Azijski sršen (Vespa velutina nigrithorax) izvira iz jugovzhodne Azije. V Evropi so ga prvič opazili leta 2004 v Franciji, kamor je prišel kot slepi potnik pri prevozu. Nova območja kolonizira tudi s spontanim širjenjem, letno lahko prepotuje do 200 kilometrov. V Evropi so ga že zaznali na Portugalskem, Nizozemskem, v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Belgiji, Luksemburgu, Nemčiji in Italiji. Vrsta se je pojavila tudi na Češkem, Madžarskem in v Avstriji, kjer so bili ukrepi za hitro odstranitev za zdaj uspešni.

V Sloveniji azijski sršen še ni bil opažen. Zaradi uspešnega širjenja po Evropi pa obstaja velika verjetnost, da se bo kmalu pojavil tudi pri nas, zato na zavodu prosijo vse, ki bi ga opazili, da jim to sporočijo prek spletne ali mobilne aplikacije Invazivke.si ali elektronskega naslova invazivke@zrsvn.si. Pri sporočanju posredujte informacije, kaj ste opazili (torej, žival ali njeno gnezdo), koliko živali ali gnezd, kdaj in kje, zaželeno je tudi, da priložite fotografijo ali posnetek ter ime in kontakt najditelja.

Kako ga prepoznati?

Kot navajajo na zavodu za varstvo narave, je telo azijskega sršena z razdalje videti precej temno, saj sta glava in oprsje črna. Zadek je pretežno rjave barve z ozkimi rumenimi obrobami členov in rumenim četrtim členom zadka. Noge so večinoma rjave, le skrajni členi so rumeni. Sprednji del glave s čeljustmi je prav tako obarvan rumeno. V dolžino meri 2–3 cm.

Prepoznavni znak sršenov so tudi gnezda, ki jih zgradijo spomladi in jih naseljujejo vse do pozne jeseni. Gnezda azijskega sršena so velike okrogle ali jajčaste strukture, zgrajena so iz celuloze. Merijo 60 x 80 cm in imajo majhno vhodno odprtino ob strani. Gnezda so med vejami v drevesnih krošnjah ali na drugih visokih strukturah, kot so podstrešja ali balkoni. Azijski sršen se pojavlja v različnih naravnih habitatih, na kmetijskih površinah in v urbanih območjih. Najlažje ga je opaziti med aprilom in oktobrom, najbolj aktiven je podnevi, ob mraku preneha leteti.

Zakaj je tako nevaren?

Njegovi glavni negativni vplivi so povezani s plenjenjem medonosnih čebel in divjih opraševalcev, pojasnjujejo na zavodu. "Gnezda azijskega sršena lahko štejejo več tisoč osebkov, ki za svoj razvoj potrebujejo veliko hrane. Odrasli osebki se hranijo s sladkorji, vendar za zagotavljanje beljakovinsko bogate hrane za razvoj ličink plenijo druge žuželke. S tem negativno vplivajo na domorodne vrste in ekosisteme, saj zmanjšujejo lokalne populacije žuželk, biotsko pestrost, predstavljajo tekmeca domorodnim vrstam in vplivajo na stopnjo opraševanja. Veliko grožnjo predstavljajo predvsem v kmetijstvu zaradi zmanjšanja stopnje opraševanja rastlin, plenjenja čebeljih družin in hranjenja s sadjem," so nanizali v sporočilu za javnost.

Nevaren pa je tudi ljudem – če človeka piči azijski sršen, to lahko povzroči zdravstvene težave, še posebej v primeru alergij na strup, ko se lahko razvije anafilaktični šok.

Od leta 2019 zaznali nekaj primerov prav tako invazivnega orientalskega sršena

V zadnjih letih so v Sloveniji, na Primorskem, že zaznali posamezne primerke še ene tujerodne vrste, orientalskega sršena, ki v dolžino meri 2,5–3,5 cm, in je tako večji od azijskega sršena, prav tako se od njega loči po obarvanosti. Telo je v celoti rjavordeče barve, rumena sta le sprednji del glave in tretji ter četrti člen zadka. Sprednji del glave je rumen, čeljusti pa rdečerjave. Gnezda orientalskega sršena so večinoma v tleh ali drugih zaščitenih odprtinah.

Obeh vrst sršenov pa ne smemo zamenjevati z domorodnim evropskim sršenom. Ta je nekoliko večji od obeh invazivnih vrst, saj doseže dolžino 3–3,5 cm. Glava in oprsje evropskega sršena sta rdečerjava, zadek pa pretežno rumen, noge so v celoti rjave. Sprednji del glave s čeljustmi je rumene barve. Drugače od azijskih imajo domorodni evropski sršeni gnezdo s široko vhodno odprtino na dnu gnezda. Njihova gnezda so manjša, merijo do 30 x 60 cm in jih redko postavljajo na prostem – pogosto so v votlih drevesih, stavbah ali dimnikih.

Evropski sršen – zaveznik v boju proti obema invazivnima vrstama

Domorodni evropski sršen je naš zaveznik v boju proti invazivkam, poudarjajo na zavodu – uravnava namreč število žuželk in nekaterih škodljivcev v kmetijstvu, azijskemu sršenu pa je edini naravni tekmec. "Ob šibkih populacijah evropskega sršena se bodo lahko tujerodne vrste sršenov pri nas še lažje širile," opozarjajo in dodajajo, da tudi evropski sršen pleni čebele, a njegov vpliv nanje ni velik kot pri tujerodnih sršenih, saj sta se vrsti druga na drugo že navadili. "Škoda, ki jo domorodni sršen povzroči v čebelarstvu in sadjarstvu, je manjša, kot so njegove koristi v okolju, zato ga ne smemo uničevati," poudarjajo.

Kljub nevarnosti, ki jo azijski sršen pomeni za naravo in ljudi, pa na zavodu opozarjajo, naj se ljudje odstranjevanja teh živali ne lotijo sami: "Ne nastavljajte neselektivnih pasti za lovljenje sršenov, saj se vanje prepogosto ujamejo tudi domorodni sršeni in druge žuželke. Obramba mora temeljiti na hitri zaznavi in ukrepih – lociranju in uničevanju gnezd, kar izvedejo primerno opremljene in usposobljene službe. /.../ Zaradi potencialne škode, ki jo azijski sršen lahko povzroči našim ekosistemom in kmetijstvu, je izjemno pomembno, da se ob morebitnem opažanju ukrepa hitro in učinkovito."