Ogromno črnila je bilo prelitega o njegovi prevladi, ki je res izjemna, saj ima ob koncu julija na svojem računu že neverjetnih 21 zmag, prav vse pa je dosegel v svetovni seriji, v kateri je konkurenca najmočnejša.

Sorodna novica Pogačar dobil kronometer, potrdil zmago na Touru in nasledil Pantanija

Tako italijansko kot francosko pentljo je končal s šestimi etapnimi zmagami, na obeh dirkah je dobil tako vožnjo na čas kot zahtevne gorske etape, prednost pred prvimi zasledovalci se šteje v minutah in ne sekundah. Le kako je to mogoče, se marsikdo sprašuje.

Recept: telo + odličen bralec dirk

Njegova velika (začetna) prednost je regeneracija. Potem ko je ob prehodu v ekipo UAE-ja začel delovati pod vodstvom Iniga San Millana, se je strokovnjak (ki se med drugim ukvarja s celično presnovo) takoj čudil ob neverjetnih sposobnostih Pogačarjevega telesa. Seveda je eno nadarjenost, drugo pa dirkanje, ki Pogačarju najbrž še bolj leži. Njegovo branje dirk je neverjetno, njegov nos je vedno na pravem mestu, običajno vedno pravilno prebere okoliščine in je del prave ubežne skupine, četudi v tistem trenutku ni v najboljši formi (EP leta 2021).

Najbrž pa je ključnega pomena neuspeh na zadnjih dveh Dirkah po Franciji, na katerih je moral priznati premoč Jonasu Vingegaardu. Je drugo mesto neuspeh? Seveda je to vrhunski dosežek, a za nekoga, ki želi kariero končati kot najboljši kolesar v zgodovini, sta bili dve drugi mesti poraz. Karte so se hitro obrnile. Visma je dolgo napadala primat Ineosa, ko je v letih 2020 in 2021 v igro priletel Tadej Pogačar, jim je zmešal štrene. Takoj po koncu Dirke po Franciji 2021 so začeli tkati načrt, kako s trona vreči mladega Slovenca, in to jim je tudi uspelo. Majhne prednosti in nadgradnje (oprema, videoanalize, izjemno močna ekipa, dobra taktika ...) so spremenila razmerja v korist nizozemske ekipe, ki je z Vingegaardom dobila novega serijskega zmagovalca.

Spremembe nujni korak k napredku

V vrhunskem športu razmerja brez sprememb le malo časa ostajajo enaka. Pogačar je tako ob koncu lanske sezone dobro vedel, da potrebuje spremembo. Bil je nezadovoljen s trenerjem in nove ideje je našel v Javierju Solaju. Ko je marca letel po klancih Katalonije, je bilo jasno, da sta skupaj "odklenila" novo stopnjo, ki je zmanjšala njegove sicer redke hibe (dolgi klanci visoko nad morjem, vožnja v vročini).

Najboljši asi za uspeh potrebujejo tudi dobro ekipo. Ni dvoma, da je imel "tamau Pogi" letos odlično podporo, sedmerico, ki mu je pomagala tlakovati pot do uspeha, kar velja za večino letošnjih predstav. Spomnimo se le Toura 2022, na katerem so v cilj v Pariz prispeli le trije njegovi pomočniki, pa še od teh je bil eden bolan. Priznati je treba, da je imela Visma letos ogromno smole, tako s poškodbami kot padci. Drugo mesto Vingegaarda je iz perspektive padca v Baskiji ogromen uspeh. Danec ni imel idealnih priprav, niti pomočnikov, a glede na to, da je tudi sam vrtel rekordne številke, se zdi, da bi letos Pogačarju zelo težko konkuriral tudi ob idealnih pripravah.

Sorodna novica Pogačar: Na zadnjih dveh Tourih vedno nekaj napak, letos pa je bilo vse popolno

Razmerja se res hitro spreminjajo, Visma je lani dobila vse tri tritedenske dirke, in to s tremi kolesarji, za piko na i pa na Vuelti zasedla še celotni zmagovalni oder. Res redko videno. Na ravno ta detajl sem pomislil ob negodovanju nekaterih, da naj bi bil Pogačar preveč pogolten, ker serijsko osvaja etape, tekmecem pa ničesar ne podarja. Podobna razmišljanja so bila sicer redka, prihajala pa so iz smeri, ki so tako ali drugače povezane prav z ekipo Visme (danski novinarji, nekdanji člani Visme in Lance Armstrong).

Zmage se ne podarjajo

Zakaj bi Tadej Pogačar podarjal zmage ekipi, ki ga je sistemsko lomila in zlomila v prejšnjih letih? Ekipi, ki lani sama ni ničesar podarila članom drugih ekip? V soboto smo bili pravzaprav priča bizarnemu položaju, ko je na prvem prelazu dneva UAE z blagoslovom Pogačarja nameraval prepustiti Richardu Carapazu zadnjo točko za gorski cilj (to majico bi Slovenec teoretično še lahko osvojil, če bi ga zanimala), a je v zadnjem hipu mimo švignil prav kolesar Visme.

In zakaj se sprinterjem nikoli ne očita požrešnost v lovu na zmage? Pomočniki so plačani za svoje delo, smetana njihovega dela je pobrana z zmago njihovih vodij, potem pa ni pomembno, ali gre za sprinterja ali gorskega kolesarja. Luka Mezgec se je v podkastu Tour 202 dobro izrazil, da bi bil sam užaljen, če Pogačar njegovega dela namenoma ne bi želel nadgraditi z etapno zmago. Te občutke v resnici dobro pozna, ker se običajno izvrstno vozi v zadnjih kilometrih sprinterskih etap, a se Dylan Groenewegen tik pred ciljem nemalokrat izgubi. No, letos je Nizozemec eno etapo vendarle dobil. Tadej Pogačar opravlja svoje delo. In to zelo dobro.

Zadnje misli pa so posvečene njegovemu odnosu, saj delo ni le delo, ampak je tudi igra. Vem, sliši se paradoksalno, morda celo žaljivo uporabiti te besede za tritedensko trpljenje. "Ko sem Pogačarja prvič peljal na Strade Bianche v Italijo, sem mu rekel, naj čim dlje v sebi obdrži to igro, dokler bo ta šport (do)jemal kot igro, toliko časa bo uspešen," se spominja njegov športni direktor Andrej Hauptman. Pogiju so zadnja leta številni očitali, da so njegovi ponavljajoči se napadi na dolgi rok lahko samomorilski, a to je del tistega igrivega značaja, ki ga dela to, kar je.

Trikratnega zmagovalca Dirke po Franciji.