Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


Aktualna tema

4380 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


17.06.2024

Klic v stiski

Mnogi izmed nas bi bili morda mnenja, da so se po končani epidemiji koronavirusa duševne stiske ljudi v Sloveniji zmanjšale. Vendar pa po poročanju tako SOS telefona, kot tudi telefona Samarijan,, stanje ni ravno rožnato. Telefonske številke obeh organizacij so še vedno zelo klicane. O uporabi SOS telefonov je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Jana Bajželj.


17.06.2024

Navijači si lahko pripišejo zasluge za remi

Vstopili smo v obdobje, ki se zgodi na vsaka štiri leta, ko so za mesec dni vse stvari nepomembne. Poteka evropsko prvenstvo, Euro 2024 v Nemčiji, del katerega je tudi naša država. Včeraj so naši nogometaši že odigrali prvo tekmo z Dansko. Kakšno je sicer vzdušje na prvenstvu nam je zaupal Toni Gruden, športni novinar na portalu MMC.


16.06.2024

Drama kavarna, srečališče ljubiteljev kulture, je zaprla svoja vrata

V prestolnici je svoja vrata zaprla kavarna, ki ni bila povsem običajna kavarna. Drama kavarna, namreč. Domovala je v stavbi Narodnega gledališča, ki ga čaka težko pričakovana prenova. Drama kavarna je zgodba o srečališču, ki je v zadnjem desetletju živelo kot dnevna soba mesta, prostor ljubiteljev kulture, predvsem pa gledališke umetnosti. Zbirališče, kjer so se izmenjavale misli o predstavah, kulturi, politiki, glasbi, …in brez katerega Ljubljana ne bo povsem enaka. Na zagotovo enem lepših in očarljivejših balkonov v mestu se je kolega Peter Močnik srečal z Igorjem Samoborjem, nekdanjim ravnateljem ljubljanske drame, v času, ko je Drama kavarna zaživela, ter z Manjo Valdhuber in Bernardom Vargo, ki sta kavarno deset let vodila. Poklepetali so o tem. kako in zakaj je Drama kavarna nastala, kako je živela z narodnim gledališčem, kaj je prinašala kulturnemu življenju v prestolnici in kaj Ljubljana z njenim slovesom izgublja. Vabljeni k poslušanju.


14.06.2024

Nesreče se ne zgodijo zaradi smole, ampak zato, ker se v hribe odpravijo ljudje, ki tega res niso navajeni

»Nepredvidljivo vreme je izziv tudi v hribih, z obiskom podprimo Koroško in Savinjsko«. To sta glavni sporočili Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze na nedavni predstavitvi na območju Mozirske koče. Njuni predstavniki poudarjajo, da so planinske poti, ki so bile poškodovane ob lanski veliki ujmi, uspešno sanirali ter da število planincev, zlati tujcev, v slovenskih gorah narašča, a s tem tudi nesreče, zato opozarjajo na previdnost in odgovorno obnašanje.


13.06.2024

Da bo dopust brezskrben, poskrbite za ustrezno zdravstveno zavarovanje

V teh dneh bodo mnogi navijači odpotovali v Nemčijo, tudi sicer pa se začenja sezona dopustov, zato na Zavodu za zdravstveno zavarovanje zavarovancem priporočajo, naj pred odhodom v tujino pravočasno uredijo zdravstveno zavarovanje. Da bo dopust brezskrben, morajo imeti pri sebi veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, ni pa slabo, če se dodatno zavarujejo tudi pri komercialnem ponudniku zavarovanj. FOTO: Pixabay


13.06.2024

Pogovor s Petro Marc, avtorico filma Panika vzhoda

Evropa je po desetletjih miru na svoji vzhodni meji dobila vojno. Kako jo doživljajo vsakdanji ljudje, kako se nanjo odziva vojaški stroj, kako o njej razmišljajo na Finskem, v Litvi na Poljskem, kako nad njimi visi grožnja Rusije. Po odgovore sta se na severovzhod Evrope podala televizijska kolegica Petra Marc in snemalec Žiga Gašperin, z mojstrom montaže Maticem Dolničarjem so pripravili dokumentarni film Panika vzhoda, ki na televizijske zaslone in druge platforme prihaja v četrtek, 13. junija. Ogledali smo si ga predpremierno, nato pa je Luka Robida pred mikrofon povabil Petro Marc.


11.06.2024

Če ne bomo nekaj naredili, čez 10 let ne bo več vrhunskih slovenskih športnikov

Meritve za športnovzgojni karton so pokazale, da sta epidemija in zaprtje šol prinesla velik padec telesnih zmogljivosti in porast deleža debelih otrok in mladih, po koncu tega obdobja pa so otroci in mladi ponovno začeli pridobivati telesno učinkovitost. Vendar se je trend izboljšanja že v lanskem šolskem letu upočasnil, v letošnjem pa skoraj povsem ustavil. Brez sistemskih rešitev v izobraževanju in brez nagovarjanja najbolj ranljivih skupin – ena izmed njih so dijaki srednjega poklicnega izobraževanja -, se gibalne sposobnosti otrok in mladih ne bodo izboljšale, čez desetletje pa v Sloveniji ne bomo več imeli toliko vrhunskih športnikov kot danes, so prepričani strokovnjaki s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Vsaj delno rešitev ponuja projekt zMIGAJ, ki bo v prihodnjih šolskih letih dijakom 24 vzgojno-izobraževalnih zavodov ponudil dve dodatni uri vodene vadbe na teden.


11.06.2024

Na brežiški osnovni šoli pretreseni zaradi napada učenca na devetošolca

Brežiške prebivalce je pretresel nasilni dogodek, ki se je včeraj zgodil na osnovni šoli Velika Dolina. 14-letni učenec je namreč napadel devetošolca, ki je zaradi poškodb potreboval bolnišnično oskrbo. Primer preiskuje policija. Učenci, starši in zaposleni so zaradi dogodka prestrašeni. Od skupno 130 učencev so danes v šolo prišli le štirje. Starši pričakujejo ukrepanje pristojnih. Šola bo primer reševala skupaj s pristojnim ministrstvom, občino in centrom za socialno delo. Občina je že zagotovila dodatno varovanje šolskega okolja.


11.06.2024

Dopisnica Mojca Širok: Ne poslavljajo se samo poslanci Evropskega parlamenta, odhaja tudi francoski predsednik Macron

Vroče politično dogajanje je na sporedu na ravni celotne Evropske unije, še posebej pa je pestro na francoskem političnem parketu. V nedeljo popoldne morajo stranke predložiti svoje liste kandidatov, v ponedeljek se tudi uradno začenja predvolilna tekma. Kaj se torej dogaja v Franciji in kaj v Evropskem parlamentu, v katerem se danes sestaja konferenca predsednikov? Kdaj pridejo tja novi poslanci in kaj vse je še treba postoriti, da bo vse nared za njihov prihod?


10.06.2024

Naveza osrednjih proevropskih sil se je obdržala

Petič, odkar je Slovenija del družine Evropskih držav, so slovenske volivke in volivci lahko stopili na volišča in izbirali novo sestavo Evropskega parlamenta. Pozno ponoči oziroma zgodaj zjutraj smo vendarle dočakali rezultate, ki so nam sporočili, koga iz Slovenije pošiljamo v Bruselj oziroma Strasbourg ter kako bo po novem videti edina neposredno izvoljena institucija v Evropski uniji. Odgovore nam je v studio prinesel Luka Robida.


07.06.2024

Ste bili žrtev žeparjev?

V času turistične sezone se zgodi več žeparskih ropov kot običajno. Po podatkih policije je najbolj na udaru center Ljubljane. Še posebej neprijetno se lahko počutimo v situaciji, ko so nam odtujeni osebni dokumenti. Govori se, da je nove osebne dokumente zaradi stavke na upravnih enotah še posebej težko pridobiti. Lucija Vidergar je preverila, kako se zavarovati pred žeparji, kaj narediti v primeru kraje, in kako najhitreje pridobiti nove osebne dokumente. Bere Jana Bajželj.


10.06.2024

SDS zmago slavil s harmoniko, Svoboda dva mandata s šampanjcem

Na tokratnih volitvah v evropski parlament je slavila opozicija. SDS bo imel v novem sklicu evropskega parlamenta 4 poslance, NSI pa enega. Vladajoča Svoboda je, kot očitno, zvabila na volišča večje število volivcev – volilo jih je dobrih 12 % več kot pred petimi leti – in slavila pri izidu referendumskih vprašanj. Večinsko so namreč volivci obkrožili štirikrat ZA, a jih Svoboda z ostalo vsebino ni prepričala, saj so ji podelili zgolj dva mandata. Vesna je mirno sprejela svoj pričakovan en mandat, še najbolj burno pa je bilo proti koncu štetja glasov v štabu Socialnih demokratov in Slovenske ljudske stranke, kjer so do zadnjega trepetali, ali bodo prišli med deveterico, ki bo odletela v Bruselj. Zvočno sliko večera sta pripravila Jure Čepin in Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay


10.06.2024

Analiza volilnega in referendumskega odločanja - 2.del

V zadnjem delu volilnega in referendumskega večera smo na Prvem podrobneje analizirali izjemno tesno tekmo za bruseljske stolčke. Povzeli smo tudi odzive iz volilnih štabov, v studiu je bil gost Mateja Hrastarja Jure Požgan z ljubljanske Fakultete za družbene vede.


09.06.2024

Analiza volilnega in referendumskega odločanja - 1.del

V prvem delu volilnega in referendumskega večera je Tomaž Celestina gostil poznavalca mednarodnih odnosov Matjaža Nahtigala in politologa Marka Hočevarja. Pregledali so prve projekcije sestave Evropskega parlamenta ter komentirali nakazane rezultate referendumskega odločanja.


09.06.2024

Jurij Toplak: Imena na glasovnicah so dobra praksa evropskih volitev

Zakaj Slovenija nima določenega praga za vstop v Evropski parlament? V čem je razlika med absolutnim in relativnim preferenčnim glasom in zakaj bo imela Slovenija po teh volitvah enega poslanca več? Odgovore na ta in druga aktualna vprašanja, povezana z evropskimi volitvami, nam pomaga poiskati ustavni pravnik dr. Jurij Toplak.


07.06.2024

Ozaveščevalna kampanja Jejmo varno

»Pripravimo se na nepričakovano« je slogan letošnjega svetovnega dne varnosti živil. Varnost hrane je širok in kompleksen pojem. Vključuje mehanizme in pravila, ki zagotavljajo, da hrana pride varna od njive do mize. Evropska agencija za varnost hrane je skupaj z državami članicami tudi letos začela kampanjo »Safe 2 Eat 2024« oz. »Jejmo varno«. Kampanji se že drugo leto pridružuje Nacionalni inštitut Slovenije. Gre za kampanjo, katere namen je državljanom približati znanost, ki stoji za varno hrane v Evropi za lažje vsakodnevne prehranske odločitve in uživanje v varni in zdravi hrani. Hrana Evropski Uniji je najbolj nadzorovana in zato najbolj varna na svetu. A tudi to področje se srečuje z novimi izzivi.


06.06.2024

80 let od izkrcanja zaveznikov v Normandiji

Danes mineva 80 let od tako imenovanega »dneva D«, ko so se na obalah okupirane Normandije začele izkrcavati zavezniške vojaške enote in s tem odprle drugo veliko fronto v Evropi. O tem velikem dogodku, ki se je v zgodovino zapisal kot eden najpomembnejših preobratov v drugi svetovni vojni, smo govorili z zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete. Prispevek je pripravila Alja Zore. Foto: britanske sile med izkrcanjem v Normandiji, Wikipedija, javna last


07.06.2024

Ars Fest 2024

Kulturno društvo Radlje ob Dravi letos že tretjič organizira festival Ars Fest. Festival na devetih prizoriščih v treh koroških občinah prinaša 10 koncertov ljubiteljskih in profesionalnih glasbenikov, dva razstavna momenta Likovne sekcije LIKRA ter tri delavnice. Skupno bo nastopilo in se predstavilo več kot 200 sodelujočih, večina od teh domačinov. Festival se je začel že 31. maja s koncertom skupine Brass Band Radlje in violinistom Bojanom Cvetrežnikom ter domačo zasedbo Da Džem, zaključil pa se bo v nedeljo, 16. junija. Festival predstavlja umetniški vodja Izidor Leitinger.


05.06.2024

Dostopnost volitev za invalide

Pred volitvami poslancev v Evropski parlament je treba urediti ustrezno dostopnost volišč za ljudi z različnimi invalidnostmi, hkrati pa poskrbeti, da bodo informacije o volilnih postopkih in referendumih dostopne in lahko razumljive za vse, ki to potrebujejo. Tokrat bodo namreč prvič volili tudi tisti polnoletni državljani z intelektualnimi in psihosocialnimi oviranostmi, ki jim je bila volilna pravica v preteklosti odvzeta, ker so bili postavljeni pod skrbništvo.


04.06.2024

Podpora resoluciji o Srebrenici vpliva na slovensko-BiH-srbske odnose

V Srbiji so imeli lokalne volitve že decembra, pa tudi preteklo nedeljo v 89tih srbskih mestih, tudi v Beogradu, Nišu, Novem Sadu. Medtem ko so še čakali na delne izide, je srbska napredna stranka že slavila zmago. Fevdalizacija družbe pod taktirko srbskega predsednika Aleksandra Vučića je – kot beremo komentarje – očitna in v tem duhu naj bi tudi potekale volitve. Z balkanskim dopisnikom RTV Slovenija Boštjanom Anžinom komentiramo tudi zavrnitev možnosti bosanskohercegovskih ministrov iz entitete Republike srbske, da bi državljani Slovenije, Poljske in Romunije na evropskih volitvah 9. junija lahko glasovali na veleposlaništvih svojih držav v Bosni in Hercegovini.


Stran 3 od 219
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov