Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

842 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


11.11.2019

Droge v Tretjem rajhu

Knjiga nemškega novinarja in pisatelja Normana Ohlerja: »Popolna omama - Droge v Tretjem rajhu«, ki je v prevodu Neže Božič izšla pri Mladinski knjigi, je ob izidu povzročila veliko polemik pa tudi zelo dober odziv bralk in bralcev. Avtor se v njej loteva zamolčane zlorabe drog v Tretjem rajhu: od dajanja močnih poživil vojakom na fronti do dvomljivih metod Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella, ki je svojemu varovancu vbrizgaval opiate. Z Normanom Ohlerjem se je, ob njegovem obisku v Ljubljani, pogovarjal Tomaž Gerden. Prevod je bral Matjaž Romih, zvočno sta oddajo oblikovala Jon Čergan in Jernej Boc.


04.11.2019

Pr.Kr. ali pr.n.št. - dileme oslove sence!?

Pred Kristusom ali pred našim štetjem - vprašanje, kako meriti zgodovinska obdobja starejše preteklosti, pri nas in še kje sproža nenavadne idejne spore, ki več povedo o govorcih kot o samem merjenju časa. Arheolog in kustos dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani, naš tokratni gost v oddaji, je sredi poletja v sobotni prilogi vsedržavnega časopisa objavil razmišljanje o "zadregah s Kristusovim štetjem". Nekaj časa trajajoča polemika v pismih bralcev je pokazala, da utegne brezpogojno zagovarjanje tako ene kot druge variante idejno razhajanje spremeniti v dilemo antičnih Abderitov, ki so se prepirali o "lastništvu oslove sence". V pogovoru pa se izkaže, da je razrešitev dileme razmeroma preprosta. Na sliki shema meritve časa (vir: http://pzv.splet.arnes.si/files/2016/11/stetje_let.jpg)


28.10.2019

France Štiglic in njegov opus

Filmski režiser France Štiglic je ustvaril prepoznaven in priljubljen opus celovečernih filmov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva so več o njem in njegovem opusu povedali filmski režiser Tugo Štiglic, televizijska avtorica Majda Širca, avtor filmološke študije o Štiglicu Tone Frelih in filmski zgodovinar Peter Stanković (v oddaji Ars humana v živo). Vabljeni k poslušanju.


21.10.2019

Žirovski besednjak

Miha Naglič – filozof, publicist, urednik in muzejski delavec ter dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa deluje že 40 let na področju kulture v Žireh, zato ni presenetljivo, da je pripravil izjemno zanimivo knjigo z naslovom Žirovski besednjak. Miha Naglič je v uvodu k tej knjigi med drugim zapisal: »Število 40 že v Bibliji označuje dobo, v kateri nekaj dozori. Je tudi čas za obračun, za bilanco. Kako naj jo podam? Lahko bi napisal spomine, a glede na to, da nisem kakšna sila popularna osebnost, bi ti najbrž ne bili prav zanimivi. Lahko bi sestavil spisek vseh svojih del – prireditev, ki sem jih pripravil in največkrat tudi vodil, člankov in knjig, ki sem jih napisal ali uredil. Tega bi bilo kar nekaj, a spiski so spet nekaj suhoparnega. In tako sem se odločil, da svoje 40-letno udejstvovanje na Žirovskem sklenem s to knjigo, z Žirovskim besednjakom.« Tako Miha Naglič v tej svoji peti knjigi kot avtor razlaga petsto izbranih besed, s katerimi predstavi Žiri, Žirovce, njihove sosede in njihove medsebojne odnose, pa tudi odnos do izbranih besed, pojmov, imen in tako dalje. Žirovski besednjak in njegovega avtorja bomo spoznali v oddaji ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič. Naslovnico knjige je oblikoval akademski slikar Stane Kosmač, 2019. foto:Tina Dokl.


14.10.2019

Slovenska muzikologija

Muzikologija kot redno, kontinuirano dejavno humanistično področje, kot znanstvena veda se je pri nas vzpostavila v začetku šestdesetih let, vendar pa pravi začetki znanstvene obravnave glasbe segajo precej dlje in nekateri med njimi so dosegli zavidljivo raven. Na to opozarja knjiga Slovenska muzikologija – kratek prelet po zgodovini dr. Matjaža Barba. Z njim smo se pogovarjali ob začetku 3. muzikoloških dnevov.


07.10.2019

Gandhi in njegova zapuščina

Drugega oktobra je minilo 150 let od rojstva velikega indijskega voditelja, družbenega preroditelja in misleca Mahatme Gandhija. Z izvajanjem aktivnega nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, je v prvi polovici prejšnjega stoletja predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Ars humana je ob obletnici Gandhijevega rojstva zato namenjena osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Foto: EPA


30.09.2019

Avtorice in avtorji zgodb, rojeni po letu 1980, se predstavijo

Na začetku leta je izšla dvojna številka revije Dialogi z naslovom Petdeset izbranih kratkih zgodb avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980. Izmed triindvajsetih avtorjev se bo zaradi omejene dolžine oddaje v tokratni oddaji predstavilo zgolj sedem. Ana Svetel, Denis Škofič, Kristina Kočan, Lara Paukovič, Nevenka Miklič Perne, Tomo Podstenšek in Vesna Lemaić bodo povedali, kako pišejo zgodbe, in prebrali svojo zgodbo ali odlomek iz nje. Če vas vsaj malo zanima sodobna literarna ustvarjalnost, vabljeni k poslušanju.


16.09.2019

Izbira dnevniške oblike za roman je bila takrat drzna poteza

Ob nedavnem izidu faksimilirane izdaje prvega slovenskega romana v dnevniški obliki, romana Beatin dnevnik (1887) avtorice Luize Pesjak, smo v studio povabili izr. prof. dr. Urško Perenič, ki je izdajo pospremila z znanstvenokritičnimi opombami in zanimivo, poglobljeno literarnozgodovinsko študijo. V oddaji bo spregovorila o tem, kaj je izid dela pomenil v takratnem literarno-zgodovinskem in družbenem kontekstu, o tem, zakaj je bila avtoričina izbira žanra drzna poteza in drugih zanimivih vidikih tega dela. Na fotografiji: Luiza Pesjak, detajl. Vir: Wikipedija


09.09.2019

Čustva v razčustvovanem svetu

Umetnost je lahko laboratorij misli, prostor, kjer lahko nastajajo radikalni teoretični modeli. Je tudi – kot je nekoč lepo ubesedil umetnik performansa, pisatelj, aktivist in radikalni pedagog Guillermo Gómez-Pena, polje, s katerega je izgnana ideja, da nekaj ni mogoče. Pa tudi prostor, v katerem se lahko neguje kontradikcija in so pod drobnogledom kompleksnosti, ki so v vsakdanu prezrte. Zato je umetniško dejanje, bodisi majhnega ali večjega obsega vedno zanimiva iztočnica za premišljanje vprašanj, ki izhajajo iz umetniških praks in jih sočasno presegajo. V tokratni oddaji Ars humana se bomo tako zaustavili ob vprašanju čustvenega materializma, skovanki oz. sugestivnem terminu, kot so ga opredelile njegove avtorice in je bil programsko jedro letošnjega, že 22. festivala Mladi levi. Naše sogovornice bodo filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka Renata Salecl, umetnica Alenka Pirman in članica kolektiva zavoda Bunker, ki je organizator Mladih levov, Tamara Bračič Vidmar. foto: bunker.si Tanja Radež: Nabiralci prahu, Skrivnostna kompozicija


02.09.2019

Quentin Tarantino

Quentin Tarantino je nedvomno eden najpomembnejših avtorskih glasov v sodobni ameriški kinematografiji. Vsak, ki se vsaj malo zanima za film, najbrž ob omembi Tarantina v mislih takoj zagleda katerega od kultnih prizorov iz njegovih filmov, ki so se zapisali v filmsko zgodovino. Opus osmih del, med katerimi so Šund, Jackie Brown, Neslavne barabe, Django brez okovov in Podlih osem, je dopolnil film Bilo je nekoč v Hollywoodu, ki se pravkar vrti v slovenskih kinematografih. O tem, zakaj je Tarantino tako zanimiv filmski avtor, so se v tokratni oddaji Ars humana pogovarjali filmski publicisti in kritiki Gorazd Trušnovec, Denis Valič in Tesa Drev.


