Ekipa morskih biologov, ki je obiskala krater Bravo, ničto točko jedrskega preizkusa na odmaknjenih južnopacifiških Marshallovih otokih, 1. marca 1954, je našla veliko rib in cvetočih koral, čeprav je mnogo vrst žal tudi izumrlo.

"Nisem vedela, kaj pričakovati - morda neko vrsto lunino pokrajino. A bilo je neverjetno," poroča Zoe Richards iz avstralske univerze Jamesa Cooka.

15 megaton težka vodikova bomba je bila tisočkrat močnejša od eksplozije, ki je spremenila Hirošimo v pepel, tresenje so čutila tudi 200 kilometrov oddaljena otočja, gobasti oblak se je dvignil 100 kilometrov nad južnim Tihim oceanom, radioaktivni prah pa je dosegel Avstralijo in Japonsko.

Korale kot drevesa
Rezultat, viden še danes, je 1,6 kilometra širok in 80 metrov globok krater, v katerem je ekipa raziskovalcev iz Nemčije, Italije, s Havajev, Avstralije in z Marshallovih otokov zdaj našla do 9 metrov visoke in do 30 centimetrov debele korale. "Bilo je fascinantno. Zunaj Marshallovih otokov nisem nikdar videla koral, ki rastejo kot drevesa," je navdušena Richardsova.

Medtem ko področja nad vodno gladino ostajajo onesnažena in neprimerna za človeško bivanje, so zdrave podvodne vrste verjetno pripotovale na močnih tokovih z bližnjega atola Rongelap, ki ni bil bombandiran v seriji 23 testov med letoma 1946 in 1958. Žal pa je ekipa ugotovila tudi, da je v primerjavi z zgodnjimi 50. leti (pred jedrskimi preizkusi) izginilo kar 42 vrst.

K. S.