Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

837 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


15.08.2016

Barok in cerkvena umetnost

Barok, evropski zgodovinski in umetnostni slog, je nekakšen odsev zmage nad reformacijo, baročna umetnost tudi odziv na protestantizem. V določenih elementih se je opiral tudi na renesanso, predvsem pri upodabljanju človeškega telesa in pri uporabi elementov v arhitekturi. V baroku sta umetnost in krščanstvo ustvarila pomemben del kulture in duhovnosti, ki ju poznamo danes na zahodu. Kako se to odraža na evropskih in slovenskih tleh, bomo v oddaji Ars humana razpravljali s profesorico za umetnostno zgodovino, doktorico Metodo Kemperl in z Vlasto Kramperšek iz Muzeja baroka v Šmarju pri Jelšah. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


08.08.2016

KORISTNOST NEKORISTNEGA

"Ne zavedamo se, da literatura in humanistična znanja, da kultura in izobrazba sestavljajo idealno plodovno tekočino, v kateri se lahko silovito razvijajo ideje o demokraciji, svobodi, pravičnosti, laičnosti, pravici do kritike, strpnosti, solidarnosti in splošnem dobru," v knjigi Koristnost nekoristnega zapiše italijanski filozof, strokovnjak za renesanso Nuccio Ordine. Pogovor z njim, ki mu lahko prisluhnete v oddaji, je nastal prav ob izidu omenjene knjige. Avtor oddaje: Goran Tenze


01.08.2016

Genocid nad Romi

2. avgusta 1944 ponoči so nacisti v taborišču Auschwitz-Birkenau v plinskih celicah umorili več tisoč Romov in Sintov. Ob obletnici tragičnega dogodka bomo v oddaji Ars humana predvajali pogovor o genocidu nad evropskimi Romi. Pogovor je bil premierno na programu 21. julija leta 2014 v živo, v njem pa so sodelovali raziskovalka na področju varstva človekovih pravic in manjšin dr. Vera Klopčič, predsednik Zveze Romov Slovenije in podpredsednik Evropske romske Zveze Jožek Hôrvat Muc, dolgoletni svetovalec v Pomurskem muzeju mag. Franc Kuzmič in dr. Marjan Toš, takratni direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


25.07.2016

Umberto Galimberti

Kje je izvor sodobnega občutja nihilizma? Kakšne so perspektive mladih? Kako sta povezana zaton Zahoda in usihanje krščanstva? To so le nekatera vprašanja, ki uokvirjajo pogovor z milanskim filozofom in psihoanalitikom Umbertom Galimbertijem. Oddajo je pripravil Janko Petrovec.


11.07.2016

Napačna vprašanja 2

V tokratni oddaji Ars humana nadaljujemo naš radijski eksperiment, v katerem govorci z različnih znanstvenih področij brez voditelja, časovnih omejitev in vnaprej zastavljenih vprašanj izmenjujejo mnenja. Iztočnica njihovega pogovora pa je Težak problem, vprašanje, ki se glasi: Kako je možno, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega? Kako so se spopadli z njim? Je diskurz tekel gladko, so se med seboj poslušali, nadgrajevali misli, so se strinjali? Oddajo je pripravila Bruna Pikš, v njej pa so sodelovali filozofinja Olga Markič, fizik Alojz Kodre, psiholog Janez Mlakar in kognitivni znanstvenik Urban Kordeš.


18.07.2016

Blaž Lukan: o kritiku in kritiki

Po vsem sodeč, gledališke kritike med letoma 1993 in 2013, je naslov obsežne monografije, ki je v zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta izšla spomladi letos. Njen avtor je Blaž Lukan, slovenski gledališki kritik, teoretik in profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V knjigi so zbrane kritike, ki jih je v omenjenem obdobju objavljal pretežno v dnevnem časopisju. V oddaji Ars humana vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z Blažem Lukanom o sebi – kritiku, kritiki širše ter trenutnem vpogledu v polje uprizoritvenih umetnosti pri nas. foto: Maj Pavček


04.07.2016

Napačna vprašanja 1

Kako teče pogovor v radijskem studiu, ko ni vnaprej pripravljenih vprašanj, časovnih pritiskov in radijskega voditelja? Tokratno oddajo Ars humana smo zasnovali kot radijski eksperiment. V njem so sodelovali filozofinja Olga Markič, fizik Alojz Kodre, psiholog Janez Mlakar in kognitivni znanstvenik Urban Kordeš. Navdihnjeni s Težkim problemom, vprašanjem, ki se glasi kako je mogoče, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega, so govorci zajadrali v pogovor o vzgoji in oblikah družine, medčloveških odnosih, vedno večji vlogi tehnologije v vsakdanjem življenju, atomskih bombah, manipulaciji ljudi, evoluciji, sestavnih delih zavesti in pomenu znanosti. Oddajo je pripravila Bruna Pikš.


27.06.2016

Faruk Šehić in njegova knjiga s plemenitim poslanstvom

Knjiga o Uni, večkrat nagrajeni roman uveljavljenega bosanskega pisatelja Faruka Šehića (nedavno smo ga dobili v prevodu Zdravka Duše), je nenavadno delo: lirske opise narave in otroštva preliva z dokumentarnimi opisi vojne, s fantastičnimi, mitskimi in nadrealističnimi elementi. O knjigi, svoji poetiki in stanju duha v Bosni je pisatelj ob obisku v Ljubljani spregovoril v pogovoru s Tino Kozin. Skupaj z odlomki iz romana mu lahko prisluhnete v oddaji.


20.06.2016

Ob svetovnem dnevu beguncev

20. junij je svetovni dan beguncev in o beguncih v svetu in pri nas bodo v oddaji Ars humana več povedali varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, Jerneja Turin iz organizacije za človekove pravice Amnesty International, državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic in novinar časnika Delo Boštjan Videmšek – v pogovoru z Markom Goljo. Ne zamudite.


13.06.2016

Preseganje rasizma v socialno pedagoških kontekstih

Rasizem se je še pred kratkim zdel obrobna akademska tema, ki je v zadnjem času ob geopolitičnih spremembah, ki so dosegle tudi Evropo, dobila še kako resničen obraz. Naenkrat so se po Evropi sprožila nevarna neorasistična gibanja, pred pomembnim izzivom pa je tudi vzgojno- izobraževalni in socialnovarstveni sistem; o čemer smo govorili tokrat v oddaji Ars humana. Gostje Aleksandre Saške Gruden so bili: dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU, doc. dr. Ksenija Šabec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Goran Popović, ravnatelj Osnovne šole Livada.


06.06.2016

Scipio Slataper in njegov Kras

Tržaškega pisatelja Scipia Slataperja – rodil se je leta 1888, umrl pa kot italijanski vojak na soški fronti konec leta 1915 – smo slovenski bralci bolje spoznali konec osemdesetih, ko je ob 100. obletnici Slataperjevega rojstva Marko Kravos prevedel njegovo osrednje delo z naslovom Moj Kras. Ob stoti obletnici Slataperjeve smrti je Moj Kras izšel znova – dvojezično, v italijanskem izvirniku in popravljenem prevodu Marka Kravosa. Knjigo je izdala tržaška založba Beit s spremnima besediloma Roberta Dedenara in prevajalca Marka Kravosa. Tokratno oddajo Ars humana namenjamo Scipiu Slataperju in njegovi knjigi Moj Kras. Slišali boste nekaj odlomkov iz Slataperjeve knjige in pogovor s prevajalcem in poznavalcem Slataperjevega dela pesnikom in pisateljem Markom Kravosom. Oddajo je pripravila Staša Grahek. na fotografiji: Scipio Slataper


30.05.2016

Ars humana - Pogovor s sociologom Zygmuntom Baumanom

Poljsko-britanski sociolog Zygmunt Bauman, eden od najbolj branih in najvplivnejših mislecev postmoderne epohe, je lansko leto dopolnil 90 let. Bauman še vedno – kadar mu zdravje in čas to dopuščata - rad potuje in predava po svetovnih univerzah. Slovenijo je Bauman obiskal večkrat; zadnjič maja letos, ko je pospremil izid prevoda svoje knjige Postmoderna etika v slovenščino. V pogovoru z novinarjem in prevajalcem Urbanom Tarmanom je profesor Bauman spregovoril o vlogi sociologije v sodobni družbi; v svojem razmišljanju se ni izognil niti aktualni begunski krizi, ki jo je razložil z zgodbo antičnega basnopisca Ezopa. Vabljeni k poslušanju! Avtor fotografije: Borut Krajnc, 2011 (objavljeno z dovoljenjem avtorja)


23.05.2016

Risoroman

Osnovno poslanstvo zavoda VIGEVAGEKNJIGE je prevajanje izjemnih literarnih del v slovenski jezik in izdajanje knjig z visoko dodano vrednostjo - toda ne običajnih leposlovnih knjig, temveč dela, ki prepletajo likovno govorico in besedo. Žanr, ki so mu doslej posvetili največ pozornosti, je risoroman in prav ta zvrst je, ob dejavnostih zavoda, osrednja tema pogovora z urednico Anjo Golob. Z njo se pogovarja Tina Kozin.


16.05.2016

Zgodovinski romani Ivana Sivca

Kje se srečujeta pisateljeva domišljija in zgodovinska dejstva? V tokratni oddaji Ars humana se je Marjan Kovačevič Beltram pogovarjal s pisateljem Ivanom Sivcem o njegovih zgodovinskih in biografskih romanih ter načinu njegovega ustvarjanja. Osrednjo pozornost smo namenili njegovemu doslej največjemu življenjskemu projektu – pentalogiji o Celjskih grofih in knezih.


09.05.2016

Evropa, kam greš?

9. maj, dan Evrope je eden izmed simbolov Evropske unije in hkrati spodbuda za tokratno oddajo Ars humana. V njej so antropologinja in balkanologinja dr. Svetlana Slapšak, filozof in religiolog dr. Lenart Škof in novinar časnika Delo Boštjan Videmšek iskali odgovor na vprašanje Evropa, kam greš. Z njimi se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.


02.05.2016

Vpliv sodne prakse Sodišča EU na temeljne človekove pravice

Listina EU o temeljnih pravicah, ki je – lahko bi rekli - nekakšna evropska ustava glede naših pravic, vpliva na številna področja naših življenj, med drugim na vprašanje zasebnosti, varstva osebnih podatkov, azila in potrošniških pravic, celo davkov. Še bolj kot sama Listina pa na vsa ta področja z razlago Listine vpliva sodna praksa Sodišča EU. V tokratni oddaji Ars humana smo predstavili nekaj primerov z omenjenih področij, pri čemer smo med drugim pozornost namenili vprašanju varstva osebnih podatkov v luči razvoja informacijske družbe, zaustavili pa smo se tudi pri pravici do azila, predvsem v zvezi s pravico do svobode gibanja. Gre za eno izmed sodb sodišča EU, pri kateri je opaziti premik v interpretaciji z azilom povezanih določb Listine. Naša gostja je bila dr. Verica Trstenjak, profesorica na pravni fakulteti univerze na Dunaju in nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU.


25.04.2016

Martin Heidegger: O umetnosti

Misel nemškega filozofa Martina Heideggerja je v slovenskem kulturnem prostoru živa in aktualna, o čemer pričajo novi prevodi njegovih spisov v knjigi O umetnosti, med katerimi je najbolj znan O izvoru umetniškega dela. Objavljena besedila odgovarjajo na vprašanja kaj je umetnost, kaj razkriva umetniško delo in kaj je vloga umetnika. Gost oddaje dr. Dean Komel opozarja na izzive Heideggerjeve misli za današnji čas tehnike in družbenih pretresov ter poudarja temeljne odnose med filozofijo in umetnostjo v bitnozgodovinskem smislu.


18.04.2016

Kaplje (ob 50. obletnici izida prve številke)

Januarja leta 1966 je v Idriji izšla prva številka revije Kaplje. V šestih letih izhajanja je pomembno obogatila revijalno življenje, saj so njeni avtorji – med drugim – pisali o slovenskem nacionalnem vprašanju in slovenstvu onkraj državnih meja, v njej pa so objavljali tudi ugledni književniki, od Daneta Zajca in Pavleta Zidarja do Majde Kne in Denisa Poniža. Revijo Kaplje, ki jo je med drugim urejal dr. Jože Felc, je v svoji diplomski nalogi analizirala Jerca Prelovec, revija pa je tudi tema oddaje Ars humana. Usodo in pomen revije so predstavili njen odgovorni urednik Tomaž Pavšič, docentka na oddelku za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede dr. Ksenja Šabec in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Aleš Gabrič, z njimi se je pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.


04.04.2016

Jolka Milič, jubilantka

Pred tedni je pesnica, prevajalka, polemičarka, aforistka, urednica in publicistka Jolka Milič praznovala 90. rojstni dan. Jubilantka je pred kratkim objavila svoje aforizme v knjižici Jolkizmi in tako zgoščeno povedala marsikaj o svetu in življenju, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim na njenem domu v Sežani, med kupi in kupi knjig, pa je pripovedovala o svojem otroštvu v fašistični Italiji, starših, pisanju polemik in prevajanju poezije. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.\t\t Foto: Kosovelov dom


28.03.2016

Pontifikat papeža Frančiška

Včeraj je minilo tri leta od izvolitve papeža Frančiška. Ponošeni čevlji, železni križ, skromno stanovanje so bili prvi zunanji znaki, da na čelo Rimsko katoliške cerkve prihaja človek z drugačno vizijo Cerkve. Kaj je in kaj ni Frančišek uspel premakniti za zidovi Vatikana? Kakšen je njegov vpliv na svetovno politiko? Kaj še lahko pričakujemo od papeža Frančiška? V oddaji Ars humana bomo – v ponovitvi oddaje Studio ob 17-ih – spregovorili o bilanci triletnega pontifikata papeža Frančiška. Z gosti, Brankom Cestnikom, Janezom Markešem, Igorjem Bahovcem in Mojco Širok, se je pogovarjal Boštjan Debevec.


Stran 22 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov