Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

842 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


28.01.2019

Ko predsodki postanejo državna politika

Nedavno, le 74 let po koncu druge svetovne vojne, je CNN objavil rezultate raziskave, v kateri je v reprezentativnem vzorcu sodelovalo 7.092 odraslih iz sedmih evropskih držav. Med vključenimi v raziskavo jih o holokavstu tretjina ve zelo malo ali nič. Približno eden od dvajsetih sodelujočih v raziskavi pa sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Zdi se neverjetno, da – ob dejstvu, da so med nami še žive priče grozodejstev druge svetovne vojne – spomin na to bledi. Številni dogodki, ki se tako vsako leto zvrstijo 27. januarja, so v tem kontekstu še kako pomemben opomin na – med drugim – zločine, storjene zaradi predsodkov. Predsodkov, ki postanejo državna politika. V današnji oddaji Ars humana bomo spregovorili o nacističnem preganjanju homoseksualcev. To temo, zamolčano in tabuizirano vse do poznih 70-ih let preteklega stoletja, je leta 1979 v dramskem besedilu Rožnati trikotnik ubesedil ameriški dramatik, Jud in homoseksualec Martin Shermann. Besedilo je v našem prostoru v prevodu Lada Kralja in režiji Vinka Möderndorferja doživelo krstno izvedbo leta 1983, v Cankarjevem domu pa smo si nedavno lahko ogledali njegovo drugo izvedbo – režiral jo je Alen Jelen. Pred mikrofon smo povabili oba režiserja Rožnatega trikotnika, Vinka Möderndorferja in Alena Jelena, ter sociologa dr. Romana Kuharja.


21.01.2019

Od antropocentrizma k ekocentrizmu in ekokritičnemu branju besedil

Človekov odnos do živali je stoletja diskriminatoren, zaznamovan predvsem s kategorijami kot so nadvlada, prilastitev in uporaba – s kategorijami, ki so po svoji naravi izrazito antropocentrične. O tem odnosu bomo tokrat razmišljali v kontekstu baladnega izročila, pa tudi širše, v kontekstu folklornega izročila in leposlovja. Pa tudi o potrebi po spremembi tega odnosa, o potrebi po etičnem obratu v našem ontološkem razumevanju živali. Prav v Sloveniji je namreč svoje teoretske korenine pognala zoofolkloristika, ki se, ob naslonitvi na kritično animalistiko in teorijo speciesizma, zavzema za nova branja folklornih in leposlovnih besedil: za branja, ki bodo prelamljala z antropocentričnim pogledom na svet in se odpirala ekocentričnemu, za branja, ki se bodo zavzemala za odpravo klasičnih dihotomij, kot so narava/kultura, človek/žival ali duh/materija. Gostja oddaje je poznavalka tematike, izr. prof. dr. Marjetka Golež Kaučič, ki v svoji znanstveni monografiji Slovenska ljudska balada, ob drugem, tudi nazorno prikaže razliko med klasičnim in novim branjem folklornih besedil.


14.01.2019

Roddy Doyle

Oddajo namenjamo enemu vodilnih sodobnih irskih pisateljev Roddyju Doylu. Leta 1958 rojeni avtor je že s prvim romanom The Commitments o brezposelnih mladih Dublinčanih, ki ustanovijo glasbeno skupino, še ne tridesetleten takoj osvojil bralce in kritike. Vsi romani njegove t.i. Barrytownske trilogije so doživeli filmske priredbe. Za roman Paddy Clarke ha ha ha, ki govori o odraščanju desetletnega dečka konec šestdesetih, je leta 1993 prejel prestižno bookerjevo nagrado. Poleg tega imamo v slovenščino preveden tudi roman Ženska, ki se je zaletela v vrata in od lani mladinsko delo Super! – vse je prevedla Tina Mahkota. Roddy Doyle je doslej ustvaril obsežen opus romanov za odrasle in otroke, zbirk kratke proze, odrskih del in scenarijev. Slovenijo obiskal konec novembra. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.


07.01.2019

Narodna sprava: Krajine svobode

Tako danes kakor tudi v različnih zgodovinskih obdobjih obstajajo umetniške prakse, ki jih del javnosti označi za hermetične, nekomunikativne oziroma zaprte v nekakšen slonokoščeni stolp, ograjen od stvarnosti, ki nas obdaja. Bodisi da govorimo o eksperimentalnih pristopih, zgodovinskih avantgardah ali sodobnih uprizoritvenih postopkih, pa so pogosto te prakse tiste, ki nam lahko veliko povedo o svetu, v katerem živimo; seveda le pod pogojem, da jih ne beremo skozi očala s tradicijo vzpostavljenih estetskih norm in posledično svojih pričakovanj, temveč se vprašamo, kakšna razmišljanja pogojujejo te odklone od pričakovanih in prevladujočih načinov uprizarjanja. V tokratni oddaji Ars humana smo tako razmišljali o tem, kako nove dramaturgije v uprizoritveni umetnosti odzvanjajo kontekst, ki nas obdaja. Naša iztočnica za pogovor je bila predstava Narodna sprava: Krajine svobode, ki je bila nedavno premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Naša gostja je bila soavtorica predstave, teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Avtor fotografije: Ivian Kan Mujezinović


31.12.2018

O času kot eni izmed temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem

Čas, kot ga doživljamo na Zemlji, je pravzaprav iluzija, navidezna posledica astronomskih danosti: vrtenja Zemlje okrog Sonca, vrtenja lune okrog Zemlje in nagiba Zemljine osi glede na ravnino, po kateri kroži okrog Sonca. Kako ga koncipiramo, pa je povsem drugo vprašanje in načinov, kako misliti čas, je zelo veliko. Pri tem je vsak govor o začetku – stvarstva, človeštva, vere, naroda družine in posameznika – vezan na pestro paleto načinov dojemanja časa; priložnost za pogled nazaj v preteklost in naprej v prihodnost pa vedno ponuja tudi obdobje okoli novega leta – v njem sta namreč vedno združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. O različnih kulturnih pogledih na čas in z njim povezanih ritualnih procesih ponavljanja in obnavljanja, načinih, kako so različne skupnosti vzpostavile svoj koledar in kako tehnologije merjenja časa vplivajo na človekovo dojemanja sveta in svojega mesta v njem, so spregovorili etnologinja dr. Ingrid Slavec Gradišnik z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, zgodovinar, arheolog in etnolog trojni doktor Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU ter arheologinja in etnologinja doktorica Katja Hrobat Virloget s Fakultete za humanistične študije Univerze v Kopru.


24.12.2018

Dar - univerzalni element človeške kulture

Predbožična Ars humana ob višku sezone obdarovanj prinaša razmislek o univerzalnem elementu človekove kulture – daru. Ta ni nikoli zgolj izmenjava dobrin, pač pa je tudi sredstvo tvornega vzpostavljanja razmerja med tistim, ki ga daje, in tistim, ki ga prejme. Vsako obdarovanje je aktivna simbolna komunikacija in s sabo nosi 'skrito' obveznost dar vrniti. Oddaja bo v pogovoru z gosti predstavila nekaj zanimivih oblik decembrskega in siceršnjega obdarovanja: državniško protokolarno obdarovanje, poslovna darila, pošiljanje novoletnih voščil in obredno uživanje alkoholnih pijač.


17.12.2018

V vrtincu totalne perspektive: Jakob Jaša Kenda in Apalaška pot

Prevajalec, avtor, urednik, doktor literarnih ved Jakob Jaša Kenda je kot prvi Slovenec prehodil znamenito Apalaško pot – 3500 km dolgo divjinsko pot, ki preči 14 ameriških zveznih držav, njen skupni vzpon pa obsega kar 142 km. Izkušnjo je prelil v potopisni roman Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, napeto čtivo, ki nagovarja raznovrsten krog bralcev: od pustolovcev in pohodnikov do tistih, ki so jim bližja sprehajanja po leposlovnih pokrajinah.


10.12.2018

Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic o človekovih pravicah

Na svetovni dan človekovih pravic bo gostja oddaje Ars humana Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic. V pogovoru z Markom Goljo bo odgovorila na vrsto vprašanj, med drugim o stanju človekovih pravic v Sloveniji, brezplačni pravni pomoči, revščini, položaju Romov, transspolnih oseb in samozaposlenih v kulturi, o izbrisanih in sovražnem govoru. V oddaji bomo še slišali izjavi Nataše Posel, direktorice Društva Amnesty International Slovenije, in Inge Remeta, predsednice Društva Asociacija, krovne slovenske organizacije na področju kulture. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja


03.12.2018

Ko se v zvočnih raziskavah narave in okolja srečata znanost in umetnost

Zvok. Zvočna ekologija. Prostor. Različni načini poslušanja. To se le nekatera raziskovalna izhodišča zvočnih del, ki med opazovanjem rastlin v vzhodnem krilu Rastlinjaka Tivoli nagovarjajo obiskovalce – poslušalce. Kajti ko vstopite v vzhodno krilo Rastlinjaka Tivoli, ste hkrati vstopili tudi v Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Gre za partnerski projekt Cone, zavoda za procesiranje sodobne umetnosti, in Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, zasnovan z namenom povezovanja znanstvenega in umetniškega načina raziskovanja in ustvarjanja. Pred mikrofon smo povabili pobudnika galerije Steklenik – umetnika Ireno Pivka in Braneta Zormana z zavoda Cona ter doktorja Jožeta Bavcona in magistrico Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.


26.11.2018

Kulturna dediščina kot vzgojno-izobraževalno vodilo

V osišče tokratne oddaje so postavljeni nacionalni posvet Skupaj do znanja: kulturna dediščina kot učna snov, muzeji in galerije kot razširjene učilnice in razmisleki o pomenu dediščine v vzgojno-izobraževalnih procesih pri nas ob zaključku Evropskega leta kulturne dediščine. Avtor oddaje Klemen Markovčič. O dediščini pa razmišljajo – Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije, Lili Šturm, Mednarodni grafični likovni center in Damjana Pečnik, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.


19.11.2018

Ivo Svetina, jubilant

Ob okroglem življenjskem jubileju je Ivo Svetina v zbirki Kondor objavil knjigo izbranih pesmi z naslovom Plamen iz morja (izbor je pripravil Igor Divjak) in tako z uvrstitvijo v prestižno zbirko postal sodobni klasik. Zasluženo, saj je ustvaril izjemno bogat in prepoznaven pesniški opus, zavezan lepoti, iskanju, eksperimentu ter medliterarnemu in medkulturnemu dialogu. Ob neki priložnosti je Svetina, ki je tudi dramatik, esejist in prevajalec ter še kaj, zapisal, da je za pesem dovolj slutnja. Več o tem izmuzljivem trenutku, pesmi, procesu ustvarjanju, poeziji, predvsem erotični, in še čem je jubilant povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi pesem, dve … Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja


12.11.2018

Enigmatičnost ljudskih balad

Slovenci nismo imeli pravih narodnih epov, so pa njihovo vlogo prevzele nekatere ljudske balade in se tako uvrstile med ključna besedila v prepoznavanju slovenske identitete. Med raziskovalci folklornega besedila danes sicer velja, da je ljudska balada eden izmed najbolj enigmatičnih žanrov: je del človeškega ustvarjanja, odsev življenja določene skupnosti in kot taka etnološko ter antropološko dejstvo; je del kolektivnega nezavednega in s tem del mitologije, hkrati pa je tudi estetsko dejstvo. O vsem tem, pa tudi o funkciji, ki so jo imele ljudske balade v družbi, o tem, kako so se prenašale, o razliki med umetnimi in ljudskimi baladami in o najbolj znamenitih baladnih motivih in snoveh z gostjo izr. prof. dr. Marjetko Golež Kaučič, avtorico prve strokovne monografije o slovenski ljudski baladi.


05.11.2018

Folklora – sredstvo za vpogled v kulturo njenih nosilcev

»Menda je britvica najpogostejši, ne pa tudi edini predmet, s katerim se nič hudega sluteča žrtev poreže na toboganu javnega kopališča.« Katere povedke krožijo v Sloveniji danes, kakšni in kateri procesi zaznamujejo to pripovedno gradivo ter kdo in komu ter zakaj jih pripoveduje? O sodobni povedki kot eni izmed najbolj dinamičnih in najustvarjalnejših oblik sodobne pripovedne kulture, pa tudi o tem, kako prek načinov nastajanja in distribucije sodobne povedke misliti lažne novice, se bomo pogovarjali z dr. Ambrožem Kvartičem, avtorjem knjige Pa se je to res zgodilo? Sodobne povedke v Sloveniji. Avtor fotografije: Anže Kovač


29.10.2018

Pokopališča kot vir za zgodovinopisje

Jesenska praznična dinamika nas vsako leto prvega novembra množično zbere na pokopališčih – hkrati poljih in tvorcih spomina na umrle. Historične vede pa na pokopališča gledajo tudi kot na (pomožni) vir za razumevanje širših zgodovinskih in družbenih procesov. Kaj lahko iz podatkov na nagrobnikih in spominskih ploščah razberemo o nekdanjih družbenih razmerjih, identiteti, migracijah in ideologiji? Kako se v pokopališča vpišejo travmatična obdobja, kot so bolezni in vojne? Svoj pogled na interpretacijo, kritično vrednotenje in ne nazadnje navajanje pokopališč kot vira za zgodovinopisje bo v tokratni oddaji ARS humana razkrila raziskovalka vojaških pokopališč, doktorica Petra Svoljšak.


22.10.2018

Ciril Zlobec o sebi, poeziji in še čem

6. julija 2015 smo v oddaji Ars humana predvajali pogovor z akademikom Cirilom Zlobcem ob njegovi devetdesetletnici. V tokratni oddaji Ars humana smo pogovor ponovno predvajali in se tako spomnili konec avgusta preminulega pesnika.


15.10.2018

Mutirajoča generacija

»Ne da bi se tega zavedali, se je v tem kratkem obdobju, ki nas ločuje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, rodil človek nove vrste. On ali ona nimata več enakega telesa, enake pričakovane življenjske dobe. Ne komunicirata več na enak način, ne zaznavata več enakega sveta, ne živita več v isti naravi, ne prebivata več v istem prostoru.« Tako, ob drugem, v svojem eseju z naslovom Palčica o mladih generacijah razmišlja francoski humanist, matematik in filozof Michel Serres. V oddaji Ars humana se skupaj z njim sprašujemo v čem in zakaj so mlade generacije tako zelo drugačne od starejših, kaj to dejstvo pomeni za medgeneracijski dialog, kakšne oblike pripadnosti smo poznali nekoč, kakšne prevladujejo danes, pa tudi o tem, kaj za človeka kot družbeno bitje pomeni, da sodobni človek postaja vse bolj posameznik. Gostji v oddaji sta dr. Nadja Dobnik, prevajalka, predavateljica za francoski jezik in urednica, ter psihologinja in andragoginja, zaslužna profesorica ljubljanske univerze dr. Ana Krajnc.


08.10.2018

Galerija ŠKUC: 40 let

6. oktobra leta 1978 je Galerija ŠKUC začela delovati na Starem trgu 21 v Ljubljani. Od prve razstave, ki ni bila po naključju namenjena skupini OHO, letos mineva štirideset let in v tem obdobju je Galerija ŠKUC postala eden najbolj pomembnih razstavnih prostorov za predstavitev sodobne umetniške produkcije pri nas. Zgodovinski pregled štirih desetletij Galerije ŠKUC v oddaji Ars humana prepuščamo tistim, ki so med številnimi drugimi delovali in soustvarjali program: Tomažu Brejcu, Marini Gržinić, Tomislavu Vignjeviću, Gregorju Podnarju, Tevžu Logarju in Vladimirju Vidmarju.


01.10.2018

Estetika drag in kvir v performansu

Tatovi podob, Kabaret Tiffany, Lady Anous, tandem Kitch so le nekateri od ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v našem prostoru v performansu oživljajo estetiko drag in kvir. Njihovo delo smo lahko nedavno videli na platformi robnih urbanih žanrov Sindikat odklonskih entitet v produkciji Emanata. Z estetiko drag in kvir pa se poigravajo tudi nekatere in nekateri izmed ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se bodo predstavili v okviru letošnjega 24. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk, ki se začenja to sredo, 3. oktobra. V Ars humani bomo odprli vprašanje umetniške in politične razsežnosti estetike drag in kvir v performansu. Z nami v studiu bodo filozofinja in umetnica Lana Zdravković iz tandema Kitch, umetnica in umetniška vodja Mesta žensk Teja Reba ter umetnik in producent Urban Belina, sokurator platforme Sindikata odklonskih entitet. Na fotografiji: David Hoyle Avtor fotografije: Lee Baxter


24.09.2018

45 let Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije

Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije letos praznuje 45-letnico delovanja. Ob tem je v tesnem sodelovanju z Mednarodnim združenjem konferenčnih tolmačev v Slovenijo pripeljalo mednarodno razstavo En proces – štirje jeziki, ki predstavlja manj znano, jezikovno plat nürnberških procesov – ti pomenijo pomemben mejnik v sodobnem mednarodnem pravu, pa tudi v zgodovini simultanega konferenčnega tolmačenja. V oddaji spregovorimo o tem, kaj so posebnosti simultanega konferenčnega tolmačenja, kaj je tisto, kar naredi dobrega tolmača, kje vse danes delujejo tolmači, pa tudi o nastanku in delovanju Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije. Predstavljamo tudi razstavo, ki je posvečena pionirjem simultanega konferenčnega tolmačenja in je trenutno na ogled v ljubljanski Mestni hiši, od 25. 9. dalje pa v Hiši EU v Ljubljani.


17.09.2018

Vinko Möderndorfer, jubilant

Vinko Möderndorfer je pesnik in pisatelj za odrasle in mladino, esejist, dramatik, komediograf in pisec radijskih iger, gledališki, filmski in operni režiser ter zagotovo še kaj. V svojih filmih, romanih in dramah je brezkompromisen, zelo življenjski in tudi poetičen. Toda hkrati je angažiran intelektualec, ki si ne zatiska oči bolečino posameznika in krivico sveta. Njegov opus je obsežen in vznemirljiv, hkrati pa – kot priča njegova misel Če doživetje umetnosti lahko spremeni človeka, ne vem, zakaj ne bi človek spremenil sveta – verjame tako v umetnost kot v človeka. Ob svojem okroglem jubileju je najbolj vsestranski slovenski književnik v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo povedal več o sebi in svojem ustvarjanju, prebral pa je tudi pesem, dve in odlomek iz romana Druga preteklost. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: STA


Stran 16 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov