V prvi polovici meseca bi moral v Berlinu potekati tridnevni kongres o Palestini, ki sta ga organizirala vseevropsko gibanje DiEM25 in nemška judovska organizacija Judovski glas za pravičen mir na Bližnjem vzhodu (Die Jüdische Stimme für gerechten Frieden in Nahost), a je policija dogodek prekinila, pri tem pa tudi pridržala nemško-izraelsko aktivistko iz omenjene organizacije Udi Raz.

Raz, ki se identificira kot queer in uporablja ženske osebne zaimke, se je v Berlin priselila iz izraelskega mesta Hajfa. Prav njena queerovska identiteta je bila eden od razlogov za odhod iz Izraela, kjer se ni počutila varno, in odločitev za življenje v Berlinu, ki je zanjo takrat predstavljal "queerovski paradiž". Drugi izmed razlogov pa je bilo njeno nasprotovanju sionizmu, vladajoči ideologiji v Izraelu, in zatiranju Palestincev tako na okupiranem Zahodnem bregu kot v samem Izraelu.

S sogovornico smo poleg njenih osebnih izkušenj govorili o odnosu nemške države (in medijev) do Judov in palestinskega vprašanja. Kot je pojasnila, Nemčija Jude deli na dobre in slabe, od njih pričakuje utrjevanje in reproduciranje protimuslimanskega rasizma. Judje, ki to zavračajo in govorijo o človekovih pravicah, mednarodnem pravu in predvsem enakopravnosti Palestincev, postanejo po njenih besedah tarča. Nemčiji očita nadaljevanje projekta "arijske nadvlade", pri čemer namerno uporablja takšno izrazoslovje. Želi poudariti, da se Nemčija ni denacificirala. V nasprotovanju sionizmu se sklicuje na protisionistično judovsko dediščino, ki v Nemčiji sega že v konec 19. stoletja, njena vizija pravičnega miru v Izraelu/Palestini pa je enakopravnost vseh ljudi, ki živijo pod trenutno izraelsko vladavino, torej na območju med reko Jordan in Sredozemskim morjem.

Za iztočnico pogovora bi vzel vašo nedavno izkušnjo, ko ste bili aretirani med konferenco o Palestini v Berlinu kot njena soorganizatorica. Lahko pojasnite, kaj se je zgodilo in česa ste bili obtoženi?
Pred mojo aretacijo je policija vdrla na prizorišče in nam ni dovolila, da nadaljujemo program konference ravno, ko se je predvajal posnetek videonagovora doktorja Abu Sitaja. Policisti, ki so vstopili, so se postavili na oder, na katerem naj bi sodelujoči razpravljali. Tako so stali obrnjeni proti ljudem v občinstvu, med katerimi sem bila tudi sama, ki smo sedeli in čakali na nadaljnja navodila. Pri tem me je nekdo opozoril, da je eden od policistov, ki so stali na odru, kazal name in na mojo kipo (judovsko čepico, op. a.) in se smejal. Pozneje, ko so nam ukazali, da zapustimo prostor, sem opazila tega policista, ki se je po besedah mojega kolega smejal moji kipi, in mu dejala, da mislim, da je to antisemitsko in da je on antisemit. Na tej točki me je prijel in me skupaj z drugimi policisti nasilno porinil ven. Pridržana sem bila dve uri. Od policije sem prejela obvestilo, da sem bila žaljiva do policista. Pomenljivo je, da sama kot Judinja očitno ne smem definirati, kaj doživljam kot antisemitizem.

Sorodna novica "Instrumentalizacija holokavsta je mehanizem za upravičevanje nasilja"

Uradni razlog za prekinitev konference pa je bil domnevni antisemitizem, ki naj bi se na dogodku širil. A to razlago je težko sprejeti iz več razlogov, med drugim tudi zato, ker je bila vaša, judovska, organizacija soorganizatorica konference. Če pogledamo onkraj tega uradnega narativa, zakaj je takšna konferenca neprijetna, celo nesprejemljiva za nemško državo?
Treba je razumeti, da Nemčija že desetletja svoj projekt gradnje države temelji na protimuslimanskem rasizmu. Po iztrebljenju celotnega nearijskega prebivalstva med drugo svetovno vojno so tukaj ostali samo arijci. V desetletjih po vojni pa so bili muslimani največja nearijska skupina, ki se je priselila v Nemčijo. V očeh oblasti so tako muslimani postali glavni Drugi, s pomočjo katerih so definirali sami sebe. V zadnjih letih nemška politična elita vse pogosteje trdi, da nemškost karakterizira domnevna judovsko-krščanska tradicija, judovsko-krščanska vodilna kultura oziroma Leitkultur. Zanimivo je tudi, da je tema judovstva postala osrednja v tem protimuslimanskem diskurzu precej pozno. Pred tem smo videli, kako so nemški politiki trdili, da muslimani ne spadajo v Nemčijo, ker so nevarni za ženske, nato ker so nevarni za živali zaradi obrednega halalklanja, pozneje so začeli govoriti, da so nevarni za geje in queerosebe, zadnji pojav v okviru tega protimuslimanskega rasizma pa je domnevni antisemitizem. To je nedavni pojav. Šele leta 2016 je bila sprejeta delovna definicija antisemitizma Mednarodne zveze za spomin na holokavst (IHRA), ki so jo pozdravili tudi v Nemčiji. Nenadoma je postalo zelo preprosto najti nov učinkovit razlog, zakaj se muslimani v Nemčiji ne morejo integrirati. Zdaj vidimo, da so Nemci pripravljeni podpirati trajajoči genocid v imenu soočanja z njihovo lastno genocidno preteklostjo, pri čemer povsem zanemarjajo glasove Judov, ki ne verjamejo, da je to, kar počne Izrael, nekaj, kar je v skladu z judovsko tradicijo. Dokler so Judje pripravljeni reproducirati protimuslimanski rasizem, dobimo v Nemčiji prostore, sredstva, podporo politikov in hvalospeve medije. Ko pa se Judje in muslimani srečamo ne z namenom reproducirati protimuslimanski rasizem, ampak da delimo svoje izkušnje, kaj pomeni biti manjšinska skupina v današnji Nemčiji, pa smo deležni sankcij, umika vlaganj in bojkota, na nas tisti na oblasti kažejo s prstom in nas obtožujejo, da smo nevarni ne samo Nemčiji, ampak tudi samim Judom.

Tudi vas samo in vašo organizacijo je nemški uradni komisar za antisemitizem označil kot antisemitski.
Funkcija komisarja za judovsko življenje in boj proti antisemitizmu je razmeroma nova in obstaja na zvezni, deželni in lokalni ravni, pa tudi v državnih organih, kot sta policija in vojska. To funkcijo so uvedli leta 2018 po koalicijskem dogovoru med SPD-jem in CDU-jem v času zadnje vlade Angele Merkel. Večinoma ljudje, ki zasedajo ta položaj, niso Judje, ampak se označujejo za kristjane, protestante ali katoličane. Judje imajo zelo omejene možnosti za to, da govorijo sami zase. Ljudem na oblasti, ki naj bi sprejemali politike z nami v mislih, ni mar za Jude kot take, ampak zgolj za tiste Jude, ki so pripravljeni potrditi arijsko nadvlado.

Odpirate ključna vprašanja, h katerim bi se še vrnil, a vprašal bi po vaši osebni izkušnji. V Nemčijo ste prišli leta 2010 iz Hajfe. Zakaj ste odšli iz Izraela?
Odraščala sem v Hajfi, ki je znana kot mesto, v katerem Palestinci in Judje sobivajo. Sicer je vprašanje, v kolikšni meri res živimo skupaj glede na to, da hodimo v različne šole, da prosti čas preživljamo v različnih družbenih okoljih in podobno, a vendarle, vaš sosed je lahko Palestinec in obratno. Zame nikoli ni bilo vprašanje, ali so Palestinci bolj ali manj ljudje kot jaz, Judinja v Palestini/Izraelu. Z leti pa sem se začela identificirati kot queer in gej. V tem smislu nisem našla varnega prostora zase v družbi, ki so jo zasnovali heteroseksualci za heteroseksualce. Počutila sem se izključeno in iskala sem družbeno okolje, v katerem bi se počutila vsaj razumljena. K sreči je takrat v Hajfi obstajal čudovit projekt za mlade queer ljudi, varen prostor s prigrizki, čajem in kavo, predvsem pa je bil prostor za druženje queer oseb kot enakopravnih ljudi. Presenetljivo, ali pa tudi ne, ker je Hajfa tako raznoliko mesto, je bil ta varen prostor za queer ljudi tudi varen prostor za Jude in Palestince. Tako sem prvič v življenju srečala Palestince kot enakopravne ljudi, ki so z mano delili svoj pogled na svet. In bila sem presenečena, ko sem ugotovila, da je njihova življenjska izkušnja kot Palestincev v državi Izrael povsem drugačna od moje kot Judinje v tej državi. Z leti sem postajala vse bolj dejavna, vse bolj me je zanimalo, kako je prišlo do tega, da živimo na istem kraju in tako različno dojemamo realnost. Postavljala sem vse več vprašanj, odhajala sem na Zahodni breg protestirat proti zidu, naučila sem se palestinskega narečja arabščine, da bi se približala prebivalstvu, s katerim sem živela.

Sorodna novica "Nemška slepa solidarnost z Izraelom ni iz občutka krivde, ampak iz koristoljubja"

V tem procesu preizpraševanja sionizma pa sem tudi izgubila dobrega prijatelja v strelskem napadu v Tel Avivu. Tako kot je obstajal varen prostor za queer ljudi v Hajfi, so imeli tudi v Tel Avivu vzporeden projekt. Neki večer leta 2009 je nekdo vdrl v ta prostor in začel streljati v ljudi, ki so bili tam. V tem terorističnem napadu sem izgubila zelo dobrega prijatelja, ime mu je bilo Nir Kac, nekateri prijatelji so bili ranjeni, nekateri še danes ne morejo hoditi, drugi so nekaj let pozneje storili samomor, ker niso prenesli življenja po tako travmatični izkušnji in poškodbah. Ne samo to, oblasti nikoli niso odkrile, kdo je bil strelec, kdo je izvedel ta zločin. Mislim, da veliko pove to, da je ta vlada pripravljena izvesti genocid v imenu tega, da najde in kaznuje odgovorne za vpletene v zločine 7. oktobra, ko pa gre za queer vprašanje, je tej vladi za nas popolnoma vseeno. Ob tej izgubi, žalovanju in političnemu neugodju v državi, ki je zasnovana tako, da se nekateri počutijo varne, drugi pa da se bojijo, sem se odločila, da se preselim v Berlin. Ne v Nemčijo, ampak konkretno Berlin, to bi rada poudarila, saj kot vemo, Berlin ni Nemčija, Nemčija pa ni Berlin. Berlin je predstavljal čudovite sanje, ki sem jih imela nekaj let, ko sem se tu kot queer posameznica počutila doma. Po 7. oktobru pa so te sanje eksplodirale, ko sem dojela, da Nemčiji ni mar za queer ljudi, da ji ni mar za Jude, da ji ni mar za nobeno manjšino. Trenutno je Nemčija pripravljena žrtvovati samo idejo demokracije, da bi izpolnila svoje sanje o arijski nadvladi.

Poudarili ste, da ste se preselili v Berlin. Zakaj prav Berlin?
Ob koncu prvega desetletja tega stoletja je bil Berlin sinonim za queerovski paradiž. To je bil glavni razlog za mojo preselitev sem. Kot queer oseba se pod izraelsko vladavino nisem počutila varno, v Berlinu pa sem nekaj ljudi že poznala, v preteklosti sem to mesto večkrat obiskala, udeležila sem se tudi seminarjev o vprašanjih queerovstva ter queerovske in feministične teorije in tukaj sem se počutila zelo doma. Moja queerovskost ni pomenila, da bi morala živeti v strahu.

Omenili ste 7. oktober kot transformativni moment, tako v vašem življenju kot v odnosu nemške države do tega vprašanja. Kakšno izkušnjo ste imeli z življenjem v Berlinu ne samo kot judovska aktivistka, ampak kot izraelska judovska aktivistka?
Ko sem se preselila v Berlin, me je presenetilo, kako so me slavili. Vabljena sem bila na intervjuje in na okrogle mize. Čutila sem, da so lahko ljudje na oblasti pokazali name kot na izraelsko Judinjo v Berlinu in se počutili dobro. Tako je bilo nekaj let, dokler nisem začela javno govoriti o Palestincih kot ljudeh, dokler nisem začela s Palestinci in muslimani govoriti brez potrebe po arijcih ali Nemcih kot posrednikih pri takšnih srečanjih. Berlin ima eno največjih palestinskih skupnosti v Evropi, če ne celo največjo. V Neukölnu sem hodila v palestinske restavracije, v palestinske trgovine, kar je bilo zelo podobni moji izkušnji z življenjem v Hajfi. Hrano sem poznala od tam, jezik tudi, vonjave in vzdušje so podobni. Po 7. oktobru pa so nas že samo zaradi govorjenja o tem, da bi morale človekove pravice veljati tudi za Palestince, da bi moralo tudi zanje veljati mednarodno pravo, da bi morala demokracija veljati za vse, ki živijo med reko Jordan in Sredozemskim morjem, že samo zaradi tega, ker smo zagovarjali prekinitev ognja, označevali za antisemite, kot nevarnost za človeštvo. Sionisti mi še vedno govorijo, naj grem v Gazo, me zamenjajo za izraelske talce, vsakodnevno prejemam grožnje s smrtjo. Zakaj? Ker zagovarjam človekove pravice? Berlinska banka Sparkasse, ki je v državni lasti, je zamrznila bančni račun naše organizacije Judovski glas. Na ulicah smo deležni brutalnega policijskega nasilja in to postaja vse huje. To, kako se država vede do nas, nima nobene zveze z demokracijo.

Ko ste govorili o odnosu države do vas v vaših zgodnjih letih v Berlinu, je zvenelo, kot da opisujete nekakšno instrumentalizacijo Judov za utrjevanje uradnega narativa. Ali država ločuje med t. i. dobrimi in slabimi Judi v Nemčiji?
Točno to počne Nemčija. Slavi samo tiste Jude, ki so pripravljeni reproducirati protimuslimanski diskurz in s tem tistim na oblasti zagotavljati, da je to, kar počnejo, prav. Ko pa mi Judje nočemo reproducirati protimuslimanskega diskurza, nas obtožijo, da smo nevarni za Nemčijo in judovskost. Nemčija ni zavezana zaščiti vseh Judov, ampak zgolj tistih, ki so pripravljeni sodelovati v nacionalnem projektu arijske nadvlade.

Predvidevam, da tako težke izraze uporabljate namerno.
Dejstvo je, da so, ko je Nemčija iztrebila celotno nearijsko prebivalstvo, v državi ostali le arijci. To je edina družbena skupina, ki je v Nemčiji preživela drugo svetovno vojno. Prakse, ki so vodile v nacistično iztrebljenje nearijcev, so zelo podobne temu, kako nemški politiki danes obravnavajo manjšine, predvsem muslimane, Arabce, Palestince, a tudi Jude. Uvrščajo nas v kategorije in nas delijo na tiste manjšinske skupine, ki jih lahko izkoriščajo, da upravičijo nedemokratično, nezakonito vedenje nemške države, ki je v nasprotju z nemško ustavo, in na tiste, ki se ne strinjajo s politiko iztrebljanja drugega ljudstva, recimo Palestincev. Ti ljudje so označeni za problem za Nemčijo. Projekt nemške izgradnje države izvira iz rasizma in kulturalizma in religije ter vseh njihovih presekov, kar vodi v ugotovitev, da se Nemčija nikoli ni denacificirala.

Sorodna novica "Izrael nima pravice biti judovska država, saj to pomeni institucionalizacijo diskriminacije"

Prav o tem sem vas hotel vprašati. Ko govorite o arijskosti, ki je nacistični izum, se zdi, da pravite, da se Nemčija ni denacificirala, pa ste ravno to zdaj rekli.
Velikokrat me sprašujejo, zakaj uporabljam izraz arijci. A zakaj še vedno govorimo o antisemitizmu, ko govorimo o protijudovskem diskurzu? Kako to, da je izraz semit preživel drugo svetovno vojno kljub domnevnemu propadu antisemitske državne ideologije? Zdi se mi pomenljivo, da ko jaz kot semit tiste na oblasti imenujem z istim besediščem, s katerim oni imenujejo mene, postane to zanje neprimerno ali žaljivo. Oni imajo že stoletja moč, da imenujejo ljudi, kot sem jaz, in vse manjšine, kar je samo bistvo orientalizma, je zelo evrocentričen pristop do sveta. Ko pa jaz uporabim to izrazoslovje, pa nenadoma postane neprimerno. To se mi zdi zanimivo.

Po prihodu v Berlin ste se pridružili organizaciji Jüdische Stimme. Kako se ta organizacija razlikuje od drugih judovskih organizacij v Nemčiji? Ali v nemški judovski skupnosti izstopate?
Poglejmo, kako so judovske skupnosti v Nemčiji organizirane. Obstaja samo ena organizacija, ki jo država prepoznava kot judovsko, s katero se pogovarja o politikah, ki se tičejo Judov, ki živijo v Nemčiji. Gre za Centralni svet Judov v Nemčiji, ki je krovna organizacija vsej judovskih skupnosti. Judovske skupnosti so v Nemčiji kot take prepoznane, če so organizirane okoli sinagog. Na spletni strani Centralnega sveta Judov piše, da predstavljajo vse Jude, ki živijo v Nemčiji. A večina judovskega prebivalstva v Nemčiji se ne dojema v verskem smislu, svojega judovstva ne prakticira kot verske identitete. Ko Centralni svet Judov pravi, da govori v imenu vseh Judov, pravzaprav govori le v imenu tistih Judov, ki svoje judovstvo razumejo kot versko identiteto. Judje kot jaz, ki judovstvo razumemo kot sekularno oziroma ne nujno v povezavi s sinagogo, smo izključeni iz razprave. in to v državi, ki je sekularna in ločuje Cerkev od države. Jüdische Stimme, Judovski glas za pravičen mir, pa izpodbija narativ, ki je zelo sionistično naravnan in ga Centralni svet Judov pozdravlja. Na svoji spletni strani pravijo, da podpirajo Izrael. Proizvodnja znanja o Judih v Nemčiji je vedno povezana z interesi države Izrael. Mi pa se sklicujemo na značilno nemško judovsko dediščino protisionizma. Ko Izrael pravi, da govori v našem imenu, rečemo temu ne. Izrael nima pravice govoriti v imenu vseh Judov kot takih. Govori le v imenu Judov sionistov. Ko govorim o protisionistični judovski dediščini, ki je značilna za Nemčijo, mislim na to, da se je leta 1897 prvi sionistični kongres sešel v Baslu zato, ker so jim rabini v Münchnu zavrnili srečanje tam. Judje v Nemčiji pred prvim sionističnim kongresom so bili protisionisti, verjetno najbolj protisionistični od vseh Judov. Kot Judinja, ki živim v Nemčiji in imam tudi nemško državljanstvo, je to moja dediščina, ki jo z veseljem oživljam in proslavljam.

Kako protisionistična politična stališča in dejanja vaše organizacije vplivajo na njen status v očeh nemške države?
Žal nismo preveč uspešni. Nemška vlada za nas pravi, da sovražimo Izrael in da smo antisemiti. Po mojem mnenju pa s tem veliko bolj povejo, kdo so oni, in to ni nič manj kot ljubitelji genocida. Mi govorimo o demokraciji, človekovih pravicah in mednarodnem pravu, in če je to ta nevarnost, ki jo Nemčija v nas vidi, to veliko pove o tistih, ki so zdaj na oblasti. Mi plačujemo visoko ceno, ker zagovarjamo demokracijo, človekove pravice in mednarodno pravo, a druge izbire nimamo. To je niz zakonov, ki nas varujejo pred točno tistim, kar se je tukaj v Nemčiji zgodilo v 30. letih. Očitno pa se nemška vlada čuti zavezana kršitvam teh zakonov. Zdaj smo na začetku procesa zagovarjanja na sodišču in to mora biti na strani zakona. V Nemčiji zdaj recimo aretirajo ljudi, ker so videti kot Arabci ali ker nosijo kefijo (tradicionalni arabski šal, ki je postal simbol solidarnosti s Palestinci, op. a.), s fakultet se izključuje študente zgolj zato, ker so solidarni s palestinskim ljudstvom, kar je vse v nasprotju z nemškim temeljnim zakonom, ki zagotavlja svobodo govora in akademsko svobodo.

Ko govorimo o odnosu Nemčije do vprašanja Palestine, je razprava večplastna. Gotovo sta v samem središču holokavst in zadnje čase traja oživljena razprava – ali njeno bolj intenzivno nadaljevanje – o nemški refleksiji o holokavsu in tem, kako se nemška država in družba soočata s svojimi preteklimi dejanji in odgovornostjo zanje. Je po vašem mnenju ta razprava potrebna, še posebej glede na trenutno dogajanje v Palestini, za katero je Nemčija močno odgovorna?
V drugi svetovni vojni se je zgodil niz grozodejstev, ki ne smejo biti osredinjena okoli Judov. Ogromno ljudi je umrlo v času druge svetovne vojne, tudi Nemcev, ki so se borili za ideologijo arijske nadvlade. Umrlo je ogromno Judov, Ukrajincev, Sovjetov, Sintov, Romov, homoseksualcev, queer oseb, invalidov. Tako veliko naukov druge svetovne vojne je, ki se jih je treba naučiti. Kot Jud, ki je odraščal s to zgodovino, poznam grozodejstva, ki so bila storjena nad Judi. Moja babica je drugo svetovno vojno preživela kot Judinja v Litvi, ki je bila eden najbrutalnejših krajev za Jude. Še preden so prišli nacisti, so litovski nacionalisti rade volje pobijali Jude, vedoč, da so nacisti za vogalom in jih bodo prišli podpret. A je preživela. Mojemu dedek pa je med tem, ko so streli švigali mimo njegove glave, uspelo pobegniti na Poljsko, nato pa se je na strani Rdeče armade boril proti nacistom. Mene kot Judinjo so v veliki meri izoblikovale zgodbe, ki sem jih slišala od starih staršev in drugih. Grozodejstva nacistične Nemčije zame tako niso nekaj novega. Kar je novega, je to, da Nemčija trdi, da je moja izkušnja sekundarna v primerjavi z njeno. Presenetljivo je, da mi Nemčija govori, da so moja čustva sekundarna v primerjavi z njenimi. Tudi jaz sem nemška državljanka. Zato ne sprejmem koncepta nemške krivde. Tudi jaz sem Nemka. Ne čutim krivde za to, kar so nacisti storili mojim starim staršem. Obenem pa ne mislim, da sem kaj manj nemška kot drugi Nemci. Tisti, ki vztrajajo pri tej trditvi, niso zame nič drugega kot arijski supremacisti. Oni trdijo, da so njihova življenjska izkušnja in čustva veliko pomembnejša ali pa so vsaj v središču v primerjavi z izkušnjami in čustvi drugih posameznikov, ki kot državljani živijo v Nemčiji.

Sorodna novica "Južna Afrika bi lahko bila model preobrazbe Izraela, ki se mora odreči ideji judovske prevlade"

V Nemčiji se dogajajo precej čudne stvari. Policija je aretirala judovske protestnike proti izraelskim politikam, celo – kot se je zgodilo lani v Berlinu – zgolj zaradi transparenta z napisom "Kot Jud in Izraelec zahtevam konec genocida v Gazi". Na eni strani torej nemške oblasti trdijo, da so zelo predane zaščiti in negovanju judovske skupnosti, obenem pa skušajo izbrisati ali utišati pripadnike te skupnost. Kako vi vidite to nasprotje?
To je pomembno vprašanje, a moram ponoviti svoj prejšnji odgovor. Priča smo temu, da želi Nemčija zaščititi Jude le, dokler so ti pripravljeni reproducirati protimuslimanski diskurz in s tem potrditi domnevno potrebo Nemčije po sistemu rasne, arijske nadvlade. Tiste Jude, ki dvomimo o tej potrebi, ki govorimo o demokraciji, človekovih pravicah in uveljavitvi mednarodnega prava, ki naj velja tudi za Palestince, pa obtožujejo antisemitizma in protinemškosti ter nevarnosti za družbo.

Bi rekli, da je glavni nagib tu protimuslimanski rasizem, ne pa obramba Izraela in njegove ideologije?
Gotovo gre za protimuslimanski rasizem. V Nemčiji opažamo porast desničarskega ekstremizma, Alternative za Nemčijo (AfD). Mislim, da je razlog za takšno stopnjo državne represije, ki je izrecno protimuslimanska, protiarabska, protipalestinska, ta, da se SPD zaveda, da je glavna grožnja AfD, zato želijo morebitnim volivcem AfD-ja pokazati, da ne potrebujejo te stranke za ohranitev protimuslimanskega rasizma kot državne ideologije in da zadostuje glasovanje za SPD ali Zelene. Ne želim si predstavljati, kaj se bo zgodilo, če bo oblast prevzel AfD, in precej gotova sem, da jo bo. A skrbi me, da se vse to dogaja pod oblastjo t. i. levice.

Veliko ste govorili o odnosu nemške države do vas in drugih Judov, ki delijo vaša stališča, kaj pa nemški mediji? Kakšen je njihov diskurz o teh vprašanjih? Videli smo veliko primerov odkritega prezira do palestinske perspektive in njene demonizacije. Kakšne so torej vaše izkušnje z nemškimi mediji?
Nemški mediji so tradicionalno zavezani normativnosti. Zelo malo prostora je za kritičen diskurz. Dejstvo, da so ljudje, kot sem jaz, in Palestinci, ki so dejavni v gibanju, deležni medijskega obrekovanja in objavljanja naših osebnih podatkov, pove veliko o sramotni ravni novinarstva, trenutno značilnega za Nemčijo. Nemški mediji puščajo na cedilu vse prebivalce Nemčije, saj ti nimajo dostopa do informacij, ki temeljijo na dejstvih, nimajo dostopa do analiz, ki preizprašujejo situacijo, ki jo vsi spremljamo, ne zavedajo se tega, da se demokracija trenutno ruši v smislu, da je vlada pripravljena žrtvovati demokracijo, ki jo je Nemčija toliko let gradila, da bi se domnevno soočila s svojo preteklostjo in da bi reproducirala protimuslimanski rasizem. Šokatno je videti, kako rado nemški mediji podprejo protimuslimanski rasizem, ga reproducirajo in podprejo ideje arijske nadvlade. Če sem nekoliko provokativna, bi rekla, da bi bil Goebbels nanje ponosen.

Nemške medije predstavljate kot dobesedno četrto vejo oblasti v diskurzivnem smislu.
Rušenje nemške demokracije gotovo ne bi bilo tako preprosto brez podpore nemških medijev.

Sorodna novica Slovenija se kljub katastrofi v Gazi v odnosu do Izraela večinoma omejuje na pozive in pričakovanja

V nekem intervjuju za Die Zeit, ki tam nato sicer ni bil objavljen, ste dejali, da je na vas vplival sionizem, pri čemer ste verjetno mislili na odraščanje v Izraelu. Dejali ste, da je bil dolgo sionizem edina perspektiva, ki ste jo poznali. Nekaj o tem ste že povedali, a vendarle bi vas vprašal, zakaj ste postali protisionistka. Je bila to vaša queerovska identiteta ali izkušnje na Zahodnem bregu, kjer ste osebno videli, kakšna je okupacija?
To je zanimivo vprašanje in mislim, da je odgovor vse skupaj. Prav imate, šlo je za presek številnih različnih izkušenj. Najprej izkušnja življenja skupaj s Palestinci, vedoč da so ljudje kot jaz, nato poslušanje tega, kaj so imeli za povedati, vzporedno s tem pa razumevanje tega, kaj pomeni živeti v družbi, ki so jo določeni ljudje zasnovali za določene ljudi. Kot queer posameznica sem razumela, da sem izključena iz heteronormativnega diskurza, razumela pa sem tudi, da so Palestinci izključeni iz družbe, ki so jo Judje zasnovali za Jude. Boj za osvoboditev Palestincev in queer oseb imam za isti boj. To je boj proti sistemom, ki postavljajo specifične skupine v hierarhični red, zaradi česar nam je težko prevzeti nadzor nad našimi življenji. A dejstvo, da se srečujemo, se učimo iz naših bojev in da drug drugega navdajamo z močjo, me navdaja z upanjem. To zdaj recimo vidimo v taboru pred parlamentom, ki traja cele dni. Tam je stotine ljudi in tabor je z vsakim dnem večji. Nekaj velikega se bo zgodilo. Vsak genocid ima svoje konec in tudi ta se bo kmalu končal.

V drugem intervjuju ste dejali, da je "proces dekolonizacije Palestine tudi proces dekolonizacije judovstva od sionizma". Bi lahko kaj več povedali o tem? Ta razlika je namreč ključna za pravilno analizo trenutne situacije.
Ko govorimo o protisionizmu, se moramo vprašati, kaj je sionizem, do katerega se opredeljujemo. Kot nekdo, ki je odraščal v Izraelu, sionizem razumem kot državno ideologijo, ki predpisuje rasno, etnično, versko nadvlado na ozemlju med reko Jordan in Sredozemskim morjem, natančneje judovsko nadvlado. Ideologiji, ki predpisuje nadvlado enega prebivalstva nad drugim, bi morali vsi nasprotovati. Videli smo, kam pelje ne samo na primeru Nemčije, ampak tudi Južne Afrike. Vemo, zakaj je nadvlada nekaj, čemur bi moral človek nasprotovati. Prav zato se imam za nekoga, ki temu nasprotuje, ki je proti judovski nadvladi, arijski nadvladi, nadvladi heteronormativnih življenjskih slogov in tako naprej. Vsi ti boji so prepleteni in mislim, da smo trenutno na robu svetovne revolucije. Vse je povezano, mi smo povezani, prek spleta, družbenih omrežij. Vemo, kaj se dogaja. Nikoli prej še nismo genocida spremljali v živo in to je velika stvar.

Zagovorniki političnega sionizma medtem trdijo prav nasprotno. Pravijo, da je sionizem emancipatorna ideologija, emancipatorno gibanje.
Eno je govoriti o sionizmu s teoretičnega vidika, drugo pa je upoštevanje njegove dejanske manifestacije v obliki države Izrael. Teoretično seveda lahko razpravljamo, ali sionizem daje večjo moč posameznikom. Razmišljanje o judovstvu kot o narodu, ne zgolj kot religiji ali kulturi, je zanimivo. Mene pa ne skrbi intelektualni diskurz, ampak dejanska manifestacija oziroma to, kako se ideologija prevaja v dejanja. V primeru Zahodnega brega vidimo, da obstajajo različne ceste za Jude in Palestince. Palestinci so deležni nenehnega nadziranja, ne smejo se svobodno premikati med vasmi in mesti, medtem ko za Jude takšnih omejitev ni. Judje gredo lahko, kamor koli želijo, varuje jih vojska. Lahko volijo izraelski parlament, Palestinci, ki živijo na istem geografskem območju, pa nimajo izraelskega državljanstva, nimajo pravice voliti izraelskega parlamenta. Vse organizacije za človekove pravice, ki spremljajo realnost ljudi, ki živijo na Zahodnem bregu, so ugotovile isto, in sicer da gre za apartheid.

Vaša organizacija se imenuje Judovski glas za pravični mir na Bližnjem vzhodu. Očitno želite poudariti, da mora biti mir pravičen. Kakšna je torej vaša vizija pravičnega miru?
Ko govorimo o pravičnem miru, mislimo na takšen mir, ki ga lahko ustvarjajo vsi, ki živijo na določenem geografskem območju, v tem primeru med reko Jordan in Sredozemskim morjem. Ne vidimo razloga, zakaj bi imeli le Judje pravico do demokratičnega odločanja v t. i. državi Izrael, saj njegova vladavina de facto ureja življenje vseh na tem območju.

V zadnjih letih in še posebej mesecih je zaznana sprememba diskurza glede vprašanja Palestine in verjetno je ta diskurz že naredil korak naprej od obtožbe, da je slogan "od reke do morja" antisemitski in celo genociden. A vendarle, kakšen je vaš odziv na takšne interpretacije slogana, ki ga uporabljajo tako Palestinci kot najvišji izraelski politiki, čeprav s povsem drugačnimi nameni?
Lahko se pogovarjamo o semantiki in simboličnosti, a po pol leta genocida se ne smemo ukvarjati s simboli. Moramo delovati, da bi rešili življenja ljudi, nad katerimi se v Gazi izvaja genocid, tistih, zoper katere se na Zahodnem bregu izvaja etnično čiščenje, in tistih, ki so podvrženi apartheidski državi v mejah t. i. države Izrael. Če želijo ljudje razpravljati o tem, ali je slogan "od reke do morja" antisemitski ali ne, naj, a naj ob tem delajo vse, kar lahko, da zaustavijo genocid.