26.08.2019

Iden

2. julija 2019, v času navtične zore, se je v Rastlinjaku Tivoli v Ljubljani, natančneje v Stekleniku, galeriji za zvok, bioakustiko in umetnost, odvila premiera elektroakustične in radijske opere Iden. Njen motiv je razmislek o človekovem upravljanju z naravo na primeru pod Unescom zaščitene Kuronske sipine v Litvi. Na podlagi opere bomo v oddaji raziskovali pomen umetnosti za ozaveščanje problemov, ki na prvi, a le na prvi pogled zahtevajo racionalni razmislek. Spregovorile bodo avtorice scenaristka in režiserka Saška Rakef, soscenaristka Tina Kozin in skladateljica Bojana Šaljić Podešva, svoja razmišljanja pa nam bo zaupala še dramaturška svetovalka opere Pia Brezavšček. Foto: Nada Žgank


12.08.2019

Anton Vratuša: akademik, slavist, politik, diplomat

V oddaji Ars humana lahko prisluhnete arhivskemu pogovoru z doktorjem Antonom Vratušo, akademikom, slavistom, politikom in diplomatom. Vratuša je tik pred drugo vojno doktoriral in pisal jezikoslovne in literarno-teoretične razprave. Po vojni je deloval v Beogradu, bil je med drugim namestnik zunanjega ministra in jugoslovanski predstavnik v Združenih narodih. Na družboslovnem polju se je ukvarjal z državami v razvoju, z lokalnimi skupnostmi in manjšinami. Pred dvema letoma preminuli akademik je v času nastanka pogovora ravno obhajal svoj stoti jubilej. Kljub visokim letom je bil takrat še vedno dejaven kot častni predsednik Fundacije dr. Vaneka Šiftarja. Z njim se je leta 2015 pogovarjal pokojni Štefan Kutoš, dolgoletni urednik na programu Ars.


05.08.2019

Umetniško delo in njegov kontekst

Ko avditorij obmolkne. In tišini sledi osem-minutni aplavz. V tokratni oddaji Ars humana predstavljamo zmagovalni film osrednjega hrvaškega filmskega festivala v Pulju – Dnevnik Diane Budisavljević, igrano-dokumentarni film o humanitarki Diani, Zagrebčanki, po rodu Avstrijki, ki je v nacistični Neodvisni državi Hrvaški iz taborišč rešila približno deset tisoč srbskih otrok. Verjetno obstaja več razlag, zakaj umetniško delo v določenem prostoru in času doseže tako močan odziv občinstva. V tokratni Ars humani boste slišali le nekaj iztočnic za razmislek – intervju z režiserko Dano Budisavljević – pripravila ga je Biljana Žikić, odlomke iz zapisa, ki ga je o filmu in odzivu nanj za Jutarnji list zapisala novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić, uvodoma pa poročilo, ki ga je o Dnevniku Diane Budisavljević pripravila naša televizijska kolegica, filmska kritičarka Zemira A. Pečovnik.


29.07.2019

Rojstvo zbirke znotraj gledališča

60 let. 171 naslovov. V tokratni oddaji Ars humana smo spregovorili o Knjižnici MGL, ki sodi med najstarejše specializirane teatrološke izdaje v Evropi in svetu. Naša gostja je bila dramaturginja in sedanja urednica zbirke Petra Pogorevc. Pogovor smo prepletli z razmisleki o knjigah iz zbirke. Zapise podpisujejo Matej Bogataj, Diana Koloini, Branko Jordan, Saša Pavček, Jaka Smerkolj Simoneti in Zala Dobovšek.


18.07.2019

RAZVOJ ČLOVEKOVIH PRAVIC V PRAVNEM REDU EVROPSKE UNIJE

So človekove pravice absolutne? Kako pomemben je za varstvo človekovih pravic njihov zapis? Kako je bil razvoj teh pravic v pravnem redu Evropske unije pogojen s političnimi okoliščinami, v katerih so se razvijale? Bi pristop Evropske unije h Konvenciji za človekove pravice in temeljne svoboščine dodatno okrepil varstvo človekovih pravic v Evropi? To so le nekatera od vprašanj, ki smo jih – na primeru razvoja človekovih pravic v pravnem redu Evropske unije – odprli v tokratni oddaji Ars Humana. Naš gost je bil prof. dr. Matej Accetto, izredni profesor za evropsko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in Gulbenkianov profesor na Católica Global School of Law v Lizboni. Avtorica oddaje: Saška Rakef. Foto: Pixabay


15.07.2019

V VRTINCU TOTALNE PERSPEKTIVE

Prevajalec, avtor, urednik, doktor literarnih ved Jakob Jaša Kenda je kot prvi Slovenec prehodil znamenito Apalaško pot. Podvig je prelil v potopisni roman Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je konec maja prejel nagrado Krilata želva 2019 – vseslovensko književno nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta. V oddaji Ars humana vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru, v katerem je Jakob Jaša Kenda predstavil knjigo in svojo izkušnjo Apalaške poti. Fotografija: arhiv avtorja


08.07.2019

dr. Katja Hrobat Virloget

» Presegati je treba meje struktur v katerih živimo!« pravi docentka dr. Katja Hrobat Virloget, arheologinja in etnologinja. Njeno raziskovalno področje je antropologija spomina, dediščina, premiki prebivalstva, antropologija prostora, časa, mitologija in folklora. dr. Katja Hrobat Virloget, je gostja v oddaji Ars humana, njen avtor je Milan Trobič.


01.07.2019

Darko Brlek, umetniški vodja in direktor festivala Ljubljana o vpetosti festivala v domači in mednarodni prostor

Ta največji poletni festival v državi vsako leto gosti vrhunske umetnike svetovnega formata in privabi številne domače in tuje obiskovalce. Ključni so kakovost, izbira programa in izvajalcev. Ali Ljubljana lahko postane Salzburg, Bayreuth ali Verona? O tem, o letošnjem programu in aktualnostim v pogovoru z Darkom Brlekom, ki je na čelu ljubljanskega festivala od leta 1995.


24.06.2019

Skupnost kot vezivo družbe

Oddaja Ars humana je dan pred praznikom državnosti posvečena pojmu, ki je iz javnega diskurza skoraj izginil – skupnosti. 28 let po nastanku lastne države se zdi, da je skupnost družbeni fenomen iz nekih drugih časov, arhaičen, nekoliko zaprašen, skratka, neustrezen za moderne čase. Temeljna premisa, iz katere izhaja oddaja, je razumevanje skupnosti v njeni pozitivni razsežnosti, ki jo povezujemo s pojmi, kot so solidarnost, humanost, medsebojna pomoč, skrb za drugega, pristna človeška povezanost, skupni cilji, skupna akcija. Vprašanja, ki si jih zastavlja oddaja, so: Ali nekatere osnovne človeške potrebe še vedno zadovoljujemo z združevanjem v skupnosti ali smo postali popolni individualisti? Ali so dobro delujoče skupnosti lepilo družbe? Ter kako kultura in umetnost pripomoreta k nastanku in krepitvi skupnosti? Gostje oddaje so sociologinja, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede Maša Filipovič Hrast, kulturni antropolog in član predsedstva Zveze kulturnih društev Slovenije Tomaž Simetinger in predstavnica Kulturnega društva Prostorož Zala Velkavrh. Oddajo je pripravila Karmen Kogoj Ogris. Na fotografiji: Oaze (Prostorož)


Stran 14 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov