Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

837 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


12.06.2017

Prešernov kult in namišljeni sindromi

»Kakorkoli obračamo potencialno slavne slovenske figure, vedno bomo na neki točki trčili ob Prešerna. Kult oziroma mit nacionalnega pesnika se kaže kot neizprosen tank, ki nonšalantno pregazi tekmece in jih povaljane pusti v blatu,« v svoji knjigi Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika razmišlja izr. prof. dr. Marijan Dović. V oddaji Ars humana boste lahko prisluhnili Dovićevemu eseju »Prešernov kult in namišljeni sindromi«, ki je nastal na podlagi sklepnega poglavja knjige. V njem avtor premisli tudi širše implikacije Prešernove kanonizacije, predvsem v povezavi z globoko zakoreninjeno pripovedjo o rojstvu naroda iz duha poezije.


05.06.2017

Ravnotežje narave in človeka

Kakšna je narava narave in kakšna je naša narava? Če se onesnažena reka zna očistiti sama, kako mi poskrbimo za svoj krvni obtok? Če svež veter lahko prezrači zatohlo dolino, kakšna je kvaliteta našega diha? Če se prst nenehno obnavlja, v kakšnem stanju je naše fizično telo? In končno – kakšno vlogo imajo pri našem počutju možgani in srce? O tem, kako ohraniti ali si povrniti zdravje, razmišljajo avtorica knjig o naravi in zdravju Sanja Lončar, biologinja Tjaša Griessler Bulc, poznavalec divjih rastlin in popotnik Dario Cortese, učitelj borilnih veščin Robert Lisac, učitelj joge in somatike Blaž Bertoncelj, kundalini plesalka Petra Poje, učitelj joge Robert Hönn in Zena Dušan Osojnik. Oddajo je pripravila Maja Moll.


29.05.2017

Christopher Clark: Mesečniki

Knjiga Mesečniki britanskega zgodovinarja avstralskega rodu Christopherja Clarka ima podnaslov Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno in ponuja bralkam in bralcem kompleksno podobo prelomnih dogodkov. Clark ne obsoja s kazalcem zgolj ene države, ampak potrpežljivo slika prepletene meddržavne odnose na začetku dvajsetega stoletja. Precej pozornosti nameni tudi vodilnim državnikom tistega časa, njihovim osebnostim in tudi slabostim. Več o knjigi, pa tudi o vzporednicah med tistim in našim časom, bo v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo, povedal avtor spremne študije dr. Božo Repe. Nikar ne zamudite.


22.05.2017

UMBERTO GALIMBERTI: O LJUBEZNI

»Zakaj knjiga o ljubezni?« se v izhodišču svoje razprave O ljubezni vpraša italijanski filozof Umberto Galimberti. Odgovor se glasi: ker je ljubezen v dobi tehnike dobila povsem drugačno obliko. V dobi, ki je razbila vse družbene vezi, je tako ljubezen bolj kot odnos do drugega po Galimbertiju postala krčeviti kult osebnega doživljanja, pač v duhu prenapetega individualizma, ki nam ga neprestano privzgaja naša kultura, za katero je drugi le sredstvo za rast lastne osebnosti. Pogovoru o tem in nekaterih drugih vidikih ljubezni – nastal je ob izidu slovenskega prevoda Galimbertijeve knjige – lahko prisluhnete v tokratni oddaji. S prevajalcem Matejem Venierjem se je pogovarjala Tina Kozin.


15.05.2017

Kraljevi vrtnar in vrtovi kot umetnine

»Samo ženske so lahko tekmovale z vrtnarjem, ki je imel poseben položaj, a vse do Maintenonke so mu gledale skozi prste – tudi Montespanka. In tako je Le Nôtre ostal. Zagotovo ni bil noben podložnik deležen takih »familiarnosti« kakor on. Nihče ni tako dolgo kraljeval v srcu kraljeve naklonjenosti. Z nikomer drugim se ni Ludvik XIV toliko sprehajal in pomenkoval.« S temi besedami, med drugimi, Érik Orsenna opiše položaj, ki ga je na dvoru Sončnega kralja zavzemal znameniti kraljevi vrtnar: André Le Nôtre. Kaj več o njem in njegovem delu bomo povedali v tokratni oddaji Ars humana. Spregovorili bomo tudi o pomenu prostorsko-pomenske strukture, ki ji pravimo vrt in o vrtovih kot umetninah. Pa seveda tudi o Ériku Orsennaju, ki je podpisal knjigo Portret srečnega človeka, posvečeno Le Nôtru – beremo jo lahko v prevodu Zoje Skušek. Gostji oddaje sta prevajalka, publicistka, novinarka Tanja Lesničar Pučko in krajinska arhitektka, profesorica doktorica Ana Kučan, avtorica spremne besede in fotografij v knjigi. Z njima se pogovarja Tina Kozin.


08.05.2017

Nacionalna gibanja, kulturni svetniki in kanonizacija

Kolektivna monografija Kulturni svetniki in kanonizacija s strokovnega vidika pretresa pojma kanon in kanonizacija, hkrati pa v njuno neposredno bližino uvaja tudi nekatere nove, inovativne analitične pojme, na primer naslovnega kulturni svetniki, ob njem še pojem kult in pojem kulturno svetništvo. In ena izmed predpostavk monografije je, da je vzpon kulturnih svetnikov, ki so se v 19. stoletju pojavili ob boku cerkvenih svetnikov, vladarjev in vojskovodij, najtesneje povezan z zgodovino evropskega nacionalizma. O tem kdo sploh so kulturni svetniki, zakaj in kako pride do njihove kanonizacije in zakaj so tako pomembni za nacionalna gibanja bosta v oddaji razmišljata izredni profesor, dr. Marijan Dović in docent dr. Luka Vidmar. Z njima se pogovarja Tina Kozin.


01.05.2017

Hvalnica delu

Ne zna vsak igrati na violino in tudi z znanostjo se ne more ukvarjati vsak; za to so potrebni talent, vztrajnost in veliko dela. Pravi raziskovalec je tisti, ki veliko, natančno in hitro dela. Tako je delo znanstvenika označil veliki hrvaški entomolog (žužkoslovec) Guido Nonveiller, naš akademik, trikratni doktor znanosti Jože Maček, o katerem je bil lani posnet filmski dokumentarec, pa skromno pristavlja, da je temu postulatu vsaj delno zadostil. Akademikov radijski portret sta pripravila Boža in Bojan Herek.


24.04.2017

Prostozidarstvo

Prostozidarstvo pogosto drami domišljijo, morda celo nejevoljo. Zakaj prostozidarske lože delujejo tako skrivnostno? To je le eno izmed vprašanj, na katero je odgovoril zgodovinar dr. Matevž Košir, nikakor ne edino. Kaj je prostozidarstvo, kdaj se pojavi, kakšna je njegova morala, kaj pomenijo njegovi rituali, kdo so bili slovenski prostozidarji – to je še nekaj vprašanj, seveda pa tudi to še ni vse. Z doktorjem Koširjem, avtorjem znanstvene monografije Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem in razstave Skrivnost lože, na ogled v Narodnem muzeju Slovenije do 14. maja, se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


10.04.2017

Anton Sovre - portret

Avtorja: Boža in Bojan Herek Komur je pod roko prišel prevod Sofoklejevega Kralja Ojdipa iz leta 1922, ve, da je to delo Antona Sovreta. Če je brskal naprej, je ugotovil, da gre za prevodni prvenec tega klasičnega filologa in prevajalca ter izvrstnega poznavalca slovenskega jezika. Poznajo ga tisti, ki so prebirali in še prebirajo besedila iz grške antike – Iliado, Odisejo, pa Sokratov zagovor in še dolgo vrsto klasičnih in sodobnejših besedil. O Antonu Sovretu je bil pred več kot desetletjem posnet filmski portret z naslovom Sofra iz Šavne Peči avtorjev Bože in Bojana Herek. Iz obsežnega gradiva, posnetega takrat, je zdaj nastal še radijski portret. O Antonu Sovretu v oddaji spregovorijo njegovi študentje in sorodniki; žal sta dva izmed nastopajočih, nečak Antona Sovreta, imeniten slikar otroških portretov Savo Sovre in sorodnik Sovretove žene, prof. dr. Mitja Bartenjev, ki slikovito delita spomine na svojega sorodnika, zdaj že pokojna. Prav tako Sovretov velik prijatelj, skladatelj Uroš Krek, čigar glasba spremlja ustvarjalčev portret.


03.04.2017

Sodobna televizijska serija

V ospredju oddaje Ars humana so televizijske serije, ki so v zadnjem desetletju doživele pravi razmah in postale konkurenca filmski produkciji. Pogovor z Mirtom Komelom, docentom pri katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, sicer tudi strokovnjakom za serijo Twin Peaks, Jelo Krečič, novinarko pri časopisni hiši Delo, ki je pred šestimi leti skupaj z Ivano Novak uredila zbornik z naslovom Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost in Tino Poglajen, filmsko kritičarko in publicistko, vodi Tesa Drev.


27.03.2017

Filmski režiser Jože Babič (ob 100. obletnici rojstva)

Gledališki, filmski in televizijski režiser Jože Babič se je rodil 13.2.1917 v vasi Povžane. Ko je kot najstnik kot mnogi primorski Slovenci iz Italije prišel v Jugoslavijo, v Maribor, je začel kmalu delovati v gledališču. Nastopal je v mariborskem gledališču ter sodeloval v avantgardnih skupinah v Mariboru in na Ptuju. Med drugo svetovno vojno je precej časa preživel v koncentracijskih taboriščih, po vojni pa je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Posnel je tudi nekaj televizijskih dram za takratno Televizijo Ljubljana ter štiri celovečerne filme. S prvencem Tri četrtine sonca (1959), s pripovedjo o usodi povratnikov iz koncentracijskih taborišč, je ustvaril bogato galerijo človeških usod in zanjo na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju dobil glavno nagrado za najboljši film in režijo. Z Veselico (1960) je prepričljivo naslikal povojno resničnost. Pozneje je posnel še štiri celovečerne filme, od tega na Hrvaškem Na vzporednikih ter v Bosni in Hercegovini V spopadu. Leta 1965 je posnel film Po isti poti se ne vračaj, film o bosanskih delavcih v Sloveniji, o »sezoncih« in tako ustvaril enega izmed redkih slovenskih filmov ti. črnega vala. Filmski opus je Babič sklenil s še eno socialno dramo, s filmom Poslednja postaja (1971). Več o Jožetu Babiču so ob 100. obletnici njegovega rojstva v oddaji Ars humana povedali urednica filmskega programa pri Slovenski kinoteki in pri filmskem festivalu Kino Otok - Isola Cinema Varja Močnik, filmski zgodovinar in profesor na katedri za kultorologijo na Fakulteti za družbene vede Peter Stanković in filmski zgodovinar in teoretik Zdenko Vrdlovec. Z njimi se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


20.03.2017

Gledališče Pekarna

17. marca 1972 je bila v Gledališču Pekarna prva premiera; Lado Kralj je režiral novo igro Daneta Zajca Potohodec in v njej uresničil zamisli za novo gledališče, ki naj temelji na na ritualu znoraj skupnosti izvajalcev in občinstva. Pred kratkim je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla monografija Iva Svetine, z naslovom: Gledališče Pekarna (1971 - 1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Na osnovi pričujoče knjige, se bomo v Ars humani pogovarjali z njenim avtorjem in umetniškim in organizatorskem sodelavcem Ivom Svetino in duhovno-estetskim vodjem in ustanoviteljem Gledališča Pekarna dr. Ladom Kraljem. Vabimo vas k poslušanju! D. Zajc: Potohodec, režija: L. Kralj, premiera: 17.3.1972 Foto: Tone Stojko, SLOGI


13.03.2017

Etnično označevanje prostora

Izhodišče pogovora je prelomna, konec leta 2016 izdana monografija o poslikavah Toneta Kralja (1900-1975) z naslovom "Tone Kralj in prostor meje" v cerkvah na tretjini ozemlja današnje države, na po 1.svet. vojni Kraljevini Italiji priključene Primorske. V več kot 50 cerkvah izven urbanih središč je na pobudo slovenskih primorskih duhovnikov ustvaril še vedno premalo znano estetsko antifašistično sporočilo, med Slovenci edinstveno eksplozivno mešanico verskih bibličnih in nacionalističnih vsebin skozi ekspresionistično slikarsko formo. Takratna vladajoča italijanska večina pa je že po začetku okupacije začela prostorsko spreminjati novoustvarjeno pokrajino "Venezia Giulia". Gosta sta zgodovinarja: avtor monografije dr.Egon Pelikan in dr.Borut Klabjan, oba Znanstvenoraziskovalno središče v Kopru. Povezuje Goran Tenze. Tone Kralj: Rapallo (vir: Pokrajinski muzej Koper)


06.03.2017

Koprski plemič Francesco Grisoni in njegova knjižnica

Koprski plemič, grof Francesco Grisoni (1772 - 1841) je živel v razburkanem času, ki so ga, med drugim, zaznamovali francoska revolucija, vzpon in pozneje zaton razsvetljenskih idej, padec Beneške republike in prodor ideje italijanskega risorgimenta. V njem je oblikoval izjemno osebno knjižnico, katere izbrano gradivo je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani tokrat prvič na ogled javnosti. O njej, grofu Francescu Grisoniju in o času, v katerem je živel, razmišljamo v tokratni oddaji Ars humana. Gosta oddaje sta avtorja razstavnega kataloga in razstave Knjige koprskega plemiča Veselin Mišković in dr. Salvator Žitko. Z njima se pogovarja Tina Kozin.


27.02.2017

Pavel Basinski o »modrecu z Jasne Poljane«

"Lev Nikolajevič Tolstoj je še vedno zelo priljubljen pisatelj. Ni le kakovost del tega velikega ruskega avtorja tista, ki je njegovo književnost približala ljudem, temveč tudi številne ekranizacije. Toda, kot pravi dober poznavalec Tolstoja, ruski literarni zgodovinar dr. Pavel Basinski, Tostoj ob koncu svojega življenja ni bil priljubljen le kot pisatelj, temveč še bolj kot mislec, duhovni vodja. Tomaž Gerden se je z dr. Basinskim pogovarjal o tem, kakšni so so bili vplivi nanj, da je sploh postal pisatelj in kako je potem ta »modrec z Jasne Poljane« vplival na rusko družbo.


20.02.2017

Ob 100-letnici rojstva Jožeta Babiča

Tudi v SNG Nova Gorica so se pridružili sklopu dogodkov ob stoletnici rojstva Jožeta Babiča, slovenskega gledališkega in filmskega režiserja ter dramaturga, pobudnika profesionalizacije novogoriškega gledališča ter prvega direktorja in umetniškega vodje Primorskega dramskega gledališča (od 1968 do 1974). 11. februarja so priredili pogovor v njegov spomin. Sopotniki dramska igralka Teja Glažar, režiser Dušan Jovanović, režiser Dušan Mlakar, bivši direktor Sergij Pelhan, režiser Janez Povše in minister za kulturo, režiser Tone Peršak, avtor knjige Med stvarnostjo in domišljijo (o režiserju Jožetu Babiču),so osvetlil njegovo življenje in delo, predvsem pomemben prispevek k razvoju novogoriškega gledališča. Pogovor, ki ga je vodila dramaturginja Martina Mrhar, smo posneli za oddajo Arsov humana. Oddajo je pripravil Alen Jelen.


13.02.2017

Aleš Berger, Prešernov nagrajenec

\t\t\t Prevajalec Aleš Berger se je podpisal pod vrsto vrhunskih prevodov vrhunskih avtorjev, zlasti iz 20. stoletja. Svoje mojstrstvo je dokazal že kmalu na začetku svoje prevajalske poti, ko je prevedel Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Seznam njegovih prevodov je dolg; je skorajda cvetober modernistične književnosti, v manjši meri pa vsebuje tudi klasične avtorje. Tako je Berger slovensko prevodno književnost obogatil (med drugim) s prevodi Apollinarja, Borgesa, Becketta, Bretona, Chara, Ciorana, Desnosa, Eluarda, Feydeauja, Garcío Lorco, Hergéja, Ionesca, Jarryja, Koltesa, Lautréamonta, Modianoja, Molierja, de Musseta, Préverta, Queneauja, Yasmino Reza, Senghorja … Več o prevajanju in svojih prevodih, pa tudi o dolgoletnem uredniškem delu in še čem je Prešernov nagrajenec povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.Nikar ne zamudite. Foto: BoBo


06.02.2017

Pisateljica Marica Nadlišek Bartol

Pisateljica, učiteljica, urednica, kritičarka in prevajalka Marica Nadlišek Bartol se je rodila 10. februarja 1867 v Trstu. Po dokončanem učiteljišču v Gorici je nekaj let dela kot učiteljica v tržaškem zaledju, leta 1897 pa je začela urejati prvi slovenski ženski časnik Slovenka, štirinajstdnevno prilogo Edinosti. Kot urednica in sodelavka drugih publikacij je pisala predvsem o književnosti in ženskih vprašanjih, kot pisateljica pa je pisala o dilemah, s katerimi se je srečevala ženska njenega časa. Pisateljičin revijalno objavljeni roman Fata morgana je knjižno izšel šele leta 1998, skoraj šestdeset let po njeni smrti, njene zgodbe pa šele leta 2005 v zbirki Na obali. Ob 150. obletnici rojstva pisateljice Marice Nadlišek Bartol sta več o njej povedali pisateljica Evelina Umek, avtorica knjige Po sledeh Fate morgane, in dr. Katja Mihurko Poniž, predavateljica in raziskovalka književnosti na Univerzi v Novi Gorici (v pogovoru v živo z Markom Goljo).


30.01.2017

Boris A. Novak o Oblikah duha

Boris A. Novak je vrhunski slovenski pesnik in hkrati izjemen poznavalec pesemskih oblik ter verzov. To dokazuje tudi njegova zajetna knjiga Oblike duha, v kateri je pojasnil pesniške oblike od A do Ž, od abecedne pesmi do zmerljivke, vsa gesla pa je ponazoril s svojimi pesmimi. Več o neverjetnem bogastvu pesniških oblik je avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo, svoje bogato poznavanje pesemskih oblik pa je zaokrožil tudi z branjem pesmi. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


23.01.2017

Prisluhni Besedi – Sveto pismo v avdio obliki

Svetopisemska družba Slovenije je v sodelovanju s Hosanna Faith Comes by Hearing iz Združenih držav Amerike posnela celotno Sveto pismo Nove zaveze v avdio obliki. Pri projektu, ki so ga poimenovali »Prisluhni Besedi«, je sodelovalo trideset bralcev, od tega številni priznani dramski igralci. Posebno izdajo Svetega pisma, ki se v svoji obliki najbolj približa izvorni – govorjeni besedi, lahko slišimo v dobrih 19 urah, za kar so interpreti besedila potrebovali 120 snemalnih ur. Božjo besedo je tako mogoče poslušati v avtu, med pospravljanjem stanovanja, ob kuhanju, likanju in celo med tekom. V oddaji, ki je potekala v živo, so bili naši gostje generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije Matjaž Črnivec, režiser projekta Milan Golob, igralec Pavle Ravnohrib ter lektor projekta Martin Vrtačnik.


Stran 20 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov