Državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic je prejšnji teden razložil, da je žičnata ograja (oz. "tehnične ovire") postavljena na 155 kilometrih slovensko-hrvaške meje, in sicer na približno 44 različnih odsekih meje. Ob tem je dal tudi spodbuden podatek, da novih primerov poškodovanja ali smrti divjadi niso odkrili.

Na Lovski zvezi Slovenije (LZS) pravijo, da so do prejšnjega tedna ob žičnati ograji na obmejnem območju evidentirali šest poginulih živali, enega jelena in pet košut. LZS je lani novembra pozval vse lovske družine, da v obmejnem pasu zagotovijo redni dnevni nadzor tehničnih ovir v okviru čuvajske službe, vodij revirjev in drugih lovce ter o tem vodijo evidenco. Divjad in druge ujete živali naj najprej poskušajo rešiti, če to ni mogoče, pa naj poskrbijo, da niso izpostavljene dodatnemu trpljenju.

Postavitev tehničnih ovir na južni in vzhodni slovenski meji je trenutno najbolj prizadela srnjad, toda ker naj bi bila žičnata ograja dolgotrajen ukrep, bodo prizadete tudi druge živali, predvsem večje zveri, kot so medvedi, volkovi in tudi risi, saj je žica prekinila njihove običajne migracijske poti na jugu Slovenije. Na tovrstne težave so ob začetku postavljanja ograje opozorili tako slovenski kot tudi hrvaški biologi.

"Območje dinarskih gozdov je življenjski prostor vseh treh vrst velikih zveri medveda, volka in risa. Telemetrični in genetski podatki kažejo, da živali državno mejo s Hrvaško redno prečkajo. Tako ima pet od enajstih tropov volkov, ki živijo pri nas, čezmejne teritorije. Ograja teritorije teh tropov deli na dva dela, kar pomeni, da se njihov življenjski prostor omejuje na eno ali drugo stran meje. Za zagotavljanje prehranskih zahtev se bo zato povečala potreba po dodatnem prostoru, kar bi lahko pomenilo povečanje konfliktov s sosednjimi tropi in propad posameznih tropov ter izrazite premike mej sedanje teritorialne razporeditve," so zapisali v društvu za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov Dinaricum.

Ob tem opozarjajo, da so populacije velikih zveri v Sloveniji del večjih dinarsko-balkanskih populacij in zaradi postavitve ograje po celotni meji s Hrvaško so postale bistveno bolj ogrožene. "Risi zaradi majhnega izvornega števila osebkov že danes trpijo zaradi posledic visoke stopnje parjenja v sorodstvu, prekinitev genskega pretoka s Hrvaško pa bi še dodatno ogrozila že tako kritično ogroženo populacijo na obeh straneh meje," poudarjajo.

"Dolgoročno bo to zagotovo bistveno večji problem za ogrožene živalske vrste, kot pa posamezni pogini ob neposrednih stikih z ograjo," pa poudarja Miha Krofl raziskovalec z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki je sodeloval pri projektih SloWolf in DinaRis, ki sta proučevala populacije volkov in risov v Sloveniji.

Kakšne populacije večjih zveri živijo in prečkajo območje, ki je zdaj zavarovano z žico?
Meja med Slovenijo in Hrvaško seka območje severnih Dinaridov, ki so eden izmed največjih in najbolje ohranjenih gozdnih ekosistemov v vsej Evropi. To je tudi osrednji življenjski prostor čezmejnih populacij treh vrst velikih zveri – rjavega medveda, volka in evrazijskega risa, ki so dnevno prehajali čez to mejo, dokler je obstajala le na zemljevidih in v glavah ljudi.

Kaj sicer pomeni žičnata ograja za velike zveri?
Kar se tiče neposredne grožnje, je to precej odvisno o vrste tehnične ovire. Ograja z rezili, kakršna je trenutno postavljena na slovensko-hrvaški meji, predstavlja neposredno nevarnost za velike sesalce, saj se lahko vanjo zapletejo in porežejo. Pri tem ne gre toliko zato, da živali ograje ne bi opazili, pač pa se lahko vanjo zaletijo in jo poskušajo na silo prečkati, ko so na begu, na primer prestrašene zaradi vozil, ljudi ali psov ob ograji. Kot kaže vse več poročil in fotografij, ki jih dobivamo s terena, lahko to vodi v pohabljene živali in pogine, očitno mnogokrat v mukah, kar odpira tudi številna etična vprašanja, povezana z mučenjem živali.

Kako bodo motene njihove selitvene poti? Slovensko hrvaški trop volkov, denimo, biva tako na Snežniku kot v Gorskem kotarju. Medvedi, ki se lahko gibljejo po več sto kvadratnih kilometrov velikem ozemlju, so neprestano prečkali ograjeno mejo.
Dolgoročno bo to zagotovo bistveno večji problem za ogrožene živalske vrste, kot pa posamezni pogini ob neposrednih stikih z ograjo. Velike zveri so vrste, ki za preživetje potrebujejo veliko prostora (npr. povprečen teritorij volka v Dinaridih meri 40.000 hektarjev). Majhne države, kot je Slovenija, zato same ne morejo zagotoviti njihovega dolgoročnega obstoja. Te populacije bodo preživele le, če se bodo lahko prosto gibale preko državnih meja. Na primer, trenutno je kar pet tropov volkov v Sloveniji takšnih, ki si jih delimo s Hrvaško. Obenem mladi volkovi, ki si še iščejo lasten teritorij, redno prehajajo čez državne meje, kar omogoča ohranjanje genskega pretoka in s tem zdrave populacije. Naših 40-50 volkov je tako del bistveno večje dinarsko-balkanske populacije, ki sega vse do Črnega morja in trenutno šteje približno 4.000 volkov, kar je dovolj za dolgoročno preživetje. Če pa bi postavili ograjo po vsej meji s Hrvaško, bi volkovi na slovenski strani postali izolirani. Funkcionalno gledano, bi se populacija s 4.000 zmanjšala na 40-50 osebkov. To popolnoma spremeni upravljavske zahteve in varstveni status pri tej vrsti. Enako velja za rise, medvede in parkljasto divjad.

Kot opozarjate, je slovensko hrvaška oz. dinarska populacija risov že tako ali tako na robu preživetja zaradi medsebojnega križanja. Ali lahko žica, če bo dolgotrajno nameščena, pospeši njeno izumrtje?
Za risa bi takšna ovira predstavljala pravo katastrofo. V Sloveniji živi le še dobrih deset risov, ki imajo že zdaj velike težave zaradi parjenja v sorodstvu. Vsi risi iz dinarske populacije, ki sega od Italije do Bosne, namreč izvirajo iz samo šestih živali. Če bi zdaj slovenski del te populacije ločili od južnega dela, bi to samo še pospešilo negativne posledice parjenja v sorodstvu, kot so odpovedi srca, deformacije skeleta, propad imunskega sistema ipd. Trenutno v sodelovanju s sosednjimi državami ravno načrtujemo urgenten projekt rešitve dinarskega risa s pomočjo dodatnih naselitev iz karpatske populacije v Slovenijo in na Hrvaško. Če bo ograja obstala in presekala enoten risji habitat, je resno vprašanje, ali se sploh še splača truditi z reševanjem te vrste pred izumrtjem, saj postane verjetnost uspeha zelo majhna.

Kaj pomeni žica za medsebojno križanje oz. gensko raznolikost drugih zveri na obmejnih področjih? Kdo je še ogrožen?
Najbolj ogrožene so teritorialne vrste in vrste, ki se že naravno pojavljajo v nizkih gostotah. Poleg risa je vrsta, ki izpolnjuje oba ta dejavnik, volk. Volkovi so izredno teritorialni, zato posamezna družina (trop) nikoli ne bo dopustila, da bi na njihovem ozemlju živel še kakšen tuj volk. To je naravni mehanizem, kako volkovi sami regulirajo svojo številčnost in si s tem zagotovijo trajnostno rabo svojega plena. Zaradi tega Slovenija sama nikoli ne bo mogla zagotoviti zadostnega števila živali, da bi bila populacija dolgoročno viabilna. Dolgoročna izoliranost pa bi seveda imela pomembne posledice tudi za medvede in mnoge druge živalske vrste, na kar v zadnjem času vedno bolj resno opozarjajo številni domači in tuji strokovnjaki kot tudi mednarodna strokovna združenja, ki spremljajo dogajanja na slovensko-hrvaški meji.

Veliki plenilci pozimi divjadi sledijo v nižine, kjer je zdaj nameščena žičnata ograja. Kako bi se s tem spremenile tudi prehranjevalne navade zveri, če bi se, denimo, večje število divjadi ujelo v žico? Najbrž bi bila žica ob tem nevarna tudi za plenilce, ki bi se ujeli v žico?
Pričakujem, da bi znale biti glede tega težave predvsem pri medvedih. Medved namreč ni najbolj uspešen plenilec, je pa zato zelo učinkovit mrhovinar, ki tudi na več kilometrov zavoha mrtvo žival. Zato znajo biti trupla zapletena na ograjo zelo privlačna za medvede in druge mrhovinarje. Privabljanje medvedov zna predstavljati težavo na primer v z vasmi poseljeni Kolpski dolini. Niti predstavljati pa si ne želim, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se, recimo, v ograjo zapletel medvedji mladič, in kaj bi naredila prestrašena medvedka, če bi ravno takrat prišel mimo naključni sprehajalec ob Kolpi. Trenutno je večina medvedov še v brlogih, se pa bojim, kaj se bo zgodilo spomladi, ko se bodo preko Kolpe začeli vračati v svoje letne domače okoliše, tako kot so bili vajeni vsa leta do zdaj.

Lovci naj bi na žico nameščali odganjalnike oz. plašilnike. Ali so ti dovolj učinkoviti? Kakšne ukrepe bi bilo po vašem mnenju nujno potrebno sprejeti?
Ti ukrepi lahko do določene mere zmanjšajo verjetnost, da se živali porežejo na ograji. Vendar pa so popolnoma neučinkoviti z vidika povezljivosti med slovenskim in hrvaškim delom do zdaj enotnih populacij. Torej z vidika glavne dolgoročne grožnje, ki jo predstavljajo te ograje, ne spreminjajo ničesar. Zato bi bil najprimernejši ukrep popolna odstranitev ograje, ki se naj začasno postavi le na odsekih in v času, ko je dejansko potrebna. Preventivno umeščanje tako nevarnega objekta kot je žica z rezili v naravne habitate v času, ko v bližini ni nikogar, ki naj bi mu preprečevala prehajanje preko meje, se zdi močno pretiran in neupravičljiv ukrep.