Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


Aktualna tema

4431 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


24.05.2024

Flegrejska polja znova pretijo Neapeljčanom in okoličanom

Zaledje Neaplja je v tem tednu znova zajel strah, ki ga je povzročil val potresov. Tokrat ne gre za posledice premikanj potresno aktivnega Apeninskega grebena, ampak za potrese, ki jih je sprožilo dogajanje v primestnem ognjeniku Flegrejska polja. Gre za enega najnevarnejših ognjenikov sveta - toliko bolj zato, ker na njem živi na stotisoče ljudi.


23.05.2024

Najvišja izguba posameznika v spletni kripto prevari je bila 140 tisoč evrov

Lažna sporočila računovodstvu s ponarejeno elektronsko pošto direktorja ali zaposlenega z zahtevo po nakazilu sredstev na določen račun in drugi načini vrivanja v poslovno komunikacijo so slovenska podjetja v letu 2023 stala 7,8 milijona evrov. V poročilu o kibernetski varnosti za leto 2023, ki ga je izdal SI-CERT, lahko preberemo, da je slovenska policija lani zabeležila za kar 13 milijonov evrov škode na račun kriptoprevar, ki so dobičkonosen in dobro organiziran posel. Več v pogovoru z Jasmino Mešić, koordinatorico nacionalnega programa ozaveščanja Varni na internetu. foto: Tumisu, Pixabay


22.05.2024

Prihaja kavcijski sistem zbiranja plastenk in pločevink?

Kavcijski sistem embalaže pijač je v Evropi vedno bolj razširjen. Morda ga bomo v prihodnje imeli tudi v Sloveniji. Zanj se najbolj zavzemajo v industriji pijač, ki bo morala v prihodnjih letih dosegati evropsko določene cilje na področju embalaže in odpadne embalaže. Nov sistem ločenega zbiranja plastenk in pločevink bi terjal začetni vložek, a njegovi zagovorniki izpostavljajo številne prednosti v primerjavi s sedanjim sistemom odvoza in ločevanja odpadne embalaže. To so: večja stopnja vračanja, zmanjšanje onesnaženja, nižje emisije CO2, razpoložljivost recikliranega PET materiala in aluminija visoke kakovosti, doseganje ciljev krožnega gospodarstva ter večja sledljivost in transparentnost materialnih in finančnih tokov. Nasprotniki, med katerimi je vedno bolj osamljena Zbornica komunalnega gospodarstva, pa so prepričani da je sedanji sistem odvoza in ločevanja zelo učinkovit in novega sistema ne potrebujemo. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo po proučitvi podatkov in stališč vpletenih, predvidoma v juniju, pripravilo zakonodajni okvir, s katerim bo določilo obveznosti za deležnike. Več v prispevku Jernejka Drolec.


22.05.2024

Nika Vogrič Dežman: Glasbeni program Druge godbe vedno zbiramo že za leto naprej.

Glasbeni urednik Jane Weber je v studiu gostil Niko Vogrič Dežman, članico programskega odbora mednarodnega festivala Druga godba ter vodjo Odnosov z javnostjo.


21.05.2024

Valvasorjeva nagrajenca za življenjsko delo sta arheologinja Verena Vidrih Perko in umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar

Slovensko muzejsko društvo je za odličnost strokovnega dela Valvasorjevi odličji podelilo Vereni Vidrih Perko in Andreju Smrekarju. Utemeljitelji nagrad so zapisali, da sta prejemnika s predanim delom bogata spoznanja v odnosu do dediščine uspešno širila tudi v slovenskem in mednarodnem javnem prostoru. Nagrajenka Verena Vidrih Perko, arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja ter avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov, že desetletja prepleta arheologijo in muzeologijo. Zgodovino in dediščino približuje različnim krogom: od študentov do slušateljev v tretjem življenjskem obdobju. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobil tudi umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik v Narodni galeriji, dr. Andrej Smrekar. Kot je povedal, mu najvišje strokovno priznanje muzejskih kolegov veliko pomeni. Prav tako je poudaril, da gre za nagrado, ki jo podeljuje najstarejše slovensko društvo, ter da je zato njen simbolni pomen še toliko večji.


21.05.2024

Kirurgi: Če ne bomo dobili še enega robota, bomo strokovno nazadovali.

Slovenski kirurgi opozarjajo, da nujno potrebujejo vsaj en nov robotski sistem, saj dva robota nista dovolj za vse operacije, ki jih želijo izvesti in imajo številne dobrobiti za paciente. Kirurgom je država že lani obljubila tri dodatne robote, a teh niso prejeli, zato državo svarijo, da bodo strokovno nazadovali, tudi bolniki in z njimi država pa bodo dolgoročno na slabšem zaradi zanemarjanja področja. FOTO: Pixabay


20.05.2024

Tjaša Arko: Prostovoljstvo prinaša ogromno tako tistim, ki pomoč prejemajo, kot tudi prostovoljcem

Od danes pa vse do nedelje bo potekal tradicionalni že 25. Nacionalni teden prostovoljstva. Na različnih dogodkih, ki bodo potekali po vsej državi, bodo prostovoljske organizacije predstavile svoje delo in tudi možnosti vključevanja v prostovoljstvo. Namen Nacionalnega tedna prostovoljstva je ozaveščanje javnosti o pomenu in vlogi prostovoljstva. Več o dogodku in tudi o tem, kaj prostovoljstvo nudi prostovoljcem in kaj celotni družbi pa v pogovoru s Tjašo Arko, vodjo programske enote Prostovoljstvo pri Slovenski filantropiji.


17.05.2024

Ob prodaji živilske industrije tujcem bi morala država prižgati rdeče alarme

Medtem ko v javnosti odmevajo lastniške spremembe v dveh pomembnih slovenskih agroživilskih podjetjih - Panvita in Celjske mesnine - v katere vstopa hrvaški kapital, ugotavljamo, da je država v zadnjih dveh desetletjih razprodala večino slovenskih živilskih paradnih konjev. Aktualni prodaji zato med kmete in tudi v samo živilsko dejavnost vnašajo določeno mero negotovosti. Kako na zadnja dogajanja v živilski panogi gledajo v tistih podjetjih, ki ostajajo v slovenskih rokah? Med njimi so Tovarna olja Gea d.o.o., ta letos praznuje 120 let delovanja, podjetje Medex, ki praznuje 70 let, in Skupina Jata Emona kot največji lastnik živilskih podjetij v zasebni lasti, tudi podjetje Pivka Perutninarstvo.


17.05.2024

Festival Potujočih knjižnic

Pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije so v sodelovanju s Sekcijo za potujoče knjižnice ob 50-letnici Potujoče knjižnice Ljubljana pripravili Festival in strokovno posvetovanje potujočih knjižnic. V središču Ljubljane je bilo včeraj na ogled 18 polno opremljenih vozil potujočih knjižnic iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Bolgarije, v Knjižnici Otona Župančiča pa ob tem še danes poteka 22. mednarodno strokovno posvetovanje potujočih knjižnic, ki z izmenjavo znanj ter izkušenj odpira vsebine o pomenu potujočih knjižnic v sodobni družbi in o možnostih njihovega nadaljnjega razvoja. Več Tadeja Bizilj.


17.05.2024

Festival Druga godba že 40 let Slovenijo spaja z globalnimi glasbenimi zvrstmi

Med 23. in 26. majem 2024 bo potekal 40. festival Druga godba. Glasbeni urednik Jane Weber in voditelj Rok Valenčič v studiu Prvega programa gostita direktorja festivala, Bogdana Benigarja.


16.05.2024

Varovanje politikov ob incidentu na Slovaškem - kako je pri nas?

Poskus atentata na slovaškega predsednika vlade Roberta Fica je sprožil vrsto vprašanj okoli varovanja politikov. Nekdanji šef Centra za varnost in zaščito Janez Videmšek sicer ocenjuje, da so Ficovi varnostniki reagirali pravilno in mu s tem rešili življenje. Del krivde pa nosi tudi politik sam, saj ni spoštoval varnostnih protokolov in se je samoiniciativno odpravil proti ljudem. Zavedati se je tudi treba, da za varovanje niso odgovorni le varnostniki, ki obkrožajo varovano osebo, ampak gre za večplastne procese in postopke, ki bi mnogi morali biti narejeni že pred incidentom.


16.05.2024

Tina Mahkota: Berimo Orwella kot opozorilo, da je vendarle mogoče še kaj preprečiti

Škotski umetnik Hans K. Clausen ob 75. obletnici izida distopičnega romana 1984 snuje instalacijo iz 1984 izvodov knjige, ki bo v začetku junija na ogled v občinski stavbi na otoku Jura, kjer je Orwell v hudi revščini in bolan konec 40. let minulega stoletja napisal omenjeni roman, kot spomenik kljubovanju tiskani besedi. Izvode Orwellove distopične mojstrovine kiparju iz Edinburga po pošti že več mesecev pošiljajo ljudje z vsega sveta in ta hip mu jih manjka le še nekaj manj kot sto. Zakaj je Orwellova distopija z glavnim junakom Winstonom Smithom, ki na ministrstvu za resnico skrbi za (pravilno) preoblikovanje informacij, aktualna kadarkoli in kjerkoli, morda še najbolj danes, smo se pogovarjali s poznavalko Orwellovih del, prevajalko in literarno komparativistko Tino Mahkota.


15.05.2024

Zaostrovanje stavke zaposlenih na upravnih enotah

Zaposleni na večini upravni enot stavkajo že dva meseca. Ker dogovora o njihovih stavkovnih zahtevah še ni, pa so se na več kot polovici upravnih enot odločili, da stavko zaostrijo in stavkajo vse dni v tednu ne le ob sredah. Ob tem napovedujejo pravno izpodbijanje razširitve nujnih nalog upravnih enot. Zakaj stavkajo in kaj o tem meni vladna stran pa v prispevku Katje Arhar.


15.05.2024

Nad francosko filmsko industrijo in Cannesom visi nekaj težkih vprašanj

Pogovor z Ingrid Kovač Brus, ki za Radio Slovenija spremlja filmski festival v Cannesu.


14.05.2024

200 tisoč žensk brez ginekologa: "Dobri trendi se lahko hitro obrnejo navzdol."

Ginekologi opozarjajo, da primarna ginekologija visi na nitki, saj kar 200 tisoč žensk ostaja brez izbranega ginekologa. Po najbolj črnem scenariju, če se upokojijo vsi ginekologi, ki imajo pogoje za upokojitev, lahko v roku dveh let brez ginekologa ostane še 150 tisoč žensk. Ginekologi trdijo, da je Slovenija ena najvarnejših držav na svetu za rojevanje, a jih je strah, da bi se to lahko spremenilo. FOTO: Pixabay


13.05.2024

Fenomen knjige Pot Nejca Zaplotnika

O prvi slovenski osvojitvi Monta Everesta je bilo veliko povedanega. Za verjetno najboljši opis pa je poskrbel Nejc Zaplotnik v avtobiografski knjigi Pot, literarni mojstrovini, ki navdihuje bralce že štiri desetletja. Nejc Zaplotnik je tako v eni osebi združil vrhunskega alpinista in pripovedovalca. Kot prvi Slovenec je na današnji dan skupaj s Štremfljem osvojil vrh sveta in napisal knjigo, ki, kot je zapisal dr. Samo Rugelj, nas bo gotovo preživela. Napisati takšno knjigo je izjemen uspeh, in ker je lahko tudi odlična spodbuda k branju za različne generacije, smo osvetlili njen fenomen. Samo Rugelj, založnik, pisatelj, urednik revije Bukla, jo je uvrstil na prvo mesto potopisov, ki so izšli v Sloveniji, tudi tistih, ki so bili prevedeni. Obiskali smo ga v prostorih založbe UMCO, ki jo vodi.


13.05.2024

Andrej Štremfelj: Vsak obisk spominskega obeležja Nejca Zaplotnika je zelo čustven

13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh sveta Mount Everest. Večletni trud je bil poplačan, tedanja jugoslovanska odprava pa je vrh osvojila po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za eno izmed najtežjih poti. Andrej Štremfelj je ob 45. obletnici tega zgodovinskega dogodka obiskal spominsko ploščo Nejca Zaplotnika, ki je v Himalaji umrl štiri leta pozneje. Tja je vodil del Zaplotnikove družine. Štremfelj se danes vrača z letalom iz Nepala. Pred odhodom v Slovenijo smo ga poklicali v Katmandu (foto: Facebook stran Andreja Štremflja).


10.05.2024

Dan medicinskih sester: "Zdravniška stavka vpliva na odnose med nami."

Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester te opozarjajo, da njihove sodelavke bežijo v druge, lažje poklice in v tujino. Pravijo, da sistem ne daje vtisa, da bi jih želel zadržati v javnem zdravstvenemu sistemu, česar jih je strah, saj bi imel razpad javnega zdravstva izrazito negativne posledice za paciente, predvsem za tiste, ki si dragih zasebnih storitev ne bi mogli privoščiti. S sogovornicama se je pogovarjala Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay


10.05.2024

Dan pravične trgovine

Drugo soboto v maju po vsem svetu obeležujemo dan pravične trgovine. Ob tej priložnosti se vrstijo opozorila, da na stotisoče delavcev po svetu dela v povsem neprimernih razmerah, so izkoriščani in slabo plačani. O tem, kaj je pravična trgovina, čemu je namenjen svetovni dan pravične trgovine in kakšen je odnos do tega pri nas, kjer pravična trgovina letos zapira svoja vrata, smo se pogovarjali z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič.


10.05.2024

Na sejmu prehrane Cibus v Parmi

Severno italijansko mesto Parma slovi po srednjeveških cerkvah in renesančnih palačah, vse bolj pa kot italijanska in evropska prestolnica hrana. Svoj položaj že 22 let utrjuje tudi s prehrambnim sekmom Cibus, ki prehrambnemu slogu Italijanov ponuja okno v svet. Gre za najpomembnejše srečevališče med proizvajalci značilno italijanskih izdelkov in kupci z vsega sveta. V Parmi je bil tudi Janko Petrovec.


Stran 7 od 222
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov