Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


09.04.2023

Nagrada za največji jamarski dosežek društvom Borovnica, Ajdovščina in Postojna

Slovenija je dežela bogata s krasom in kraškimi pojavi in tako je tudi raziskovanje jam razvita dejavnost. Jamarstvo ni šport in ni tekma, po jamah hodijo, ali bolje, se plazijo in plezajo prav posebni ljudje, ki pa beležijo izvrstne dosežke. Letos so nagrado za največji jamarski dosežek v preteklem letu prejeli jamarji kluba Borovnica v sodelovanju z jamarji iz Ajdovščine in Postojne in sicer za najnovejše raziskave v Predjamskem sistemu.


08.04.2023

V Beli krajini poznajo dve vrsti pisanic

Bela krajina sodi med manjše pokrajine v Sloveniji, vendar je bogata z velikonočnimi simboli in običaji, ki so povsem različni v vaseh, ki so oddaljene le nekaj kilometrov. Za to pokrajino so najbolj značilne belokranjske pisanice, vendar mnogi ne vedo, da obstajata dve vrsti. V preteklih dneh so v številnih krajih pripravili delavnice izdelovanja tega belokranjskega spominka. Star običaj je tudi zaviranje kola na vuzemski ponedeljek v Metliki.


07.04.2023

Politika sovraštva prek družbenih medijev radikalizira in polarizira

Radikalizacija in polarizacija sta med epidemijo dobili nov pospešek in ne pojenjata. Prek starih in novih medijev jo pospešujejo in poglabljajo različni akterji, tudi politične stranke. Politična kampanja namreč ne poteka več le kratko obdobje pred volitvami, ampak ves čas. Družbeni mediji omogočajo ustvarjanje lažnih profilov in ciljanje personaliziranih sporočil. Nabiranje političnih točk tako omogočajo laži, ki s populističnimi izjavami in strašenjem volivk in volivcev krepijo sovraštvo do demonskega Drugega, ki so ga ustvarile same. Več v prispevku Urška Henigman.


07.04.2023

Ob svetovnem dnevu zdravja stroka izpostavlja težko dostopno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč

Za vsakega tretjega Slovenca stroka predvideva, da bo imel enkrat v življenju težave z duševnim zdravjem. Te so pogosto nevidne, največkrat jih spremlja tudi stigma. Laična in strokovna javnost opozarjata, da bi bilo nujno okrepiti uporabniška združenja in zagotoviti sicer že obljubljena sredstva za zagovorništvo. Opozarjajo na dolge čakalne vrste in so kritični, da dostopnost do pomoči ne bi smela biti odvisna od tega, ali imaš sredstva za obisk psihoterapevta ali psihiatra ali ne.


06.04.2023

Treba bo najti kompromis med trajnostno naravnanostjo električnih skirojev in njihovo varno uporabo

Električni skiroji so, tako kot drugod po Evropi, tudi pri nas zelo razširjeno prevozno sredstvo, še posebej v urbanih središčih. A podatki zadnjih nekaj let kažejo, da je prometnih nesreč z njihovo udeležbo vse več, najpogosteje pa so povzročitelji nesreč prav vozniki električnih skirojev. Njihov skokovit porast, skupaj s spremembami v sektorju mikromobilnosti, predstavlja nove izzive tudi za oblikovalce politik


06.04.2023

Jadransko morje se je v zadnjih petdesetih letih segrelo že za 1,6 stopinje

Članice Združenih narodov so pred nekaj tedni po dolgoletnih pogajanjih sprejele dogovor o zaščiti oceanov s ciljem, da bi do leta 2030 zaščitili 30 odstotkov vseh površin, ki spadajo v odprta morja. Gre za območja, kjer imajo pravico do plovbe, ribolova in raziskovanja vse države. Mednarodne vode predstavljajo kar 60 odstotkov vseh morskih površin, zdaj je zaščiten le približno en odstotek. Oceani prekrivajo 70 odstotkov površine Zemlje in so daleč največji vir vode. O pomeni oceanov in njihovi ogroženosti zaradi podnebnih sprememb se je Špela Novak pogovarjala z doktorico Nino Bednaršek z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo.


07.04.2023

Pediatri ogorčeni nad predlogom za veganske obroke v vrtcih in šolah

Pediatrično stroko je razburilo obvestilo Strateškega sveta za prehrano, ki predlaga spremembo strokovnih smernic za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ker recenzenti Strateškega sveta za prehrano predlagajo uvedbo dveh menijev: jedilnik z mešano prehrano in jedilnik na osnovi rastlinskih živil, številni v tem vidijo začetek uvedbe veganskih obrokov v prehrano otrok. Ali je zgolj rastlinska prehrana za otroke zdrava in kakšne so lahko posledice takšnega načina prehranjevanja?


05.04.2023

Zakaj je avtomobil še vedno hrbtenica slovenske mobilnosti?

Zakaj velika večina prebivalcev Slovenije prebivalci Slovenije ni pripravljenih spreminjati svojih potovalnih navad in za prevoz še vedno uporablja v glavnem avtomobile, čeprav se zavedajo nujnosti varovanja okolja in si k temu želijo prispevati? Več v pogovoru z Erikom Logarjem iz AMZS.


05.04.2023

"Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu" - klavirski recital Saša Vollmaierja

Pianist in skladatelj Sašo Vollmaier v torek, 11. aprila, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pripravlja klavirski recital, oziroma glasbeni performans, ki temelji na na ideji performativnega umetnika Josepha Beuysa ter treh skladbah skladatelja Györga Ligetija. Koncert bo 20. aprila ponovljen na Ravnah na Koroškem, konec maja pa tudi na Ligetijevem festivalu v Budimpešti.


05.04.2023

"Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu?" - klavirski recital Saša Vollmaierja

Pianist in skladatelj Sašo Vollmaier v torek, 11. aprila, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pripravlja klavirski recital, oziroma glasbeni performans, ki temelji na na ideji performativnega umetnika Josepha Beuysa ter treh skladbah skladatelja Györga Ligetija. Koncert bo 20. aprila ponovljen na Ravnah na Koroškem, konec maja pa tudi na Ligetijevem festivalu v Budimpešti.


04.04.2023

Na RTV poteka četrta zaostritev stavkovnih zahtev v zadnjem letu

Na javnem medijskem zavodu, Radioteleviziji Slovenija, četrtič od 23. maja 2022 poteka zaostritev stavkovnih dejavnosti, ki jo je izglasoval stavkovni odbor Koordinacije novinarskih sindikatov RTV. Del zaposlenih tako stavka s prekinitvijo dela, a na delovnih mestih. Ob tem se nadaljujejo tudi pogajanja za sklenitev stavkovnega sporazuma, zahteve pa po skoraj letu dni ostajajo iste: novinarska, uredniška in institucionalna avtonomija, dogovor o kadrovski politiki in pogajanja o dvigu najnižjih plač. Vladajoča politika, ki stavko podpira, čaka na odločitev ustavnega sodišča o tem, ali je na referendumu izglasovan zakon o RTV ustaven ali protiustaven. Več v pogovoru z novinarko Majo Derčar.


03.04.2023

Trendi na nepremičninskem trgu

V zadnjem lanskem četrtletju se je število kupoprodajnih pogodb na trgu rabljenih stanovanj znižalo za kar 27%. Manj prometa je bilo tudi januarja. Trgovanje s stanovanjskimi nepremičninami je sicer še vedno dovolj živahno, le da se zdaj v nakupe podajajo večinoma tisti, ki iščejo stanovanje za bivanje. Manj je špekulativnih naložbenih nakupov in manj absurdno visokih cen. Poka nepremičninskega balona ne bo. Banke, ki so že dvignile obrestne mere na stanovanjska posojila, so relativno stroge v zahtevi po pridobitvi uporabnih dovoljenj.


03.04.2023

Američani že vsaj dve generaciji ne čutijo in ne živijo več ameriških sanj

Na povabilo ameriškega veleposlaništva v Sloveniji je v Združenih državah Amerike gostoval naš radijski kolega Sandi Horvat. Čez lužo se je odpravil spoznavat pravice ameriških staroselcev in drugih manjšin in izvedel veliko zanimivega o političnem ustroju ZDA. Na lastne oči se je tudi prepričal, da ameriške sanje menda že dolgo ne obstajajo več.


02.04.2023

Jože Skok, upokojeni novinar Radia Slovenija

Jože Skok je svojo poklicno pot posvetil delu na Radiu Slovenija. Preizkusil se je tako rekoč v vseh novinarskih žanrih, bil pa je tudi aktiven v novinarskem sindikatu, ki ga je dokga leta tudi vodil. Z njim se je pogovarjala Lucija Fatur.


31.03.2023

Terapij za avtiste je premalo, starši pa si želijo tudi sistemske ureditve varstva njihovih otrok

Ob letošnjem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu, strokovnjaki opozarjajo, da v Sloveniji še vedno ni znano, koliko je oseb s stanjem avtističnega spektra, kar otežuje pogovore o temi z odločevalci. Starši takšnih otrok pa, da je terapij za njihove otroke premalo, želijo pa si tudi sistemske možnosti varstva njihovih otrok, da bi lahko vsaj nekaj prostega časa preživeli kot individuumi in ne kot starši.


31.03.2023

Finski vstop v NATO preobrat 200 let zgodovine z Rusijo

Turški parlament je sinoči odstranil še zadnjo oviro za vstop Finske v NATO, s čimer ruski predsednik Putin dobiva ravno tisto, čemur se ves čas upira: še več Nata na svoje meje. Švedska prav zaradi zadržkov Turčije in Madžarske ostaja pred vrati NATA. O širitvi ter predvsem o tem, kakšni so nameni teh dveh držav, se je s Katjo Geršak, nekdanjo direktorico Centra za evropsko prihodnost ter izvršno direktorico nevladne organizacije Regionalni dialog, pogovarjal Matej Hrastar.


31.03.2023

V Ljubljani kokain, ekstazi in metamfetamin, v Velenju amfetamin in v Kopru THC

Prof. dr. Ester Heath z Inštituta Jožef Stefan je vodja skupine za organsko analizo na odseku za znanost o okolju in vodi raziskavo o uporabi prepovedanih drog z analizo odpadnih voda. V mednarodno raziskavo so vključena slovenska mesta Ljubljana, Kranj, Domžale-Kamnik, Novo mesto, Maribor, Koper in Velenje.


31.03.2023

Zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami je izziv zaradi zakonodajnih preprek

Na Občini Sežana so v sklopu Erasmusovega projekta Zaposljivost mladih s posebnimi potrebami v lokalnem okolju naredili velik korak na tem področju. Nova sodelavka pri njih že približno mesec dni, enkrat tedensko, razvršča pošto in dokumente, reže stare, fotokopira in pomaga pri pripravljanju protokolarnih daril. Da so vsi zadovoljni, se je prepričala tudi naša sodelavka.


30.03.2023

Skoraj vsaka slovenska občina je pobratena z vsaj eno drugo občino

Ste opazili, da pod znaki z imeni naselij včasih stojijo tudi table z imeni tujih mest? To so imena pobratenih občin s katerimi občina v katero vstopate sodeluje. Skoraj vsaka slovenska občina je pobratena z vsaj eno drugo občino. Ta sodelovanja so ponekod zelo intenzivna, ponekod malo manj. V pripravah na obnovo države, si podobnih sodelovanj želijo tudi ukrajinska mesta. Svoja mesta in občine želijo namreč obnoviti po evropskih smernicah, bolj zeleno, vključujoče in trajnostno. Tema povezovanja mest in dobrobiti, ki jih občine že imajo ali si jih želijo imeti, je k raziskovanju zanimivih praks spodbudila Katjo Arhar.


29.03.2023

"Ko enkrat pride do kronične okvare sluha, povzročene s hrupom, rešitve več ni."

Vse več mladim grozi nevarnost okvare sluha zaradi nepravilne uporabe slušalk in poslušanje preglasne glasbe na prizoriščih, kot so koncerti ali diskoteke. Kako sploh prepoznamo naglušnost in kako se pred njo zaščitimo, nam je pojasnil Nejc Steiner, otorinolaringolog iz univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.


Stran 31 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov