Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


15.05.2023

Utrip iz zakulisja preizborov Festivala slovenskega šansona 2023

Za nami sta oba predizbora Festivala slovenskega šansona 2023. V Domu kulture v Krškem 6. maja in v Gledališču Park Murska Sobota 14. maja se je zvrstilo dvajset nastopajočih zasedb, med katerimi je strokovna žirija v sestavi Vlado Žabot, Barbara Šinigoj, Jadranka Juras, Gregor Stermecki in Miha Zor izbrala deset finalistov, ki potujejo v jesenski zaključni del festivala. Urednika festivala Teja Klobčar in Andrej Prezelj sta v zakulisju zbrala vtise in mnenja o festivalu ter ujela festivalski utrip, ki nam ga podajajo vsi nastopajoči ter člani strokovne žirije.


15.05.2023

Družbe vedno znova postavljajo ovire za svobodno izražanje mnenj

Akademik Slavko Splichal je prejemnik mednarodne nagrade Karola Jakubowicza, ki jo odbor nagradnega sklada podeljuje znanstvenikom za pomembne prispevke k raziskovanju demokracije, človekovih pravic in medijev. Prof. dr. Splichal v pogovoru pripoveduje o nagradi, knjigi, zaradi katere je bil izbran za priznanje, in o Karolu Jakubowiczu. Avtor fotografije: BoBo


14.05.2023

Sandi Červek, akademski slikar in nagrajenec Prešernovega sklada

Kljub temu da je rdeča nit programa iz Murske Sobote zaradi večerne druge polfinalne prireditve Festivala slovenskega šansona 2023 glasbeno obarvana, je Murska Sobota in njena širša okolica tudi prostor, ki omogoča druge načine umetniškega izražanja. Pred mikrofon smo zato povabili akademskega slikarja in nagrajenca Prešernovega sklada Sandija Červeka, ki je predstavil svoj opus in pogled na ustvarjanje na območju, ki je od središča države precej oddaljeno.


12.05.2023

Kaj smo se naučili iz nesreče v Melaminu?

Leto dni po eksploziji v Melaminu, največji tehnološki nesreči v Sloveniji, nas zanima, kaj smo se, če smo se, naučili iz nje. Podjetje je ukinilo del proizvodnje, občina pa še vedno išče novo lokacijo. Dr. Barbara Novosel, s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, strokovnjakinja za varnost, opozarja, da je pomembno, kaj in zakaj se je zgodilo, pa tudi, da so stroški vlaganja v varnost in preventivne ukrepe minimalni v primerjavi s stroški nesreče. Kako pa je z zakonodajo in njenim izvajanjem? Bi morali poostriti nadzor nad kemijsko industrijo in okrepiti preventivne vaje, s katerimi se lahko preverijo tudi sprejeti varnostni protokoli? Ne nujno, pravi sogovornica in opozarja, da so kemikalije postale sestavni del našega življenja. Previdnost je zato nujna tudi v zavetju doma.


12.05.2023

Kako uporabljati umetno inteligenco v preiskovalne namene?

V Ljubljani se odvija Mednarodna konferenca detektivov, kjer razpravljajo o novih trendih preiskovalne dejavnosti. Kakšni so novi trendi v preiskovalni oz. detektivski dejavnosti? Kako potekajo preiskave spletnega kriminala in zlorabe otrok? Kako se spreminja svet in kakšna je vloga detektivov v korporativni varnosti? Kako uporabljati umetno inteligenco in ChatGPT v preiskovalne namene? To je le nekaj tem oziroma vprašanj, na katere bodo odgovarjali vrhunski detektivi z vsega sveta na mednarodni konferenci združenja Council of International Investigators.


10.05.2023

Polni zagona kolesarimo v službo

Prekomerna uporaba avtomobilov ima številne negativne učinke. Bi lahko avtomobil na poti v službo zamenjalo kolo? Še slabih 30 dni traja izziv, s katerim bi radi na Inštitutu za politike prostora spremeniti potovalne navade ljudi. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z geografinjo Nelo Halilović, vodjo projektov pri Inštitutu za politike prostora.


