življenju. Dal je presej točk, tudi meni pa pomagal pri organizaciji igre. Midva sva vodila igro v bistvu. Logar je odigral v svojem standardnem ritmu. Bil je izreden borec in skakalec, ni bil ravno izrazit strelec, je pa zalagal Jelovca z žogami. Žorga je bil strelec, vedno tudi na lestvici najboljših v ligi. Vinko pa je – takrat je bil njegova prva taka sezona – odigral vrhunsko tekmo, eno boljših za Olimpijo.

Vaša generacija je prva ekipa, ki je bila izbrana v Hram slovenskih športnih junakov. Kaj vam pomeni to priznanje?
Vsekakor je to lepa poteza Društva športnih novinarjev. Dolga je doba od tistega naslova. Vmes smo se poskušali malce formirati, ampak se takrat Olimpija ni odzvala, kot bi se lahko, da bi nas dala malo bolj v ospredje, nas povabila na kakšno tekmo, dala vstopnice in mogoče postavila na mesto, kjer bi konec koncev lahko bili neka stimulacija za mlajše generacije. Potem so se časi malce spremenili. Zdaj je uvoz tujih igralcev, domačih pa je manj. Takrat je bila ekipa sestavljena skoraj popolnoma iz domačih igralcev. Recimo jaz sem začel pri Olimpiji pri pionirjih, s katerimi smo bili večkrat prvaki Slovenije. Kasneje tudi z mladinci, s katerimi smo postali enkrat tudi prvaki Jugoslavije. Potem sem prišel do prve ekipe. Šel sem po nekih stopničkah. Še kar nekaj je bilo takih. Črpalo se je iz ljubljanskega bazena. Ta klub je imel selekcijo domačih igralcev. Dolga leta je bil v Šiški tudi železničarski klub Ljubljana, ki je predstavljal močno konkurenco. Tam je igral recimo Jože Zupančič, ki je prvi v Jugoslaviji metal iz skoka. Rivalstvo je bilo prisotno že v Ljubljani. Olimpija tu Pod kostanji, Ljubljana pa praktično čez cesto v Šiški. Ljubljana je bila v Jugoslaviji leta 1959 celo pokalni prvak. Eiselt in Helmut Volovšek sta bila ena izmed tistih, ki sta potem prišla iz Ljubljane k Olimpiji. Prej sta igrala tam, ker sta bila Šiškarja. Recimo takrat nismo želeli drugam, smo razmišljali samo o teh klubih. Moja želja je bila vedno samo Olimpija. Se spomnim članka, ko je Darko Hočevar iz Domžal prestopil k Olimpiji – je pisalo: izpolnila se mi je življenjska želja. Nas ni zanimal Real Madrid, želja je bila samo Olimpija. Danes gredo mladi že zgodaj v tujino, morali pa bi ostati tu.