Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše.
foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása
V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.
Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?
No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.
To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?
No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.
Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …
No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.
Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …
No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.
Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.
4527 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše.
foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása
V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.
Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?
No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.
To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?
No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.
Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …
No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.
Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …
No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.
Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.
V mesecu marcu, mesecu žensk, je zaživela vseevropska, mednarodna kampanja imenovana My Voice, my Choice (Moj glas, moja izbira), ki je segla tudi čez evropske meje, celo v Holywood in katere cilj je zagotovitev reproduktivnih pravic na ravni Evropske unije. Namreč samo v Evropi je že več kot 20 milijonov žensk brez dostopa do varnega, medicinskega splava. Najslabše je za ženske na Poljskem, a tudi v Italiji in na Hrvaškem se položaj žensk slabša. Ob nedavnem zgodovinskem vpisu pravice do splava v Francosko ustavo, se je voditeljica Tita Mayer pogovarjala z univerzitetno profesorico, magistrico vesoljskega inženirstva in aktivistko za človekove pravice Silvio Casalino.O tem kaj pomeni vpis pravice do splava za ženske v Franciji, kako so potekala prizadevanja za to politično spremembo in kaj prinaša mednarodna kampanja Moj glas, moja izbira, v tokratni Aktualni temi.
Vodilni nemški gospodarski inštituti so v spomladanski napovedi gospodarsko rast za letos popravili občutno navzdol. Jeseni so napovedovali 1,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda, zdaj samo še 0,1-odstotno. Nekaj okrevanja vidijo v prihodnjem letu. Toda dolgoročni proizvodni potencial največjega evropskega gospodarstva se bo zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja zaposlenih še naprej zmanjševal. V industrijskih panogah, denimo kemijski, se tudi pozna zmanjševanje domačih proizvodnih zmogljivosti in selitev kapacitet v tujino. Plače v Nemčiji se zvišujejo, letos ekonomisti računajo z večjo kupno močjo in porabo. Nazadnje je višje plače in krajši delovnik izboril sindikat železniških strojevodij.
Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?
Vseslovensko združenje malih deležnikov je, podprto z Zvezo potrošnikov Slovenije, zoper 4 velike slovenske operaterje: Telekom, A1, Telemach in T2, vložilo kolektivne tožbe, in sicer zaradi njihovih enostranskih in neupravičenih podražitev naročnin. Operaterjem očitajo, da si jemljejo pravico, da enostransko spreminjajo in določajo pogodbene pogoje. Kolektivne tožbe so za zdaj še v postopku potrjevanja na sodišču.
V prvem pomladnem tednu praznujejo dule svoj svetovni dan. V Sloveniji je izobraženih že 50 dul, aktivnih pa je 30. Dule so usposobljene in izkušene ženske, ki nudijo fizično, čustveno in informacijsko podporo materi in njeni družini v času nosečnosti in med porodom ter v prvih dneh po porodu. O prireditvah in predavanjih, ki jih lahko spremljate v tem tednu pa smo več izvedeli od dr. Špele Peternel, vodje Združenja moja dula.
Novembra se bomo odpravili na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne. Nekateri menijo, da bi moral biti referendum že zdavnaj, spet drugi pa so mnenja, da je razpisan prezgodaj. Kljub temu, da ne bo zavezujoč, ampak 'le' posvetovalni, bo prinesel aktualno sliko javnega mnenja, ki je po dozdajšnjih raziskavah jedrski energiji sicer naklonjeno.
Dva dni pred dokončnim slovesom Petra Prevca od profesionalne smučarske kariere smo se z njegovim očetom Božidarjem pogovarjali o tej prelomnici najstarejšega sina v družini Prevc, pa tudi o občutkih, strahovih in podpori staršev na tekmovalni poti smučarske legende. Kot pravi Božidar Prevc, skoki niso nevaren šport, uspe pa tistim, ki sledijo navodilom trenerjev. Ob tem prizna, da k športnim uspehom pripomorejo tudi geni. Nekoč je skakal tudi sam in to na skakalnici, ki jo je zasnoval znameniti inženir Stanko Bloudek. Petrovega očeta smo v natrpanem "medijskem" urniku zmotili v Planici, kjer poteka finale svetovnega pokala v smučarskih skokih in nastal je tale zvočni zapis.
V teh dneh, ko denimo poteka ljubljanski festival Bobri, je tudi lutkovna umetnost v središču gledališke pozornosti, posebno danes na Svetovni dan lutk. Zato danes bolj na stežaj odpirajo vrata tudi lutkovne hiše, v katerih, kot je v mednarodno poslanico zapisala v Mostarju rojena lutkovna ustvarjalka Ines Pašić: » ...lutkarji opravljajo enega najskromnejših poklicev, ( ... ) ko animirani predmet razkrije spomine, ki bivajo v nas, se prikrite skrivnosti prikažejo v igri luči in senc, se naš zgodovinski čas zaobljubi brezčasnosti. Iz izkušenj in prakse s to čudovito umetnostjo pa vem, da so lutke luč v temi, sonce za oblaki človeške tragikomičnosti«. Slovensko je spisal igralec in animator Miha Bezeljak, član Lutkovnega gledališča Maribor. O poslanstvu lutke razmišlja tudi predsednica Unime Slovenija in članica Lutkovnega gledališča Ljubljana Martina Maurič Lazar, ki »v sivih tonih sedanjosti prepoznava čisto vezivo lutk«. Več Magda Tušar, v združenih prispevkih za Prvi in Ars.
Na hrvaškem političnem prizorišču je zelo pestro. Toliko grobih in ostrih besed, kot smo jih slišali včeraj iz ust visokega politika, redko slišimo. »Na koncu bom premier, a tej bandi ne bom povedal kako, je, ko je izvedel za odločitev ustavnega sodišča, dejal hrvaški predsednik Zoran Milanović. A tudi premier Plenković ni skoparil z besedami. Razmere je ocenil z besedami: gre za poskus mini državnega udara. V živo se je javila dopisnica iz Zagreba, Tanja Borčič Bernard.
Kljub temu, da smo vstopili v nov marčevski teden, se bomo v naslednjih minutah še malo ozrli v prejšnjega, ki je prinesel Teden možganov, slovenski dan možganov, pa tudi svetovni dan spanja. Teden možganov 2024 sta v zvok ujeli Vida Léstan in Mojca Delač, ki vas še enkrat prav lepo vabi, da možganskim vsebinam na Prvem sledite vsak teden v letu, ob četrtkih ob 7.35, in če imate kakšno zanimivo možgansko vprašanje, nam ga sporočite!
Vsako leto meseca marca finančne ustanove zaznamujejo svetovni teden denarja, tokrat na temo Zavarujte svoj denar, zaščitite svojo prihodnost. Tudi tokrat pripravljajo razne programe in predavanja z namenom širjenja finančnega izobraževanja ter izboljšanja finančne pismenosti. Poznamo različne vrste pismenosti. Poleg med drugim bralne, matematične in naravoslovne je tu še finančna pismenost. Finančnih odločitev, ki jih mora sprejeti posameznik, je vse več.
Kje ste si privoščili nedeljsko kosilo? Doma? Morda v kateri od slovenskih gostiln, ki ponujajo domače ali tradicionalne jedi? Verjetno ste imeli težave z iskanjem slednjih, saj je tradicionalnih slovenskih gostiln vse manj. Zakaj, so se pred kratkim na turističnem forumu spraševali člani Društva turističnih novinarjev Slovenije.
Ob današnjem svetovnem dnevu pravic potrošnikov so se predstavniki potrošniških organizacij, ministrstev in nevladnih organizacij v Ljubljani pogovarjali o tem, ali je trgovinska politika Evropske unije združljiva z zelenim dogovorom. Med drugim so menili, da smo si v državah članicah zastavili ambiciozne cilje na poti zelenega prehoda, ki pa jih nismo razširili izven meja. Zato bo potrebno izboljšati vsebino trgovinskih sporazumov, pri tem pa ne pozabiti na potrošnika, ki potrebuje preproste, priročne in cenovno dostopne trajnostne izbire. Nekatere poudarke razprave je povzela Simeona Rogelj.
Danes obeležujemo že 17. svetovni dan spanja, ki tokrat poteka pod sloganom Enake pravice do spanja za globalno zdravje. Namenjen je ozaveščanju javnosti o pomenu spanja za zdravje ter preprečevanju in obvladovanju motenj spanja. Na Kliniki Golnik, kje imajo največji spalni laboratorij v Sloveniji, se že dve desetletji ukvarjajo z diagnosticiranjem in zdravljenjem motenj dihanja med spanjem. Na leto obravnavajo 1700 pacientov. V Ljubljani pa danes in jutri poteka simpozij o spalni apneji z mednarodno udeležbo, kjer bodo predstavili klinične primere in novosti pri zdravljenju bolnikov z obstruktivno spalno apnejo. Zdravnica Kristina Ziherl iz Klinike Golnik je v pogovoru z Aljano Jocif najprej predstavila motnje spanja, ki so javni zdravstveni problem.
Mesec marec mineva v znamenju pozivov k enakim pravicam žensk – pa tudi v znamenju analiz še ene pretople pretekle zime. Da se planet segreva, je znano zadnjih nekaj desetletij, a znanstveniki so posumili, da se to utegne zgoditi, že več kot stoletje in pol nazaj. Šele leta 2010 pa je bilo naključno odkrito, da je hipotezo o možnosti segrevanja podnebja zaradi toplogrednih plinov prva oblikovala ženska. Američanka Eunice Newton Foote leta 1856 svojega članka niti ni smela sama javno predstaviti.
Društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice Metuljčica to vabi na Dan ščitnice. Zakaj je pomembno osveščati o boleznih ščitnice, kako društvo pomaga bolnikom, pa tudi o zdravljenju in življenju z boleznijo ščitnice, razlaga Klavdija Eržen, podpredsednica društva in vodja ljubljanske skupine. Program ob dnevu ščitnice se bo v soboto odvijal v dvorani četrtne skupnosti Trnovo na Devinski 1b v Ljubljani od 8.00 naprej.
Med 15. in 17. marcem bodo v Rusiji potekale predsedniške volitve. Gre za osme predsedniške volitve po vrsti, ki pa ne bodo prinesle presenečenj. Vladimir Putin bo zagotovo ostal predsednik. Se pa zastavlja vrsta drugih vprašanj. Kaj se je zgodilo z edinim opozicijskim kandidatom Borisom Nadeždinom, ki ne sme kandidirati? So v luči nedavno umrlega opozicijskega voditelja Navalnega možni protesti? Kako pravzaprav poteka predvolilna kampanja in koliko vojna z Ukrajino vpliva nanjo? Sveže informacije prinaša naša moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.
Že nekaj časa odmevajo objavljeni podatki s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je bilo v letu 2023 v slovenskih porodnišnicah 613 porodov manj kot leto prej. Ocenjeno je, da se je lani rodilo malo več kot 17.000 novorojenčkov. To pomeni, da bi se lahko v letu 2023 rodilo najmanj otrok odkar se spremlja te podatke. Hkrati pa podatki Eurostata kažejo, da je decembra 2023 presežna umrljivost v Sloveniji znašala malo več kot 21 odstotkov, kar našo državo uvršča v sam vrh držav EU. So ti podatki kakorkoli povezani? Več v pogovoru z demografom in ekonomistom dr. Jožetom Sambtom.
Ob mendarodnem dnevu žensk so na povabilo zunanje ministrice Tanje Fajon Slovenijo obiskale tri ugledne mirovnice iz Izraela in s palestinskih ozemelj. Medtem ko izraelske slie nadaljujejo silovite napade na Gazo in gre za najhujši konflikt v zadnjih nekaj desetletjih, se organizaciji Women Wage Peace in Women of the Sun, ki ju predstavljajo mirovnice, skupaj zavzemata za končno vzpostavitev miru ter skupno prihodnost v tej nemirni regiji.
Pri rojakih na avstrijskem Koroškem je te dni še posebej živahno. V Pliberku so se s praizvedbo plesno gledališke predstave V vsem sem nezmerna poklonili avstrijski literatki Christine Lavant. Idejni oče in režiser Zdravko Haderlap je zbral vrhunsko mednarodno zasedbo, v kateri je več slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk.
Neveljaven email naslov