Burundi je vzhodnoafriška država. Po velikosti je nekoliko večja od Slovenije, ima pa kar petkrat več prebivalcev. Na različnih mednarodnih lestvicah, ki merijo razvoj, se redno uvršča na rep.

Po letu 2005, ko se je končala državljanska vojna med Tutsiji in Hutujci, pa je mir v tej sicer nadvse zeleni deželi še enkrat na preizkušnji.

Država je ujetnik lastne zgodovine in regionalnega dogajanja, ukleščena med Demokratično republiko Kongo, Ruando in Tanzanijo.

Gospodarstvo v državi praktično ne obstaja. Projekt brezplačnega osnovnega šolstva je otroke zvabil v šole, vprašljiva pa je kakovost in s tem tudi prihodnost, ki naj bi jo državi prineslo znanje njenih državljanov.

Korupcija in poboji 

Predsednik Pierre Nkurunziza je bil lani drugič izvoljen. Danes se obnavlja konflikt, ki pa ne temelji toliko na etnični delitvi, kot na boju za oblast in razočaranjem nad situacijo v državi. Aktualna oblast si utrjuje položaj in privilegije – nedavno so si zgradili naselje s sijajnimi hišami.

Utrjevanje oblasti poteka tudi s pomočjo varnostnih organov: nevladne organizacije v svojih poročilih za minulih pet mesecev  omenjajo kar 300 zunaj sodnih pobojev  opozicijskih politikov in njihovih simpatizerjev. Izjemno veliki so tudi  pritiski na novinarje, posebej na radijske, saj gre za najpomembnejši medij v državi.

Pred 2 mesecema je bilo v znanem provladnem lokalu blizu prestolnice ubitih 40 civilistov, kasneje pa še 18 banditov – kot vlada imenuje upornike.  Čeprav v zmešnjavi nihče ni vedel, kdo je storilec, so oblasti nemudoma prepovedale poročanje o tej temi. Prejšnji teden pa se je oglasil opozicijski voditelj in napovedal zrušitev oblasti.

Ni infrastrukture, ni elektrike

V državi ni javne razsvetljave. Osvetljeni sta zgolj dve ulici v prestolnici. Vse druge rešitve so rezultat improvizacije: luči na lokalih in zavoljo varnosti – na premožnih objektih.

Na letališču pa pol ure pred pristankom letal za vsak primer vklopijo generator. Zgodilo se je že tudi, da so letala pristajala v popolni temi.

Podkupnina policistu znaša 1,8 evra, kolikšna je kazen za prometni prekršek pa ni mogoče ugotoviti, ker še nihče še ni prišel dlje od podkupnine.

Predsednik je ob inavguraciji leta 2005 obljubil brezplačno osnovno šolstvo za vse otroke – otroci so danes v šolah, je pa v šolah v povprečju 82 otrok na učilnico, premalo (izobraženih) učiteljev, ni ustreznih učbenikov in knjig, znanje pa peša.

Na eni od podeželskih šol,  imajo poleg učilnic še kmetijo in njivo. Učenci krmo nabirajo ob poti v šolo in v okviru pouka skrbijo za 5 pujsev in kmetujejo. Pridelano prodajo, z zaslužkom kupijo kredo, zvezke in ostale šolske potrebščine, ker iz proračuna ni dovolj denarja.

V deželi pridelujejo sladkor, ni pa ga v trgovinah, ker ga prodajajo na tujem in zanj iztržijo več.

Fotogalerija Nejca Jemca 

[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628207733903″ id=”71044486@N04″ group=”n” type=”thumbnails”]

Retorična vprašanja

In še nekaj vprašanj (ki ne potrebujejo odgovora), s katerimi  je  Nejca Jemca  soočil mlajši nadzornik šolskega sistema:

– Zakaj ti nisi imel težav z vizo, meni pa je vstop v EU tako otežen?

– Zakaj Zahod izvaža obliko demokracije, ki je popolnoma neprilagojena lokalnim kontekstom?

– Zakaj so razvojni projekti EU sestavljeni tako, da moramo po pogodbi – dobršen del potrebnega za uresničitev projekta – kupovati v Evropi, kjer so stvari mnogo dražje?

Nejčevi burundijski  vrstniki so priporočili še glasbo. Steven Sogo je vzhajajoča zvezda burundijske glasbene scene. Ponosen na svojo kulturo želi biti zgled novim generacijam.