Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne le odločno in očitno preglasni zvoki iz zvočnikov ali strojev, ki poškodujejo slušne organe, tudi manj glasen tudi vsakodnevni hrup s cest, železnic in gradbišč lahko človekovemu telesu povzroča velike zdravstvene težave: od infarktov, možganskih kapi, hormonskih neravnovesij in psihičnih stisk, pa vse do težav v razvoju govora, poškodb sluha in razvoju agresivnosti pri otrocih.
Dokazano je, da imajo otroci, ki živijo v hrupu, bistveno večje težave z učenjem branja: težko se naučijo brati in težko berejo
Hrup, čeprav se nam zdi, da ga skorajda preslišimo in da na nas nima vpliva, na telo deluje stresno. Med bolj znanima in dokazanima sta zagotovo povišan srčni utrip in srčni tlak, predvsem njegova zgornja, sistolična vrednost, saj se telo na hrup odzove kot na nevarnost, uničujoči sta nespečnost in nenaspanost. Ob tem pa dr. Sonja Jeram, ki vplive hrupa na zdravje preučuje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, dodaja, da pred škodljivimi vplivi hrupa nikakor niso varni niti tisti, ki menijo, da so nanj imuni, da ga ne zaznajo in da se naspijo v še tako hrupnem okolju: “Pri ljudeh, ki imajo občutek, da so se kljub hrupu dobro naspali, meritve aparatur kažejo, da njihov spanec ni bil dovolj kakovosten, da bi se telo dobro regeneriralo po vsakodnevnih obveznostih.”
“Dokazano je, da imajo otroci, ki živijo v hrupu, bistveno večje težave z učenjem branja: težko se naučijo brati in težko berejo. To je le ena od posledic: hrup poleg nezbranosti lahko povzroča še nemir, živčnost, neprespanost, celo agresivnost. Zato mislim, da je vpliv hrupa na šolajoče se otroke, na vse izgubljene priložnosti, da ne rečem izgubljene kariere ena od najbolj katastrofalnih posledic vplivov hrupa.” – dr. Metoda Dodič Fikfak
Bolezni srca in ožilja, tudi s tako drastičnimi posledicami, kot sta srčna in možganska kap, vpliv na zbranost, nemir, razdraženost, agresivnost, so med znanstveno dokazanimi posledicami življenja v hrupu. Dolgotrajno bivanje v prehrupnem okolju pa, kot kaže, vpliva celo na bolezni, ki jih na prvi pogled nikakor ne bi povezali s hrupom: raka spodnjega dela prebavil, motnje celotne prebave in delovanje želodca, na razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in na težave v delovanju hormonskega sistema, vpliva lahko tudi na pogostejše pojave infekcijskih bolezni ter na delovanje vitalnih organov in sistemov v celoti.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Ne le odločno in očitno preglasni zvoki iz zvočnikov ali strojev, ki poškodujejo slušne organe, tudi manj glasen tudi vsakodnevni hrup s cest, železnic in gradbišč lahko človekovemu telesu povzroča velike zdravstvene težave: od infarktov, možganskih kapi, hormonskih neravnovesij in psihičnih stisk, pa vse do težav v razvoju govora, poškodb sluha in razvoju agresivnosti pri otrocih.
Dokazano je, da imajo otroci, ki živijo v hrupu, bistveno večje težave z učenjem branja: težko se naučijo brati in težko berejo
Hrup, čeprav se nam zdi, da ga skorajda preslišimo in da na nas nima vpliva, na telo deluje stresno. Med bolj znanima in dokazanima sta zagotovo povišan srčni utrip in srčni tlak, predvsem njegova zgornja, sistolična vrednost, saj se telo na hrup odzove kot na nevarnost, uničujoči sta nespečnost in nenaspanost. Ob tem pa dr. Sonja Jeram, ki vplive hrupa na zdravje preučuje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, dodaja, da pred škodljivimi vplivi hrupa nikakor niso varni niti tisti, ki menijo, da so nanj imuni, da ga ne zaznajo in da se naspijo v še tako hrupnem okolju: “Pri ljudeh, ki imajo občutek, da so se kljub hrupu dobro naspali, meritve aparatur kažejo, da njihov spanec ni bil dovolj kakovosten, da bi se telo dobro regeneriralo po vsakodnevnih obveznostih.”
“Dokazano je, da imajo otroci, ki živijo v hrupu, bistveno večje težave z učenjem branja: težko se naučijo brati in težko berejo. To je le ena od posledic: hrup poleg nezbranosti lahko povzroča še nemir, živčnost, neprespanost, celo agresivnost. Zato mislim, da je vpliv hrupa na šolajoče se otroke, na vse izgubljene priložnosti, da ne rečem izgubljene kariere ena od najbolj katastrofalnih posledic vplivov hrupa.” – dr. Metoda Dodič Fikfak
Bolezni srca in ožilja, tudi s tako drastičnimi posledicami, kot sta srčna in možganska kap, vpliv na zbranost, nemir, razdraženost, agresivnost, so med znanstveno dokazanimi posledicami življenja v hrupu. Dolgotrajno bivanje v prehrupnem okolju pa, kot kaže, vpliva celo na bolezni, ki jih na prvi pogled nikakor ne bi povezali s hrupom: raka spodnjega dela prebavil, motnje celotne prebave in delovanje želodca, na razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in na težave v delovanju hormonskega sistema, vpliva lahko tudi na pogostejše pojave infekcijskih bolezni ter na delovanje vitalnih organov in sistemov v celoti.
18. november smo že osmič obeležili kot evropski dan osveščanja o antibiotikih, letos pa se je prvič razpotegnil v teden opozarjanja na problem odpornosti proti antibiotikom. Zaradi okužbe z bakterijami, ki so odporne proti antibiotikom, samo v Evropi vsako leto umre 25.000 ljudi. Leta 2050 naj bi bila ta številka že 10 milijonov.
November je namenjen ozaveščanju o boleznih, ki prizadenejo predvsem moške. Četudi je rak prostate najpogostejši in najbolj smrten rak, zaradi njega letno umre kar 360 starejših moških, pa še zdaleč ni edini. V splošni moški populaciji predstavlja rak testisov 1 do 2 odstotka, v populaciji moških, starih od 20 do 40 let, pa je to najpogostejši rak.
Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.
Deloholik lahko postane vsakdo, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja. O tem smo se pogovarjali s sogovornikom Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom.
S približevanjem prvemu novembru se pogosteje zatekamo k tesnobni misli na minljivost – sebe in drugih. Sodobni človek je smrt in umiranje odrinil v institucije, cilj dobre paliativne oskrbe pa je usmerjen predvsem v sprejemajoč in human odnos do smrti in odhajanja, ki je pomemben del naravnega življenjskega toka. O tem je pred časom v Sloveniji govorila dr. Sheila Payne, ena od vodilnih svetovnih predavateljic za področje paliative.
Zastoj srca pri otrocih, ki zahteva nekoliko drugačen način oživljanja, in pomoč odraslim z zastojem srca v odročnih krajih, kjer reševalcev ne bo na kraj dogodka v času, ko bi še lahko rešili življenje, so dogodki, ki so zahtevni tudi za najbolj izkušene reševalce. Kako se jih lotimo laiki?
Pred osmimi leti, ob 35 letnici Vala 202, smo pripravili dve seriji radijskih oddaj s številnimi informacijami, napotki in zgodbami o tem, kako pomembno je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja in uporabe avtomatskih defibrilatorjev. Hkrati je po Sloveniji potekalo več kot 100 brezplačnih tečajev učenja teh preprostih veščin, ki lahko odločajo o življenju ali smrti. In zagotovo vemo, da so (vsaj) dvakrat so presodile v korist življenja. Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Potem ko je pred desetletjem zbolela za panično motnjo, je Emanuela Malačič Kladnik soustanovila društvo DAM. V podporo in pomoč ter v spodbudo ljudem, da ob medsebojni pomoči – in pomoči strokovnjakov najdejo pot iz stiske in se izvijejo iz primeža duševnih motenj.
Andrej Pušljar se že 20 let zaradi bolezni ledvic vozi na dializo, medtem so mu začela odpovedovati še jetra. Pri 35. letih je že prestal transplantacijo jeter, na presaditev ledvic še čaka. Zadnje leto in pol je dobesedno živel v bolnišnici, a ni obupal. Razmišlja pozitivno, tudi zaradi službe, Andrej je od leta 2012 namreč del podjetja IBM.
“Že samo ugotavljanje neželenih stranskih učinkov je včasih zelo naporno delo, saj vsako telo na zdravila odreagira drugače. Če pa bolnik jemlje več zdravil hkrati in če ob tem uživa še raznolika prehranska dopolnila, pa je iskanje vzroka za zdravstvene težave cela znanost,” priznava Darja Potočnik Benčič, mag. farm.spec., ki pri Lekarniški zbornici Slovenije vodi strokovno skupino za pregled uporabe zdravil in pogosto svetuje bolnikom z različnimi težavami.
O predsodkih, ki obremenjujejo ljudi z duševnimi težavami in s samomorilnim vedenjem in tudi zato ne poiščejo pomoči, o stigmi že tako nemočnih svojcev ob samomoru bližnjega ter seveda o družbi, ki mora združiti moči pri preprečevanju samomora. Ambulanta 202 ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora.
Nemalo otrok je s strahom pričakovalo novo šolsko leto. Čeprav strokovnjaki poudarjajo, da v resnici ni otroka, ki se na bi želel česa naučiti in ki ne bi rad bil uspešen tudi v šoli, je hkrati vse več otrok, ki šole ne marajo, za šolsko delo niso motivirani ali zaradi različnih učnih težav zanje šola pomeni velik stres. Kako pravočasno odkrijemo vzrok učnih težav in kako otrokom pomagamo, je v Ambulanti 202 svetovala mag. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.
Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.
Cistična fibroza je kronična, gensko pogojena in življenje ogrožajoča bolezen, ki prizadene žleze sluznice zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gosta sluz maši pljuča, otežuje dihanje in izčrpava telo. Ta redka bolezen je še vedno neozdravljiva, simptome pa bolniki obvladujejo z inhalacijami, dihalnimi vajami, jemanjem encimov v obliki tablet, dietami, telesno dejavnostjo, v zadnji fazi pa tudi s tvegano presaditvijo pljuč. V Sloveniji se vsako leto rodijo trije ali štirje otroci s cistično fibrozo. Med njimi je tudi mladi fotograf Jan Pirnat. Svojo zgodbo o življenju s cistično fibrozo bo povedal v četrtkovi valovski oddaji Ambulanta 202.
Med tabuji, ki še vedno vztrajajo tudi pri nas, je starševstvo invalidnih oseb. Pogosto se zgodi, da invalidnost doleti tiste, ki so že starši, precej redkeje pa, da se za starševstvo odločijo pari, pri katerih eden od partnerjev zaradi invalidnosti sam potrebuje precej pomoči v vsakodnevnem življenju. Borut Zemljič je nekaj let po tem, ko je zaradi hude poškodbe glave med kolesarjenjem postal povsem odvisen od drugih, zaživel polno partnersko življenje in postal celo oče.
Pravijo jim otroci metuljev, saj je njihova koža tako tanka kakor metuljeva krila. Bulozno epidermolizo, neozdravljivo kožno bolezen, ima v Sloveniji 52 ljudi, od tega štirje najhujšo obliko – distrofično. Med njimi je tudi 16-letna dijakinja Ana Rogel, ki kljub številnim oviram zaradi bolezni živi skoraj povsem normalno življenje.
28-letni Ptujčan Damjan Habjanič, strasten navijač nogometnega kluba Maribor, je bil dolga leta zgolj zavzet opazovalec športa. Takrat so se mu zelo opazno nabrali tudi kilogrami in ko jih je bilo že 155, se je odločil močno spremeniti življenjske navade. Kakšna je bila pot, na kateri je v dveh letih skoraj prepolovil svojo težo in kako namerava jeseni s prav posebnim izzivom kronati svojo največjo življenjsko zmago?
Normalna vrednost sladkorja v krvi je od 4 mmol/L- 6mmol/L, gost Ambulante 202 ga je ob prihodu v bolnišnico imel kar 40 mmol/L.
Neveljaven email naslov