Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Burundi je vzhodnoafriška država. Po velikosti je nekoliko večja od Slovenije, ima pa kar petkrat več prebivalcev. Na različnih mednarodnih lestvicah, ki merijo razvoj, se redno uvršča na rep.
Po letu 2005, ko se je končala državljanska vojna med Tutsiji in Hutujci, pa je mir v tej sicer nadvse zeleni deželi še enkrat na preizkušnji.
Država je ujetnik lastne zgodovine in regionalnega dogajanja, ukleščena med Demokratično republiko Kongo, Ruando in Tanzanijo.
Gospodarstvo v državi praktično ne obstaja. Projekt brezplačnega osnovnega šolstva je otroke zvabil v šole, vprašljiva pa je kakovost in s tem tudi prihodnost, ki naj bi jo državi prineslo znanje njenih državljanov.
Korupcija in poboji
Predsednik Pierre Nkurunziza je bil lani drugič izvoljen. Danes se obnavlja konflikt, ki pa ne temelji toliko na etnični delitvi, kot na boju za oblast in razočaranjem nad situacijo v državi. Aktualna oblast si utrjuje položaj in privilegije – nedavno so si zgradili naselje s sijajnimi hišami.
Utrjevanje oblasti poteka tudi s pomočjo varnostnih organov: nevladne organizacije v svojih poročilih za minulih pet mesecev omenjajo kar 300 zunaj sodnih pobojev opozicijskih politikov in njihovih simpatizerjev. Izjemno veliki so tudi pritiski na novinarje, posebej na radijske, saj gre za najpomembnejši medij v državi.
Pred 2 mesecema je bilo v znanem provladnem lokalu blizu prestolnice ubitih 40 civilistov, kasneje pa še 18 banditov – kot vlada imenuje upornike. Čeprav v zmešnjavi nihče ni vedel, kdo je storilec, so oblasti nemudoma prepovedale poročanje o tej temi. Prejšnji teden pa se je oglasil opozicijski voditelj in napovedal zrušitev oblasti.
Ni infrastrukture, ni elektrike
V državi ni javne razsvetljave. Osvetljeni sta zgolj dve ulici v prestolnici. Vse druge rešitve so rezultat improvizacije: luči na lokalih in zavoljo varnosti – na premožnih objektih.
Na letališču pa pol ure pred pristankom letal za vsak primer vklopijo generator. Zgodilo se je že tudi, da so letala pristajala v popolni temi.
Podkupnina policistu znaša 1,8 evra, kolikšna je kazen za prometni prekršek pa ni mogoče ugotoviti, ker še nihče še ni prišel dlje od podkupnine.
Predsednik je ob inavguraciji leta 2005 obljubil brezplačno osnovno šolstvo za vse otroke – otroci so danes v šolah, je pa v šolah v povprečju 82 otrok na učilnico, premalo (izobraženih) učiteljev, ni ustreznih učbenikov in knjig, znanje pa peša.
Na eni od podeželskih šol, imajo poleg učilnic še kmetijo in njivo. Učenci krmo nabirajo ob poti v šolo in v okviru pouka skrbijo za 5 pujsev in kmetujejo. Pridelano prodajo, z zaslužkom kupijo kredo, zvezke in ostale šolske potrebščine, ker iz proračuna ni dovolj denarja.
V deželi pridelujejo sladkor, ni pa ga v trgovinah, ker ga prodajajo na tujem in zanj iztržijo več.
Fotogalerija Nejca Jemca
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628207733903″ id=”71044486@N04″ group=”n” type=”thumbnails”]
Retorična vprašanja
In še nekaj vprašanj (ki ne potrebujejo odgovora), s katerimi je Nejca Jemca soočil mlajši nadzornik šolskega sistema:
– Zakaj ti nisi imel težav z vizo, meni pa je vstop v EU tako otežen?
– Zakaj Zahod izvaža obliko demokracije, ki je popolnoma neprilagojena lokalnim kontekstom?
– Zakaj so razvojni projekti EU sestavljeni tako, da moramo po pogodbi – dobršen del potrebnega za uresničitev projekta – kupovati v Evropi, kjer so stvari mnogo dražje?
Nejčevi burundijski vrstniki so priporočili še glasbo. Steven Sogo je vzhajajoča zvezda burundijske glasbene scene. Ponosen na svojo kulturo želi biti zgled novim generacijam.
791 epizod
Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic.
Burundi je vzhodnoafriška država. Po velikosti je nekoliko večja od Slovenije, ima pa kar petkrat več prebivalcev. Na različnih mednarodnih lestvicah, ki merijo razvoj, se redno uvršča na rep.
Po letu 2005, ko se je končala državljanska vojna med Tutsiji in Hutujci, pa je mir v tej sicer nadvse zeleni deželi še enkrat na preizkušnji.
Država je ujetnik lastne zgodovine in regionalnega dogajanja, ukleščena med Demokratično republiko Kongo, Ruando in Tanzanijo.
Gospodarstvo v državi praktično ne obstaja. Projekt brezplačnega osnovnega šolstva je otroke zvabil v šole, vprašljiva pa je kakovost in s tem tudi prihodnost, ki naj bi jo državi prineslo znanje njenih državljanov.
Korupcija in poboji
Predsednik Pierre Nkurunziza je bil lani drugič izvoljen. Danes se obnavlja konflikt, ki pa ne temelji toliko na etnični delitvi, kot na boju za oblast in razočaranjem nad situacijo v državi. Aktualna oblast si utrjuje položaj in privilegije – nedavno so si zgradili naselje s sijajnimi hišami.
Utrjevanje oblasti poteka tudi s pomočjo varnostnih organov: nevladne organizacije v svojih poročilih za minulih pet mesecev omenjajo kar 300 zunaj sodnih pobojev opozicijskih politikov in njihovih simpatizerjev. Izjemno veliki so tudi pritiski na novinarje, posebej na radijske, saj gre za najpomembnejši medij v državi.
Pred 2 mesecema je bilo v znanem provladnem lokalu blizu prestolnice ubitih 40 civilistov, kasneje pa še 18 banditov – kot vlada imenuje upornike. Čeprav v zmešnjavi nihče ni vedel, kdo je storilec, so oblasti nemudoma prepovedale poročanje o tej temi. Prejšnji teden pa se je oglasil opozicijski voditelj in napovedal zrušitev oblasti.
Ni infrastrukture, ni elektrike
V državi ni javne razsvetljave. Osvetljeni sta zgolj dve ulici v prestolnici. Vse druge rešitve so rezultat improvizacije: luči na lokalih in zavoljo varnosti – na premožnih objektih.
Na letališču pa pol ure pred pristankom letal za vsak primer vklopijo generator. Zgodilo se je že tudi, da so letala pristajala v popolni temi.
Podkupnina policistu znaša 1,8 evra, kolikšna je kazen za prometni prekršek pa ni mogoče ugotoviti, ker še nihče še ni prišel dlje od podkupnine.
Predsednik je ob inavguraciji leta 2005 obljubil brezplačno osnovno šolstvo za vse otroke – otroci so danes v šolah, je pa v šolah v povprečju 82 otrok na učilnico, premalo (izobraženih) učiteljev, ni ustreznih učbenikov in knjig, znanje pa peša.
Na eni od podeželskih šol, imajo poleg učilnic še kmetijo in njivo. Učenci krmo nabirajo ob poti v šolo in v okviru pouka skrbijo za 5 pujsev in kmetujejo. Pridelano prodajo, z zaslužkom kupijo kredo, zvezke in ostale šolske potrebščine, ker iz proračuna ni dovolj denarja.
V deželi pridelujejo sladkor, ni pa ga v trgovinah, ker ga prodajajo na tujem in zanj iztržijo več.
Fotogalerija Nejca Jemca
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628207733903″ id=”71044486@N04″ group=”n” type=”thumbnails”]
Retorična vprašanja
In še nekaj vprašanj (ki ne potrebujejo odgovora), s katerimi je Nejca Jemca soočil mlajši nadzornik šolskega sistema:
– Zakaj ti nisi imel težav z vizo, meni pa je vstop v EU tako otežen?
– Zakaj Zahod izvaža obliko demokracije, ki je popolnoma neprilagojena lokalnim kontekstom?
– Zakaj so razvojni projekti EU sestavljeni tako, da moramo po pogodbi – dobršen del potrebnega za uresničitev projekta – kupovati v Evropi, kjer so stvari mnogo dražje?
Nejčevi burundijski vrstniki so priporočili še glasbo. Steven Sogo je vzhajajoča zvezda burundijske glasbene scene. Ponosen na svojo kulturo želi biti zgled novim generacijam.
Z dopisnikom Boštjanom Anžinom o porazu Demokratične stranke socialistov na parlamentarnih volitvah, o novih pogajanjih med Srbijo in Kosovom ter o bolgarskem protestu proti vladi.
Z dopisnikom Jankom Petrovcem o gospodarskih posledicah italijanskih mest na turizem, o začetku novega šolskega leta, o novem volilnem zakonu in o jesenski festivalski sezoni.
Z dopisnico Mojco Širok o delovanju upravnega središča Evropske unije ob vseh omejitvah potovanj, o odzivih evropskih voditeljev na belorusko politično krizo in o trgovinskem sporazumu z Združenim kraljestvom.
Z dopisnico Karmen Švegl o stanju po eksploziji, prostovoljni pomoči mladih Libanoncev, o obljubljeni finančni in materialni pomoči mednarodne skupnosti ter protivladnih protestih.
Berlinska dopisnica Polona Fijavž o pisani zasedbi protestnikov in teorijah zarote, gospodarskih kazalcih v predsedujoči članici Evropske unije in napovedanem umiku dela ameriških vojakov iz Nemčije.
Tanja Borčić Bernard o odzivu zagrebških mestnih oblasti na naravne nesreče, rezultatih nedavnih parlamentarnih volitev in letošnji turistični sezoni na Hrvaškem.
Z Andrejem Stoparjem, našim dopisnikom iz ZDA, o hitri rasti števila okuženih in umrlih za koronavirusno boleznijo, Trumpovemu spreminjanju stališč v zvezi z nošenjem mask, njegovi novi podobi in o zapuščini Johna Lewisa.
Z bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl o preobrazbi Hagije Sofije v mošejo, izraelskih načrtih za priključitev ozemelj in pomenu dopisnikov v tujini.
O aktualnih razmerah na področju koronavirusa, kako je s turizmom pri naših severnih sosedih in kako potekajo priprave na 100. obletnico koroškega plebiscita.
Hitro povečevanje števila okuženih s koronavirusom v balkanskih državah napoveduje slabo poletje za turizem, že v Srbiji, ki je od vseh držav najbolj odprta, je zdajšnji upad števila turistov več kot devetdesetodstoten.
V 18. vzporedniku se tako kot številni Slovenci v teh dneh odpravljamo na hrvaško obalo.
Z našo dopisnico Vlasto Jeseničnik potujemo v Moskvo, kjer epidemija koronavirusne bolezni še zdaleč ni končana, a Rusi kljub temu ne umikajo svojih velikih načrtov.
Opustele ulice mest med epidemijo so pokazale, da so tudi v prometnih ureditvah mogoče hitre spremembe in ker se skoraj vsako mesto sooča s takšnim ali drugačnim prometnim problemom, so mnoga skušala izkoristiti zadnje mesece za načrtovanje drugačnih prometnih ureditev. Nekatera so na tem področju bolj aktivna kot druga, zato smo poklicali naše dopisnike, ki so epidemijo preživeli v mestih, od koder poročajo, da nam opišejo stanje prometa in spremembe, ki jih mesta načrtujejo. Nastopajo mesta Bruselj, Beograd, Moskva, Berlin, Rim, Washington, Zagreb in Dunaj.
Naša dopisnica iz Dunaja Petra Kos Gnamuš o ponovnem odprtju meje, ki je v preteklih tednih za mnoge predstavljala neprehodno oviro do svojcev ali službe.
Združene države so ta teden presegle žalostni mejnik in postale prve z več kot 100.000 mrtvimi zaradi koronavirusa, v ospredje pa že silijo teme, povezane z novembrskimi predsedniškimi volitvami.
Glede letošnjega poletja je še veliko neznank, sploh v državah, ki so močno odvisne od poletne turistične sezone. V Grčiji, kjer turizem zagotavlja kar petino bruto družbenega proizvoda, so pripravili pravila za delovanje plaž in turističnih namestitev, a turističnih delavcev ukrepi niso popolnoma pomirili.
V Srbiji so prejšnji konec tedna ljudje lahko preživeli zunaj. Velika sprememba po mesecu in pol izrednega stanja, ko med petkom in ponedeljkom ljudje sploh niso smeli zapuščati domov. Ukrepi srbske vlade so bili, vsaj v primerjavi s temi, ki so veljali v Sloveniji, zelo ostri. Več kot mesec in pol je bilo razglašeno izredno stanje. Skupaj z ukrepi proti širjenju virusa pa je prišlo tudi veliko sprememb, ki so vplivale na stanje demokracije v državi.
Janko Petrovec se nam oglaša tokrat iz Rima, kjer je preveril stanje na terenu, ob tem pa spregovoril še o pripravi novega vladnega paketa pomoči, s katerim premier Giuseppe Conte in njegovi zamujajo že skoraj mesec. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je zaradi pojava pandemije zelo prizadeta turistična panoga, ki sicer zaleže za 13 odstotkov bruto domačega proizvoda. In za konec še o tistih, ki so zaradi krize “na boljšem” – italijanski vinarji v zadnjih štirih mesecih beležijo 8-odstotno rast prometa.
18. vzporednik gre na praznik v mesto, ki se ponaša z bogato zgodovino zborovanj ob 1. maju. Ne zaznamujejo jih le sindikalni shodi, poceni pivo in nemške klobasice, v Berlinu so bila zborovanja v preteklih letih tudi burna in nasilna, posamezne mestne četrti so vsako leto postala prizorišče spopadov med protestniki in policijo. Kako Nemci obeležujejo praznik dela v letošnjih kriznih razmerah nam opiše naša berlinska dopisnica Polona Fijavž, s katero razmišljamo tudi o gospodarskih kazalcih, prihajajočem predsedovanju EU in zakulisnem spopadu za naslednika kanclerke Angele Merkel.
Tokrat gremo z 18. vzporednikom v Bruselj, kjer se v teh dneh odloča o usodi trenutno zaprte, samoosamljene in gospodarsko pretresene celine. V osrčju Evropske unije bi se v kakšni drugačni krizi najbrž na veliko sestankovali in zasedalo, a ob tokratnih izrednih razmerah je do kakršnegakoli dogovora še težje priti, saj morajo politiki vse konference izpeljati prek videoklicev. Dogovori, ki jih bodo na tak način sprejeli, pa bi lahko še desetletja vplivali na prihodnost unije. Z našo bruseljsko dopisnico Mojco Širok razmišljamo, kako povezana je Evropska unija v času zaprtih meja, kako se bo odzvala na avtoritarne težnje v nekaterih državah članicah in kakšne politične ideje stojijo za različnimi predlogi reševanja gospodarske krize.
Neveljaven email naslov