Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

837 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


30.10.2017

Martin Luther

Ob 500­. obletnici začetkov reformacije je izšla vrsta biografij Martina Luthra, ena izmed njih, monografija Erica Metaxasa z zelo udarnim naslovom Človek, ki je ponovno odkril Boga in spremenil svet. Kakšen je bil torej družbeni kontekst, v katerem se je razvila reformacije, kaj je naredil Luther, katere popularne predstave o njem niso zgodovinsko dokazane, kaj je reformacija in kako je vplivala na našo civilizacijo, to je le nekaj tem, o katerih bosta v oddaji Ars humana razmišljala upokojeni profesor za sociologijo religije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in glavni urednik revije za vprašanja protestantizma “Stati inu obstati” dr. Marko Kerševan ter kulturni in literarni zgodovinar in glavni urednik Zbranih del Primoža Trubarja dr. Jonatan Vinkler, z njima se bo pogovarjal, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.


23.10.2017

Boris A. Novak in njegov opus magnum

Boris A. Novak upravičeno slovi kot mojster pesemskih oblik, z epom v treh knjigah Vrata nepovrata pa je prekosil samega sebe. Ustvaril je literarno delo, kot ga doslej nismo imeli v slovenski književnosti in kot so redka v evropski. Z bravuroznimi verzi, več deset tisočimi, urejenimi v pomensko smiselne speve, je pesnik ustvaril podobo mikrokozmosa, ki se razrašča v makrokozmos, in tako rešil pozabe ne le svoje bližnje, ampak tudi svet minulih let, desetletij in več. Z izidom tretje knjige epa z naslovom Bivališče duš je pesnik sklenil svoj opus magnum; več o Bivališču duš in epu Vrata nepovrata bo povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo, zagotovo pa bo prebral pesem, dve, tri iz svojega življenjskega dela. Nikar ne zamudite.


16.10.2017

Umetnost in znanost

Preplet znanosti in umetnosti postaja vse bolj del vsakdanjosti in navdihuje tako znanstvenike kot umetnike. Slednji predvsem skozi svoje umetniške projekte premikajo meje razumevanja umetnosti in ustvarjajo nova izrazna orodja ter tehnologije. O tej temi se je v oddaji Ars humana Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem galerije Kapelica Jurijem Krpanom, ki že več kot dvajset let vzpodbuja produkcijo in predstavljanje tovrstne umetnosti.


09.10.2017

Svoboda reprodukcije – v dialogu z Mestom žensk oziroma prostor za javno debato, ki nastaja na presečišču umetnosti, znanosti, aktivizma in medijev

Med 6. in 14. oktobrom pod geslom nacija_natura_norma poteka 23. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk. Festival, ki je izrazito multidisciplinaren, združuje performanse, razstave, filmske projekcije, koncerte, delavnice, predavanja, okrogle mize. Eno izmed vprašanj v fokusu letošnje edicije festivala je svoboda reprodukcije – od pravice do splava do (ne)normativnih družin in vprašanja reprodukcije v kontekstu biodigitalne revolucije. Vprašanje, ki smo si ga zastavili v oddaji Ars humana, pa je, kakšen prostor za javno debato se odpre, ko znanost stopi v polje umetnosti, ko umetnost vstopi v polje aktivizma, ko vsebine, ki jih umetniški projekti odpirajo, prek kritik, refleksij, strokovnih člankov vstopijo v medijski prostor. Gostje v oddaji so bili: Teja Reba, umetniška vodja festivala Mesto žensk, teoretičarka gledališke umetnosti in aktivistka dr. Maja Šorli, intermedijska umetnica in dr. biomedicine Špela Petrič ter urednica uredništva za kulturo časopisa Dnevnik Tanja Lesničar Pučko.


02.10.2017

Grigorij Čhartišvili in njegova knjiga Pisatelj in samomor

"Ali je samomor dopusten, ali samomor ne krši pravil »poštene igre«, v kateri sodeluje vsak živeči?" To je vprašanje, ki je v Gruziji rojenega Grigorija Čhartišvilija spodbudilo k pisanju knjige Pisatelj in samomor. A zanimiva ni le knjiga, ki smo jo dobili v prevodu Boruta Kraševca in z obširno spremno besedo dr. Blaža Podlesnika, pač pa tudi njen ustvarjalec, ki pod različnimi psevdonimi piše leposlovje in esejistiko. O njem in njegovem delu v tokratni oddaji z Borutom kraševcem in dr. Blažem Podlesnikom.


25.09.2017

Prenova Evrope

Ob 40-letnici izida 57. številke Nove revije je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila posvetovanje Prispevki za slovenski nacionalni program II. Prispevki sedemnajstih udeležencev in ene udeleženke so izšli v zborniku z naslovom Prenova Evrope. Zbornik je uredil akademik Tine Hribar, ki bo več o njem, predvsem pa o Slovencih in drugi evropski renesansi povedal v oddaji Ars humana v živo, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


18.09.2017

O (ne)prevajanju naslovov jazzovskih komadov

Na programu Ars lahko poslušate, drage poslušalke in dragi poslušalci, tudi oddaje o jazzu. V njih so naslovi skladb navedeni v izvirniku. Je to prav, je to narobe, je to smiselno ali ne, o tem se bodo v tokratni oddaji Ars humana v živo pogovarjali gostje, ljubitelji jazza: prevajalec in esejist Aleš Berger, pesnik in pisatelj Milan Dekleva, glasbenik in multiinstrumentalist Milko Lazar, jezikoslovec, slovenist s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Marko Stabej in urednik za jazz na Radiu Slovenija Hugo Šekoranja, v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


11.09.2017

Kulturni svetniki, romantični nacionalizem in kanonizacija

Ob izteku slovenskega in evropskega projekta Kulturni svetniki in romantični nacionalizem v Evropi lahko v oddaji Ars humana prisluhnete pogovoru, ki je nastal ob izidu kolektivne monografije Kulturni svetniki in kanonizacija; monografija velja za enega izmed temeljnih dosežkov projekta, o njej, kulturnih svetnikih, romantičnem nacionalizmu in kanonizaciji pa sta spregovorila njen urednik, izredni profesor, dr. Marijan Dović in docent dr. Luka Vidmar, eden izmed sodelujočih avtorjev.


21.08.2017

UMETNOST, KI USTVARJA Z ZAKONOM

V Novi Novi Galeriji nedaleč od Königsplatza v Kasslu so v okviru Documente predstavili projekt Društva Halitovih prijateljev – dokumentacijo raziskave umora enaindvajsetletnega Halita Yozgata, devete iz niza žrtev rasistično motiviranih umorov migrantov. Dokazi kot umetniško delo so primer hibridnih pravno-umetniških dogodkov. V tokratni oddaji Ars humana bomo premišljevali o tem, kako ti projekti postavijo ogledalo tako umetnosti kakor tudi pravu, in si zastavili vprašanje: V čem je dodana vrednost vprašanj, ki jih ti projekti odpirajo v širšem javnem prostoru? Naš sogovornik bo dr. Aldo Milohnič, avtor knjige Umetnost v času vladavine prava in kapitala.


04.09.2017

Celjski knezi

Na Slovenskem smo imeli v času razvitega in poznega srednjega veka dve plemiški družini, ki sta dosegli vojvodsko in knežjo raven vladanja in imeli v posesti območja, ki danes sodijo pod oblast več držav. Prva so bili Spanheimi, ki so vladali so od sredine 11. stoletja skoraj do konca 13. stoletja, ko rodbina izumre. Druga plemiška družina so bili Celjski grofje in pozneje Celjski knezi; vladali so ozemlju, ki je danes v treh državah: v Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji. S ''celjskimi'' se prvič srečamo v prvi četrtini 12. stoletja, prvi pravi vzpon doživijo na prelomu v štirinajsto stoletje, vrh pa v prvi polovici 15. stoletja. Toda kmalu po sredini stoletja rodbina tragično izumre, saj ni več moških potomcev. Usoda celjskih knezov je po svoje tudi dokaz, da so se v 15. stoletju odnosi začeli hitreje spreminjali in napovedovati renesanso, ki je bila uvod v novo dobo. O tem, pa tudi o marsičem drugem, v oddaji, ki jo je pripravil Ivan Merljak, pripovedujeta zgodovinar, red. prof. ddr. Igor Grdina in zgodovinar in publicist, dr. Sandi Sitar.


28.08.2017

Zygmunt Bauman: Mislec tekoče moderne

Prof. Zygmunt Bauman sodi ne le med najpomembnejše svetovne sociologe zadnjih desetletij, marveč med najbolj prodorne mislece sodobne družbe, njenih stranpoti in razvojnih teženj. Bauman je bil vselej velik stilist: svojo teoretsko misel je, kadar je le mogel, upodobil s pomenljivimi prispodobami in jo s tem približal bralcu. Epohalni prehod iz moderne v postmoderno je denimo povzel s prispodobo taljenja in tekočnosti. Svoja dela, ki sodijo med sodobne sociološke klasike, je zapisoval s pretanjeno domišljijo, toda tudi z disciplino nadarjenega pisatelja. Čeprav je Bauman v začetku letošnjega leta umrl, s svojo mislijo še naprej navdihuje in jasni sociološko domišljijo bralcev po vsem svetu. Tokrat smo v Ars humani očrtali njegovo sociološko misel in življenjsko pot skozi dolgo 20. stoletje. Oddajo je pripravil in odlomke prevedel Urban Tarman. Vabljeni k poslušanju! Foto: Borut Krajnc, 2011 (objavljeno z dovoljenjem avtorja)


14.08.2017

Svetniki in svetništvo v življenju kristjana

V velikonočni oddaji Ars humana bomo s prof. dr. Francetom M. Dolinarjem spregovorili o njegovi knjigi Vi ste luč sveta, ki prinaša duhovne podobe kandidatov za svetnike s slovenskega prostora, blažene in Božje služabnike. V monografiji je predstavljenih 33 svetniških zgledov: 13 svetnikov, ki so delovali v slovenskem prostoru, 7 blaženih, ki izvirajo iz slovenskega prostora in 13 Božjih služabnikov, ki po rodu izvirajo iz slovenskega prostora. Spregovorili pa bomo tudi o tem, kaj je svetništvo, kam segajo začetki čaščenja svetnikov in zakaj je čaščenje svetnikov za življenje kristjanov pomembno.


07.08.2017

ARS HUMANA - KO UN: SKLATI ZVEZDE Z NEBA IN ME NAHRANI Z NJIMI

Ko Un je najpomembnejši sodobni južnokorejski pesnik, njegovo ime se pojavlja med kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo. Poleg poezije, ki je v jedru njegovega ustvarjanja, piše romane, eseje in razprave. Danes umirjeni in modri 84-letni gospod ima za sabo osupljivo življenjsko pot. Večkrat je nad sabo dvignil roko; večkrat je bil zaprt in mučen; in vendar se ni vdal. Po korejski vojni se je prelevil v budističnega meniha, potem v aktivista in govornika ljudstva. Zadnja desetletja je zagovornik združitve Korej. Slovenijo je obiskal lani, kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina. V pogovoru za oddajo Ars humana je spregovoril tudi o tem, zakaj se pesnik ne prebuja ob zori. Oddajo je pripravil Urban Tarman.


31.07.2017

Gorazd Kocijančič o zbirki O nekaterih drugih

Filozof, prevajalec in pesnik Gorazd Kocijančič je leta 2009 objavil zbirko – to je avtorjeva oznaka – esejev z naslovom Razbitje in v njej razvil razumevanje biti, povsem drugačno kot ga poznamo iz hegeljanske ali heideggerjanske tradicije. Leta 2011 je sledila njegova zbirka Erotika, politika itn., lani pa še zbirka filozofskih besedil z naslovom O nekaterih drugih in s podnaslovom Štirje eseji o preobilju (O živalih, O sanjah, O ekscesu jezika in O mračnem niču). Več o knjigi in njeni tematiki je avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v njegovi pisarni v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Houdaer Hautetfort


24.07.2017

Mejniki Rudolfa Maistra

Eden izmed pomembnih mejnikov na poti do samostojne slovenske države je bilo pogumno dejanje tedaj še majorja Rudolfa Maistra, ko je razglasil, da ne priznava avstrijske oblasti v Mariboru in da je prevzel oblast nad vso Spodnjo Štajersko. S tem je zagotovil, da se je meja po koncu prve svetovne vojne premaknila na sever, skoraj do narodnostnega roba. Tega dne smo Slovenci prvič dobili svojo vojsko, Rudolf Maister pa je postal prvi slovenski general. V oddaji bomo prisluhnili mag. Milanu Lovrenčiču iz zveze društev, ki gojijo spomin na Rudlofa Maistra. Avtor oddaje je Ivan Merljak.


17.07.2017

PISATELJICA MARICA NADLIŠEK BARTOL

Pisateljica, učiteljica, urednica, kritičarka in prevajalka Marica Nadlišek Bartol se je rodila 10. februarja 1867 v Trstu. Po končanem učiteljišču v Gorici je bila nekaj let učiteljica v tržaškem zaledju, leta 1897 pa je začela urejati prvi slovenski ženski časnik Slovenka, štirinajstdnevno prilogo Edinost. Kot urednica in sodelavka drugih publikacij je pisala predvsem o književnosti in ženskih vprašanjih, kot pisateljica pa je pisala o dilemah, s katerimi se je srečevala ženska njenega časa. Pisateljičin revijalno objavljeni roman Fata morgana je knjižno izšel šele leta 1998, skoraj šestdeset let po njeni smrti, njene zgodbe pa šele leta 2005 v zbirki Na obali. Ob 150. obletnici avtoričinega rojstva je Marko Golja v studio povabil pisateljico Evelino Umek, avtorico knjige Po sledeh fate morgane, in dr. Katjo Mihurko Poniž, predavateljico in raziskovalko književnosti na Univerzi v Novi Gorici, ki sta spregovorili o življenju in delu Marice Nadlišek Bartol.


10.07.2017

FARUK ŠEHIĆ IN NJEGOVA KNJIGA S PLEMENITIM POSLANSTVOM

Romaneskni prvenec bosanskega pisatelja Faruka Šehića, Knjiga o Uni – slovenski bralci jo lahko beremo v prevodu Zdravka Duše – je stilsko izredno raznolika: lirski, poetični opisi narave in protagonistovega otroštva se prelivajo z dokumentarnimi opisi vojne, fantastičnimi, mitskimi in nadrealističnimi elementi, v katere nenehno vdirajo tudi reference iz sveta filma. Za roman je Šehić prejel prestižno nagrado Meša Selimović in nagrado Evropske unije za književnost. A pred tem je že podpisal tri pesniške zbirke in knjigo kratke proze, s katerimi se je uveljavil kot eden boljših in zanimivejših sodobnih bosanskih pisateljev. O knjigi in svoji poetiki se je pogovarjal s Tino Kozin, pogovoru in odlomkom iz knjige pa lahko prisluhnete v oddaji.


03.07.2017

Knjiga kot vizualna umetnost

Knjiga umetnika je relativno slabo znan medij, kar je glede na porast zanimanja v teoriji in v praksi zadnjih desetletij, pravzaprav nenavadno. Opredelili bi jo lahko kot umetniško delo, izvedeno v obliki knjige, ki jo zasnuje in večinoma tudi izdela umetnik. Zaradi prilagodljivosti in relativne cenovne dostopnosti je bila pomemben način izraza mnogih avantgardnih, eksperimentalnih in neodvisnih umetniških gibanj 20. stoletja. Spričo te protejske narave so definicije knjige umetnika skoraj tako številne in raznolike kot njeni materiali in oblike. Pogosto se prepleta tudi s t.i. zini - knjižicami najvecˇkrat samozalozˇnisˇke naredi sam produkcije, ki nastajajo v majhnih nakladah in z majhnimi produkcijskimi strosˇki. O različnih pojavnih oblikah in življenjih knjige in publikacij bodo v tokratni oddaji Ars Humana z Izo Pevec spregovorili umetnica Tanja Lažetić, vodja Centra in galerije P74 Tadej Pogačar in umetnik Zoran Pungerčar.


26.06.2017

Akademik Janko Kos o sociologiji slovenske literature

Akademik Janko Kos je v knjigi Sociologija slovenske literature analiziral slovensko literaturo v socialnozgodovinskem kontekstu in v zgodovinskem razponu od ljudskega slovstva pa do literature, ki jo ustvarjajo avtorji rojeni v 60-letih 20. stoletja. Več o celostni metodologiji in nekaterih ugotovitvah je avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Vir: www.ludliteratura.si


19.06.2017

O(b) nesojenih kavbojih in astronomih

Kaj imajo skupnega nesojeni kavboji in astronomi? To, da so tako prvi kot drugi prispodoba, celo naslovna, glasbenega albuma v stripu, ki ga je podpisal Martin Ramoveš. Glasbeni album v stripu Nesojeni kavboji je sicer delo Martin Ramoveš banda in je nastal konec leta 2013, medtem ko je glasbeni album v stripu Astronomi solo album Martina Ramoveša. O obeh albumih, predvsem pa tudi o tem, kaj glasbeni album v stripu sploh je in kako nastaja, pa v tokratni oddaji Ars humana. Z gostoma Martinom Ramovešom in stripovskim teoretikom Bojanom Albaharijem se pogovarja Tina Kozin.


Stran 19 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov