Z boljšim rezultatom se lahko pohvali le še Norveška z 32-odstotnim zmanjšanjem na 423 kg/prebivalca, medtem ko Bolgarija ob sicer večjem zmanjšanju (36 %) še vedno proizvede več odpadkov. Nasprotno od pričakovanj se je količina komunalnih odpadkov v Avstriji, Švici, na Danskem, Švedskem in Finskem (in še drugod po Evropi) vztrajno povečevala. V Sloveniji sicer še vedno odlagamo večji delež odpadkov kot v omenjenih državah, saj se je Slovenija odrekla načrtovani gradnji sežigalnic v Ljubljani in Mariboru.

Zero Waste je v svetu vse bolj uveljavljeno gibanje, ki z vedno novimi idejami dokazuje, da je cilj svet brez odpadkov dosegljiv, če smo mu le predani. “Gibanje izhaja iz pobude zoper sežigalnice. Ustanovitelji so se zavedali, da ne morejo le protestirati, ampak morajo ponuditi svoje alternativne rešitve,” razloži Antigona Dalamagas, ki je na aprilski konferenci Zero Waste v Ljubljani zastopala Grčijo. In kakšno je stanje z odpadki v Grčiji? “Žal je odlagališč precej. Kriva je tudi politika, ki je določila pavšalne pristojbine za občinska smetišča, zato se te niso trudile, da bi zmanjšale količino odpadkov. To moramo spremeniti! Občina, ki ustvari manj odpadkov, mora biti za to nagrajena.”

Tega se zavedajo tudi Ekologi brez meja, ki so v javnosti postali znani, ko so pod krovno znamko Očistimo Slovenijo v enem dnevu združili krajevna društva, šole in druge organizacije, ki so že prej vabila k čiščenju domačega okolja, ter posameznike v izvedbi največje sočasne čistilne akcije. Akcija je potekala dvakrat, leta 2010 in 2012, pri čemer je druga pobuda naletela na izreden odziv: čiščenja se je udeležilo več kot 280.000 prostovoljcev. To je bila - glede na prebivalstvo države - največja akcija v okviru pobude Očistimo svet. Kljub uspehu pa Ekologi brez meja danes pri soorganizaciji čistilnih akcij ne sodelujejo več. Gre za namerno odločitev, saj želijo opozoriti, da je čisto okolje najlaže ohranjati ob hkratnem preprečevanju nastajanja odpadkov. Seveda to ne pomeni, da čistilne akcije niso potrebne. Slovenija je še vedno precej nasmetena in divja odlagališča predstavljajo precejšnjo nevarnost za neoporečnost voda, zlasti na kraških tleh – in teh je v Sloveniji veliko.

Šesterica občin s smelimi cilji
Šesterici občin, ki so se 2015 zavezale brezodpadni prihodnosti, že danes uspe ločeno zbrati vsaj 65 odstotkov nastalih registriranih odpadkov, v prihodnjih dveh desetletjih pa želijo doseči vsaj 80 odstotkov ločeno zbranih odpadkov ter zmanjšati količino preostanka odpadkov, torej smeti, ki končajo na odlagališču, na od 50 kg na osebo v Ljubljani do 75 kg na Bledu, kjer so ob sprejetju zavez pridelali čez 150 kg odpadkov na osebo.

Vrhnika, Borovnica in Log - Dragomer se odpadkov lotevajo skupaj; veliko pozornosti posvečajo izobraževanju mladih, zagnale pa so tudi projekt Depo, namenjen popravilu ter ponovni uporabi ali preoblikovanju starih predmetov. V projekt je v prvi stopnji vključeno 5 ljudi, trije redno zaposleni in dva prek javnih del, ki skrbijo za popravilo, hrambo, prevoz, prodajo in spletno stran. Cilj občin je, da se 80 odstotkov plač financira iz prihodkov od prodaje. O vzpostavitvi podobnega projekta razmišljajo tudi na Bledu in v Idriji.

