Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

830 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


12.10.2020

Vračanje odstranjenih spomenikov?

Kaj pomeni danes ponovno postaviti pred dobrimi stotimi leti odstranjeni spomenik? Kakšen pomen ima ta gesta in kaj želimo z njo doseči? To so bila vprašanja okrogle mize, ki se je prejšnji teden odvila v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine, povod zanjo pa je bil načrt Mestne občine Ljubljana, da se pred Mednarodni grafični likovni center na danes prazen podstavek ponovno postavi spomenik maršalu Radetzkemu. Kljub temu, da Radetzky danes ne velja za problematično zgodovinsko osebnost, nekateri misleci in strokovnjaki opozarjajo na problematičnost prenagljenega vračanja odstranjenih spomenikov. Kako in zakaj nazaj postaviti (ali ne) pred časom odstranjene spomenike, razmišljajo gostje oddaje: dr. Božidar Jezernik, avtor knjige Mesto brez spomina o javnih spomenikih, arhitekt in pisec de. Miloš Kosec, mag. Gojko Zupan, član komisije MOL za postavitev javnih spomenikov in obeležij ter umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc. Vir fotografije: FB stran dogodka Misterij praznega podstavka, knjiga Mesto brez spomina


05.10.2020

23. festival slovenskega filma - v kakšnem stanju je slovenski film?

Pred vrati je 23. Festival slovenskega filma. O tem, v kakšnem stanju je slovenski film v letu, zaznamovanem s korono in z alarmantno finančno situacijo, bomo razmišljali v oddaji Ars humana, ki jo pripravlja Tesa Drev Juh. Gostje bodo direktorica festivala Jelka Stergel, direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar, avtor otvoritvenega celovečernega igrano-dokumentarnega filma Antigona – kako si upamo! Jani Sever in avtor kratkega otvoritvenega dela Neločljivi Marko Naberšnik.


28.09.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Dr. Andrej Rahten je doslej objavil že vrstno znanstvenih del o obdobju avstro-ogrske monarhije, s svojim najnovejšim delom z naslovom Po razpadu skupne države in s podnaslovom Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita (objavljenim pri Mohorjevih družbah) pa je segel v prelomno obdobje po prvi svetovni vojni. V monografiji argumentirano in kompleksno pripoveduje tudi o manj znanih dogodkih in nekoliko pozabljenih osebnostih ter tako pomembno dopolnjuje že znane predstave o usodnih dogodkih in časih. Več o monografiji in še čem bo avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


21.09.2020

Kako navdušiti za branje?

Človek se je od nekdaj zanimal za dobre zgodbe, vprašanje je le, kje jih je dobil. Za širši razvoj družbe je velikega pomena, da dobre zgodbe dobivamo prek knjig, saj je ta tiskani medij še vedno eden izmed najboljših za razvoj poglobljenega mišljenja ter prenosa znanja. Vprašanje je, ali dobre knjige najdejo pot do bralcev in kakšno mesto jim dajemo mediji. To so bile iztočnice za oddajo, ki smo jo pripravili na mednarodni dan pismenosti (8.9.), ob začetku nacionalnega meseca skupnega branja. Razpravo smo pripravili v Cankarjevem domu, kjer je potekal nacionalni medresorski posvet na področju bralne kulture in bralne pismenosti. Gostje so bili: direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida, dr. Gaja Kos, knjižna urednica in kritičarka, dr. Sašo Dolenc, komunikator znanosti 2019, in dr. Bernard Nežmah, novinar in publicist.


14.09.2020

Vsakodnevni boj družbenopolitičnega društva Edinost iz Trsta za pravice Slovencev v Italiji

Praznik »Vrnitev Primorske k matični domovini« je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni državi »prinesla« velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako se je tudi večina primorskih Slovencev, ki so več kot dve desetletji trpeli pod fašizmom, pridružila matičnemu narodu. Mirovna pogodba pa je vseeno zarezala v slovensko etnično ozemlje. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še 140 tisoč Slovencev. Zaščitni zakon določa ozemeljski obseg manjšinske skupnosti, jezikovne pravice in dvojezičnost v javnem življenju, zagotavlja obstoj šolskih in kulturnih ustanov, vračanje nepremičnin ter finančna sredstva. Furlanija-Julijska krajina ima poseben status avtonomije zaradi slovenske manjšine, a žal ta v posebnem statutu dežele iz leta 1963 ni omenjena. Za spoštovanje in uresničitev vseh določb zakona si že vrsto let z ozaveščanjem javnosti, političnimi akcijami in pravnimi sredstvi prizadevajo v družbenopolitičnem društvu Edinost iz Trsta. V oddajo smo povabili člana društva prof. Sama Pahorja in Davida Daneva, neutrudna borca za enakopravnost manjšine in slovenskega jezika v Trstu. Predstavila nam bosta vsakodnevne napore in odmevne akcije članov Edinosti. Pogovor bo potekal v živo iz studia Radia Koper. Oddajo povezuje Alen Jelen. "Italija ne spoštuje zakonov in namerno, ker vedo, da ljudje rečejo, če ni tolmača, bom govoril po italijansko. To je asimilacija. Tega imam dovolj in sem se odločil, da bom zahteval vse v slovenskem jeziku, kot mora biti po zakonu." David Danev v pogovoru za Radio Koper foto: osebni arhiv Davida Daneva


07.09.2020

Kdaj bodo dvorane spet polne?

Kultura je, podobno kot turizem, po izbruhu koronavirusa med prvimi zaprla vrata in še vedno ni zadihala s polnimi pljuči. Zaradi higienskih ukrepov kulturne prireditve lahko sprejmejo le del siceršnjih obiskovalcev. Organizatorji zaskrbljeno pogledujejo v jesen in zimo. Belijo si glavo z vprašanji, kako jih ob pričakovanih nižjih prihodkih in negotovosti izvesti in s tem izpolniti zaveze, dane ustanoviteljem in občinstvu. Njihove skrbi so še bolj izrazite po predstavitvi predloga rebalansa proračuna, ki predvideva reze na področju kulture. Bodo vstopnice dražje in kulturne prireditve manj dostopne? Ali na drugi strani obstajata volja in soglasje za uvedbo kulturnih bonov oziroma da bi se neporabljeni turistični boni na željo državljanov pretvorili v kulturne bone, namenjene nakupu kulturnih dobrin in obisku kulturnih prireditev? O tem voditelj Urban Tarman z gosti. Gostje: - Simona Perčič, zdravnica z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, - Uroš Korenčan, predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, - Pavla Jarc, predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije, - Damjan Damjanović, v. d. generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo. Foto: MMC RTV SLO.


31.08.2020

V SAZU nismo zaprti v slonokoščenem stolpu, res pa se ne odzivamo na prvo žogo

"Ne pustimo se in nočemo se vpletati v ideološke in politične teme, ker bi bilo to slabo za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Če bi se oglašali v tem smislu, bi hitro postali žeton v političnih preigravanjih. To pa ne pomeni, da se ne oglašamo v javnosti," pravi predsednik Akademije dr. Peter Štih. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. Njeni člani so znanstveniki in umetniki, ki so bili izvoljeni zaradi posebnih dosežkov na področju znanosti in umetnosti. Akademik Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je od 18. junija 2015. Od maja 2017 do maja 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. S 1. junijem letos je postal predsednik Akademije. V pogovoru je razmišljal o izzivih akademije v 21. stoletju, načrtih v njegovem mandatu in vlogi Akademije v slovenski družbi. foto: SAZU


24.08.2020

Dialog v vrtincu preganjanja zaradi vere

Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja ujetnika Islamske države, ki si jih lahko predstavljate. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti tega, da ostanemo v dialogu z našimi brati muslimani, pravi Jacques Murad, sirski menih. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, bomo razmišljali o izhodiščih za tak dialog. V oddaji smo predvajali tudi pogovor s Saro Bevc Jonan, pripadnico kaldejske krščanske skupnosti, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo. Gosta pa sta p. Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji, in direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak.


17.08.2020

Prekmurje leto dni pozneje

Lani smo praznovali 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Slišali smo velike besede, obetavne obljube in napovedi za prihodnost. Leto dni pozneje teče življenje naprej. Kaj se je v Prekmurju spremenilo na bolje, kaj se je premaknilo naprej in kako Prekmurci doživljajo odnos centra do periferije po pomembni obletnici, raziskujemo v oddaji z zgodovinarko dr. Darjo Kerec. foto: BoBo


10.08.2020

Napačna vprašanja, 2. del

V tokratni oddaji Ars humana nadaljujemo naš radijski eksperiment. Tako kot prejšnji ponedeljek boste tudi tokrat lahko poslušali del pogovora, v katerem so govorci z različnih znanstvenih področij brez voditelja, časovnih omejitev in vnaprej zastavljenih vprašanj izmenjevali mnenja. Iztočnica njihovega pogovora je bil Težak problem, vprašanje, ki se glasi: kako je možno, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega? V oddaji, ki se namerno izogne strukturi moderiranega pogovora, lahko pričakujemo na videz nepovezane ideje in nerazumljiva vprašanja, zato smo se odločili, da tako eksperimentalno oddajo poimenujemo Napačna vprašanja. S tem želimo poudariti, da je lahko še tako nenavadna ideja ali nerazumno vprašanje pravzaprav tehtno, če se ga potrudimo razumeti. Prejšnji ponedeljek ste lahko slišali prvi del debate, v kateri so se sodelujoči znanstveniki zaustavili ob vprašanjih vzgoje in oblik družine, medčloveških odnosov, vedno večji vlogi tehnologije v vsakdanjem življenju, atomskih bombah, manipulaciji ljudi, evoluciji, sestavnih delih zavesti, pomenu znanosti … oddaja pa se je končala v trenutku, ko so se soočili s težkim problemom. Kako so se spopadli z njim? Je diskurz tekel gladko, so se med seboj poslušali, nadgrajevali misli, so se strinjali? Kako poteka pogovor v radijskem studiu, ko ni vnaprej pripravljenih vprašanj, časovnih pritiskov in radijskega voditelja? Oddajo sta pripravila Bruna Pikš Korent in Urban Kordeš, zvočno pa jo je oblikoval Vojko Frelih. Vabljeni k poslušanju! Foto: Ko v svetu vre (avtor: Žiga Korent)


03.08.2020

Napačna vprašanja, 1. del

Tokratno oddajo Ars humana smo zasnovali kot radijski eksperiment, v katerem govorci z različnih znanstvenih področij izmenjujejo mnenja in v katerem razen krovnega Težkega problema ni vnaprej pripravljenih vprašanj kakor tudi ni klasičnega radijskega voditelja. Pogovor, ki ga ne urejajo pričakovani in standardizirani urejevalci prometa, lahko pripelje do na videz nepovezanih idejnih trčenj, zaide v nerazumljiva vprašanja in slepe ulice … zato smo se odločili, da ta eksperiment poimenujemo Napačna vprašanja. Z izbiro naslova želimo poudariti, da je lahko še tako nenavadna zamisel ali nerazumno vprašanje pravzaprav tehtno, če se ga potrudimo razumeti. Da pa ne bi čisto vsega prepustili naključju, smo povabljenim govorcem – preden so stopili v studio – postavili le eno izhodiščno vprašanje, poimenovano Težek problem. Gre za vprašanje, kako je možno, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega. Ta problem do danes še ni dobil pravega odgovora, s katerim bi se strinjale različne discipline. Prav zato smo govorce, znanstvenike s področja filozofije, fizike, psihologije in kognitivne znanosti zaprli v studio kot v areno, vrgli mednje vprašanje in potem skozi studijsko okno opazovali dogajanje – v prihajajoči uri pa boste lahko slišali izbrani delček tega eksperimenta. Bo diskurz gladko potekal, se bodo govorci poslušali, nadgrajevali misli, se bodo strinjali? Kako teče pogovor v radijskem studiu, ko ni pripravljenih vprašanj, časovnih pritiskov in radijskega voditelja? Oddaja je bila premierno predvajana leta 2016, pripravila sta jo Bruna Pikš in Urban Kordeš, zvočno pa jo je oblikoval Vojko Frelih. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Obraz, avtor Žiga Korent


27.07.2020

Koristnost nekoristnega

»Ne zavedamo se, da literatura in humanistična znanja, da kultura in izobrazba sestavljajo idealno plodovno tekočino, v kateri se lahko silovito razvijajo ideje o demokraciji, svobodi, pravičnosti, laičnosti, enakosti, pravici do kritike, strpnosti, solidarnosti in splošnem dobru.« V knjigi Koristnost nekoristnega zapiše italijanski filozof, predavatelj in strokovnjak za renesanso Nuccio Ordine. Nuccia Ordina sta pred mikrofon povabila Goran Tenze in Saška Rakef, slišali pa boste tudi odlomke iz njegove knjige v prevodu Irene Trenc Frelih. Vabljeni k poslušanju.


20.07.2020

In vendar so jih brali

Martin Luther, Philipp Melanchthon, Jean Calvin, Matija Vlačić Ilirik, Primož Trubar, Janez Ludvik Schönleben, Nicollo Machiavelli, Jean Bodin, Hugo Grotius, Montesquieu, Jean-Jacques Rousseau, Paracelsus, Nikolaj Kopernik, Erazem Rotterdamski ... To so le nekateri izmed avtorjev prepovedanih del, ki jih hrani zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice. Vsebinski in žanrski razpon teh dragocenih starih tiskov je širok: od protestantskih del do renesančne politične filozofije, od znanstvenih in psevdoznanstvenih del do leposlovja. O značilnostih knjižne cenzure v zgodnjem novem veku ter avtorjih in bralcih prepovedanih knjig na Slovenskem se bomo pogovarjali z raziskovalcem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Luko Vidmarjem ter dr. Sonjo Svoljšak iz Narodne in univerzitetne knjižnice, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov. Oddajo bomo prepletli z odlomki iz strokovne publikacije In vendar so jih brali. Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice.


13.07.2020

100 let po požigu Narodnega doma – zakaj ga Italijani še vedno tako težko vračajo

Slovenci že vse od leta 1945 pričakujemo vrnitev Narodnega doma, ki so ga pred 100 leti uničili fašisti. Italija je obljubila, da bo Narodni dom vrnila, a kot smo lahko prebrali v tržaškem Il Piccolu, so pri tem še vedno neznanka poteze tržaške občine in da "obstaja tveganje, da bo vse padlo v vodo". Zakaj je tako težko vrniti Narodni dom, kaj pomeni vrnitev za Slovence v Furlaniji - Julijski krajini, ali je fašizem iz Trsta odšel ali se je le potuhnil, je Trst še prijazno mesto za sobivanje, kaj pomeni za Slovenijo prisotnost Slovencev v FJK, je le nekaj vprašanj, ki jih bo voditelj oddaje Alen Jelen načel z gosti: mestno svetnico Valentino Repini, zgodovinarjem z Odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice Štefanom Čokom, odvetnikom, profesorjem Petrom Močnikom, deželnim predsednikom stranke Slovenska skupnost, podpredsednikom tržaškega občinskega sveta Igorjem Švabom in filozofom ter profesorjem Jernejem Ščekom. Oddajo smo izvedli v neposrednem prenosu iz Tržaškega knjižnega središča. Foto: RTV SLO.


06.07.2020

Sprava ranjenega naroda

"Je Prešernov klic iz Zdravljice ‘edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo’ dandanes obrnjen bolj k preteklosti ali k prihodnosti? Smemo upati, da bomo kdaj poleg obstoječega spravno nejasnega spomenika postavili tudi jasen obelisk sprave? Še lahko verjamemo v uresničitev prešernovske želje, da ‘koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan’ in da bomo tudi doma kdaj zaživeli spravno? Še lahko dosežemo dialoško argumentiran pogovor o odgovornosti za tragične slovenske delitve v naši zgodovini? Kaj narediti, popraviti in pripraviti, da bi lahko živeli spravno?" so v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti zapisali člani pripravljalnega odbora simpozija Slovenska sprava, ki je junija potekal v Ljubljani, akademik dr. Tadej Bajd, akademik dr. Tine Hribar, akademik dr. Jože Krašovec in izredni član SAZU dr. Peter Vodopivec. Simpozij je potekal ob 30. obletnici spravne slovesnosti v Rogu in 100. obletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Med govorci je bil tudi izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Tomaž Erzar, ki je predstavil prispevek z naslovom Ranjeni in ranljivi narod – zgodbe, ki jih želimo povedati svojim otrokom. O različnih vidikih sprave in odnosu Slovencev do tega vprašanja se bomo z dr. Erzarjem pogovarjali v tokratni oddaji. foto: Pixaby/un-perfekt


29.06.2020

Trboveljska knjiga

Slovenska matica že leta neguje kulturno-zgodovinski spomin tudi z zbirko Mestne knjige. Pred kratkim je v omenjeni zbirki objavila Tržaško knjigo, lepljenko o mestu v času in prostoru. Knjigo je uredil pesnik, pisatelj in esejist Uroš Zupan; vanjo je uvrstil antološki izbor pesnikov, pisateljev in zgodovinskih oseb ter bogat izbor trboveljskega slikarstva. Zaradi objavljenih receptov, ki jih je zabeležila etnologinja Jana Mlakar Adamič, pa knjiga skoraj diši. Več o Trbovljah, knjigi in še čem bosta v oddaji Ars humana v pogovoru z Markom Goljo povedala urednik Uroš Zupan in eden izmed njenih avtorjev, prof. Aleš Leko Gulič, za pokušino pa bosta tudi kaj prebrala.


22.06.2020

Dr. Zdenka Čebašek Travnik: 20 odstotkov prebivalstva se srečuje s tesnobo zaradi epidemije

Zdenka Čebašek Travnik se v jesen ne ozira z optimizmom, saj ji ni znano, da bi se zgodile bistvene spremembe v organizaciji zdravstvenega sistema. Pravi, da je strah pred drugim valom epidemije večji kot pred prvim. Veliko je neznank, na katere nismo pripravljeni in se na njih tudi ne moremo pripraviti. Največ, kar lahko vsak stori je, da upošteva vse ukrepe proti širjenju virusa. Pri nas še nimamo raziskav o psiholoških učinkih epidemije, se pa sklepa, da se približno 20 odstotkov prebivalstva v podobnih razmerah srečuje s tesnobnimi stanji. Dr. Čebašek Travnik poudarja, da se tesnobo najlažje razrešuje v krogu družine, najtežje pa je pri tistih, ki so sami. Izhodišče za pogovor je bilo dostojanstvo starostnikov, ki so bili med najbolj izoliranimi - njihova zdravstvena oskrba in širši odnos družbe do njih. Foto: BoBo


15.06.2020

Velike zveri - dr. Miha Krofel

Govorili bomo o tako imenovanih velikih zvereh, ki vzbujajo med prebivalstvom najrazličnejše odzive in čustva, ki segajo od popolnega zavračanja do popolnega sprejemanja. Vsako leto znova se namreč pojavijo ostre razprav o tem, ali naj država odredi večji odstrel medvedov in volkov ali ne. V te dileme posegajo najrazličnejši deležniki od politikov do kmetovalcev in strokovnjakov in do najrazličnejših gibanj. Zato smo se o tem pogovarjal z docentom dr. Miho Kroflom, ki je lani na začetku leta v enem od zapisov na spletni strani metina lista med drugim razmišljal, navajam: »Največ Slovencev bi bilo verjetno zadovoljnih, če bi se populacija v čim večji meri uravnavala z naravnimi mehanizmi, tako da ne bi bilo potrebe po večjih odstrelih, še vedno pa, da število ne bi naraščalo. Medvedov bi moralo biti dovolj, da bi v gozdu opravljali svojo ekološko vlogo (npr. raznašanje semen in odstranjevanje mrhovine v gozdovih) ter nudili ekosistemske storitve (npr. možnost izvajanja ekoturizma), obenem pa bi povzročali čim manj težav ljudem. Verjetno bi se s takšno situacijo strinjal kar velik del naših državljanov. Vendar, kako to doseči? Do neke mere lahko k temu pomaga znanost – raziskave o ekologiji medveda in o dejanskih učinkih, ki jih dosežejo različni upravljavski ukrepi. Temu slovenski in tuji raziskovalci v zadnjih letih posvečamo kar nekaj pozornosti, tako da danes poznamo že marsikateri odgovor, nekaj vprašanj pa kljub temu ostaja še neraziskanih. Na primer številčnost medvedov je precej dobro ocenjena (v povprečju 800-900 medvedov lansko leto), dobro imamo dokumentiran tudi njen porast v zadnjih desetletjih.« Konec navedka. foto: Marioth Eus (Uspavanje medveda, Velike Lašče, 2009)


08.06.2020

Socialna antropologinja Liza Debevec

Tega, kako utripa življenje v različnih afriških državah, si ne moramo predstavljati po skopih informacijah, turističnih razglednicah, krajših potovanjih, medijsko posredovanih stereotipih, ki ponarejajo ali zgrešijo bistvo resničnih podob, ampak le z vključenostjo v njihov vsakdan. O vsakdanjem življenju, navadah, običajih, dediščini, ki so jo človeštvu namenile »različne Afrike« v oddaji Ars humana dr. socialne antropologije Liza Debevec, ki se je v Burkino Faso in Etiopijo odpravila raziskovat in tam v preteklih letih našla srčno domovino in dom.


01.06.2020

Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži

Krošnja z neznanimi sadeži je naslov eseja Helene Koder, scenaristke in režiserke, lahko pa dodamo tudi: esejistke, saj je bil esej, ki ga objavljamo, lani izbran na natečaju revije Literatura; letos je Helena Koder med finalisti za najboljši esej revije Sodobnost. V besedilu se avtorica posveča predvsem poeziji Petra Kolška, pesnika in urednika, ki je umrl pred dobrim letom dni. Sledi vijugam razmisleka o minevanju, poeziji, si postavlja vprašanja in nanje odgovarja, tudi s pomočjo velikih mislecev književnosti in filozofije, dokler se ne skuša dotakniti bistvenega...


Stran 11 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov