Ni dvoma, da je plastika koristen, učinkovit in priročen material. Prilagodljiva in trajna, kot je, je marsikje in marsikomu olajšala življenje, zato jo lahko po uporabnosti postavimo ob bok drugim materialom, ki so nastali izpod človeških rok, kot so jeklo, beton ali opeka. Plastiko je človeštvo množično začelo izdelovati v 50. letih 20. stoletja. Danes je vsepovsod okoli nas, vključena je v naša življenja prek vrečk, embalaže, folij, je celo sestavni del letal. Plastika je nadvse uporabna, a prav njeni ključni lastnosti - obstojnost in nerazgradljivost - predstavljata danes eno največjih okolijskih groženj našemu planetu. Nobena od prevladujočih oblik uporabe plastike namreč v okolju ne razpade, tako da je edini mogoči način za popolno uničenje plastike segrevanje do izjemno visokih temperatur, kar pa znova sproža pomisleke za zdravje ljudi in onesnaževanje zraka.

Zato se plastika preprosto nalaga. In nalaga se dan za dnem, leto za letom, na različnih koncih sveta. Njena proizvodnja se ne ustavlja, prav nasprotno, ljudje porabimo plastike in plastičnih izdelkov vse več. Ameriški strokovnjaki so pred meseci izračunali, da smo v dobrih 65 letih, torej od izuma takrat novega materiala, proizvedli že 8,3 milijarde ton plastike. Ta kup plastike je težek toliko kot 25.000 slavnih nebotičnikov Empire State Building v New Yorku ali kot milijarda slonov. Po napovedih naj bi človeštvo do leta 2050 proizvedlo že 34 milijard ton plastike. "Vstopili smo na ogromni tekoči trak izdelave plastike, s katerega nočemo oziroma ne znamo izstopiti. Kje se ta trak konča, ne ve nihče," je za BBC dejal avtor študije, industrijski ekolog Roland Geyer z univerze California v Santa Barbari.

Vrečka, ki jo potrebujemo le nekaj minut, razpada tisočletja
Ne le da plastika ne razpade sama od sebe, težava je tudi v njeni kratkoročnosti. Kaj storite s plastično vrečko, v kateri ste iz trgovine prinesli sadje, ali folijo, v katero je zavita zelenjava? Verjetno jo vržete v smeti. Prav pri pakiranju hrane v plastiko je izkoristek tega materiala najmanjši. Po podatkih strokovnjakov in okoljevarstvenikov skoraj 80 odstotkov plastike konča na smetiščih. Preostali del se reciklira ali pa konča kot smet na kopnem ali v vodi, in to najbolj onesnažuje okolje. Povedano drugače, ljudje smo proizvedli že toliko plastičnih odpadkov, da bi z njimi lahko z deset centimetrov debelo plastjo prekrili celotno ozemlje Argentine, ki je osma največja država na svetu.

"Hitro se približujemo dejstvu, da bomo Zemljo lahko imenovali planet Plastika. Čim prej moramo začeti razmišljati o tem, kako različne materiale, posebej plastiko, uporabljamo," je dodal Geyer. Čeprav se odstotek reciklirane plastike počasi dviga, sodobni kemijski načini pa poznajo alternativne možnosti za biorazgradljivost, je proizvodnja plastike tako nezahtevna in tako poceni, da še vedno strmo narašča. Kljub vse resnejšim opozorilom, da je treba ukrepati ne jutri, ampak – zdaj.

ZDA niso privolile v obvezujoče cilje
V teh dneh je v Nairobiju v Keniji potekal okolijski vrh Združenih narodov, a ta novica se ob pestrem zunanjepolitičnem dogajanju ni uvrstila v veliko medijev. Vrh se je končal podobno kot drugi takšni dogodki v preteklosti, na katerih so razpravljali o ukrepih za varovanje okolja - z resolucijo, ki ni pravno obvezujoča in ne določa natančne časovnice. Države članice so v dokument zapisale, da mora svet popolnoma preprečiti, da plastični odpadki končajo v oceanih. Čeprav držav, ki se te obveze ne bodo držale, ne čaka nikakršna kazen ali sodni postopek, so delegati prepričani, da je že samo sprejetje resolucije zadosten signal za resnejše ukrepe glede odpadne plastike in jasno sporočilo podjetjem, ki se ukvarjajo z izdelavo in predelavo plastike. Tudi tokrat si je več držav prizadevalo za ostrejše in zavezujoče ukrepe, a so svoje želje opustile, potem ko so ZDA dale jasno vedeti, da ne bodo privolile v nikakršne mednarodno dogovorjene številčne cilje, piše BBC. V Nairobiju so se dogovorili, da bodo države oblikovale mednarodno delovno telo, ki bo bedelo nad plastičnimi smetmi v oceanih. Trenutno onesnaženost svetovnih vod s plastiko je vodja ZN-ovega urada za oceane Lisa Svensson označila za "planetarno krizo". "V nekaj desetletjih, odkar smo spoznali uporabnost plastike, smo zaradi tega materiala skoraj uničili ekosistem v oceanih. Plastika, ki jo odvržemo v morje, pomeni nepopravljivo škodo za vse življenje v oceanih," je dodala.

Nekatere države so sicer ukrepale na lastno pobudo in si postavile omejitve glede uporabe plastike. Če pogledamo le Afriko: Južna Afrika in Kamerun sta uvedla davek na uporabo tankih plastičnih vrečk, nekatere druge afriške države, kot so Mavretanija, Senegal, Slonokoščena obala, Mali, Gana, Kenija, Etiopija, Malavi, Mavricius, Zanzibar in Uganda pa že poznajo popolno prepoved plastičnih vrečk. Med neafriškimi državami je Bangladeš omenjene vrečke prepovedal že leta 2002, saj so popolnoma zamašile odtoke in povzročile hude poplave v državi. Šrilanka in druge prej omenjene države so se za prepoved odločile iz podobnih razlogov, a tudi zato, ker je živina zaradi žvečenja plastičnih vrečk večkrat zbolela. Kakršen koli je razlog, morskim bitjem bo vsaka takšna prepoved le koristila. "Jasno je, da Združeni narodi ne morejo sami rešiti onesnaženosti oceanov in morij s plastiko, a energija in zavedanje o tem problemu še nikoli nista bila tako velika," je dejal predstavnik ZN-a Sam Barratt.

Kitajska daleč največja onesnaževalka s plastiko
Manjka seveda časovni okvir. Indonezija, druga največja onesnaževalka s plastiko, za Kitajsko, je svetla izjema, saj so si oblasti postavile cilj, da bodo njeni državljani do leta 2025 za 75 odstotkov zmanjšali metanje plastičnih odpadkov v morje. Pohvalno, a nekateri opozarjajo, da so zagrožene kazni za kršenje te prepovedi premile, da bi Indonezijci resnično začeli spreminjati svoje navade. Raziskava iz leta 2015 je pokazala, da je za več kot polovico plastičnih odpadkov v oceanih odgovornih le pet držav: Kitajska, Indonezija, Filipini, Vietnam in Šrilanka.

Poleg tega se v univerzalni svetovni organizaciji, kar Združeni narodi so, nič ne more zgoditi hitro. Svenssonova predvideva, da bi se lahko države članice o mednarodnopravno obvezujoči pogodbi o prepovedi onesnaževanja oceanov s plastiko dogovarjale še deset let, še nadaljnji dve leti pa bi nato trajalo, da bi dejansko začela veljati. Opozarja tudi, da niso težava le plastični odpadki, ampak da oceane onesnažujejo tudi kemikalije, kanalizacijske odplake, razvoj obalnih območij, pretirano ribištvo, podnebne spremembe in izkoriščanje koralnih grebenov.

Na začetku leta so bili raziskovalci osupli, ko so skoraj 18 ton plastike odkrili na koralnem atolu Henderson v Južnem Tihem oceanu, ki velja za enega najbolj odmaknjenih koščkov sveta in nima stalnih prebivalcev. Plastiko so odkrili tudi na oddaljenih obalah Arktike. Če se bo onesnaževanje s plastiko širilo v takem tempu, bo teža plastike v oceanih leta 2050 že enaka teži vseh rib, ki plavajo v njih.

Reciklirati enkrat, dvakrat ... dvajsetkrat
Trenutno ne obstaja na papirju zapisana prepoved o metanju plastičnih izdelkov s kopnega v morje, obstaja le dokument, po katerem se ne smejo plastični odpadki metati v morje s potniških ali tovornih ladij. Združeni narodi so sicer nedavno sprejeli resolucijo o "obsežnem zmanjšanju" vseh plastičnih odpadkov do leta 2025, a natančna razlaga te zaveze je obvisela v zraku. "Grozi nam plastični cunami in kar najhitreje se moramo ubraniti," je dejal Erik van Sebille z univerze v Utrechtu na Nizozemskem. Pomorski biolog Richard Thompson opozarja, da bi bil del problema rešen že, če bi vsak plastični izdelek reciklirali, po možnosti več kot enkrat ali dvakrat. "Nekateri menijo, da bi lahko vsako plastenko reciklirali tudi 20-krat. Če nam to uspe, bi opazno zmanjšali količino plastičnih odpadkov. Sveti gral recikliranja je vodilo, da material ohranimo pri uporabi. A naše študije so pokazale, da je bilo kar 90 odstotkov vse plastike, ki smo jo reciklirali, to pa znese okoli 600 milijonov ton, reciklirane le enkrat."

Po ocenah strokovnjakov vsako leto v morje odvržemo okoli osem milijonov ton plastike, kar ni problematično le zaradi samega onesnaževanja, ampak tudi ker plastika močno škodi morskim živalim. Mnogo živali, na primer ribe, plastiko zamenja za hrano in zaužijejo drobne dele polimerov, s tem pa plastika vstopa tudi v prehranjevalno verigo. Lani avgusta je študija univerze v Plymouthu v Veliki Britaniji ugotovila, da so delce plastike odkrili kar v tretjini ulovljenih rib v britanskih vodah. Želve plastiko jedo, ker jo zamenjajo za meduze, ptiče, ki živijo ob morju, pa plastika privlači zaradi vonja. Strokovnjaki so namreč odkrili, da oddaja podoben vonj kot gnijoča morska trava, saj se na delce plastike, ki plavajo v morjih, običajno prime plankton. Kar okoli 90 odstotkov morskih ptic v svojem življenju zaužije koščke plastike, kar zanje pomeni veliko nevarnost ali celo smrt. Najbolj so ogroženi albatrosi, cevonosci in viharniki, saj se ti ptiči pri orientiranju in iskanju hrane zanašajo na vonjave.

Onesnaževanje s plastiko pa ni težavno le pri morskih ekosistemih, ampak tudi pri kopenskih. "Vedno več govorimo o vplivu plastike na morske organizme, mnogo manj pa je znano o njenem vplivu na življenje na kopnem. Predvidevam, da plastika v enaki meri ali pa še večji škodi tudi kopenskim bitjem," je dejal Geyer. Dodal je: "Najbolj narašča proizvodnja plastičnih posodic za hrano, plastenk in folij, ki jih imamo za enkratno uporabo. Kar polovica vse izdelane plastike v štirih letih ali še prej postane navaden odpadek."

V 83 odstotkih vode iz pipe je mikroplastika
Septembra so znanstveniki v obsežni raziskavi ugotovili prisotnost vlaken plastike v vodi iz pipe v različnih delih sveta, kar pomeni, da milijoni ljudi pijejo (pijemo?) vodo, ki je onesnažena z drobcenimi delci plastike. Na tak način je onesnažene kar 83 odstotkov vse analizirane vode, kar potrjuje domnevo, da je onesnaženost s plastiko na zemlji prav tako obsežna in škodljiva kot v morju. Najvišjo stopnjo onesnaženosti, kar 94-odstotno, so odkrili v ZDA, sledita Libanon in Indija. V Evropi je stanje najboljše; Velika Britanija, Nemčija in Francija so dosegle najboljše rezultate, a onesnaženost je še vedno visoka, 72-odstotna. Povprečno število mikrovlaken v 500 mililitrskem vzorcu vode je segalo od 4,8 v ZDA do 1,9 v Evropi. To odkritje je skrb vzbujajoče zaradi dveh dejstev - zelo majhnih delcev plastike in kemikalij oziroma patogenov, ki se lahko skrivajo v mikroplastiki. "Če so v vodi iz pipe plastična mikrovlakna, pomeni, da so zelo verjetno prisotni tudi nanodelci, ki pa jih ne moremo meriti. Ker so ti nanodelci tako majhni, lahko prodrejo v človeške celice, s tem pa v organe. To pa je zelo skrb vzbujajoč podatek," je dejala Anne Marie Mahon s tehnološkega instituta Galway-Mayo na Irskem.

Mikroplastika poleg tega privlači bakterije, ki živijo tudi v kanalizacijskih odplakah, lahko pa vsebuje oziroma absorbira tudi strupene kemikalije. Razsežnost razširjenosti mikroplastike v življenju ljudi se le počasi izrisuje. Lani so v Nemčiji drobne delce plastike odkrili prav v vseh 24 vrstah piva, ki so jih testirali, pa tudi v medu in sladkorju. Leta 2015 pa so strokovnjaki v Parizu odkrili, da mikroplastika kot del zračne mase počasi pada na tla, kar pomeni, da vsako leto na Pariz pade med tri in deset ton plastičnih vlaken. Plastična mikrovlakna so odkrili tudi v zraku v domovih prebivalcev.

Zaradi omenjenih študij je britanski raziskovalec Frank Kelly pred preiskovalno komisijo britanskega parlamenta lani opozoril: "Če te drobne plastične delce vdihujemo, lahko prek njih v pljuča in v ves žilni sistem dobivamo tudi strupene kemikalije, zato so nujne obsežne raziskave, s katerimi bi ugotovili, ali je zaužitje plastičnih delcev nevarno za človeško telo ali ne."

Plastika je priročna in koristna, a težaven je naš brezbrižen odnos do nje, ko je ne potrebujemo več. Ali kot je dejal vodja ZN-ove agencije za okolje Erik Solheim: "Seveda obstajajo alternative pri uporabi plastičnih slamic, pakiranju hrane ali plastičnih lončkih za kavo. Ljudje smo povzročili novo okoljsko katastrofo izključno zaradi naše lenobe. A k sreči se da škoda še popraviti s svežim načinom razmišljanja, inovacijami in politično voljo."