Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


29.03.2023

Festival radijske igre za dojenčke in malčke: Raziskovanje vloge zvoka v razvoju človeka

Od nedelje do torka je v sklopu projekta B-AIR pod okriljem Radia Slovenija v Ljubljani potekal Festival radijske igre za dojenčke, malčke, starše in ljubitelje zvočne umetnosti. Njegov namen je raziskovanje vloge zvoka v razvoju človeka. V nedeljo je bilo na valovih Prvega mogoče slišati različne vsebine, namenjene najmlajšim, drugi dan festivala pa je potekal v slovenskih vrtcih - s poslušanjem radijskih iger. Zadnji dan je potekal v sodelovanju z Ljubljanskim festivalom kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, na njem pa so najmlajši obiskovalci in njihovi starši uživali v radijski igri, zvočnem sprehodu, zvočni instalaciji, delavnicah in okroglih mizah. Včeraj se je med obiskovalce pomešala Lara Gril in pripravila reportažo.


28.03.2023

Uporabnike osebne asistence skrbi prenova zakonodaje

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravljajo spremembe Zakona o osebni asistenci, saj pravijo, da ta ni povsem domišljen, tudi stroški so bili močno podcenjeni. Kaj je osebna asistenca, kaj pomeni uporabnikom in kakšne napake ima sistem, je na terenu preverjala Eva Lipovšek. Na obisku je bila pri raziskovalki, psihoterapevtki in uporabnici osebne asistence Lei Bernik ter njeni osebni asistentki Maji.


28.03.2023

Interaktivna robotska mucka pomaga pri terapiji oseb z demenco

Na področju prepoznavanja demence, tudi delovne terapije z osebami s to boleznijo, nova znanja botrujejo tudi novih načinom, kako izboljšati kvaliteto življenja osebam s to boleznijo. Marsikatera praksa, ki je v tujini že uveljavljena, prihaja zdaj tudi k nam. To velja tudi za novost, interaktivno žival, robotsko mucko, ki jo že uporabljajo v Trubarjevem domu upokojencev Loka pri Zidanem mostu. Pred nekaj dnevi so namenu prepustili še eno, dodatno robotsko muco.


27.03.2023

Mladi po informacije kar na Instagram, Facebook in Tiktok

V zadnjem desetletju smo ob vzponu ekonomije pozornosti priča vzpostavitvi kulture tako imenovane »prilepljenosti na družbena omrežja«. Tradicionalno spremljanje medijev v obliki branja, gledanja in poslušanja nadomeščajo pregledovanje, klikanje in skeniranje priljubljenih spletnih strani in družbenih omrežij. Še posebej dobro se v novi medijski sferi znajdejo otroci in mladi. Prvi rezultati projekta Fakultete za družbene vede Medijski repertoarji mladih so pokazali, da se čas, preživet na digitalnih napravah s starostjo otroka načeloma povečuje, zanimanje mladih za tradicionalne medije pa upada – informacije namreč raje iščejo na svojih priljubljenih družbenih omrežjih.


27.03.2023

Mladi za zdaj še odgovorno v svet spolnosti

Mladi v Sloveniji imajo v povprečju prvi spolni odnos pri 17 letih in pol, v veliki večini uporabijo kondom. Za ženske, ki imajo spolne odnose z moškimi, je eden pomembnejših vidikov varne in osrečujoče penetrativne spolnosti prava kontracepcija. Nosečnost je danes izbira in ne več usoda ženske, o kontracepciji svetujejo in jo predpisujejo osebni ginekologi in ginekologinje, mladi pa lahko informacije dobijo tudi pri lekarniških farmacevtih. Nacionalna mreža osebnih ginekologinj in ginekologov je zaradi upokojitev in neprivlačnosti ginekološkega poklica na primarni ravni za specializantke in specializante vse bolj luknjasta. Brez osebne ginekologinje ali ginekologa je 200 tisoč žensk. Če k temu prištejemo pomanjkljivo spolno vzgojo, ki so je v osnovih šolah deležni otroci, in poplavo dezinformacij na spletu, obeti za prihodnost v smislu opolnomočenih in informiranih mladih, ki v svet spolnosti vstopajo sproščeno in odgovorno, niso najboljši.


27.03.2023

Bomo sploh še hodili v trgovine?

Pogovorno trženje, ki bazira na uporabi orodij za klepet, je s pojavom Chat GPTja in hitrim razmahom aplikativne uporabe umetne inteligence, postal vroči trend tudi v e-trgovini. Potrošnikom omogoča, da komunicirajo s podjetjem prek platform za sporočanje, z uporabo pogovornih robotov tako imenovanih virtualni pomočnikov. Ta oblika poslovanje postaja vse bolj priljubljena, sploh ker pogovorna umetna inteligenca danes že omogoča, da virtualni asistent pomaga kdaj celo bolj učinkovito kot človeški agent oziroma prodajalec.


26.03.2023

Nina Brus, prejemnica treh zlatih medalj na svetovnem prvenstvu novinarjev smučarjev v Kanadi

Kolegica Nina Brus se je pred nekaj dnevi vrnila iz kanadske Nove Fundlandije in Labradorja, kjer je bilo 68. svetovno smučarsko prvenstvo novinarjev. Od tam je prinesla tri zlate medalje v ženski konkurenci do 45 let. Zanimive so bile tudi dejavnosti, ki so potekale ob smučanju. Tako so veliko izvedeli o slabem ravnanju s kanadskimi staroselci in tudi o vojnem novinarstvu in o novinarstvu v kriznih razmerah. Z Nino Brus se je pogovarjala Cirila Štuber.


24.03.2023

Rudi Bartaloth: "Če nimaš jezika, nimaš kulture. Če nimaš kulture, pa ..."

Slovenci v Kanalski dolini, film o življenju v najbolj severni dolini Furlanije - Julijske krajine


23.03.2023

Boštjan Simon iz Zavoda Tinitus: "Glasbeniki so bolj izpostavljeni dolgotrajnemu hrupu in zvočnim šokom."

V začetku meseca, ob Mednarodnem dnevu skrbi za sluh, 3. marca, je bil ustanovljen Zavod Tinitus. Kaj je tinitus, zakaj je prav med glasbeniki porast težav s sluhom in kakšen je namen zavoda? Gost je direktor zavoda Tinitus, Boštjan Simon.


23.03.2023

"Namesto satelitskih in radarskih slik ter modelskih prognoz smo si pri napovedovanju vremena pomagali s svinčniki in barvicami."

Opazovanje in beleženje vremena ima na slovenskih tleh že dolgo tradicijo, leta 1851 sta bili tako pri nas že dve vremenski opazovalnici, v Ljubljani in Postojni, ob koncu 19. stoletja pa jih je bilo že več kot 100. Skupaj z njimi se je razvijalo tudi napovedovanje vremena in delovni procesi prognostikov, pa tudi klimatologov. V prihodnje nam bo pri napovedovanju vremena v veliko pomoč strojno učenje, s katerim bo lažje predvideti ekstremne vremenske dogodke in izboljšati načrtovanje hrane.


22.03.2023

S karto javno dostopnih pitnikov za zmanjšanje uporabe plastenk

Svetovni dan voda je letos posvečen pospeševanju sprememb za zagotovitev dostopa do pitne vode in sanitarno ureditev za vse ljudi na svetu. Dostopnost pa je tudi stvar informiranja. V Sloveniji je v večini primerov pitna voda visokokakovostna, marsikdo, predvsem tuji obiskovalci, pa še vedno raje posegajo po plastenkah. Da se to ne bi dogajalo, so se pri Društvu ekologi brez meja odločili za kartiranje slovenskih javno dostopnih pitnikov in za informiranje ljudi o lokaciji teh pitnikov. Več v pogovoru Cirile Štuber s Katjo Sreš iz Društva ekologi brez meja.


21.03.2023

Kako globoko je še »brezmejno prijateljstvo« Kitajske in Rusije?

Prvič po ruskem napadu na Ukrajino je na državniški obisk v Moskvo prišel kitajski predsednik Ši Džinping. Tridnevno srečanje z ruskim kolegom Putinom sta odprla z neformalnimi pogovori na temo ukrajinske krize, ki so bili – po besedah Kremlja – resni in temeljiti. Pretresla sta kitajski načrt za mir, ki po mnenju Ukrajine in njenih zaveznikov nima resne perspektive. Drugi dan je namenjen uradnim pogovorom o dvostranskih vprašanjih. Kitajska ima na Rusijo velik vpliv, veliko vprašanje pa je, če ga bo uporabila za končanje vojne. Obstaja celo strah, da bi Rusiji pomagala z dobavami orožja. O teh temah smo se na Prvem pogovarjali z Matejem Hrastarjem.


21.03.2023

Svetovni dan Downovega sindroma "Z nami, ne za nas"

Današnji svetovni dan Downovega sindroma poteka pod geslom »Z nami, ne za nas", ki poudarja, da ljudje z Downovim sindromom želijo sami odločati o svoji usodi. Kljub zakonodaji jim pri nas še vedno ne zagotavljamo vključujočega izobraževanja, zaposlovanja in bivanja, opozarjajo v Društvu Downov sindrom Slovenija – to pa bi tem ljudem omogočalo samostojnost in boljšo vključenost v okolje v katerem živijo. Ob današnjem svetovnem dnevu so pripravili tudi pohode z baloni po 21-ih mestih po Sloveniji. Prispevek Petre Medved.


21.03.2023

Nova šolska reforma je preveč površna, časovnica pa preveč optimistična

Minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda je pretekli teden napovedal šolsko reformo, ki vsebuje prenovo učnih načrtov, digitalizacijo, omenil pa je tudi morebitne spremembe ocenjevanja in preverjanja znanja. Strokovnjaki s področja pedagogike in duševnega zdravja so nanj v začetku meseca naslovili odprto pismo, saj jih skrbi, da je šolska reforma zastavljena preveč površno. Pismo je podpisalo več kot 40 posameznikov in organizacij.


20.03.2023

"ChatGPT dobro simulira pametnega sogovornika, a besedil ne razume, zato se v njih izgubi"

Svet že nekaj časa z začudenjem in strahom spremlja hiter razvoj novih tehnologij umetne inteligence, ki vse več stvari zmorejo same, za svoje delovanje pa vse manj potrebujejo človeka. Ena takšnih tehnologij je tudi Chat GPT – program, ki pozna odgovore na še tako zapletena vprašanja. Ob tem se zato mnogi sprašujejo, kaj to pomeni za njihove službe, pa tudi kaj za šolstvo. Mladi so njegovo znanje namreč zelo hitro pograbili. Kljub njegovemu hitremu razvoju raziskovalec v laboratoriju za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan Marko Grobelnik poudarja, da program še vedno pogosto zgolj hlini znanje, saj besedil ne razume v celoti. “Chat GPT se obnaša kot zelo pameten sogovornik, ki ga lahko marsikaj vprašamo, vedno pa moramo biti malo v dvomu, ali je napisano vse točno ali ne,” je dejal Grobelnik. Z njim se je pogovarjal Rene Markič.


20.03.2023

Andreja Avsec: »Direktno iskanje sreče ne prispeva k večji sreči!«

Generalna skupščina Združenih narodov je za mednarodni dan sreče razglasila 20. marec, ki letos poteka pod geslom "Bodimo pozorni, hvaležni in prijazni". Smo v obdobju številnih znanstvenih raziskav, tudi knjig za samopomoč. Pred desetletjem je izšlo prvo Svetovno poročilo o sreči, ki ga izdaja OZN. Na vrhu lestvice najbolj srečnih držav že vse od prvega poročila vladajo skandinavske države. Ob mednarodnem dnevu sreče Statistični urad Republike Slovenije predstavlja podatke, ki pravijo, da se je v Sloveniji delež srečnih ljudi zvišal. Podatke je komentirala tudi dr. Andreja Avsec s Filozofske fakultete v Ljubljani.


17.03.2023

Simptomi bolezni ščitnice so nespecifični, zato bolezen pogosto dolgo ostane spregledana

V Sloveniji je okoli 200.000 registriranih ščitničnih bolnikov, zdravniki letno odkrijejo še približno 4000 novih. Združujejo se v društvu Metuljčica, ki vsako leto pripravi tudi Dan ščitnice. O dogajanju na tokratnem dogodku, simptomih, odkrivanju in zdravljenju bolezni ščitnice je Andreja Čokl govorila s podpredsednico društva Metuljčica Klavdijo Eržen.


16.03.2023

Konrad Kuštrin: »To ni bila neka funkcija, ampak del življenja!"

Po več kot 28 letih na vrhu sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides je ta teden Konrad Kuštrin tudi uradno končal svoj sedmi mandat. Novi predsednik je postal Damjan Polh, ki je tudi sicer dolga leta sodeloval s Kuštrinom. V pogovoru s Heleno Lovinčič sta se pogovarjala o njegovi zapuščini, o glavnih dosežkih Fidesa za zdravnike, ki so mnogo več kot samo višja plača. Kot vedno, je tudi tokrat spregovoril brez dlake na jeziku.


15.03.2023

Za ohranjanje življenja v krajih ob Kolpi je ključna ureditev infrastrukture

V Osilnici je še vedno pereča sanacija cest in plazov po lanski jesenski povodnji. Izgradnja Doma starejših v Osilnici pa bi prinesla tako nujno potrebna delovna mesta kot omogočila oskrbo starejših tega območja. A saga o izgradnji Doma starejših občanov v Osilnici traja že skoraj dve desetletji, država pa je polna obljub.


15.03.2023

Otroci iz Osilnice se morajo v osnovno šolo voziti v Faro

Z lanskim začetkom šolskega leta je podružnična šola v Osilnici zaradi premalo učencev morala zapreti vrata. Pogovor z učiteljico Tino Južnič in dvema izmed osmih otrok, ki se morajo zdaj v osnovno šolo voziti v Faro, smo morali tako posneti, saj se v šolo odpravljajo ob sedmih zjutraj, vračajo pa se okoli pol štirih popoldne. Minuli teden jih je obiskal Marko Škrlj.


Stran 32 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov