Ko so poljski kmetje začeli protestirati, je država prepovedala uvoz ukrajinskega žita in nekatere druge hrane, a s tem se dotok v EU ni ustavil. Nova vstopna točka je postala Romunija, ki zdaj uvozi daleč največ ukrajinske hrane, več kot Kitajska. Poljska je kot glavni uvoznik ukrajinske hrane posledično padla s prvega na četrto mesto, Romunija pa je zdaj gladko postala glavna vstopna točka in daleč največji uvoznik ne samo v EU-ju, ampak na svetu, kažejo podatki ukrajinskega inštituta za agrarno ekonomijo, kot je februarja poročal ukrajinski portal APK-Inform.

Sorodna novica Poljski kmetje še naprej blokirajo mejo z Ukrajino

Države članice EU-ja in evropski poslanci so sicer dosegli nov dogovor o zaostritvi omejitev uvoza nekaterih kmetijskih proizvodov iz Ukrajine. Z dogovorom sta Svet EU-ja in Evropski parlament brezcarinski uvoz za ukrajinske kmetijske pridelke, ki ga je Evropska unija uvedla zaradi ruske agresije na Ukrajino pred dvema letoma, podaljšala do 5. junija 2025. Ob tem dogovor predvideva omejitev uvoza perutnine, jajc, sladkorja, koruze, zdroba in medu na povprečne količine v obdobju od sredine leta 2021 do konca leta 2023, so sporočili.

Vprašanje, ki se zastavlja, je, kam gresta vse ukrajinsko žito in druga hrana, ki je Romuni zagotovo ne morejo sami pojesti. Koliko, če sploh, je pride na slovenske krožnike in police trgovin?

Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) se je neposreden uvoz pšenice, pšenične moke in drobljenca iz Ukrajine povečal z 0,03 odstotka (44 ton) v letu 2022 na 1,27 odstotka (1230 ton) v letu 2023. Skupna vrednost uvoza iz Ukrajine tako še vedno predstavlja le 1,27 odstotka celotnega uvoza teh živil v Slovenijo. V letu 2023 so bile v Slovenijo iz Ukrajine uvožene večje količine belega sladkorja (3120 ton) in rafiniranega sončničnega olja (1392 ton).

Nadzor izvaja Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), ki je od 1. januarja 2023 do 13. februarja 2024 pri nadzoru uvoza odvzela 33 vzorcev žitnih izdelkov, 14 vzorcev sončničnega olja, dva vzorca sladkorja, vzorec soje, orehovih jedrc in zmrznjenih malin, pri čemer niso odkrili nobenih neskladnosti.

Ministrstvo: Ne moremo posploševati

Posploševanje, da je hrana iz tretjih držav praviloma slabša kot domača slovenska oz. iz EU-ja, ni mogoče, so v odgovoru zapisali na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in dodali, da če je določen proizvod iz tretje države večkrat javljen kot problematičen, ga Evropska komisija lahko uvrsti na seznam živil/držav, ki so nato podvržene poostrenemu oz. nujnemu nadzoru. Za takšna živila iz tretjih držav sta na vstopni točki v EU pregled in vzorčenje pošiljke obvezno.

"Največ ukrajinske pšenice se izvozi v tretje države, ki so kupovale ukrajinsko pšenico že pred vojno, kjer je Romunija glavni transportni kanal! Kar se tiče pa ukrajinske pšenice, uvožene za namene trženja in predelave v EU-ju, pa mora izkazovati enako kakovost, varnost, kot jo opredeljujejo zakonodaja EU-ja in tržni standardi," je za MMC pojasnila Marjana Peterman s prehranskega oddelka Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS).

Doma prepovedane prakse in posebni sporazumi za tujino

Kot so za MMC pojasnili na ministrstvu za kmetijstvo, se hrana, uvožena iz tretjih držav v EU, lahko po vstopu v eno od držav prosto giblje znotraj EU-ja. Mora pa ta hrana izpolnjevati enake standarde varnosti, ki jih določajo predpisi EU-ja. Uredba določa, da morajo živila in krma, ki se uvažajo v EU, za dajanje v promet v EU-ju izpolnjevati ustrezne zahteve živilske zakonodaje ali pogoje, ki jih EU priznava kot vsaj enakovredne. Če obstaja poseben sporazum med EU-jem in državo izvoznico, pa se upoštevajo zahteve iz tega sporazuma, so pojasnili na ministrstvu. Omenjene zahteve iz posebnega sporazuma so tako lahko veliko ohlapnejše, kot so zahteve, s katerimi omejujejo domače evropske kmete.

Uvoz iz tretjih držav, ki domačim evropskim kmetom zaradi ohlapnejših zahtev in pogojev proizvodnje v tujini, kar odžira kruh, je velika težava. "Sporazum EU-MERCOSUR (brezcarinski uvoz iz Brazilije, Ukrajine, Argentine, Kitajske in Tajske) je nepošten do evropskih kmetov in temeljito prizadene perutninarstvo, riž, pomarančni sok, med, sladkorno peso, govedino. Nepošten je tudi do evropskih potrošnikov! Korist ima le avtomobilska industrija, vendar na škodo kmetijstva! Sporazum ima negativne kumulativne posledice," je za MMC opozorila Gabrijela Salobir, vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS), in dodala, da sporazum blokirajo Avstrija, Nizozemska in Luksemburg, po njenih besedah pa bi se jim morala blokadi takoj pridružiti tudi Slovenija.

"Potrošnik, ki zaupa evropskemu sistemu, je v bistvu prevaran, saj ima na isti polici popolnoma različna živila, in ta iz tretjih držav, to lahko trdimo z vso odgovornostjo do potrošnika, so slabša in običajno cenejša," je prepričana Salobir s KGZS-ja.

Udarec za domače kmete

"Z novo pogodbo EU omogoči brezcarinski uvoz 99.000 ton govedine, kar je sprejemljivo, saj predstavlja le 1,2-odstotka proizvodnje EU-ja. Vendar ker gre za kose najvišjega cenovnega razreda, ti predstavljajo 30 odstotkov dohodka sektorja! Tako se bo slovenskim govedorejcem dohodkovni položaj znižal za 30 odstotkov, kar je za slovenske razmere absolutno nedopustno," je pojasnila Salobir s KGZS-ja in ob tem spomnila, da ima Slovenija kar 76 odstotkov površin z omejeno možnostjo za kmetijsko dejavnost (OMD), kjer je na trajnih pašnikih in travnikih govedoreja poleg reje drobnice praktično edina priložnost za življenje.

Glede perutninarstva je pojasnila, da gre za potencialen brezcarinski uvoz 180.000 ton perutninskega mesa, kar v praksi pomeni, da se bo na trgu EU-ja tedensko nadomestilo šest milijonov ton v Evropi vzrejenih piščancev po najvišjih standardih s piščanci, ki prihajajo iz neznanih razmer reje. Vsako leto bo, tako Salobir, uvoz predstavljal obseg reje treh držav: Finske, Švedske in Danske, komisija EU-ja pa se še vedno pogaja s Tajsko, Čilom in drugimi, tako da bi se obseg lahko še povečal. "KGZS je pozval, da se po vzoru Avstrije, Luksemburga in Nizozemske v Sloveniji blokira Mercosurjev sporazum, vendar žal ni bil slišan. Tako bodo sčasoma piščanci drugih standardov preplavili EU in tudi Slovenijo – poceni meso, pri čemer ne veš, kaj ješ," je bila kritična do gluhih ušes slovenskih odločevalcev.

Kot izjemno problematično je izpostavila tudi rdečo peso iz Brazilije, kjer je le 10 odstotkov posevkov v osnovni shemi pridelave, kar pomeni, da za 90 odstotkov posevkov "ne vemo, kaj se z njimi dogaja". "Posevki so monokulture v velikosti od 1500 do 15.000 hektarov na gospodarstvo. V pridelavi uporabljajo 27 aktivnih substanc: od insekticidov do herbicidov, ki so v EU-ju pri pridelavi sladkorne pese prepovedani! Uporabljajo tudi GMO-je (genetsko modificirani organizmi op. n.), ki v EU-ju niso odobreni," je še opozorila.

Zakaj ne posnemamo "pametnih" Avstrijcev?

Doma prepovedane kmetijske prakse se po njenih besedah z omenjenimi posebnimi sporazumi posredno podpirajo v tujini, s tem pa domačega kmeta potiskajo v nekonkurenčen položaj in ga uničujejo. "S proizvodi iz sporazuma bi dopustili nelojalni brezcarinski uvoz kmetijskih proizvodov in živil, ki ne izpolnjujejo enake stopnje zakonodaje, varnosti, kakovosti in varovanja okolja v pridelavi. Menimo, da je to za slovensko kmetijstvo dolgoročno katastrofa, zato je tudi KGZS predlagal, da Slovenija po vzoru Nizozemske, Avstrije in Luksemburga sporazum blokira. Avstrijci so glede prehranske varnosti državljanov silno umni in na slehernem koraku skrbijo, da sta njihovo kmetijstvo in prehranska varnost v največji možni meri na vsakem koraku podprta – od birokratsko umnih rešitev do spodbud v dobro vsem sektorjem," je opozorila.

Sorodna novica Čalušić: Nova pravila označevanja so korak v smeri boja proti ponaredkom medu

Označevanje lahko pogosto prikriva izvor sestavin

EU-zakonodaja zelo jasno predpisuje, kdaj neki izdelek lahko označimo za slovenski, pa tudi primere, kot to velja za surovo meso, pri katerih je zelo natančno označevanje porekla (skotitev, vzreja, zakol) obvezno. Podobno velja za med, pri katerem je označevanje porekla obvezno, nedavno pa so v Bruslju sprejeli še strožja pravila, ko gre za mešanice medu, po novem bodo morale biti navedene vse države porekla z odstotki v mešanici. Omenjene informacije pri mesu in medu zelo dobro informirajo potrošnika, pri drugih in pri predelanih živilih pa tako natančnega označevanja ni in se lahko pri informaciji, da je nekaj 'domače', tudi zatakne, ali pa informacije o poreklu sploh ni.

Zakonodaja sicer prepoveduje, da bi na primer mešanici žit iz več držav pripisali poreklo države, od koder je na primer več kot polovica žita. Takšna mešanica bo lahko označena kot "iz EU-ja" ali pa "zunaj EU-ja", ali pa navedbe porekla sploh ne bo.

Pri v več državah proizvedenih prehrambnih izdelkih pa se blago po omenjeni zakonodaji šteje po poreklu iz tiste države, kjer je bila opravljena zadnja predelava oz. kjer je nastal končni izdelek. Od kod so v takem izdelku, "proizvedenem v Sloveniji", prišle osnovne surovine, tako potrošniki pogosto ne vemo, saj navajanje informacije ni obvezno.

Navedba države izvora ali kraja porekla je namreč po uredbi EU-ja obvezna le, kadar bi njen izostanek lahko zavajal potrošnika glede prave države izvora ali kraja porekla živila. "Navedba porekla surovine ni potrebna, če na proizvodu ni navedeno poreklo proizvoda, kljub temu mora biti zagotovljena sledljivost takšnega proizvoda po načelu 'korak naprej – korak nazaj'. Pomembno je, da se navedbe proizvajalca izdelka (naziv, naslov, država) ne razumejo kot navedba porekla izdelka ali surovine zanj," so pojasnili na ministrstvu za kmetijstvo.

Zavajanje trgovcev jemlje sijaj domačim izdelkom

"Rejcem in kmetijcem težko leže na srce, da se dopuščajo izrazi domače, kmečko, pa v teh izdelkih ni nič slovenskih surovin, velikokrat se sploh ne ve, od kod izvirajo surovine. In potrošnik, ki z nakupom želi podpreti slovensko podeželje, tega v praksi ne more narediti. Tovrstni izdelki žal jemljejo ves sijaj vrhunskim slovenskim izdelkom, ki so iz slovenskih surovin," je opozorila Salobir s KGZS-ja.

"Nemčija izredno dobro podpira lastno kmetijstvo in omogoča potrošnikom izbiro, saj ima za proizvode nacionalno zakonodajo, s katero so živilski obrati zavezani, da označujejo sledeče. Pridelano v – in navedba države, od koder izvira surovina/živilo, in predelano v – navedba države, kjer je bila izvedena predelava. Tako je na pločevinki ananasa navedeno: pridelano: Kostarika, predelano Gmbh Deutschland," je Salobir navedla primer in dodala, da fleksibilna evropska zakonodaja državam članicam "dopušča veliko birokratsko modrost, ki ščiti lastno kmetijstvo skozi mehanizem skrajno korektnega označevanja sestavin".

Po besedah Gabrijele Salobir so problem tudi trgovske blagovne znamke, pri katerih potrošniki ravno tako niso ustrezno informirani. "Narava blagovne znamke je razcepljena med monopol in konkurenco, lokalnim in globalizacijo, tako se vsebina ovojnine velikokrat hitro menjuje, znamka pa ostaja. Slovenski potrošniki sploh nimajo pravice do informiranosti, saj je poreklo, izvor živila, ki je v ovojnini trgovskih blagovnih znamk v večini primerov 'izgubljeno', na ovojninah pa je kot poreklo oz. izvor navedena kar sama trgovska veriga. Tako je slovenskim potrošnikom odvzeta možnost izbire, kar je v popolnem nasprotju s temeljno evropsko uredbo o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom," je poudarila.

Zakaj ne označujemo kot Nemci?

Na KGZS-ju so že pred leti podali pobudo za spremembo označevanja po vzoru Nemčije, a je ta pri zakonodajalcih padla na gluha ušesa. "Ne smemo pozabiti, da potrošnik v resnici z vsakim nakupom glasuje za kmete. Če izbere slovenske surovine in iz njih izdelane izdelke, potem glasuje za slovensko podeželje. Če izbere izdelek s surovinami iz drugih držav članic, čeprav je proizvod izdelan v Sloveniji, v resnici z nakupom podpira kmete iz drugih držav članic," je pojasnila vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano na KGZS-ju, kaj je treba narediti, če "želimo ohraniti slovensko podeželje v svoji tipični kulturni krajini in gastronomski pestrosti".

Mlinotest: Pri nas zmeljemo največ slovenske pšenice

Pri Mlinotestu so za MMC pojasnili, da se je v preteklih letih delež slovenske pšenice v njihovem matičnem mlinu gibal med 30 in 40 odstotki, ob lanski žetvi in odkupu pa jim je ta delež uspelo bistveno dvigniti na več kot 50 odstotkov in s tem preseči rekord iz novejše Mlinotestove zgodovine. "Od vseh mlinov v Sloveniji Mlinotest odkupi in zmelje največ slovenske pšenice, ki jo nato tudi uporabi v svojih izdelkih. Ob tem velja omeniti, da je tudi ječmen v celoti od slovenskih pridelovalcev in enako velja za koruzo," so zapisali v odgovoru.

Poleg tega, da je sama pridelava žit v Sloveniji nižja od porabe, iz leta v leto lahko zagodejo tudi nepredvidljive podnebne razmere in posledično slabe letine. Zato se uvozu o drugod ni mogoče izogniti, pri čemer Mlinotest žito uvaža iz držav EU-ja, večinski delež pa predstavljajo sosednje države Madžarska, Hrvaška in Avstrija. Pri Mlinotestu imajo po njihovih navedbah vzpostavljene stroge postopke analiz in kontrole. "Ob vstopu žita v Mlinotest se izvaja vhodna kontrola, ki zajema odvzem in analizo vzorcev za vsak tovornjak žita, ne glede na poreklo," so pojasnili.

Žito: Odkupimo "čim več" slovenskih žit

Približne ocene, koliko žita slovenskega porekla in koliko uvoženega uporabljajo pri Žitu, v nasprotju z Mlinotestom niso podali. "Vsako leto si ob žetvi prizadevamo za čim večji odkup doma pridelane pšenice glede na njeno razpoložljivost. Pšenico za svoje potrebe pa, kot vsa leta doslej, odkupujemo tudi iz sosednjih držav EU-ja," so zapisali v odgovoru in dodali, da so vse njihove surovine z oznako "BIO", kot so pšenica, rž, pira, oves in koruza, slovenskega porekla.

Na vprašanje, kako poteka nadzor nad kakovostjo odkupljenega žita bodisi domačega bodisi iz uvoza, so dejali, da nadzor poteka že na samem vhodu pred prevzemom žita in potem tudi med postopkom predelave. Prve osnovne analize kakovostnih parametrov in primesi namreč izvedejo že pred prevzemom surovine, kar zanje, čeprav imajo tudi svoj laboratorij za preverbo kakovosti in reoloških lastnosti žita, izvajajo tudi zunanji akreditirani laboratoriji.

Perutnina Ptuj: Vse naše meso je slovensko

Iz Perutnine Ptuj so za MMC zatrdili, da ne glede na to, da je podjetje prevzel ukrajinski lastnik, v Sloveniji prodajajo meso in druge mesne izdelke izključno iz mesa slovenskega porekla. Avstrijski strahovi, ki so se porajali ob omenjenem prevzemu, češ da bo Perutnina Ptuj postala uvozna točka za ceneno ukrajinsko meso, tako po njihovih besedah ne držijo.

"V Slovenijo ne uvažamo mesa ali izdelkov, niti iz Ukrajine niti od drugod. Ravno obratno, smo namreč največji izvoznik med živilskimi podjetji v Sloveniji, tako lahko slovensko kakovostno meso in izdelke najdete tudi na najzahtevnejših evropskih trgih, kot so Švica, Avstrija in Švedska," je pojasnil direktor korporativnega komuniciranja Tomaž Zaviršek.

Veliko večino prodanega mesa predstavljajo piščanci, in sicer kar 87 odstotkov, preostalih 13 odstotkov pa je puranje meso, je še navedel. Za kakovost pridelanega in predelanega perutninskega mesa in izdelkov skrbijo z izvajanjem kar 11 različnih certifikatov in standardov kakovosti, so še navedli.

Leta 2022 našli 18 nepravilnosti pri mesu

Kot so za MMC pojasnili na ministrstvu za gospodarstvo, se nadzor in preverjanje porekla mesa začneta že s preverjanjem identifikacije živali, ko pridejo v obrat za zakol. V nadaljevanju uradni nadzor zajema pregled prometa z mesom med klavnicami, potencialnimi posredniki in trgovinami na drobno. Pri nadzoru leta 2022 so pregledali 80 mesnic in pri tem ugotovili en primer napačno označenega porekla mesa, 10 primerov nepravilnosti splošnega označevanja mesa in tri primere nepravilnosti glede sledljivosti. Pri štirih primerih pa je bilo ugotovljeno nedovoljeno sklicevanje na shemo "izbrana kakovost (IK) – Slovenija", so še navedli.

Podaljšan brezcarinski uvoz z zasilno zavoro

Sorodna novica Evropski poslanci potrdili nova javnofinančna pravila in podaljšali brezcarinski uvoz iz Ukrajine

Če se vrnemo na začetek k problematiki uvoza velikih količin hrane iz tretjih držav, so evroposlanci v torek, 23. aprila, sicer potrdili podaljšanje brezcarinskega uvoza za ukrajinske kmetijske pridelke do 5. junija 2025, a uredba uvaja varnostni mehanizem, ki bo Evropski komisiji (EK) omogočil hitro ukrepanje v primeru motenj na trgu.

Za proizvode, kot so perutnina, jajca, sladkor, zdrob, koruza in med, je predvidena t. i. zasilna zavora. Če bi uvoz tega blaga presegel povprečje v obdobju od sredine leta 2021 do konca leta 2023, bi samodejno znova uvedli carine.

Kompromisna 'zasilna zavora' je odgovor na veliko nezadovoljstvo kmetov po Evropi, še posebej na Poljskem, kjer trdijo, da ukrajinsko žito predstavlja nelojalno konkurenco. Poljaki so že večkrat protestno s traktorji zaprli ceste proti Ukrajini in razsuli ukrajinsko žito.

Poljski kmetje so po dveh mesecih protestov zdaj odstranili zapore na mejnih prehodih z Ukrajino, a ni še jasno, ali bo bruseljski kompromis kmete trajno pomiril.