Na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895, je Ljubljano in okolico stresel silovit potres, ki je poškodoval skoraj vse stavbe, jih veliko povsem porušil, predvsem pa pomenil prelom v nadaljnjem razvoju mesta. Z Ljubljančani so sočustvovali po vsej monarhiji, glas o katastrofalnih posledicah je segel tudi v druge dežele in čez lužo. A to je bil tudi vzrok za korenito spremembo pri arhitekturnem načrtovanju mesta in premišljeno protipotresno gradnjo.

Kaj se je torej dogajalo na današnji dan pred natanko 120 leti? Velikonočni prazniki so minili mirno, brez zle slutnje. Vreme je bilo muhasto, veliko je deževalo, a nedeljski dan se je kopal v soncu. Nato je prišla noč. "Take grozne noči, kakor je bila ona na velikonočno nedeljo, Ljubljana pač še ni doživela. Ob 11. uri in 17 minut je vzbudil grozen potres stanovalce iz trdega spanja. Nepopisno strašen je bil ta trenutek, ko je okrog tebe vse plesalo in se majalo, ko je sul nate omet, ko si slišal ropotanje padajočih dimnikov iz strehe, pod teboj pa je vrvelo in grmelo," so občutja prebivalcev opisali v časopisu Slovenec 17. aprila 1895.

Sunek čutili do Dunaja in Firenc
Žarišče potresa je bilo po podatkih agencije za okolje 16 kilometrov pod površjem zemlje, njegova magnituda pa je dosegla 6,1. Najmočnejši učinek je bil prav na območju mesta Ljubljana, medtem ko so popotresne sunke čutili tudi vse do Dunaja, Splita in Firenc. Glavnemu potresnemu sunku je sicer v naslednjih desetih dneh sledilo več kot 100 popotresnih.

Ljudje so bežali na prosto
Ljubljana je imela v tistem času nekaj več kot 31.000 prebivalcev in okoli 1.400 zgradb. Zavladala je popolna panika. "Ta prvi, najsilnejši sunek, je trajal 23 sekund. Predno je še prenehalo tresti, začulo se je rušenje, padali so dimniki in zidovi so se podirali, ljudje so kričali in tarnali, otroci so jokali, vse je obupovalo, vse je bežalo," lahko preberemo v Slovenskem narodu (17. april 1895).

Ljudje so se umaknili na ulice, predvsem pa na trge in v parke, stran od padajočih opek, strešnikov, dimnikov. To, da se je tresenje začelo pozno ponoči in so se ljudje morali prebuditi ter šele potem pobegniti na plano, je preprečilo še več smrtnih žrtev. Večinoma so namreč bile posledica poškodb zaradi padajočih opek s strehe. Umrlo je enajst ljudi, številni so bili poškodovani.

"Tako so Ljubljančani v strahu in upu težko pričakovali belega dne, ki jim je pokazal grozne nasledke ponočnega potresa. Lahko rečemo, da je ni hiše v Ljubljani, ki bi ne bila nič prizadeta, veliko pa je hiš z vdrtimi strehami, razrušenimi stropovi, počenimi oboki, odstopivšimi stenami," pišejo v Slovencu.

Nekatere ulice so bile porušene
Razdejanje se je pokazalo takoj. Zjutraj se je sešla mestna oblast, posebne komisije inženirjev pa so že začele popisovati škodo. Najbolj so bile poškodovane hiše na tedanji Špitalski (zdaj Stritarjevi) ulici, Čopovi, Židovski in Trubarjevi ulici ter na Levstikovem trgu. "Danes Ljubljana ni več bela: ceste so polne ruševin, opeke, malte in lesa. Nekatere ulice so slika groze, ena sama velika ruševina!" je za Frankfurter Zeitungu opisoval Heinrich Kanner, ki je kmalu po potresu obiskal mesto.

Zaprli so vse šole in ustavili dela v nekaterih tovarnah. Hudo poškodovane so bile cerkve, zato so maševali kar na prostem. V Slovenskem narodu izpostavljajo, da potres ni naredil škode samo na poslopjih. "Mnogo ljudem je nastala čutna škoda na pohištvu, uničilo se je tudi jako mnogo blaga po prodajalnicah in poškodovalo razno orodje."

Šotori, vagoni, celo sodi za spanje
Mestna oblast in vojska sta začeli postavljati zasilna bivališča za brezdomce, ljudje so odhajali k sorodnikom na deželo. Kljub hladnemu aprilskemu vremenu so se ljudje zatekli v šotore, železnice so jim ponudile vagone, premožnejši so prenočevali v kočijah. Fran Jakopič (oče slikarja Riharda) pa je dal na razpolago 150 zeljnih sodov, ki so bili primerni za bivanje. Hitro so morali poskrbeti tudi za prehrano, ki je je kmalu začelo zmanjkovati. Postavili so ljudske kuhinje.

Prebivalci so poškodovana poslopja podpirali s tramovi, tako da so bile ulice mestnega središča kot labirint med najrazličnejšimi ovirami. "Poslopja so dosti huje poškodovana, nego je soditi na prvi pogled, zakaj malo je hiš, kjer bi zidovje ne bilo hudo razpokano, in sicer tako hudo, da je nevarno v dotičnih prostorih prebivati. Vse kaže, da utegne število deložiranih rodbin zelo narasti," sporoča Slovenski narod. V prihodnjih tednih se je pokazalo, da bo treba porušiti kar 10 odstotkov vseh stavb, skoraj vse pa so bile potrebne obnove.

Široka solidarnostna akcija
Začela se je široka akcija zbiranja pomoči, ki je potekala po vsej monarhiji. "Anton Aškerc je napisal članek, češ da je Ljubljana Slovencem to, kar je Čehom zlata Praga. Na nivoju monarhije so tiskali plakate v češčini in nemščini, ki so kazali ruševine in pozivali na pomoč Ljubljančanom. Hrvati so v časopisju pozivali na pomoč Ljubljani, tržaški mestni svet je daroval 750 goldinarjev. Na Dunaju je bil postavljen začasni Dunajski odbor v pomoč po potresu poškodovanim Ljubljančanom, denar so zbirali v Mariboru. Darovali so tudi razni premožnejši posamezniki," o širokem solidarnostnem odzivu pripoveduje Irena Žmuc iz Mestnega muzeja Ljubljana.

7. maja je porušeno Ljubljano obiskal tudi sam cesar Franc Jožef in časopisje je natančno popisalo vsak njegov korak. Prebivalce je ob cesarjevem pozivu, da je treba mestu pomagati, prevzelo upanje in zanos. Člani cesarjeve družine pa so tudi sami darovali nekaj sredstev iz svojih žepov. Pomoč je prihajala tudi iz drugih evropskih držav in iz ZDA.

Po potresu mesto doživi razcvet
Obnova mesta se je tako lahko začela dokaj kmalu. Posebno gonilo je bil član mestnega odbora, ki je naslednje leto prevzel županovanje - Ivan Hribar. Prva stvar, ki se je je novi župan lotil, je bila po besedah Irene Žmuc izdelava prvega urbanističnega načrta. "Zgradile so se nove hiše, dobimo nove mestne ulice, na primer Miklošičevo, Resljevo. Uredili so parke, na primer Slovenski park pred sodnijo s secesijsko zasaditvijo." Ker so Ljubljančani zdaj lahko najemali ugodnejša posojila, so porušili še kakšno staro poslopje več, kot bi ga bilo treba.

Mesto se je spremenilo v živahno gradbišče, v naslednjem desetletju je zraslo več kot 400 novih stavb, številne so dozidali, vpeljali so električno razsvetljavo in uredili kanalizacijo. Začel se je preporod Ljubljane, ki je pustil pomembne sledi v središču mesta vse do današnjih dni.

Ana Svenšek