Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4431 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


06.06.2023

Pomanjkanja učiteljev ne bodo rešile samo višje plače, ampak tudi pogoji dela

Vse pogostejša so opozorila, da vlada v vzgoji in izobraževanju kadrovska stiska. Na to so opozorili tudi ravnatelji šol na posvetu pred nekaj dnevi. Staranje učiteljske populacije in pomanjkanje usposobljenega kadra sta nekaj, na kar vodstva šol opozarjajo že več let. V državi primanjkuje približno 4.000 učiteljev, v naslednjem desetletju pa se jih bo po napovedih upokojilo še 6.000. O tem dekan Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vogrinc.


05.06.2023

Zaradi podnebnih sprememb škoda v kmetijstvu vse hujša

Podnebne spremembe se dogajajo zelo hitro – hitreje, kot se lahko rastline, tudi kulturne, nanje prilagajajo. Doktor Peter Dolničar, predstojnik oddelka za poljedelstvo, vrtnarstvo, genetiko in žlahtnjenje na Kmetijskem inštitutu Slovenije, poudarja, da so podnebne spremembe tukaj in zdaj. To morajo pri svojem delu upoštevati tudi žlahtnitelji rastlin in izbirati sorte, ki bodo bolje prilagojene na suše in visoke temperature. V pogovoru je spregovoril tudi o nujnosti prilagajanja tehnologije, zlasti o namakanju.


02.06.2023

Najnovejše trende pri gradnji plovil v Benetkah predstavljajo tudi slovenska podjetja

Nekdanje vojaško pristanišče Beneške republike je zdaj namenjeno dogodkom, kot je Navtični salon. Več kot 200 razstavljavcev iz Italije in od drugod v Benetkah predstavlja najnovejše trende pri gradnji plovil za prosti čas. Med njimi je tudi vrsta slovenskih podjetij, ki suvereno tekmujejo z najboljšimi na svetu. Reportaža Janka Petrovca.


02.06.2023

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije izstopila iz NSIOS-a

Slepe in slabovidne osebe v prvem tednu junija tradicionalno obeležujejo teden slepih, v okviru katerega se vrstijo dogodki, prireditve in druge dejavnosti, s katerimi želijo opozoriti na izzive, s katerimi se srečujejo pri svojem življenju in delu. Letos se bodo različne dejavnosti dogajale tudi prihodnji teden. Ob tej priložnosti se je Petra Medved pogovarjala s predsednikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Matejem Žnuderlom, ki je tudi izpostavil razloge, zakaj je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije izstopila iz Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije.


01.06.2023

Ali naj se Slovenija poda v ustanavljanje novega letalskega prevoznika?

Dozdajšnja letalska povezljivost je slaba zaradi propada Adrie Airways in epidemije. Ministrstvo za infrastrukturo predlaga, kot izhaja iz izsledkov naročenih študij, da vlada preuči možnost za sklenitev javno-zasebnega partnerstva. Vendar bi morala pritegniti uveljavljeno letalsko družbo, vplačati kapital (od 35 milijonov evrov dalje) in v to prepričati Evropsko komisijo. Orehov, ki bi jih morala streti, je kar precej, priznava ministrica Alenka Bratušek. S prvimi informacijami se je v program oglasila Maja Derčar.


01.06.2023

Komentar Danijela Posleka: Dovolj je

Živimo v letu 2023. V času, ko bi naj bil del sodobne demokracije tudi zrel odnos do medijev. Ki poročamo, sprašujemo, nadzorujemo. In zato nismo drhal, ne rdeča, ne bela. Smo pa tisti, ki zagotavljamo ustavno pravico ljudi do obveščenosti, vam, spoštovane gospe in gospodje v politiki pa nastavljamo ogledalo. Če vam videno v njem ni všeč, razbitje ogledala pač ni rešitev. Vsaj ne v letu 2023 in vsaj ne v sodobni demokratični ureditvi. »Gnoj, rdeča drhal, niste naši, lažete«. Žaljivke, grožnje, ustrahovanje. Podoba protestniške Slovenije v letu 2023. Slovenije, kjer se namesto v izvajanje minimalnih civilizacijskih dosežkov pozornost še vedno raje usmerja bodisi v zgodovino z letoma 45 in 91 na čelu, bodisi pa v delitev na naše in vaše. Tega ne počnemo mediji, tega ne počne velika večina državljank in državljanov, to počne politika. Tista politika, ki ljudi ščuva, tista politika, ki ne zna jasno obsoditi ne verbalnega in ne fizičnega nasilja, pri kvazi obsodbah tovrstnih dogodkov pa vedno doda ampak. Zato, spoštovana politika, naj bom jasen – dovolj je. Dovolj je sejanja vetra nestrpnosti, ki bo neizogibno prerasel v vihar. Potem vemo, kaj bo sledilo. Vaše pilatovsko umivanje rok. Od nas medijev terjate odgovornost, od vas je ne dobimo. Tako kot tudi ne zrelosti. Novinarke in novinarje označujete za sovražnike ljudi, hkrati še namigujete na državljansko vojno. Da smo komunisti, rdeča drhal in podobno očitate tistim, ki se v bivšem režimu niti rodili nismo. Ne znate drugače? Ne znate bolje?


31.05.2023

Ali bomo do leta 2030 že vozili na sintetična goriva je predvsem politično vprašanje

Verjetno ste tudi vi že zasledili informacije o sintetičnih gorivih, ki naj bi bila ena izmed možnosti za tako imenovani zeleni prehod tudi na področju avtomobilske industrije. Pred dobrim tednom je Avto-moto zveza Slovenije v sodelovanju s partnerskimi avtomobilskimi klubi opravila test sintetičnih goriv. Sintetična goriva so preskušali v ADAC-ovem testnem laboratoriju. Jure K. Čokl je v studio Prvega povabil Blaža Poženela, odgovornega urednika Motorevije AMZS.


30.05.2023

Dr. Milan Jazbec po turških volitvah: Opozicija ima potencial, tega se zaveda

Turčijo bo tudi v prihodnje kot predsednik vodil Redžep Tajip Erdogan. Če je ob rezultatih nedeljskih volitev lahko zmagoslavno dvignil roke v zrak, pa ni mogel prezreti, da mu je opozicijski kandidat skoraj odnesel zmago. Turčija je politično popolnoma razklana. Luka Robida je pred mikrofon povabil dolgoletnega diplomata in tudi nekdanjega veleposlanika Slovenije v Turčiji doktorja Milana Jazbeca.


30.05.2023

17. mednarodni festival Igraj se z mano

Na ljubljanskem Kongresnem trgu in v parku Zvezda lahko spremljate 17. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Do četrtka, vsak dan od 9-ih do 13-ih, se bo zvrstil pester program nastopov in delavnic. Predstavili se bodo številni domači in tuji nastopajoči posamezniki in skupine iz vrtcev, osnovnih šol, društev, varstveno-delovnih centrov in drugih organizacij. Letošnji festival pa je zaznamoval tudi shod Gibanja za odpravo odvzema volilne pravice osebam z invalidnostjo z geslom “Volilna pravica ni kaprica", ki so ga organizirali Zveza Sonček, Zavod Risa in Društvo za kulturo inkluzije. Dogajanje na Festivalu je spremljala Petra Medved.


30.05.2023

Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju - priznanje novinarkama Prvega

Slovenska znanstvena fundacija (SZF) danes podeljuje priznanja Prometej znanosti. To priznanje za odličnost v komuniciranju je prejelo deset državljanov kot psamezniki, šest skupin komunikatorjev in ena organizacija. Med nagrajenkami sta novinarki Prvega Urška Henigman in Špela Novak.


30.05.2023

Beljakovine žuželk lahko v krmi za živali nadomestijo sojo ali ribjo moko

Uporaba insektov za prehrano živali in ljudi v svetu se hitro razvija. Evropska agencija za varno hrano EFSA je izdala dovoljenje za uporabo štirih vrst insektov. V tujini tovrstne farme že stojijo in v njih najpogosteje za pridobivanje beljakovinskih virov gojijo mokarja ali črno bojevniško muho. Z vprašanjem »Kakšne rešitve na izzive globalnega prehranskega sistema lahko ponudi insektna biokonverzija?” se ukvarjajo tudi slovenski raziskovalci, predstavniki resornih ministrstev ter podjetij.


26.05.2023

Razvoj rastlin, odpornejših na bolezni in suše

Ena izmed najbolj očitnih posledic podnebnih sprememb so vse pogostejše in intenzivnejše poletne suše in vročinski valovi. Poleg tega, da ti zelo negativno vplivajo na zdravje ljudi, pomenijo velik stres tudi za rastline in s tem vse bolj negotovo pridelavo hrane. Pri raziskavah, ki vodijo žlahtnjenje rastlin, da bi bile te čim bolj odporne tako na ekstremne vremenske pojave kot na škodljivce, so naši raziskovalci zelo uspešni. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo jim je, denimo, uspelo razviti krompir, odporen na enega najhujših škodljivcev, to je koloradski hrošč. Pri svojih raziskavah sicer tesno sodelujejo tudi s Kmetijskim inštitutom. Pogovoarjali smo se z doktorico Kristino Gruden, vodjo oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na Nacionalnem inštitutu za biologijo.


29.05.2023

Največja nevarnost na misiji so kače in škorpijoni

Danes praznujemo svetovni dan mirovnih sil. Tako izkazujemo spoštovanje pripadnikom mirovnih sil, ki služijo v mirovnih operacijah Združenih narodov, pa tudi tistim, ki so izgubili življenje med prizadevanji za mir. Major Franci Toš, pripadnik Slovenske vojske, deluje v okviru mirovne misije kot opazovalec Združenih narodov na izraelski meji.


26.05.2023

Andrej Gradišnik, 19. Slovenec, ki je stopil na vrh sveta

17. maja je na sam vrh sveta stopil že 19. Slovenec. Pri Kitajski piramidi je stal Andrej Gradišnik, sicer eden izmed najboljših koroških alpinistov zadnjih desetletij. To zanj ni bil prvi osemtisočak: pred desetimi leti je stal na vrhu Broad Peaka, lani se mu je zaradi slabega vremena in plazov izmuznil poizkus vzpona na Manaslu. Tokrat se je vse izšlo kot je treba in tako imajo zdaj Korošci najmlajšega in najstarejšega slovenskega alpinista, ki je stal na strehi sveta. Andrej Gradišnik se je v sredo vrnil domov, kjer so ga na letališču sprejeli družinski člani, prijatelji in soplezalci njegovega matičnega Alpinističnega kluba Ravne na Koroškem. Trenutno je v ljubljanskem kliničnem centru, kamor ga je poklical kolega Jure K. Čokl.


25.05.2023

Stavka osebnih asistentov: Zdaj je najbolj pereče neustrezno financiranje

Danes poteka stavka osebnih asistentov, ki jo je napovedal Sindikat osebne asistence. Ena od zahtev sindikata je tudi ta, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti začne takojšnje zadostno financiranje dejavnosti. V kakšnem položaju so se zaradi neustreznega financiranja znašli izvajalci osebne asistence, ki so hkrati tudi delodajalec zaposlenim osebnim asistentom in kakšno je delo osebnega asistenta, pa v prispevku Petre Medved.


24.05.2023

Andreja Sušnik, naj mentorica prostovoljcem, ki delajo z otroki in mladimi z izkušnjo nasilja

Veseli dan prostovoljstva je danes, dan ko praznujejo prostovoljske organizacije, prostovoljci in prostovoljstvo kot tako. Na dan, ki je namenjen vlogi prostovoljstva pri ohranjanju duševnega zdravja, pri Slovenski filantropiji izpostavljajo izjemne posameznike, ki nesebično podarjajo svoj čas in znanje. V studio Prvega smo povabili gospo Andrejo Sušnik, eno izmed naj mentoric prostovoljcev, ki je letos prejela posebno priznanje za izjemno podporo prostovoljcem, ki delajo z otroki in mladimi z izkušnjo nasilja v okviru Društva za nenasilno komunikacijo.


24.05.2023

Baška grapa bo dosegla nov mejnik z vstopom v Mrežo gorniških poti

Baška grapa ima potrjeno kandidaturo za vstop v Mrežo gorniških vasi, ki poudarja slogan »manj je več«, kar pomeni razvoj nemnožičnega turizma. V Baški grapi je bil leta 1948 – pred 75 leti – posnet prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji, zato so leta 2012 odprli tematsko pot z istim naslovom. Baška grapa je tudi zibelka gorskega teka, letos obeležujejo 30. izvedbo gorskega teka na Črno prst. Tretji vikend v juniju bo v Podbrdu potekal Podbrdo trail running festival. Soogovornika sta bila Alenka Zgaga, predsednica Društva Baška dediščina in gonilna sila gorskih tekov Teodor Markoč.


24.05.2023

Umetnica, ki slika z reko Bača

Stanka Golob je diplomirana slikarka in nekoliko neobičajna likovna ustvarjalka, saj za svoj slikarski medij uporablja zgolj pesek naravnih barv in različnih debelin. Začela je s peskom iz Bače, temu je dodala še pesek iz Soče. Zdaj nabira material po vsej Sloveniji: v rekah, gorah in kamnolomih. To tehniko raziskuje in nadgrajuje že skoraj 30 let. Obiskali smo jo v njenem ateljeju na Grahovem ob Bači.


24.05.2023

V OŠ Podbrdo je v razredu do največ osem otrok

Osnovna šola Simona Kosa Podbrdo je letos praznovala 154 let obstoja. Gre za eno izmed najmanjših šol v Sloveniji. A majhnost je njihova moč, poudarja dolgoletna ravnateljica Polona Kenda. Osnovna šola v Podbrdu ni le vzgojno-izobraževalna ustanova, temveč tudi središče kulturnega življenja v kraju, za kar je leta 2013 prejela priznanje Občine Tolmin. Ima svoj pevski zbor, gledališko skupino in tudi svojo himno. O šoli, njenih načrtih in izzivih smo se pogovarjali z ravnateljico, učenke in učenci pa so nam približali lepote Baške grape.


24.05.2023

Laura Potočnik je v Baški grapi našla dve ljubezni

Slaba demografska slika je eden od izziviv Baške grape. Vendar je Prvi na terenu v Baški grapi srečal štidentko krajinske arhitekture, ki se je v Podbrdo priselila.


Stran 30 od 222
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov