S sprejetim tretjim interventnim protikoronskim zakonom, namenjenim okrevanju družbe in gospodarstva, se vsaj za zdaj končuje saga o vladnih posegih v javno vlogo okoljevarstvenih nevladnih organizacij (NVO). Začelo se je s spremembo gradbene zakonodaje v drugem protikoronskem zakonu, ki je nevladnim organizacijam postavil praktično nemogoče pogoje – in to za dve leti nazaj – za sodelovanje v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Sledilo je spreminjanje Zakona o ohranjanju narave, ki je na podoben, a z amandmaji nekoliko omiljen način zaostrilo pogoje za NVO-je pri pridobivanju statusa organizacije v javnem interesu, s tretjim protikoronskim zakonom pa so se strogi pogoji, ki dišijo po želji po izključevanju nevladnih organizacij iz velikih infrastrukturnih projektov, iz drugega zakona podaljšali do konca leta 2021.

Spreminjanje pogojev za sodelovanje nevladnih organizacij pri posegih v okolje samo po sebi ni sporno. Sporno je, da so bile spremembe uvedene enostransko, brez dialoga z nevladniki, je za MMC poudaril Pavel Gantar. Zato je tudi prepričan, da je s tem prišlo do kršitve Aarhuške konvencije, ki jo je, kot minister za okolje in prostor (1994-2000) v vladi Janeza Drnovška, podpisal sam. Gantar je doktor socioloških znanosti, ki se posveča predvsem umeščanju družbe v prostor. Z njim smo se pogovarjali v petek, nekaj ur pred sprejetjem tretjega protikoronskega svežnja in interventnega zakona o spodbujanju investicij.

Na Twitterju ste objavili fotografijo, na kateri leta 1998 kot okoljski minister podpisujete Aarhuško konvencijo. K čemu smo se takrat kot država zavezali?
Zavezali smo se predvsem temu, da bomo pravočasno, korektno in pošteno obveščali javnost o dogajanjih na področju okolja. Predvsem v zadevah, ki ljudi zanimajo zaradi posledic, ki jih imajo na okolje, naravo ali za njih same. Obenem pa smo se tudi zavezali, da bomo vključevali javnost v postopke odločanja pri projektih in reševanju okoljskih problemov in ji hkrati omogočili vpeljavo določenih pravnih sredstev. Z njimi lahko javnost v vsaki pravni državi sproti pravno oporeka projektom ali rešitvam, za katere meni, da so neustrezni ali sprejeti na način, ki ne zagotavlja vključevanja ljudi v postopke obveščanja in sodelovanja pri sprejemanju odločitev.

Ali se v zadnjem mesecu s spreminjanjem gradbene zakonodaje v okviru drugega in tretjega interventnega zakona in s spreminjanjem zakona o ohranjanju narave dogaja prav to?
Mislim, da ja. A naj povem predvsem to, da je ključna napaka, ki jo je vlada zagrešila, da je razmeroma pomembne odločitve oziroma spremembe, ki zadevajo položaj nevladnih organizacij v procesu odločanja in vlaganja pravnih sredstev, vložila mimo njih oziroma brez sodelovanja z njimi. Ni res, da meril ali opredelitev, ki kvalificirajo nevladni sektor ali civilno družbo, ni mogoče spreminjati. Nič ni ne zacementirano ne zakopano v grob, vedno je merila mogoče spremeniti, ampak v sodelovanju z njimi. Najmanj na način, da so o tem obveščeni, da morajo glede sprememb izreči svoje mnenje in da je seveda razumna mnenja treba tudi upoštevati. Šele nato se lahko te stvari spremenijo. In to ni bilo storjeno. Ne samo, da so vsebinsko precej prikrajšali naravovarstveni sektor, že s tem, da ga niso takoj na začetku vključili v proceduro, so kršili Aarhuško konvencijo, ki je del evropskega in slovenskega pravnega reda.

Ali spreminjanje pogojev za vključevanje nevladnega sektorja v procese odločanja spada v interventno zakonodajo, ki skuša omiliti posledice epidemije?
Seveda ne. V drugi protikoronski zakon so uvrstili člene od 100.a do 100.h pod krinko reševanja in zagona gospodarstva v koronski krizi. Prav režal sem se, saj naj bi drugi protikoronski zakon nehal veljati 15. junija, zdaj, s koncem epidemije, pa je nehal veljati celo prej, kar pomeni, da te določbe za nevladnike niso imele nobenega smisla. V tem času se tako ali tako ni dalo začeti nobenega projekta po tem postopku, zakaj so potem to sploh vključili v zakon? Jasno je, da so tam zato, da se sčasoma spremenijo v trajno rešitev. In do tega je prišlo, ko so na pobudo SNS-a, kdor koli že temu verjame, znameniti 100.f člen, ki omejuje nevladne organizacije, kot trajno rešitev prenesli v Zakon o ohranjanju narave. S tem je postal ne le del protikoronskih svežnjev, ampak trajne rešitve. Podobno se je v tretjem protikoronskem svežnju kompletnemu segmentu od 100.b do 100.h člena podaljšala veljavnost do 31. decembra 2021. Torej daleč v pokoronski čas, če verjamemo, da ne bomo imeli kmalu še večje in hujše krize.

Do takrat pa se lahko zgodi že marsikaj.
V tem času bodo prav gotovo spremenili Zakon o varstvu okolja, Gradbeni zakon in recimo Zakon o urejanju prostora in počasi uveljavili ta merila, o katerih se niso niti slučajno pogovarjali z nevladnim sektorjem. Temu je naklonjeno tudi neko splošno vzdušje, saj so vsi po vrsti veseli. Gospodarska zbornica je vesela, Obrno-podjetniška zbornica je vesela, potem poslušamo izjave direktorja nekega gradbenega podjetja, kako okoljske zahteve zavirajo gradnjo in podobno. Vsi so skrajno veseli, tako da nekih hudih političnih konfliktov ali sporov ni pričakovati. Konflikti se bodo odvijali le s tistimi, ki so neposredno prizadeti. Pri čemer moramo povedati, da so preprosto odstranili varovalni mehanizem in posledice tega bodo lahko zelo resne.

Po drugi strani je treba reči, da nevladne organizacije niso nobeni angeli. Med seboj so si zelo različne. Poznamo velike in močne, ki imajo tudi več kot 1000 članov, na drugi strani so majhne nevladne organizacije, ki se komaj sestavijo z nekaj člani in imajo zelo fokusiran interes na eno samo stvar, nič več in nič manj. Zdaj zakon postavlja merilo 50 članov. Mogoče je sicer razmišljati tudi o kvantitetnih merilih, a za božjo voljo, poglejmo, kakšne so v Sloveniji razmere. Neko strokovno biološko društvo, ki preučuje določeno redko vrsto živali ali organizma, ima lahko 30 članov ali še manj, saj v Sloveniji ni toliko ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. Vsaka taka organizacija je zdaj izločena iz procedur. Da bi neka ustanova morala imeti na računu 10.000 evrov, če se s tem hoče ukvarjati, ja pa tako ali tako norost ... Ukrepi so napisani tako, da izločijo veliko večino organizacij, pri čemer jim omogočajo tudi zelo kratek čas za prilagoditev.

Toda kot ste ugotovili, imajo ugotovitve vlade, da se določeni postopki pri umeščanju investicij v prostor predolgo vlečejo, kljub vsemu široko podporo.
Pozitivne spremembe na tem področju so bile po mojem mnenju storjene z uvedbo integralnega gradbenega dovoljenja. Ko se postopek za presojo vplivov na okolje nekega objekta, torej za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, združi s samim postopkom pridobivanja gradbenega dovoljenja. To je nova rešitev, s katero še nimamo veliko izkušenj in treba bo videti, kako deluje. Morda obstajajo kakšne neumne ovire, ki jih je treba v zakonodaji odpraviti.

Druga stvar pa je, da je družba vse bolj razvita, zato konflikti v prostoru naraščajo. Projekti, ki so sporni, povsod po svetu zahtevajo izjemno veliko časa. Nekateri projekti pa se nikoli ne uresničijo. Smešna je izjava predsednice Gospodarske zbornice Slovenije Sonje Šmuc, ki predpostavlja, da če se zaprosi za okoljevarstveno dovoljenje, se pričakuje, da se ga tudi dobi. To ni res. Lahko se ga tudi ne dobi. Pomembno je, da se ga hitro zavrne ali hitro izda. Stvar je taka: prvič, pridobivanje dovoljenj je treba vračunati v postopke in se projektov lotiti hitreje kot sicer in ne v zadnjem hipu. Drugič, treba je usposobiti strokovne službe, ki ječijo pod bremenom dela. A nihče noče slišati, da bi službe, ki se ukvarjajo z izdajo okoljevarstvenih soglasij, okrepili, čeprav bi s tem bistveno pripomogli k hitrejšim postopkom izdaje ali zavrnitve soglasij. In tretjič, zakaj zadeve, ki pridejo na upravno sodišče, trajajo tako dolgo? Saj ne gre za kazenske postopke, v katerem bi morali zaslišati priče, iskati in zbirati dokaze in ugotavljati, ali je nekdo res umoril svojo ženo ali je bil sosed. Vse je že tam, v dokumentaciji. Ta sodišča nikoli ne presojajo meritorno, ampak ali so bila kršena pravila in predpisi. Upravno sodišče ne more ugotavljati, ali je neka fasada ustrezna ali ne, ampak ali so bili spoštovani postopki.

V petek so poslanci izglasovali tudi interventni zakon za odpravo ovir pri izvedbi pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji. Pri izhajanju iz krize potrebujemo vizijo, kako iz nje iziti. Je pospeševanje velikih gradbenih projektov eden od načinov izhoda?
Prav gotovo to je eden od načinov za izhod iz krize, a ne smemo vseh konjev staviti le nanj. Pričakoval bi tudi projekte, ki vlagajo v kulturo, izobraževanje, znanost in dvigujejo raven kompetentnosti, strokovne usposobljenosti, znanosti in ne le vlaganje v beton in infrastrukturo. Lahko bi lansirali novo generacijo mladih raziskovalcev, to bi bilo celo enako ali bolj pomembno.

Sicer pa so na vladnem seznamu pomembnih investicij projekti, o katerih imam za večino dobro mnenje in je prav, da se nadaljujejo. Veliko je urejanja voda, kar kot nekdo, ki se z vidika družbenih znanosti veliko ukvarjam z vodo, zelo pozdravljam. A v upanju, da se bodo ti projekti izvajali tako, da se bo upoštevala integralna narava voda in njihova funkcija v okolju, ne le njihovo "škodljivo delovanje", kot so poplave. Absolutno pozdravljam še celo vrsto drugih projektov, za katere se mi zdi dobro, da se jim vlada posveti. Ne zdi se mi pa v redu, da je na seznamu, razen tretjega pasu oziroma šestpasovnice na odseku Koseze-Kozarje, širitev ljubljanske obvoznice in njenih vpadnic. Gre za cestarsko-gradbene rešitve, za katere obstaja vrsto pomislekov. Širitve cest pomenijo premeščanje zastojev drugam in bodo zahtevale še dodatne širitve. Namesto da bi se zavedali, da moramo na neki točki zamenjati modus in namesto v avtoceste vlagati v železnice in primestni, mestni in medmestni promet za dnevne migracije šolarjev, učiteljev, delavcev, uslužbencev ... Rešitev širitve cest ni predebatirana in preverjena in je na seznamu, ker se je nekdo tako odločil, in to ni dobro.

Kje pa je zelena slovenska politika? Močne zelene stranke nimamo, na levem političnem polu prav tako ni stranke, ki bi nagovarjala zelene volivce.
Mislim, da je "zelena politika" samo še dodatni simbolni označevalec, s katerim se po prsih trkajo različne politične opcije, vključno z Evropsko komisijo. Zato ni bistveno, da imamo neko posebno "zeleno politiko", ampak da so razmisleki o tem, kaj se na dolgi rok dogaja z našim okoljem, umeščeni v vsakršno naše delovanje, investiranje, gradnjo, razvoj mest. Pogrešamo predvsem premisleke o odzivih na naše poseganje v prostor in okolje, ki igrajo obrobno vlogo pri odločitvah, v katero smer se bomo razvijali. To je po mojem mnenju osnovna pomanjkljivost.

Čeprav je dejstvo, da "zelenih", kot jih imajo Avstrijci ali Nemci, nimamo. Pri čemer moramo razumeti, da njihovi dve stranki nista preprosto samo zeleni, temveč imata razvita stališča, javno prisostvujeta in vplivata na celo paleto družbenih in javnih vprašanj, ne le na ozek segment zelene politike. Gre za stranke, ki integrirajo vprašanje zelene politike na vsa javna vprašanja, česar v Sloveniji nimamo. Mislim, da tudi nobena od strank na t. i. levem polu tega ni sposobna ponuditi. Glede na zgodovino, ki so jo prehodili, glede na kadre, ki jih imajo, itn.

Tudi močnih ministrov ali ministric, ki bi predstavljali branik za okolje, v zadnjih letih nismo ravno imeli ...
O tem nerad sodim, ker vem, kako težko je biti okoljski minister, zato se izogibam sodbam posameznih oseb. Je pa res, da sedanji minister Andrej Vizjak v ničemer ne skriva, da je njegova zgodba odstranjevanje okoljskih ovir pri gospodarskih mega infrastrukturnih projektih. O tem ni dvoma, tega ne skriva, kar mu je mogoče celo šteti v čast, ker se vsaj ne spreneveda. Je pa dejanski nasprotnik bolj treznega premisleka o tem, kako nasloviti to vprašanje v Sloveniji.

Večkrat sem že omenil, da se zdi, da je glavni okoljski problem Slovenije ministrstvo za okolje samo. Zaradi dolgoletne razgradnje sistema strokovnosti, kompetenc, uslužbencev, podcenjenosti določenih vprašanj, podzaposlenosti na določenih sektorjih, ki bi morali imeti močne strokovne in inšpekcijske službe. Imeti šibko ministrstvo pa je v interesu vseh, ki okoljska vprašanja dojemajo kot oviro in motnjo. Okoljsko ministrstvo jim ne more parirati in je vedno lahko naslovnik kritik o lastni neučinkovitosti.

Toda na volitvah v evropski parlament sta pri nas dve popolnoma marginalni zeleni stranki, če bi sešteli njune glasove, prejeli skupno skoraj 4 odstotke podpore, zgodila so se gibanja mladih za podnebno pravičnost. Zdi se, da v družbi vendarle obstaja močen interes za bolj ozaveščeno okoljsko politiko.
In to je tudi edino, kar res vzbuja optimizem. Če se ta vprašanja ne artikulirajo v političnem prostoru, se vsaj artikulirajo v predpolitičnem prostoru civilne družbe, na številne, včasih tudi konfuzne načine. Ampak tako pač procesi ozaveščanja in tematiziranja javnih vprašanj tudi nastajajo. In tu je še edino upanje. Da ljudje ne bodo dovolili, da se jih poceni prinese okoli.