V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo igralca Lotosa Vincenca Šparovca, ki je pri 21 letih padel z ladje v morje, v njem prebil skoraj štiri ure in mislil, da je njegovega življenja konec. V tokratnem pogovoru je razmišljal o sreči, igralstvu, vojski in še o marsičem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Kako pogosto vas pokličejo s celim imenom, torej Lotos Vincenc Šparovec?
Bolj (po)redko, v umetniških krogih sem veliko bolj znan kot Lotos, Lot ali celo Lotko. V drugih bolj naravoslovnih poklicih pa so imeli kar težavo z Lotosom, tam sem bil običajno Vincenc, Vinc, Vine in razne izpeljave drugega krstnega imena Vincenc.

Predstavljam si, da ste igralci ljudje besed. Najprej se morate naučiti veliko količino besedila, potem pa ga morate čim bolje interpretirati.
Igralec je v osnovi interpret, iz zapisanega besedila skuša ustvariti živo osebo. Po navadi obstaja težnja (če nismo ravno v kakšnem modernem, postmodernem ali konceptualnem gledališču) ustvariti to osebo čim bolj pristno in čim bolj verjetno. V tem primeru seveda besede spuščaš kot strelovod skozi sebe in tukaj pride tisti čudežni trenutek, ko poskušaš podoživeti situacije oziroma replike, ki so zapisane, kot da so tebi lastne.

Kakšen odnos pa imate do številk?
Številke v tem svetu potrjujejo naš obstoj, začenši z matično številko občana, žal je v potrošniški družbi zelo pomembna številka tekočega računa. Ko si gremo kupit obleko, srečamo konfekcijske številke in številke obutve, potem imamo telefonske številke, če hočeš priklicati drago ali pa malo manj drago osebo po telefonu ... Skratka, absolutno smo vsi vpeti v te številčne rede.

V predstavi Človek v morju uporabljate zelo veliko številk.
Če slediš stvari, ki je bila resnična in jo skušaš resnično postaviti v prostor in čas, potem številke definirajo čas, uro, prostor, v končni fazi tudi koordinate, zemljepisno širino in dolžino. Z ljudmi sem hotel deliti resnične stvari, ki so se zgodile in to lahko definiraš s konkretnimi številkami, kot so datum, ura, gabariti barke, na katerih sem bil, število posadke, koliko je bila ura, kaj in kje se je dogajalo ob določeni uri in te številke so v bistvu poti, po katerih peljem to izpoved.

S številkami niste ilustrirali le tega, ampak (ne)hote tudi razmerja med ljudmi na ladji in njihovo hierarhijo.
Predstava je obenem tudi poklon pomorstvu in poklon vsem tistim 'norcem', ki so se odločili, da bodo svoje življenje preživeli kot pomorci. V predstavi rečem, da obstajajo tri vrste ljudi: živi, mrtvi in pomorci, ki so vedno v medprostoru, povsod so tujci. Če posadka hoče preživeti vse mesece skupaj na tem kosu železa, po oceanih, kjer ni možnosti pobega, nobenega zatočišča, nikamor ne moreš izginiti in se umakniti. Takrat mora biti hierarhija zelo jasno postavljena, predvsem pa odgovornosti. Na ladji sem se naučil, da se tam resnično nihče nikdar ne meša v delo nekoga drugega, če ga ta izrecno ne povabi oziroma prosi za pomoč, ker bi to v nasprotnem primeru pomenilo nezaupanje oziroma nespoštovanje njegovega delovnega mesta oziroma, da ni sposoben opraviti svojega dela na ladji.

Na kopnem je drugače, tu se zdi, da marsikdo rad 'pametuje', kako je treba kaj narediti.
Da, temu se čudim. V tem svetu se velikokrat počutim tujec, ker smo vsi boljši zdravniki od zdravnikov, vsi smo boljši učitelji od učiteljev, bolj vemo, kaj bi bilo dobro za našega otroka in se postavljamo kot njihovi odvetniki. Priznati moram, da me to malo bega, ker postavljamo dvom nad šolane ljudi. V naših časih je imel učitelj prav, zdravnik je imel prav, danes pa vedno obstaja dvom, zmeraj obstaja še drugo in tretje mnenje, sodbe na nekih forumih in potem se vrtimo v začaranem krogu. Veliko časa preživimo ali pa se ukvarjamo s stvarmi, ki se nas v bistvu ne bi smele dotikati. Če bi se vsak ukvarjal s svojim poklicem in prosti čas preživel čim bolj kakovostno, bi bilo vse drugače. Ne vem, kako imajo ljudje čas, da se ukvarjajo s toliko stvarmi?

Sorodna novica Lotos Vincenc Šparovec: Bolj kot se ožamem na odru, večji mir nastopi po predstavi

Zdite se mi človek, ki ne verjame v srečo. Razumem vas kot človeka, ki bo ob težavah in/ali izzivu aktivno iskal rešitev in ne bo malodušno čakal.
Eno od načel, ki se jih skušam držati, je, da se problem rešuje, ko se pojavi. Nikoli nisem rinil v težave, ampak ko so se te pojavile, sem se potem nanje odzival. Res pa je, da je bil potreben korak, da sploh stopiš v neznano. Danes je tega malo manj, večini ljudi se nekaj dogaja, ko so s kakšno elektronsko napravo v roki in je edina mišica, ki dela, blazinica na prstu. Hvala Bogu, da smo različni, dolgčas bi bilo, če bi bili vsi enaki. Zataknil sem se v analogni dobi, če nečesa ne izkusim sam, potem pač nisem zadovoljen. Ne morem se zadovoljiti z mnenji, opisi in posnetki. Stvar, ki me zanima, rad doživim.

V predstavi to pojasnite z besedami, da ne lovite krivine, se pravi, da se niste nikoli izogibali delu in nalogam.
Rad sem tam, kjer se stvari dogajajo. Nisem rad opazovalec, nisem rad niti v velikih množicah, mogoče imam malo klavstrofobije, ne hodim na stadione ali dvorane, niti nisem navijač. Rad pa delam fizično, danes se mi zdi, da obstaja neki odklonilni pristop do fizičnega dela, ker naj bi bilo manjvredno. Fizično delo me sprošča, ko telo nekaj počne in so po nekaj urah vidni tudi rezultati, je to zelo pomirjujoč občutek. Glede na to, da se ukvarjam s fikcijami in (abstraktnimi) zgodbami, je lepo stopiti tudi v ta realni svet in narediti kaj realnega in konkretnega. Potem sem tudi vesel, včasih celo ponosen.

Na ladji je bila kombinacija obojega – fizičnega dela, ko si sam, in dolgega druženja po koncu dela in dneva.
Mogoče je to neka romantika. Predstava se dogaja leta 1993, vmes je minilo dobrih 30 let in to so bili dejansko drugi časi, ko ni bilo mobilnih telefonov, ljudje so bili radi skupaj, stremeli so k (fizičnemu) druženju, družbi in preživljanju prostega časa. Danes se mi zdi rahlo frustrirajoče, da je svet bolj individualiziran, da je vsak zase. Ko sem bil v vojski, sem negodoval, kakšna so to socialna omrežja, ki/če delajo ljudi asocialne. Boli me, ko gledam v gostilnah, barih ali na kakšnih druženjih, ko so ljudje blizu eden drugega, hkrati pa vsak gleda v svoj telefon. Bizarno je, kam smo prišli.

Ne le bizarno, tudi nespoštljivo.
Ko sem bil v vojski, sem moral odgovarjati za nekaj ljudi, in ko sem opazil, da so med mojim predavanjem na telefonu, sem jim povedal ravno to, da se mi zdi to nespoštljivo, po drugi strani pa sem jim omenil, da obstaja tudi možnost odvisnosti.

Kaj natančno pa vas je gnalo na ladjo?
Ko sem bil pubertetnik, so mi bili moški, ki so delali na naftnih ploščadih in ladjah, fascinantni. Pri njih sem čutil neko boemskost in svobodo, čeprav to ni čisto tako. Več mesecev jih ni bilo, potem pa so prišli (vsaj za tiste razmere) s kar veliko denarja iz sezonskega dela in so si lahko privoščili čudo stvari. Imel sem občutek, da gredo lahko, kamor hočejo, da so svobodni. Takrat sem s prijateljem Sebatom prišel do točke, da oba rada potujeva, da sva mogoče s temi potovanji rahlo zasvojena. Za potovanje nisem imel denarja in takrat sva se začela spraševati, katero potovanje ti omogoča, da med samim potovanjem lahko tudi zaslužiš za to isto potovanje. Odgovor je bil delo na ladji, šlo je za skupek res težkega fizičnega dela in miru, ki ga prinaša plutje po tej praznini, po odprtem morju. Res pa to ni za vsakega, moraš biti malo 'žlahtnega melanholika', da te to boža. Melanholije ne razumem kot negativno čustvo, ampak pomirjujoče.

Najprej ste pluli z enim prijateljem na ladji Logatec, nato z drugim prijateljem v Bočni. Je bilo težko prepričati prijatelja?
Ni ga bilo treba kaj preveč prepričevati (smeh). Želel sem, da gre z mano še nekdo iz mojega domačega okolja, ker mi ta drugi prinaša dodaten poriv, kot da bi se moral pred njim še malo bolj dokazati. Rad še dodatno premagujem ekstremne okoliščine, ki na ladji definitivno obstajajo. S tem sem imel neko odgovornost, kar je bil v bistvu pomirjujoč občutek za prijatelja.

Čez dan je bilo glasno, ponoči pa mirno. Večkrat ste ponoči v miru opazovali nočno nebo, to večkrat opišete, kot da bi bili na vesoljski ladji, ko ste zrli v nočno nebo.
Nebo se v zadnjih 100, 200 letih najbrž ni veliko spremenilo, ampak ostaja isto, to je edina stvar, ki je konstantna, še vedno je čudežno in na katero še vedno nimamo vseh odgovorov. Ko pogledam v nebo, dobim tak pomirjujoč občutek, del česa smo, kako smo majhni na tej Zemljici, kako majhne so težave, s katerimi si belimo glavo, nas mogoče dušijo ali pa mečejo iz tira.

Kako težko pa je biti tiho? V predstavi omenite nočno druženje z drugim častnikom, ki vas je ob skupnem druženju prosil, naj ne govorite, če le ni nujno.
Danes smo nagnjeni k sodbam in pozornostim, zato je tišina lahko frustrirajoča in moteča, ampak jaz jo razumem kot univerzalni jezik, ki je skupen vsem prebivalcem tega planeta. Ko se v tišini sporazumemo, se ne motimo. Če pa govoriva o nočni straži na poveljniškem mostu, je bila to tišina, s katero sva z drugim častnikom nadgradila najino prijateljstvo in povezanost. V končni fazi je bil potem ravno on tisti, ki me je našel, mogoče tudi zaradi teh tišin, ki sva jih imela skupaj.

Koliko tišine pa je bilo v sami vodi – po padcu ste bili v vodi tri ure in pol? Živali niste slišali, ker jih pač ni bilo. Kaj vse ste slišali?
Gotovo je bil zvok morja, kakšen val, ki se sem pa tja prelomi, predvsem pa takrat slišiš samega sebe, slišiš lastno dihanje, slišiš sebe in slišiš tišino. Ko se čisto skoncentriraš, slišiš, da je človeško telo polno nekih tekočin, ki se pretakajo. Ko si dolgo v tišini, začneš slišati tudi kemično tovarno, ki se ji reče človeško telo.

Gotovo ste slišali tudi misli, ki jih prej nikoli niste.
Zagotovo, saj sem bil v ekstremni situaciji. Zavedal sem se položaja, da sem statistično gledano 'odpisan'. Človek, ki se pri 21 letih sredi oceana poslavlja od svojega življenja, seveda pomisli na stvari, ki jih pri normalnem teku dogodkov nikoli ne bi. Zagotovo sem seveda pomislil o obstoju Boga, pomislil sem na življenje, ki se mi končuje in kakšno je bilo to življenje. Fascinantno mi je bilo, da sem se spomnil samo lepih stvari in sem začel takrat to življenje poveličevati.

To se mi je zdel 'najlepši' del te zgodbe. Ko človeka na ulici vprašaš, kako je, bo hitro lahko našel 100.000 stvari, ki mu gredo narobe (služba, odnosi, denar ...), ampak v tako ekstremnem položaju ste se spomnili na pozitivne stvari, ki vas/nas osmislijo.
Da, to je res. Seveda tudi sam kdaj pojambram, predvsem pa smo v času jamranja. Moram reči, da sem bil do 21. leta velikokrat žalosten in jezen, velikokrat sem tudi jokal, ampak ko sem bil v morju, se nisem spomnil nič od tega, ampak samo lepote, kot da bi bilo malo kičasto. Ampak življenje je v bistvu lepo, kaj vse se nam lahko zgodi, z leti sicer vedno bolj ugotavljam, kako si ga kompliciramo.

Sorodna novica Jaka Jakopič: Ni poti do sreče, sreča je pot

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, pred dvema tednoma je gostoval Jaka Jakopič, nekdanji nogometaš, ki je pri 24 letih prebolel raka, sprašuje vas 'verjamem, da ste zgodbo večkrat podoživeli, zanima me, ali bi v taki resnično ekstremni in marsikomu od nas nemogoči situaciji reagirali drugače, če bi se v vodi znašli s svojo najdražjo osebo, partnerjem ali otrokom'?
Mogoče se lahko vrnem na tisto, ko sem govoril, zakaj vedno nekoga vzame s seboj na potovanje oziroma na ladjo, to je ta odgovornost in skrb za drugega. Imam sina Bruna, ko je bil star pol leta, sva ga s Špelo odpeljala na Biševo, to je en otoček blizu Visa, na katerega vozi samo ena majhna barka. Ko smo se vračali, je bil močen jugo, ki je barko zelo nagibal. Na majhni barki nas je bilo deset, nekateri so bruhali, jaz pa sem ves čas gledal, v katero smer gredo valovi, ali se lahko prevrnemo, kam bom plaval v tem primeru, kako bom držal tega dojenčka, da se ne bo zadušil oziroma bo imel usta nad vodo.

Kako globoko ta dogodek podoživljate med predstavo? Verjamem, da je večina obiskovalcev doživela katarzo, kako pa je to za vas, ki ste na odru?
Ena od ugotovitev po premieri je bila, da se ne morem in ne smem distancirati od teme, ki jo govorim. Če se distanciram od te snovi, se pravi dogodka samega, izgubim sebe in postanem predavatelj, kar pa nočem biti, nočem soliti pameti in nočem biti nad situacijo. Res pa je, da sem takrat, ko sem bil v morju, prišel do nekih zaključkov oziroma spoznanj. Danes, ko živim v nekem (recimo) ugodju in udobju, na njih pozabljam. Edina priprava na to predstavo je, da se spravim v stanje, da govorim sam sebi. Vsakič znova povem to, kar se mi je zgodilo tistega 9. julija, v bistvu govorim sam sebi, ko ljudem pripovedujem zaključek, povem, da si želim, da bi to večkrat ozavestil, to stanje miru in nepričakovanj, ne sodb in ne vem česa vsega, ampak da mi ne uspeva in vsakič znova sam sebe prepričujem, da se splača tu pa tam izpreči in izstopati iz tega norega kolesja.

Ste presenečeni, da je predstava taka uspešnica? Vstopnice je res težko kupiti.
Če gledam na igralstvo kot ceh, se je gledališče rodilo tako, da so naši predniki sedeli ob ognju, nekdo je prišel in povedal, kaj se mu je zgodilo, drugi so ga poslušali. Sam pridem pred obiskovalce in dve uri govorim, kaj se mi je resnično zgodilo. Najbrž, ko je zmanjkalo zanimivih, resničnih zgodb, si je človek začel izmišljevati zgodbe, ki so bile zanimive in so imele nek dober zaključek oziroma bistvo. Odziv je res lep, ugotovil sem, da je neki optimum igranja štiri predstave na mesec, poskušali smo tudi več, ampak če igram dan za dnem, resnično ne morem tega narediti tako iskreno, kakor mislim, da bi bilo treba. Čudi pa me, da se je gledališka stroka malo izognila tej predstavi, kot da ne bi vedela, v kateri žanr bi to uvrstila.

Še eden vaš lik je tesno povezan z barko. Veste, koga imam v mislih?
(Premislek) Ne.

Dedi Pujs iz Pujse Pepe.
(Smeh). Hvala za tole, res nisem prej pomislil. Vsakič, ko vidim morje, se spomnim na ladjo. Velikokrat sem sanjal, da se vkrcavam na ladjo. Občutki, ki sem jih doživljal na ladji, zame niso frustrirajoči, ampak so lep spomin. V končni fazi mi niti padec in preživetje ne povzročata travme, niti nisem imel mor zaradi tega. O padcu in brezupnih trenutkih v morju nisem nikoli sanjal.

Zanimiva je tudi vaša zgodba o begu iz vojaške službe v Nišu. Ko sem bral vašo izpoved, ko ste z očetom lagali svojemu nadrejenemu, sem imel občutek, da ste demonstrirali igralski talent.
Moj kapetan in nadrejeni je bil Rajić Radoje, vojsko sem služil v Nišu, vojašnica Bubanjski heroji, kjer sem bil poveljnik straže komande. V takratni jugovojski so nam tajili, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji. Vprašali so me, kaj si mislim in če sem še zvest zaprisegi. Na radiu oziroma na televiziji Beograd so vse skupaj interpretirali kot provokacijo na meji s strani Avstrije in Italije. Po po treh ali štirih dneh pa smo le izvedeli, kaj se v resnici dogaja. Takrat sem poklical očeta, ki mi je hotel na vsak način pomagati in me izvleči ven iz tega. Očeta sem prosil, naj mi v Niš prinese civilno obleko, da bova lahko zbežala. Poveljniku Rajiću Raduju pa sem rekel, da me oče pride obiskat, da sem seveda zvest prisegi, ki sem jo dal in da bi ga rada prišla obiskat. Povabil naju je k sebi domov, da bo na svojem vrtu naredil odojka. Oče je res prišel, ampak z železniške postaje sva šla takoj v malo zaraščen park, kjer sem se preoblekel, šla sva takoj na avtobusno postajo, potem sva se z lokalnimi avtobusi prebijala proti Beogradu, kapetan Rajić Rado pa naju je še vedno čakal.

Po vrnitvi v Slovenijo ste nato kot vojak služili Sloveniji. Desetletje pozneje pa ste prekinili igralsko kariero, postali ste namestnik poveljnika čete. Večkrat ste dejali, da želite nekomu pripadati. Se tu vlečejo vzporednice s pomorstvom?
Kar se tiče vojske, me orožje ne privlači, nisem ljubitelj, niti ne hodim na strelišča ...

... Mar ni to malo paradoksalno?
Da, je paradoksalno, ampak tisto, kar sem ugotovil, je to, da me zanima pripadati istemu cilju. Tudi v gledališču je delanje predstave kolektivna dinamika, kar mi je všeč. Danes živimo v obdobju vtisa, vsak je svoj promotor. Takoj, ko neka skupina ljudi obleče iste uniforme, se nekako izenači, takrat se skupina neha ukvarjati (vsaj tak občutek imam) z vprašanji, koliko ima kdo na tekočem računu, niti s kakšnim avtom je prišel, niti kdo in kje je kupil kakšen kos oblačila. Mogoče je to predpogoj, da se začne ukvarjati z nekimi drugimi, bolj zanimivimi stvarmi.

Kakšna je pot do več te kolektivne zavesti med ljudmi?
Mogoče malo več skromnosti in ponižnosti ter malo manj nadutosti in nastopaštva.

Delujete v gledališču, filmu in televiziji. Kje se počutite najbolj domače?
V gledališču, to pa predvsem zaradi poti, ki jo tam skupaj prehodimo, ko ustvarjamo neko predstavo. Moram reči, da mi je ustvarjanje predstave (vaje oziroma pot, ki jo skupaj naredimo do premiere) po navadi veliko bolj zanimiva, kot potem igranje same predstave. Odpiramo vedno nove zgodbe, ljudi, obdobja, težave in žanre. Ta poligon oziroma peskovnik nima meja, kar je spet lepo. Pri televiziji in filmu je bolj osredotočenost in po navadi ni niti časa za priprave, tam je bolj fokus na kadru.

Sorodna novica Vrnitev inšpektorja Vrenka in z njim nov šopek morilcev pod Pohorjem

Omenili ste besedi novi žanri. V svetu knjig in televizije doživljamo preboj na področju detektivskih serij.
Gledalec ima zmeraj prav (smeh). Vesel sem, da sem bil zraven pri tej domači produkciji, sem velik podpornik javne televizije, ki naj bi omogočala in nudila profesionalne standarde, kar se tiče scenarijev kot izvedbe. Vesel in ponosen sem, da je bil Inšpektor Vrenko lepo sprejet, ne vem pa, kje so meje, gotovo je še prostor za napredek.

Najbrž ste ponosni tudi, da ste bili del prve slovenske grozljivke. Kako je bilo snemati Idilo?
Povem lahko samo to, da se še nikoli nisem toliko smejal, kot sem se na snemanju grozljivke Idila, ki je bil prvenec Tomaža Gorkiča. Snemanja so bila naporna, ampak ko si sebe zagledal s to masko, mi je bilo res tako smešno, kot da smo v otroški predstavi. Vse je bilo malo pretirano, občutek sem imel, kot da je to neki vzporeden svet, da se igramo z nečim. Po drugi strani pa je res, ko odpreš kakšne bombastične novice in se zaveš, da se podobne stvari v resnici dogajajo ne toliko stran od nas, potem pa te malo stisne.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Kakšen odnos ima do iger na srečo.
− Ali ga kdo kdaj podučuje, da bi moral igrati bolje ali drugače.
− Zakaj je po prvem delu na ladji (Logatec) vedel, da se bo na morje kot pomorec še vrnil.
− Kako je doživljanje tišine pomembno pri spremljanju gledaliških iger.
− Devet let je treniral plavanje in kako je to vplivalo na njegovo rešitev.
− Pesem Seasons in the Sun (Terry Jacks), ki jo je vrtel v glavi, ko je bil v morju.
− Kako so si ljudje začeli izmišljevati bolj dramatične zaključke njegove zgodbe.
− Na AGRFT je bil sprejet v prvem poskusu, če ne bi bil sprejet, ne bi nameraval poskušati znova.
− Zaradi priprave na kratki film Boli se je naučil boksati in se nato 14 let s tem športom tudi ukvarjal.
− Bil je član jugoslovanske reprezentance v ragbiju.
− O razvoju detektivskih serij v Sloveniji.
− #PohvalaNaDan