Ljubljana ne zaostaja, saj je Snaga na Povšetovi uredila Center ponovne uporabe (CPU), že dlje časa pa deluje tudi društvo Smetumet, ki je imelo nekaj časa tudi trgovino na Celovški (sedaj prodajajo po spletu); v obeh ustanovah so vsakdanji predmeti, zlasti ovojnina, ki bi že zdavnaj končala v košu, navdihnjeni v novo življenje.

Prestolnico kljub temu še čaka ustanovitev posebnega odbora z deležniki upoštevne javnosti, ki bo bdel nad nadaljnjim razvojem brezodpadne družbe – preostalih pet občin tak odbor že ima.

Na leto pridelamo 20.000 ton odpadnih plenic
Na prvi pogled se morda zdi, da razprava o plenicah k zmanjševanju svetovnih odpadkov ne prispeva veliko, vendar ni tako. V Sloveniji letno pridelamo skoraj 20.000 ton odpadnih plenic, njihovo odlaganje pa nas letno stane skoraj 2 milijona evrov, opozori Katja Sreš iz Ekologov brez meja, in dodaja: “Študija britanske agencije za okolje iz leta 2008 je pokazala, da letni ogljični odtis pralnih plenic pri varčnem načinu pranja in sušenja znaša 340 kg na otroka, pri uporabi plenic za enkratno uporabo pa 550 kg na leto.”

Ravno plenice predstavljajo znaten delež mešanih odpadkov, zato so se Ekologi lotili ozaveščanja z akcijo Zdrave ritke: staršem so predstavili pralne plenice, vrtce nagovarjali k njihovi uporabi, občine pa spodbujali k sofinanciranju programov.

Septembra 2014 so na predlog Erike Oblak pralne plenice začeli uvajati v vrhniški vrtec. Najprej so z anketo zbrali mnenja staršev in ugotovili, da 8 odstotkov staršev pralne plenice že uporablja, preostali pa so bili ideji precej naklonjeni. Oktobra so čez dan že vse otroke previjali v pralne plenice, razlaga Elizabeta Žust, organizatorka prehrane in zdravstveno-higienskega režima vrhniškega vrtca, ki je projekt predstavila na aprilski konferenci.

“Bistvena prednost pralnih plenic je zmanjšanje količine mešanih komunalnih odpadkov, ki lahko končajo v naravi. Poleg tega strokovne delavke – seveda ob dosledni menjavi plenic – opažajo manj pleničnega izpuščaja. V plenicah za enkratno uporabo je namreč superabsorbent – gel, ki ga ni dobro niti zakopati niti zakuriti. Ta včasih preide iz plenice na kožo, kar sem opazila tudi sama.” Pralne plenice so sicer bolj mokre, a se jih zato otroci tudi prej odvadijo, saj ob mokroti čutijo nelagodje. Dodajmo še, da je temperatura v takšnih plenicah nižja kot v plenicah za enkratno uporabo, kar je pomembno zlasti za pravilen razvoj mošnje pri dečkih.

Bombažne plenice so lahko priložnost, zlasti v okviru večjih ustanov z lastno pralnico, kot so domovi za ostarele, kjer takšne plenice še niso v rabi.

Turizem in varstvo okolja z roko v roki
Da je skrb za mesto brez odpadkov dobra naložba v turizem, je ob Antoniu Espositu, ki je predstavil prvi hotel brez odpadkov v Italiji, na primeru Ljubljane pokazala Nina Kosin, ki razkrije: “Med pomembnimi ukrepi za razvoj trajnostnega turizma je vstop v shemo trajnostnih destinacij ETIS, ki jo je razvila Evropska komisija, kot tudi vstop v Zeleno shemo slovenskega turizma (Green Scheme for Slovenian tourism), sodelovanje s hoteli pri certificiranju po mednarodnih ekostandardih Travelife in uvajanju Zelenih nabavnih verig v mestu in regiji.“
V zavezah določeni cilji se uresničujejo z vrsto korakov. Zaradi povečanja območja za pešce in uvedbe mestnih koles se Ljubljančani vse pogosteje na pot odpravijo s kolesom ali peš, enako velja tudi za turiste, ki jim ponujajo zeleno obarvana vodstva po mestu s kolesom, kajakom ali supom. Turistično privlačno tradicionalnost imajo že tudi potapljači, ki se ob koncu čistilne akcije Za lepšo Ljubljano spustijo v Ljubljanico in brkljajo med raznovrstno šaro, ki se je znašla na dnu reke. Kdor se navdušuje nad čebelami, se lahko poda na krožno čebelarsko pot, za čebele pa je mesto poskrbelo z zasaditvijo več deset medovitih malih jesenov vzdolž Slovenske ceste ter cvetličnimi koriti drugod, občani pa z ocvetličenimi okni. Svojevrstna posebnost v svetu pa je seveda Pot – zeleni prstan okoli Ljubljani, ki je, povezan s trajnostnimi dejavnostmi, mnogo več kot le najdaljši mestni drevored, razgibavališče in popoldansko srečišče.

Več pitnikov v mestu pomeni manj plastenk. Nasprotno pa več turistov in več prireditev zagotovo prinese tudi več odpadkov. “Zavedamo se, da strežba hrane in pijače na prostem, servirana v plastični embalaži, vpliva na povečanje števila odpadkov. Problem smo začeli reševati s projektom »December v Ljubljani«, ko smo gostince prosili, naj uporabljajo embalažo iz okolju prijaznih materialov. Leta 2014 smo jim predstavili povratno embalažo, keramične lončke, ki jih gostinec lahko uporablja ves mesec. Obiskovalci jih lahko po uporabi tudi odkupijo in odnesejo domov kot spominek. Izkušnje so zelo pozitivne, zato računamo, da bomo v prihodnje lahko prešli zgolj na povratno embalažo.”

Šibka točka je pomanjkanje okoljsko certificiranih turističnih ponudnikov, zato je v sodelovanju z Oddelkom za razvoj podeželja Mestne občine Ljubljana, Tovarno trajnostnega turizma GoodPlace in zadrugo Jarina nastal projekt Zelene nabavne verige: hotelirjem in restavracijam v regiji Osrednja Slovenija želi ponuditi možnost preproste, organizirane nabave 100-odstotno krajevno pridelanega sadja in zelenjave. Letos bo sedem ljubljanskih hotelov in en hostel prejelo zeleni certifikat Travelife.

Po besedah Kosinove je Ljubljana prejela tudi nagrado Tourism for Tomorrow 2015, ki jo podeljuje mednarodna organizacija World Travel & Tourism Council (WTTC) kot najbolj trajnostno usmerjen turistični cilj, kar je potrdila še z vpisom na seznam najbolj trajnostnih turističnih ciljev na svetu, t. i. Global Top 100 Sustainable Destinations 2014. Konec aprila pa je Evropska komisija nagradila dostopni turizem v Ljubljani.

Z grdo hrano do službe
"Naš cilj je, da do leta 2025 zmanjšamo količine zavržene hrane za 50 odstotkov. Načine, kako to doseči, smo opredelili v Deklaraciji za Slovenijo brez zavržene hrane, predvsem pa je pomembno povezovanje vseh deležnikov od vil do vilic,” povzame Katja Sreš.

Joris Depouillon, soustanovitelj spletišča FSE Network, je 11 mesecev potoval po svetu in zbiral ideje, kako zmanjšati potrošnjo hrane in kako je v bistvu odpadna hrana pravzaprav velika priložnost. Recimo za oblikovalce, ki so si v Bruggesu in Bruslju zamislili vedno bolj priljubljene pisane kartonske škatlice, v katero ti v restavraciji shranijo del obroka, ki si ga pustil na krožniku, ali za socialno podjetje Kromkommer, ki pri kmetih zbira vse tisto, kar zaradi neestetskega videza ne konča na policah trgovin, in to predeluje v zelenjavne juhe iz vrečke. S promocijo takšnih ravnanj želijo v društvu FSE navdihniti druge in količino zavržene hrane do 2030 zmanjšati za 80 %. Dejavna pa je tudi belgijska in nizozemska mestna uprava, ki razmišlja, kako izboljšati izrabo hrane v vrtcih, šolah, bolnišnicah in gostinstvu sploh (ena od rešitev je že omenjen zavitek za domov). Belgija je na Expu v Milanu tako predstavila substrat za gojenje gob, pridelan iz kavne gošče, Amsterdam pa prireja Food Waste Challenge: mladi se prijavijo na tekmovanje, kjer jim najprej predstavijo problem, nato pa v svoji skupini razvijajo lastne ideje in jih zagovarjajo ob koncu delavnic – najboljše so v pol leta tudi izvedene. Takšna tekmovanja niso pomembna le zaradi idej, ki jih prinašajo, temveč zaradi osveščanja mladih. Depouillon je prepričan, da je ključ do uspeha v socialnih podjetjih, saj je socialno hkrati tudi okoljevarstveno. Domača hrana bi morala biti cenejša, saj so nižji tako stroški prevoza kot posrednikov. Kupovanje pri kmetu, ki ga tudi osebno spoznavamo, ne potrebuje akcij in reklam, temveč le prijazno besedo in kakovosten pridelek. “Današnje razmere nam v resnici ne ponujajo velike izbire – večina hrane je uvožena, z njo plačamo tudi prevoz, ovojnino in oglaševanje, čeprav si tega morda ne želimo, vsekakor pa ne potrebujemo,” je prepričana Laura Chatel, predstavnica Francije.

Tudi pri postani hrani je pomembno druženje in spoznavanje - v ta namen je FSE Network organiziral Food Exchange Café, kamor je vsak udeleženec prinesel svoj preostanek kosila in ga izmenjeval z drugimi. A tu se zgodba ne konča: obstaja tudi restavracija, ki streže izključno hrano iz zelenjave, ki je pregrda za v trgovine, in celo trgovina z grdo zelenjavo: premajhno, preveliko, zveriženo, nabreklo (Ugly Fruit) …

Takšna skrb je vsekakor pomembna in tudi naravna. “Zgodi se, da nam dobavitelj dostavi avokado ali kivi, ki še ni zrel za uživanje. Takrat ga zaposleni v kuhinji pustijo zoreti še nekaj dni in zaradi tega spremenimo obstoječi jedilnik,” je o ravnanju vrhniškega vrtca povedala Elizabeta Žust.

V Evropi naj bi po nekaterih ocenah v povprečju vsaka oseba v enem letu zavrgla za 960 evrov hrane, skoraj tretjino še neodprte. Velik delež omenjenega odpada na trgovske verige in gostinske obrate, ki so primorani skrbeti za neoporečnost prodajane hrane. “Dogajalo se je že, da so nekateri trgovci kljub prepovedi uničevanja še užitne hrane v le-to dodajali belilo, da so jo lahko zavrgli. Hrana naj na videz ne bi bila pokvarjena, vendar je obstajala možnost, da je, zato naj bi jo morali uničiti,” je opomnila Francozinja Laura Chatel, članica Zero Waste Europe.

Letos je sodelovala pri pripravi francoskega zakona, ki predpisuje, da trgovine z nad 400 kvadratnimi metri površine v roku enega leta poiščejo dobrodelno organizacijo v svoji okolici, ki ji ponudijo hrano pred iztekom roka uporabe. Naslovljena organizacija lahko hrano zavrne brez posledic za trgovino, pomembna je pripravljenost trgovine na darovanje. Vendar ima trgovec od “darovanja” korist – 40 % nižje davke na darovano hrano ter dodatne olajšave, če podarjena živila hrani v lastnih skladiščih ali sam dostavi dobrodelni organizaciji. “Zavedamo se logističnih omejitev, zato nas ne preseneča, da že danes daruje ok. 33 % trgovin, 10 % živilskih tovarn in le 1 % kmetov. Kmetje podarijo, a nikogar ni, ki bi hrano prevzel.”

Nekatere trgovine na severu Francije so sicer že pred zakonom imele lastne programe ravnanja z živili s pretečenim rokom - predelovale so jih v bioplin - in z novim zakonom se je pojavila težava, kako jih obravnavati. Chatelova in Depoullion proizvodnji bioplina iz hrane nasprotujeta: treba je vzpostaviti prednostno namembnost darovanih živil, najprej za prehrano ljudi, nato za krmo živali, predelavo v živilski ali drugi industriji in, šele ko so izrabljene vse druge možnosti, za predelavo v kompost ali bioplin.

Navdihujoča je zgodba iz Celja, kjer je iz pilotnega projekta Viški hrane, ki so ga 2013 zagnali Lions klub Mozaik Celje, JZ Socio Celje in MO Celje, da bi predvsem z zvečer nabrano svežo in pripravljeno hrano, ki ji rok uporabnosti preteče opolnoči istega dne, pomagali celjskemu zavetišču za brezdomne, le-ta prerasel v prvo tovrstno razdelilnico hrane. Suzi Kvas, direktorica JZ Socio, je za MMC opisala, da so razdelilnico v nekdanji tehniški šoli na Kidričevi 3 in ob brezdomcih zadostili še potrebam materinskega doma, varne hiše, kriznega centra za mlade ter nekaj družin. Prostovoljce, ki so prej ob 21.00 hodili po trgovinah, so nadomestili trije za leto zaposleni v okviru javnih del, ki s kupljenim avtom sistematično pred zaprtjem 8 trgovin zberejo hrano in jo v paketih razdelijo do 11.00 drugega dne. Hrana tako doseže 398 ljudi, njena skupna vrednost v letu 2015 je bila 189.117 evrov. Organizatorji si želijo, da bi se tovrstno ravnanje razširilo na vso Slovenijo in na vsa živilska podjetja, država pa bi finančno podprla mrežo prevzemnikov ter podjetjem darovalcem priznala finančno olajšavo.

Beseda ni konj
Zanimiva je tudi terminologija na tem področju: zakaj presežek hrane (food surplus) in ne odpadna hrana ali kar ostanki (food waste)? Joris Depoullion je razložil, da so z izrazom “presežek” želeli pokazati, da živila, ki bi jih sicer označili za odpadna, niso v ničemer manj kakovostna ali manj zdrava od tistih, ki jih kupimo v trgovini, pač pa so drugačna, nestandardna in zato dodatek v ponudbi. Gre za t. i. grdo zelenjavo, ki jo mnogi potrošniki zavračajo, misleč, da nenavaden videz kaže na rastlinske bolezni, predvsem pa zaradi oblike ni primerna za zlaganje v predvidene zabojčke ali drugo embalažo tako, da bi zadostili vnaprej določenim merilom. Saj se spomnite evropskih predpisov o ravnih kumaricah in bučkah ... in ste, na primer, vedeli, da so slovenska jabolka večinoma neprimerna za angleški trg? Razlog: angleški standardi predvidevajo določeno število jabolk na zabojček, slovenska jabolka pa so prevelika, na zabojček jih tako pride manj, zato potrošnik dobi manj (!) za isto ceno (?). Vsaj takšna je ena od interpretacij. In, se še spomnite novice, da na Japonskem gojijo kockaste lubenice, ker so primernejše za nalaganje na tovornjak in prevoz? Takšne birokratske ovire so vzrok za veliko količino odpadne hrane v Evropi. Upoštevati je nameč treba, da nepredpisana oblika pridelka ni vzrok kake bolezni, ampak razmer, v katerih je rasel.

Tudi Laura Chatel je opozorila, da je ločevanje med presežno in odpadno hrano pomembno ter v francoščini že povsem ustaljeno, pri tem pa opozorila na paradoks francoskega zakona, ki prepoveduje uničenje še užitne hrane, a pri tem ne sankcionira dodajanja kemikalij, ki uživanje takšne hrane preprečujejo.

Joris Depoullion je opozoril, da je še bolj kot neustaljenost znotraj jezika pomembno različno razumevanje pojmov med jeziki. “Izraz odpadna hrana (ang. food waste) se že v Evropi v različnih jezikih različno dojema – bananin olupek tako recimo mnogi uvrščajo med odpadno hrano, čeprav sam ni užiten … Tu je pomembna tudi zakonodaja na evropski ravni.”
Prav evropska uredba pa je povezana z odločitvijo o dvovrstnem označevanju roka uporabnosti živil, in sicer z “uporabiti najmanj do” kot najkrajšim rokom trajnosti ter “porabiti do” kot najdaljšim, po katerem hrana najverjetneje ni več zdravstveno neoporečna. Zamisel je za mnoge sporna, saj naj bi med potrošniki krepila prepričanje o pokvarjenosti živila s pretečenim rokom uporabe. Nizozemska in Švedska sta zato že 14. maja 2014 predlagali, da se dvojno označevanje opusti. Predlog ni bil sprejet, a ga mnogi še vedno podpirajo. Tudi slovenska raziskava je pokazala, da se hrana s pretečenim rokom minimalne trajnosti v polovici primerov zavrže, in to kljub seznanjenosti kupcev s pomenom oznake “uporabiti najmanj do” ter brez preverbe vonja, barve in teksture “pokvarjenega” živila.

Kakšna bo naša prihodnost?
Pravijo, da se vsako potovanje začne z enim korakom. Albin Keuc je na konferenci predstavil spletišče Volk sit, koza cela z idejami in pripomočki za bolj zeleno načrtovanje dneva. “100 uporabnikov je izpolnilo spletni dnevnik za spremljanje količin zavržene hrane. Število unikatnih uporabnikov spletnega portala Volk sit, koza cela je skoraj doseglo številko 10.000,” je o tem povedala Katja Sreš.

Po raziskavah Marine Pintar in Matjaža Glavan v okviru projekta Foodmeters, ki je zajel vrtičkarstvo in mestno preskrbo s hrano v Berlinu, Londonu, Milanu, Nairobiju, Rotterdamu in Ljubljani, na ljubljanskih vrtičkih pridelamo trikrat več zelenjave kot na londonskih, in čeprav je dodana vrednost na kvadratni meter vrtička le ok. 2,5 evra letno, to za vseh 45 ha urejenih občinskih vrtičkov znese za več kot milijon evrov pridelane zelenjave. Potencial Ljubljane in Slovenije je še večji. Država izkazuje nizko stopnjo samooskrbe s hrano, vendar bi bila slika še slabša, če ne bi obstajali vrtički, katerih resnični delež je bil nakazan s Foodmeters. Zato se velja opogumiti za “urbano vrtnarjenje” oz. strešne vrtičke. Prednosti so: osmišljenje prostora, ki pridobi tudi novo družabno in poučno vlogo, prehranska varnost, večje zaloge domače hrane, manj tovornega prometa, delo in dejavno preživljanje prostega časa, manj odpadkov in stroškov, vendar je treba biti pozoren na onesnaženost mestne zemlje, na oskrbo z vodo (zlasti pomislimo na energijo za črpanje do strehe), statično primernost zgradb in konkurenco veleblagovnic. Upamo lahko, da bodo le-te prepoznale možnosti sodelovanja in se vključile kot ponudnice presežkov krajevno pridelane hrane.