08.05.2023

Vse, kar delamo, delamo iz srca

8. maja obeležujemo mednarodni dan Rdečega križa. Ta datum predstavlja tudi začetek Tedna Rdečega križa, ki bo trajal do 15. maja in v sklopu katerega se bo v organizaciji 56-ih območnih združenj in skoraj 900 krajevnih organizacij pripravilo številne aktivnosti. In kot je letos v svoji poslanici zapisala Vesna Mikuž, predsednica Rdečega križa Slovenije: "Skoraj 160 let iz dneva v dan, tedna v teden, meseca v mesec in leta v leto dokazujemo, da vse, kar delamo, delamo #izsrca."


06.05.2023

O šansonu ob Festivalu slovenskega šansona

Glasbena urednika Festivala slovenskega šansona Teja Klobčar in Andrej Prezelj o utripu s prvega polfinala festivala, ki se je v slovenski prostor vrnil po desetletnem premoru in tako spet ponudil prostor temu glasbenemu žanru, ki ima izredno bogato in raznovrstno zgodovino, tako po svetu, kot tudi pri nas.


05.05.2023

Poznavalec zgodovine britanske monarhije Tomaž Gerden pred kronanjem Karla III.

Združeno kraljestvo bo 9 mesecev po smrti Elizabete II. Tudi uradno dobilo novega kralja, Karla III.. Uradno kronanje bo v soboto, 6. maja, v Westminstrski opatiji v Londonu, kjer so kronali vse britanske monarhe od Viljema Osvajalca dalje. Kraljica Elizabeta 2. je na prestolu sedela 70 let – točneje 70 let in 214 dni po očetu prestol podedovala zelo mlada, pri 25 letih, Karel pa kralj postaja v zrelih letih. V studio smo povabili poznavalca britanske monarhije in njene zgodovineTomaža Gerdena.


05.05.2023

Nov strelski pohod v Srbiji

V četrtek pozno zvečer je ponovno prišlo do strelskega pohoda, tokrat v naselju južno od Beograda. 21-letnega napadalca, katerega motiv za umor osmih ljudi naj bi bilo maščevanje, so v petek zjutraj izsledilki in aretirali. Iz Beograda se oglaša dopisnik Boštjan Anžin.


04.05.2023

Ne čudite se otrokom. Problem smo odrasli.

Ob včerajšnjih dogodkih v Srbiji se zastavlja cela vrsta vprašanj, na katere enoznačnih odgovorov ni mogoče poiskati. Prav tako s prstom ni mogoče pokazati na zgolj enega izmed dejavnikov, ki so pripeljali do tragedije. Poklicali smo direktorico Vzgojnega zavoda Planina Leonido Zalokar in jo vprašali, ali je tovrstne dogodke možno predvideti in kaj narediti, da v praksi do njih sploh ne bi prišlo.


03.05.2023

Mladostnik z očetovim orožjem v beograjski osnovni šoli povzročil nepopisno tragedijo

Po strelskem napadu na šoli v Srbiji, v katerem je danes 13-letni učenec na svoji osnovni šoli v središču Beograda ubil osem učencev in varnostnika, ranil pa šest učencev in učiteljico, je srbska vlada od petka v državi razglasila tridnevno žalovanje. Policijska uprava je več informacij o napadu novinarjem posredovala zgodaj popoldne. Več pa smo izvedeli od dopisnik RTV Slovenija iz Beograda Boštjana Anžina.


03.05.2023

Novinarji bi zaradi slabih pogojev dela zamenjali poklic

Kakšni so delovni in življenjski pogoji novinarjev – o tem so rezultate ankete danes predstavili Sindikat novinarjev Slovenije in Center za raziskovanje družbenega komuniciranja Fakultete za družbene vede. Največje je nezadovoljstvo pri sistemu vrednotenja delovnih mest, možnostih napredovanja in obsegu dela; preobremenjenost z delom občuti devet od desetih, toda anketirani kot najpomembnejši vidik svojega dela vidijo odgovornost do javnosti.


02.05.2023

Tekstilna industrija velika onesnaževalka okolja

Tekstilna industrija je drugi največji onesnaževalec okolja. Razlog za to je tudi hitra moda. Zanjo je značilna hitra proizvodnja poceni oblačil, ki sledijo najnovejšim modnim trendom. "Težava je v tem, da recikliramo manj kot odstotek vseh oblačil, večina teh pa pristane na odlagališčih ali pa v sežigalnicah," pravi Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. Kako lahko bolj trajnostno kupujemo in odlagamo oblačila, pa izveste v Aktualni temi.


01.05.2023

Zgodbe delavcev

V naslednjih minutah bomo dali besedo delavcem, ki opravljajo najbolj stresna in fizično zahtevna dela. Poiskali smo sogovornike med natakarji, rudarji in medicinskimi sestrami, ki bodo pojasnili, zakaj kljub visokim obremenitvam vztrajajo in kje vidijo poslanstvo svojega dela. Delavci, skriti pred očmi javnosti, ki v dnevnih nočnih izmenah vsak dan opravljajo delovne obveznosti. Pogovarjali smo se z medicinsko sestro, rudarjem in natakarjem. Kakšna dela opravljajo in kako poteka njihov vsakdan so nam zaupali Ana Pograjc, Aleksander Kavčnik in Herman Pančur.


26.04.2023

Po 30 letih nov pravilnik o poklicnih boleznih

1. maja se začne uveljavljati pravilnik o poklicnih boleznih. Odslej bodo delojemalci, ki so zboleli zaradi svojega dela, poklicno bolezen lažje prijavili. Pravilnik določa postopek ugotavljanja poklicne bolezni, priložen je tudi obsežnejši seznam teh bolezni. Poklicno bolezen bo ugotavljala komisija kliničnega inštituta za medicino dela. Izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lučka Böhm je ena od redkih posameznikov, ki je omogočila, da je Slovenija po 30 letih neurejenosti na tem področju končno dobila sodoben pravilnik. Gosti jo Urška Valjavec.


28.04.2023

Dan v starem veku - tematski park Roma World

Predstavljajte si dan v starem veku – pred več kot dvema tisočletjema, še preden je Rim postal mogočno mesto templjev in palač. Novi tematski park Roma World v Castel Romanu blizu Večnega mesta obiskovalcem ponuja točno to: da se za nekaj ur prelevijo v legionarje, gladiatorje, matrone in tabernáre. No, ali pa si jih vsaj ogledajo, in se ob zabavi še česa naučijo. Tako je storil tudi Janko Petrovec.


27.04.2023

Vojaške družine

Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta, ki so ga izvedli raziskovalci Fakultete za družbene vede in Mirovnega inštituta. V posebni oddaji ob 17.00 na Prvem programu smo ponovili pogovor, ki ga je za Intelekto o vojaških družinah pripravila Urška Henigman.


27.04.2023

»Meja naj bo le še zgodovinski spomin, čas je za ustvarjanje novih zgodb,« se strinjajo v obmejnih tranzitnih občinah

V poletni sezoni se skozi Ilirsko Bistrico, Kočevsko, Belo Krajino in druge pokrajine ob naši južni meji valijo trume turistov. Žal so to pogosto le tranzitni gosti na poti do Istre, Kvarnerja, Zagreba in drugih poletnih turističnih destinacij. Kako mimovozeče turiste vsaj kak dan zadržati tudi pri njih, so se pretekli teden spraševali turistični ponudniki v Ilirski Bistrici na prvi Poslovni borzi lokalnih ponudnikov iz čezmejnega območja od Ilirske Bistrice do Reke. Zamisel zanjo sta dala Turistično informacijski center Ilirska Bistrica in Društvo turističnih novinarjev Slovenije.


26.04.2023

Pes vodnik slepemu pomaga v svet samostojnosti, svobode in neodvisnosti

Da je pes človekov najboljši prijatelj, ni treba posebej poudarjati. Nekaterim psom pa so zaupane tudi posebne naloge. Med njimi so tudi psi vodniki slepih. Vsako zadnjo sredo v aprilu zaznamujemo njihov dan - mednarodni dan psov vodnikov slepih. Kako jih šolajo, kaj pomeni pes slepemu uporabniku in kakšni so pogoji, da slepa oseba dobi psa vodnika, o tem pa v prispevku Petre Medved.


Stran 29 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov