Najbolj neučakane dvoživke so se že prebudile iz zimskega spanca in se iz gozdov, kjer so prezimile, selijo v mrestišča oziroma v mlake, saj je večina dvoživk v času razmnoževanja vezana na vodo.
V tem času se dvoživke premikajo počasi, saj nosijo zarod, poleg tega pa samice na hrbtu prenašajo še samce. V krajih, kjer njihovo selitveno pot prečka prometna cesta, večina populacije konča pod kolesi avtomobilov.

Od ideje k dejanjem
Prizor na tisoče povoženih dvoživk na cestah ni nič kaj prijeten, zato se je skupina prostovoljcev že pred časom odločila pomagati. Letos teče že sedmo leto akcije Pomagajmo žabicam, prek katere prostovoljci vsako pomlad rešijo na tisoče žab. Prva tovrstna akcija se je zgodila samoiniciativno v Hrašah pri Smledniku, kjer so prvo leto rešili tri tisoč dvoživk, v naslednjih letih pa se je z več prostovoljci precej povečalo tudi število rešenih dvoživk. Kako se je vse skupaj začelo, kje in kdaj potekajo akcije ter kakšna je prihodnost tovrstnih dejanj v Sloveniji, smo povprašali dr. Zalo Prevoršek iz društva Žverca. Krajši pogovor si lahko preberete spodaj.

Kaj je bil povod, da ste se odločili za tovrstno akcijo oziroma kaj vas je spodbudilo k temu?
Vsako leto sem se skozi Hraše blizu Smlednika vozila v službo na biotehniško fakulteto. Vsako pomlad je bilo na cesti toliko povoženih dvoživk, da se asfalta sploh ni več videlo. Potem sem se pozanimala na Centru za kartografijo favne in flore, kako je s temi akcijami. Povedali so mi, kako to deluje, in enkrat smo se trije prostovoljci spontano odločili in začeli nositi žabe čez cesto. Ugotovili smo, da se z zelo malo vložene energije da narediti zelo veliko. Prvo leto smo jih čez cesto prenesli približno tri tisoč - seveda jih je bilo še vedno veliko povoženih. Naslednje leto nam je nato še nekoliko bolj steklo, v sklopu društva Žverca smo vse skupaj začeli promovirati, nabralo se je veliko prostovoljcev, prenesli smo že več kot osem tisoč žab. Težava v Hrašah je ta, da dvoživke cesto prečkajo v celotnih Hrašah, torej v razponu dveh kilometrov. Lahko si predstavljate, da je bilo to težko izvesti brez zaščitnih ograj. Tretje leto smo kupili zaščitne ograje oziroma mreže za dvoživke. Mislim, da smo jih postavili od 250 do 500 m. Vsako leto smo prenesli čez cesto več žab, vedno manj jih je povoženih. Zadeva teče že sedmo leto, te ograje imamo postavljene skozi cele Hraše, ljudje našo akcijo poznajo.
Kakšen je bil odziv javnosti na vašo akcijo?
Odziv na naše akcije je zelo dober! Vseeno imaš zmeraj ljudi, ki se ti posmehujejo in ti pravijo, da si bedak, ker delaš nekaj prostovoljno. V osnovi v Žverci pomagamo zapuščenim živalim. Ko smo začeli izvajati reševanje žab, je bil odziv večinoma pozitiven. Ljudje so se nam pridružili ali pa so izkazali vsaj podporo. Ampak še vedno se najdejo nekateri, ki pravijo, da si bedak, in tvoje delo označijo za brezzvezno.
Kaj pa bi sporočili takšnim ljudem?
Dostikrat gre za ljudi, ki redko naredijo kaj dobrega. Na začetku te boli, na koncu pa si enostavno rečeš: poglej, kar sedi doma za računalnikom in se delaj norca iz drugih, mi pa gremo ven, dve uri se fino sprehajamo in hkrati naredimo še nekaj dobrega za drugo živo bitje. Sporočila bi jim, naj poskušajo v življenju narediti kaj dobrega za kogar koli. Zmeraj pravim, da vse skupaj vedno delamo iz egoističnih razlogov: poleg tega, da pomagaš drugemu živemu bitju, se tudi sam bolje počutiš. Enostavno se počutiš bolje in na koncu to počneš tudi zase. Te akcije so super, ker lahko s tako malo sredstvi narediš tako veliko. To, da rešiš okrog 20 tisoč živali, ni kar tako! Večina dvoživk je po svetu že tako ali tako ogrožena, ker neprestano krčimo njihov življenjski prostor. No, nam se njihovo reševanje zdi super.

Prej ste omenili, da ste postavili zaščitne ograje za dvoživke. Postavljanje teh ograj najbrž ni tako preprosto in poceni.
Ne, ni. Ograje so drage kot žafran. Če se kupijo prav te, ki so namenjene za dvoživke - mi jih kupujemo iz Nemčije - cenejša različica stane s potnimi stroški skoraj tisoč evrov (naročili smo 250 m ograje). Če se tega loti posameznik ali manjša skupina v nekem kraju, je prvo leto ali nekaj let ta zadeva neizvedljiva. Se pa da vse skupaj izvesti tudi z doma nagrajenimi zaščitnimi ograjami. Na začetku smo poskusili s fasadno mrežico. Rolo smo prerezali po dolžini, dobili smo 50 cm veliko mrežico. Podprli smo jo z nosilci, ki se uporabljajo na vrtovih za paradižnike, z vezicami smo zgoraj zavezali. To deluje, učinkuje, in če je volja, se da narediti veliko tudi z malo denarja.
Katero območje oziroma odseki so v Sloveniji trenutno najbolj krizni?
Težko rečem. To bi morali vprašati na Center za kartografijo favne in flore. Glede na naše izkušnje je točka v Hrašah ena bolj črnih v Sloveniji. Nisem še slišala, da gre na kateri drugi točki v Sloveniji tolikšno število dvoživk čez cesto. Lahko pa povem, da nam vsako leto ljudje sporočajo vse več točk, kjer dvoživke prečkajo cesto. Tega je zelo veliko. Zdi se, da so ljudje postali tudi nekoliko bolj pozorni in jim ni vseeno.

S posamezno akcijo rešite na tisoče dvoživk. Za kakšne vrste gre, katerih vrst je največ?
Največ je krastač. Teh je v Hrašah skoraj 80 odstotkov. Potem pa so še druge, na primer sekulje, zelene žabe, zelene rege, to je drevesna vrsta žab, najdemo tudi kakšnega urha in pupke.
Prihodnost vašega projekta je zagotovo svetla.
To, kar mi delamo, je nekako začasna rešitev. Upamo, da bo nekoč v Hrašah prišlo do tega, da se bodo zbrale lokalne oblasti ali pa zavod za varstvo narave in da bi naredili nekaj v tej smeri. Morda bi naredili podhode za dvoživke pod cestami, čeprav so to po mojem mnenju za zdaj samo sanje. Vseeno bi bila to dolgoročna rešitev. Najpomembneje je, da imamo ta trenutek veliko podporo prostovoljcev. Največ delamo na tem, da se poskuša ljudi v drugih krajih spodbuditi k akciji. Sploh tiste, ki jim v domačem kraju pred nosom spomladi povozijo ogromno dvoživk. Zadnjih nekaj let smo bili zelo uspešni, saj so k akciji pristopili še Belokranjci, na pomoč so priskočili tudi v Prekmurju. Zadeva deluje, povsod je zelo dober odziv. Veliko se naredi zelo dobrega. Zelo dober je tudi odziv v vrtcih, osnovnih šolah, družinah z majhnimi otroki. Otroci so navdušeni, radi pomagajo, in to je zelo dobro. To je zelo pomembno - da se generacija, ki prihaja za nami, vzgaja v pravi smeri. Da ji povemo, da ne smemo vsega potolči in uničiti. Akcije v osnovnih šolah pa ima čez zavod za varstvo narave. Poskušamo spraviti otroke na teren, v stiku smo z njihovimi učiteljicami, ki jih pripeljejo v sklopu bioloških krožkov, tako da je to res super.