Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


Aktualna tema

4527 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


03.09.2024

Kriza učiteljskega poklica

Znano je, da imajo šole velike težave s pomanjkanjem kadrov. Premalo je učiteljev tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Najbolj izrazito je pomanjkanje šolnikov s področja naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami. In posledice? Na eni strani izgoreli zaposleni, na drugi pa slabša kakovost v izobraževalnem sistemu. Več v prispevku Urške Valjavec


02.09.2024

Bojana Rozman: S sovraštvom do Romov ne bomo ničesar rešili

Romska skupnost je v zadnjih tednih, tudi v medijih, deležna precej ostrega dialoga, zato je toliko bolj pomembno, da v tem času na površje pridejo tudi boljši in svetlejši primeri iz skupnosti. Sinoči smo v Naših poteh na Prvem že lahko prisluhnili pogovoru z Bojano Rozman iz Bele krajine, ki je po poklicu ekonomski tehnik ter tik pred zaključkom študija smeri predšolske vzgoje. Je tudi edina sodna tolmačka za romski jezik pri nas. Zadnjih 13 let dela kot romska pomočnica na OŠ Bršljin v Novem mestu, kar ji daje dober vpogled v izzive in tudi rešitve na področju vzgoje in izobraževanja otrok iz romske skupnosti. Z Bojano Rozman se je tudi o aktualnih razmerah na JV Slovenije ter njihovih posledicah in vplivu na romsko skupnost, pogovarjal Sandi Horvat. In izzivov na področju vzgoje in izobraževanja je kar nekaj, pravi Bojana Rozman.


02.09.2024

Koraki za zlato prihodnost otrok

"Koraki za zlato prihodnost otrok" so koraki, ki jih je avgusta prav vsak dan opravil Zoran Drobnjak. Hodil je za otroke z rakom, ki se združujejo v Inštitutu zlata pentljica. O svoji izkušnji bolezni pa pripoveduje Tomi Jakša.


02.09.2024

Prvi šolski dan na OŠ Škofljica

Prvi dan pouka se danes začenja za 192.774 osnovnošolcev, od tega je 20.173 prvošolcev (v lanskem šolskem letu jih je bilo 550 več - 20.716), srednje šole pa so vrata odprle za okoli 84 tisoč dijakov. Novo šolsko leto ni nekaj posebnega le za učence, ki se v šolske klopi vračajo po dveh mesecih počitnic, letos ga gotovo z resnostjo in zanimanjem pričakujejo tudi vodstva šol in učitelji. Kar nekaj novosti je v šolskem letu, tudi za učence, zato se je Ekipa Prvega odpravila do ene od šol v bližini Ljubljane. Špela Šebenik.


30.08.2024

Mladoletniški kriminal: kdaj in kako kaznovati

V luči nedavnih dogodkov, ko so se pripadniki romske skupnosti, tudi mladoletni, spravili na policiste, že več tednov poteka razprava v javnosti in stroki, ali bi bilo treba sprejeti ostrejša pravila za kaznovanje mladoletniškega kriminala. Nova Slovenija je v parlamentarni postopek vložila predlog, po katerem bi tudi mladoletnim lahko izrekli zaporno kazen. Stroka temu enotno in odločno nasprotuje. Več represije ali zvišanje zagroženih kazni ne bo odvrnilo potencialnih storilcev kaznivih dejanj, ne odraslih ne mladoletnih. Četudi gre za Rome, opozarja stroka.


30.08.2024

Električni avtomobili izgubljajo bitko s hibridi in bencinci

Zakaj se v Evropi zmanjšuje prodaja električnih avtomobilov, zlasti na nemškem trgu? Kaj so vzroki za kitajsko avtomobilistično pomlad in ali so električni avtomobili res edina alterativa za zeleni prehod? Nad slabo prodajo električnih avtomobilov tarnajo tudi slovenski trgovci. Razlogi za prodajno zimo so med drugim visoke cene električnih avtomobilov, pomanjkanje surovin za njihovo proizvodnjo in nezadostna polnilna infrastruktura. A tisto, kar morda najbolj skrbi uveljavljene evropske proizvajalce avtomobilov, pa je kitajska konkurenca, ki s cenovno konkurenčnimi avtomobili že meša prodajne štrene. Kam bo šla električna mobilnost in ali je nanjo zares pripravljena tudi Slovenija, pa v pogovoru s strokovnjakom za trajnostno mobilnost Andrejem Brglezom.


29.08.2024

Paraolimpijci so občudovanja vredni športniki

Olimpijski slogan hitreje, višje, močneje – skupaj, zadnja beseda je bila dodana na olimpijskih igrah v Tokiu – velja tudi ali pa še bolj za paraolimpijske igre. Dosežke in napore športnikov invalidov lahko občudujemo prav tako ali pa še bolj. Spremljate jih lahko v Parizu, v katerem so se sinoči začele paraolimpijske igre. O tamkajšnjem ozračju in zanimivih tekmah smo se pogovarjali z Markom Polakom, ki spremlja igre na kraju samem.


29.08.2024

Nova pravljična doživetja za lahko noč

Ključ do dobrega počutja tako odraslih kot otrok je kakovostno in dovolj dolgo spanje. Več o pomenu spanja sta nam zaupali Špela Šebenik in njena sogovornica Brigita Zupančič Tisovec z NIJZ, ki sta naslovili tudi vprašanje, zakaj se odrasli drugače odpravljamo spat kot otroci. Otroci pa se lahko odpravijo spat s pravljicami: z branjem iz knjig, spontanim pripovedovanjem ali poslušanjem oddaje Lahko noč, otroci!. Prihodnjih pet četrtkov boste lahko slišali nove radijske uspavanke sodobnih slovenskih avtorjev, ki so nastale v sodelovanju prvega programa Radia Slovenija in A1 Slovenija. Režiserka Špela Kravogel nam je predstavila nova pravljična doživetja oddaj Lahko noč, otroci!. Prva bo na sporedu nocoj.


28.08.2024

Več kot polovica zaposlenih namerava zapustiti dolgotrajno oskrbo

Kar 55 odstotkov zaposlenih namerava zapustiti dolgotrajno oskrbo. Glavni razlogi, da kadri zapuščajo te poklice so: nizke plače, težki delovni pogoji in podcenjenost poklica v družbi. To je del ugotovitev dveletnega projekta, ki ga je izvedla Fakulteta za zdravstvene nege v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka. Kako privabiti mlade, da bodo prišli in ostali zaposleni v tej panogi? Odgovorni imajo pred seboj izjemno velik izziv. Več pa v prispevku Urške Valjavec. FOTO: Pixabay


28.08.2024

Avdicija za Otroški in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija

Otroško in mladinsko petje imata v naši RTV hiši dolgo tradicijo, vse od petdesetih let prejšnjega stoletja. Vsako sezono s svojimi posnetki bogatita nacionalni zvočni arhiv in pa radijske in televizijske programe ter koncertne sporede, posnetki zborov pa so del šolskega sistema in zbora dajeta zgled osnovnošolskemu petju v Sloveniji. Da bi se prepevanje slišalo tudi v prihodnosti, je potrebno zbora vsako leto osvežiti z novimi močmi. Zato med svoje vrste vabijo nove pevke in pevce, ki lahko postanejo del zborovske tradicije na RTV Slovenija. V Otroški pevski zbor vabimo otroke, stare od 7 do 11 let, pripravijo naj pesem v slovenskem jeziku. Avdicija bo v ponedeljek, 2. in sredo, 4. septembra od 16. ure na Radiu Slovenija. Vse podatke in spletni prijavni obrazec najdete na strani zbori.rtvslo.si. V Mladinski pevski zbor pa vabimo fante in dekleta med 12. in 16. letom starosti, pripravijo naj pesem v slovenskem jeziku – 4. septembra od 17.45 in 9. septembra od 17. ure na Radiu Slovenija. Podrobnosti izveste na povezavi: https://zbori.rtvslo.si/


27.08.2024

Delo na planinski koči je tudi za mlade

Počitnice so čas, ko se številni mladi odločijo, da bodo opravljali študentsko delo. Ponudba del je raznovrstna, nekatera med njimi pa so prav posebna in ne prinesejo le denarnega priliva, ampak tistim, ki ga opravljajo, omogočijo tudi pridobivanje neprecenljivih življenjskih izkušenj. Za eno izmed takih del se je odločila 15-letna Varja Štimec, ki je tri tedne v avgustu preživela na planinski koči.


26.08.2024

Pravica do odklopa

Slovenija je ena izmed prvih držav, ki je lani novembra uzakonila pravico do odklopa. Delodajalec mora sedaj z ukrepi zagotoviti, da ne bo posegal v prosti čas delavca. Ustrezne ukrepe mora sprejeti do sredine novembra. Kakšne? Tudi o tem v pogovoru Urške Valjavec s pravnico Nino Scortegagna Kavčnik. Najprej pa o tem, zakaj po mnenju sogovornice nov člen ZDRja ne prinaša nobene novosti razen te, da je pravica dejansko dobila ime.


26.08.2024

Psi lahko pomagajo tudi pri iskanju vzroka požara

Oddelek za šolanje službenih psov, ki je od leta 2008 v Gmajnicah v Ljubljani, letos zaznamuje že 75 let delovanja. V tem času so na oddelku izšolali veliko psov tako za pomoč pri iskanju pogrešanih ljudi in obrambi kot tistih, ki pomagajo pri iskanju različnih drog, razstreliva, orožja in podobnih predmetov ter substanc. Nino Popadić, vodja oddelka za šolanje službenih psov, pojasnjuje, da psi lahko iščejo skorajda vse, saj vohajo kar od deset do stotisočkrat bolje kot človek. Ta hip je v Sloveniji na delu 78 psov za splošno uporabo ter 38 specialističnih psov. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.


23.08.2024

Raoul Wijsma - nizozemski povodni mož

Raoul Wijsma, je s Slovenijo povezan že od mladih nog; te dni na turneji po celotni Sloveniji predstavlja prav poseben projekt z naslovom The Waterman, oz. Povodni mož, katerega je navdihnil mit prvič izpričan v delu Janeza Vajkarda Valvasorja, Slava vojvodine Kranjske in kasneje ustvarjene balade našega največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna.


23.08.2024

Žiga Murko z novim albumom Your Love

Izšel je najnovejši projekt vsestranskega glasbenika Žige Murka, album Your Love, ki predstavlja prelomnico v njegovem ustvarjanju. Žigova glasbena pot se je sicer začela z izobraževanjem v klasični glasbi, ko je študiral klavir in pozavno, in se nadaljevala na Jazzovskem konservatoriju v Rotterdamu. Med študijem in po vrnitvi v Slovenijo je nastopal na številnih prizoriščih, tako doma kot po Evropi. V zadnjih desetih letih se je uveljavil kot eden vodilnih producentov elektronske glasbe v Sloveniji, saj je izdal več kot 30 albumov in nastopal na uglednih festivalih po Evropi, Sloveniji in Ameriki. Na albumu Your Love pa se Žiga Murko prvič predstavlja kot pevec in avtor.


22.08.2024

Ključne novosti in izzivi v novem šolskem letu

Na Brdu pri Kranju je pred začetkom novega šolskega leta potekala že tradicionalna konferenca ravnateljev vzgojno-izobraževalnih zavodov. Srečanja, ki ga je pripravil Zavod za šolstvo, se je udeležilo veliko število ravnateljic in ravnateljev vrtcev, osnovnih in srednjih šol iz vse Slovenije. Osrednja tema konference so bile spremembe, ki jih bodo v prihajajočem šolskem letu izvajale šole, ter prenova učnih načrtov. Nove učne načrte bodo po napovedih zavoda za šolstvo začeli uvajati leta 2026.


22.08.2024

V Kairu poteka 43. svetovna skavtska konferenca

V teh dneh se je v Kairu zbralo več kot 2000 skavtov iz 176 držav in sicer se povezujejo in izmenjujejo mnenja na 43. svetovni skavtski konferenci. Dogodek je osredotočen na proslavljanje dosežkov skavtskega gibanja, ki je doseglo rekordnih 57 milijonov članov, in na sprejetje vizionarske poti za prihodnje desetletje. Konferenca obravnava pomembne teme kot so mir, trajnost, vodenje mladih in človekove pravice. Med ključnimi govorniki so tudi predstavniki Združenih narodov. Slovenske barve zastopajo 4 člani Zveze tabornikov Slovenije: ROK PANDEL, načelnik ZTS, URBAN LEČNIK SPAIĆ, pomočnik za mreženje in partnerstva pri ZTS, JASNA VINDER, starešina ZTS in JANEZ JANI MAJES, načelnik za mednarodno dejavnost pri ZTS.


27.08.2024

Izbrane osebne zdravnike nadomeščajo ambulante za neopredeljene

Razmere v zdravstvu so slabe, dostop do izbranega osebnega zdravnika pa vse težji. Šele ko pride do zdravstvenih težav, se ljudje zavedamo, kako pomembno je dobiti ustrezno zdravniško oskrbo in diagnozo, na podlagi katere bo zdravljenje učinkovito. Kako do izbranega osebnega zdravnika oz. zdravnice v krajih, kjer jih sploh ni na voljo, sta se Lucija Vidergar in Julija Kandare pozanimali pri Ani Vodičar na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pri doktorici Mirjani Jovanović v ZD Ljubljana.


21.08.2024

60 let Botaničnega rezervata Snežnik

Letos mineva 60 let od ustanovitve Botaničnega rezervata na Snežniku. Območje nad 1400 metrov nadmorske višine so leta 1964 zavarovali zaradi izjemne raznovrstnosti in redkosti flore ter tako prepovedali trganje in izkopavanje rastlin. Prepovedane so tudi paša, sečnja in košnja. Na tej kraški planoti med več kot 50 zavarovanimi rastlinami raste tudi Dinarska smiljka, ki je trenutno najbolj ogrožena rastlina pri nas. O pomenu snežniškega botaničnega rezervata se je Julija Kandare pogovarjala z dr. Boštjanom Surino, izrednim profesorjem za botaniko na Univerzi na Primorskem. Da je posegov v zavarovano območje z leti manj, pa ji je povedal Darko Štemberger, oskrbnik koče Draga Karolina na Snežniku.


20.08.2024

Štirje slovenski dijaki z Mednarodne kemijske olimpijade prinesli bron

V Rijadu, glavnem mestu Savdske Arabije, je pred kratkim potekala 56. Mednarodna kemijska olimpijada. Olimpijade so se pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) in Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (FKKT) udeležili tudi slovenski dijaki. In bili zelo uspešni: v hudi konkurenci 333 mladih kemikov iz 87 držav so si priborili štiri bronaste medalje, in sicer: Matej Nastran (Gimnazija Škofja Loka), Filip Zver (Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer), Luka Gašperlin (Gimnazija Škofja Loka) in Gabriel Žnidaršič (Gimnazija Vič).


Stran 5 od 227
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov