Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

842 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


30.03.2020

Človeška namesto klasične ekonomske globalizacije?

Hitreje in vedno hitreje. Več in vedno več. Nato pa … koronavirus kot oster rez v avtopilota vzpostavljenega (globalnega) družbenega sistema. Ko je treba delovati hitro. Hkrati pa razumno. In odgovorno. Ko moramo najti alternative – praktično čez noč – načinom, kako delamo, kako preživljamo prosti čas, kako sobivamo. Gost pogovora antropolg dr. Rajko Muršič


23.03.2020

“Slovenci smo odporen narod. Tudi to bomo preživeli.”

“Smo v izrednem stanju. Svetovna pandemija koronavirusa je v psihološkem smislu kriza. To pomeni, da se nam je zgodila ogromna sprememba, ki terja od nas velikansko prilagoditev. Trenutno smo na točki, ko obseg krize dojemamo postopoma. Ko se zgodijo hude stvari, imamo na voljo obrambne mehanizme, ki nam pomagajo, da težke razmere doživimo v obliki, ki smo jo sposobni predelati. Normalen psihološki odziv na krizo svetovnih razsežnosti je v prvi vrsti zanikanje. Če bi v celoti dojeli, kaj se dogaja, bi bilo pretežko,” pojasnjuje predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije Sana Čoderl Dobnik. V primeru, da bo pandemija pretresla in ogrozila temelje naših življenj, se bomo morda morali spopasti s kolektivno travmo. Odvisno od dogajanja in širšega konteksta, a takšne travme lahko po njenih besedah vztrajajo do konca življenja. “Slovenci smo rezilienten narod. V zgodovini smo doživeli že kar nekaj kolektivnih travm, a nas to ni ustavilo, da ne bi zmogli naprej živeti kot ustvarjalna skupnost. Že zdaj lahko vidimo, da smo stopili skupaj in to bo odločilno,” dodaja dr. Čoderl Dobnikova. V oddaji Ars humana se z njo pogovarjamo, kaj nas čaka v prihodnjih tednih karantene in kako se uspešno soočiti z izzivi prihodnosti. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. Zaradi izrednih razmer smo oddajo posneli na daljavo. Opravičujemo se zaradi slabše kvalitete zvoka. foto: osebni srhiv


16.03.2020

Pandemija pretresa vse, kar imamo za samoumevno

Doktor Tomaž Grušovnik je okoljski filozof, ki je med drugim proučeval podnebne krize in se ukvarja s premišljevanjem etičnih in okoljskih vprašanj v družbi. "?????? oziroma krisis v grškem pomenu besede pomeni ločevanje. Pomeni nekakšno razkritje kompleksnosti vsakdanjika, ki je sicer zakrito z našim normalnim delovanjem," razmišlja dr. Grušovnik in napoveduje, da bo pandemija postala izhodišče za temeljit premislek o tem, kaj je v naših življenjih odveč. "Zaradi izolacije bomo morda ponovno začeli ceniti obiske in stike s sorodniki ter prijatelji, po drugi strani bo zelo težko premišljevati v stanju, v katerem ni občutka varnosti in miru," še dodaja. Kako bo filozofija mislila trenutek, ko se je svet ustavil, ko so se podrla globalna razmerja in se zdi, da je naenkrat s krili zamahnilo tisoče metuljev? Po prvem šoku se morda marsikdo sprašuje, kaj nove razmere pomenijo za politične, družbene in etične dimenzije življenja? "Če kaj, kriza pandemije koronavirusa kaže, kako pomembni so javni sistemi in storitve," je še prepričan dr. Tomaž Grušovnik, ki v tokratni oddaji razmišlja tudi o tem, zakaj ob takšnih dogodkih nemudoma vzniknejo teorije zarot in kaj o njih pravi agnotologija, veda o neznanju? Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Pixabay/sumanley


09.03.2020

Okoljska etika 50 let pozneje

22. aprila letos bomo obeležili 50. obletnico prvega dneva Zemlje, ko je na vsedržavnih demonstracijah 20 milijonov Američanov zahtevalo spremembe v odnosu do okolja. S tem dogodkom je povezano tudi dogajanje v akademski sferi – začetek 70. let prejšnjega stoletja je namreč označen kot začetek razvoja profesionalne, akademsko in teoretično podprte okoljske etike. Takrat so se razvili številni pomembni koncepti, raziskovalne šole in tokovi. Definicij okoljske etike je verjetno toliko, kolikor je avtorjev, ki se z njo profesionalno ukvarjajo. Namen oddaje je v prvem delu izpostaviti tiste koncepte, ki so še danes najbolj odmevni, moderni in pomembni. Drugi del oddaje je razglabljanje o današnjem času – kakšne so razmere, v katerih živimo, 50 let po prvem dnevu Zemlje? Katera so temeljna načela in vrednote, ki nam jih v časih zaostrene podnebne in s tem družbene krize ponuja okoljska etika? Ali je, če hočemo vsaj do neke mere ohraniti človeško civilizacijo, etika 21. stoletja primarno okoljska etika? Gost oddaje je filozof Luka Omladič.


02.03.2020

Karikature-Ddr. Damir Globočnik

Dvojni doktor Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik. Študijsko se posveča preučevanju likovnih upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, preučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Leta 1993 se je vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga leta 1997 končal, naslov njegove magistrske naloge pa je bil Slovenska karikatura 1869–1941 – pregled, gradivo in interpretacije. Leta 2000 se je vpisal na doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani; naslov njegove doktorske disertacije je bil Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti, podnaslov pa Pregled pesnikovih portretov, ilustracij njegovih del in karikatur od leta 1850 do konca 20. stoletja, ustvarjalni opusi posameznih pesnikovih upodabljavcev, zlasti opus Franza Kurza zum Thurn und Goldensteina, in likovna umetnost v Prešernovem času. Doktorski študij je končal julija 2005 in pridobil naziv doktor znanosti s področja umetnostne zgodovine. Leta 2012 je končal doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika – pomožna zgodovinska vira. Z ddr. Damirjem Globočnikom se je pogovarjal Milan Trobič. Na fotografiji: karikatura Damir Globočnik, Aljana Primožič, 2014 (iz Arhiva Damir Globočnik)


24.02.2020

Ada Škerl, pesnica

Ada Škerl (1924-2009) je bila pesnica, prevajalka in lektorica na Radiu Slovenija. Februarja 1950 (z letnico 1949) je izšla njena prva pesniška zbirka Senca v srcu. Ob 70. obletnici izida zbirke, s katero se je začel intimizem v povojni slovenski poeziji, bosta več o pesnici in njeni poeziji povedali literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov in Tanja Petrič, urednica knjige zbranih pesmi Ade Škerl z naslovom Speči metulji, z njima se bom pogovarjal, v živo, Marko Golja. Zelo zgovorna pa bo tudi pesničina izjava o njeni pesniški usodi. Vabljeni k poslušanju.


17.02.2020

Koroški plebiscit 1920

Prvo skupno oddajo, ki jo mesečno pripravljamo v sodelovanju programa Ars, Slovenskega programa radia Trst A in Slovenskega sporeda ORF v Celovcu, namenjamo 100-letnici koroškega plebiscita. Dogodku, za katerega na Koroškem potekajo priprave vsaj že dve leti, če upoštevamo predstavitev prve zasnove deželne razstave “CARINTHIja 2020” 4. aprila 2018. Slovesnost 3. marca 2020 v dvorani grbov v Celovcu bo uradni uvod v deželno razstavo z naslovom “100 let koroškega plebiscita – dežela na potovanju skozi čas in prostor”. S plebiscitom na Koroškem časovno bolj ali manj sovpada druga zgodovinska ločnica. Ta je zarezala v življenje Primorske – mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija, imenovana tudi Rapalska pogodba. O slednji bo spregovoril tržaški zgodovinar, akademik Jože Pirjevec, gost v studiu radia Trst A. Danijel Grafenauer, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja in tajnik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani ter podpredsednik Kluba koroških Slovencev Maribor, bo spregovoril o posebnem področju svojega raziskovalnega interesa, koroških Slovencih – poplebiscitnih beguncih. Ta “eksodus” skoraj vse intelektualne elite označuje historična literatura kot najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence. Gosta v Celovcu sta zgodovinar Teodor Domej in profesor Štefan Pinter. Od leta 1975 na Slovenski gimnaziji je do svoje upokojitve poučeval ruščino, zgodovino in filozofijo. Nedavno je na novoletnem srečanju v Katoliškem domu prosvete v Tinjah Štefan Pinter vzel pod drobnogled temo: “1918 in 1920 – usodni ločnici za koroške Slovence”. Oddajo je pripravil Miha Pasterk.


10.02.2020

Oskarjevska noč in filmske nagrade

Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti bo že 92. podelila oskarje. Ob razglasitvi nominacij za najboljši film, režijo in druge kategorije se je izkazalo, da je do enakopravnega upoštevanja del ustvarjalk, temnopoltih in drugih manjšinskih ustvarjalcev še dolga pot. Tudi mediji so po razglasitvi kritično zapisali, da so oskarji »škodljivi za film«, da je akademija seksistična, da so nominacije »slaba šala« in da so oskarjevske nominacije dobre le še za to, da si z njimi »podkurimo«. A oskarji v filmski industriji in medijih kljub vsemu ohranjajo neizpodbitno prevlado: sama prireditev stane 44 milijonov dolarjev. Za lobiranje Hollywood vsako leto potroši več kot 100 milijonov dolarjev, dobitnik oskarja za najboljši film pa v povprečju proda za 15 milijonov dolarjev več vstopnic. Tudi pri nas nagradam posvečamo veliko pozornosti – a kako pomembne sploh so za naš, pa tudi širši evropski prostor? Zakaj so, kot kaže, vsaj glede vpliva, ki ga imajo, »slaba šala« v resnici nagrade evropske filmske akademije – evropska vzporednica oskarjem? Kako pa je pri nas – kaj filmskim ustvarjalcem in občinstvu pomenijo slovenske vesne?


03.02.2020

Med naravo in kulturo: Kozjanski regijski park

Pri nas in po svetu počasi izginjajo mokrišča in živalske vrste, ki so odvisne od njihove ohranitve in ravnotežja v okolju. Tako med bolj ogrožene vrste sodijo tudi dvoživke, na katere preži precej nevarnosti, od izgube habitatov do odsekov cest, čez katere se žabe odpravljajo v selitvenih obdobjih. V sklepni oddaji iz cikla Med naravo in kulturo tokrat predstavljamo varnostne ukrepe, s katerimi v Kozjanskem parku in drugod po Sloveniji poskušajo omiliti ali celo preprečiti izginjanje dvoživk. Slišali boste posnetek okrogle mize, ki je novembra lani v organizaciji programa Ars in Kozjanskega parka potekala v Podsredi. Z Mojco Kunst, direktorico Kozjanskega parka, Dušanom Klenovškom, višjim naravovarstvenim svetovalcem v Kozjanskem parku, in Katjo Poboljšaj iz Centra za kartografijo favne in flore se je pogovarjala Magda Tušar. Vabljeni k poslušanju.


27.01.2020

Med naravo in kulturo: Krajinski park Sečoveljske soline

Cikel oddaj Med naravo in kulturo nadaljujemo v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Področje z več kot 700-letno zgodovino solinarjenja ima danes unikatno strukturo vodenja, saj z njim od leta 2003 na podlagi podeljene koncesije za upravljanje parka upravlja družba SOLINE Pridelava soli, d. o. o., ki je hčerinska družba družbe Telekoma. V oddaji bomo spregovorili predvsem o tem, kako poteka varovanje naravne in kulturne dediščine parka ter o tem, kako eno ali drugo zaznamuje vpliv turizma. Snemanje pogovora je potekalo v medijskem centru parka Sečoveljske soline, kot sogovorniki so nastopili: Klavdij Godnič, direktor družbe Soline Pridelava soli d. o. o., Etbin Tavčar, univ. dipl. inž. krajinske arhitekture, Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, območna enota Piran, mag. Robert Turk, biolog z Zavoda RS za varstvo narave, območna enota Piran, Ervin Vivoda, Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za vode in investicije, vodja sektorja za zmanjševanje posledic naravnih nesreč. Z njimi se je pogovarjala Tina Kozin.


20.01.2020

Med naravo in kulturo: Park Škocjanske jame

V ciklu treh oddaj Ars humana bomo obiskali tri znamenita slovenska varovana naravna območja, predstavili njihove značilnosti in razpirali vprašanja, prisotna pri upravljanju s katerim koli varovanim naravnim območjem. Začeli bomo v Škocjanskih jamah, ki so, ob pragozdu Krokar in gozdu Snežnik-Ždrocle, edini slovenski naravni spomenik, vpisan na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Ravno 20. januar pa je tudi dan, ko se je, davnega leta 1884, začelo njihovo sistematično raziskovanje.


13.01.2020

»Moja poezija še zdaleč ni brez čustev. Čustva so v njej potlačena zato, da bi jih sploh lahko prenesla.«

Okoljska problematika, smrt, bolezen človeka, materinstvo – to so le nekateri izmed motivov, ki stopajo v poezijo Márie Ferenčuhové. Ta je v zadnjih letih postala najbolj prevajana slovaška pesnica. Prepoznavnost v kritiški in bralski javnosti si je zgradila s specifičnim, hladnim in nerazčustovanim jezikom, s katerim navidezno z distanco ubeseduje čustveno zahtevne teme. Lani smo v slovenščino dobili prevod dveh pesniških zbirk Márie Ferenčuhové, Ogrožene vrste in Imunosti. Poslovenile so ju Eva Nežič, Maruša Avman Palermo in Veronika Šoster pod vodstvom mentorja Andreja Pleterskega. Lani je Mária Ferenčuhová pri nas predstavljala prevode svojih del, ko je bila v rezidenci Javnega sklada za kulturne dejavnosti v Ljubljani. Ob tej priložnosti jo je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj, ki je tudi prevedla pogovor. Refleksijo svoje poezije in širšega družbenega stanja, ki jo v odgovorih ponuja pesnica, v oddaji dopolnjuje tudi izbor njenih pesmi v interpretaciji igralke Barbare Cerar. Vabljeni in vabljene k poslušanju!


30.12.2019

O tesnobi, z ustvarjalci

Zadnji mesec v letu, december, skoraj po pravilu povezujemo s samimi pozitivnimi atributi – z veseljem, čarobnostjo, prazničnostjo, srečo ... Govoriti o čem drugem, recimo o osamljenosti, žalosti, tesnobi ali nezadovoljstvu se zdi domala neprimerno, pa čeprav se različne stiske številnih ljudi prav v tem času izrazito stopnjujejo. V središču tokratne oddaje Ars humana je prav zato – tesnoba. Osvetlili jo bomo nekoliko drugače, namreč z vidika ustvarjalcev, natančneje: pisateljev. Gostji v studiu sta pisateljica in prevajalka Dijana Matković in Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka; Ana Pepelnik je tudi pevka, Dijana Matković pa publicistka in urednica – tudi urednica in idejna avtorica knjige Antologija tesnobe, za katero je svoja razmišljanja o tesnobi prispevalo 14 avtorjev, med njimi tudi Ana Pepelnik. Z njima se pogovarja Tina Kozin. Avtorica fotografije: Tina Kozin


06.01.2020

Osebnostne motnje

Svetovni splet je poln nasvetov, kako se vesti ob ljudeh z osebnostnimi motnjami in predvsem, kako “ravnati” z njimi. Množično obiskani spletni forumi ponujajo številne teme, v katerih svojci, bližnji, sedanji ali nekdanji partnerji delijo izkušnje in nasvete. Osebnostne motnje niso skrite v ustanovah in za štirimi stenami domov. Srečujemo jih lahko v odnosih z bližnjimi, sodelavci in prijatelji, pa se tega niti ne zavedamo. Največ pozornosti sta deležni mejna in nacisistična osebnostna motnja, pri čemer lahko z nekaj kliki odkrijemo še celo paleto osebnostnih motenj, ki jih v dobi družabnih omrežij morda preveč lahkotno pripisujemo praktično komur koli. V oddaji Ars humana se o stanju splošnega duševnega zdravja pogovarjamo z dr. Simonom Brezovarjem, specialistom klinične psihologije na Nevrološki kliniki v Ljubljani in avtorjem knjige Osebnostne motnje v teoriji in praksi. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Pixabay/joshuaclifford123


23.12.2019

Praznovanje zimskega solsticija

Dvaindvajsetega decembra ob četrti uri in 19 minut zjutraj je nastopil zimski sončev obrat oziroma zimski solsticij. Ta pomembna prelomnica je od nekdaj burila domišljijo ljudi, to je čas, ki so ga zaznamovali s praznovanji, obredji, običaji in šegami. Oddaja se posveča tistim elementom običajev, za katere so si raziskovalci enotni, da izvirajo iz predkrščanskih časov in tvorijo skupno evropsko kulturno dediščino. Čeprav poznavalci opozarjajo, da gre včasih samo za špekulacije ali konstrukte, obenem dopuščajo možnost, da govorimo o dediščini, ki ima korenine še dlje, v širši indoevropski skupnosti. Večinoma so ti elementi danes že tako močno preplasteni s krščanskim verovanjem, da jih niti ne prepoznamo. Oddaja zato opozarja tudi na nekatere pojavne oblike starodavnih običajev v današnjem modernem času.


16.12.2019

Ivan Cankar, literarni revolucionar

V oddaji Ars humana v živo so sodelovale literarne zgodovinarke dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič ter v pogovoru z Markom Goljo pojasnile, zakaj si Ivan Cankar zasluži oznako literarni revolucionar, ob koncu oddaje pa je vsaka izmed njih v branje predlagala eno izmed njegovih del. Vabljeni ko poslušanju.


09.12.2019

Slavko Pregl

Slavko Pregl. Človek, ki ga nedvomno pozna vsak, ki je kdaj deloval – ali deluje – v katerem izmed členov naše knjižne verige. Neomajni borec za slovensko knjigo. In, kot pravijo mnogi, legenda slovenskega založniškega prostora. Eden najbolj uveljavljenih slovenskih mladinskih pisateljev, uspešno pa nagovarja tudi odrasle bralce. Svojo življenjsko, ustvarjalno, poslovno pot je strnil v obsežni biografiji Srajca srečnega človeka.


02.12.2019

OLGA TOKARCZUK

Letošnja Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju in tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je aprila, ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen zadnji, več kot devetsto strani dolg roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc.


25.11.2019

Arhitekt Ciril Tavčar in njegovo sodelovanje s Plečnikom

V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije lahko med drugim preberemo, da je arhitekt Ciril Tavčar (17.7.1904 – 20.5.1980) leta 1929 diplomiral na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete pri Jožetu Plečniku in da je leta 1932 v Ljubljani odprl Stavbno in tehnično pisarno za zunanjo in notranjo arhitekturo … Tokratna oddaja Ars humana je vsaj nekoliko zapolnila praznino v enciklopedijskem članku – njeni udeleženci arhitektova hči Seka Tavčar, konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije mag. Darja Pergovnik ter umetnostni zgodovinar in kritik dr. Peter Krečič so predstavili, kako je arhitekt Ciril Tavčar sodeloval z mojstrom Plečnikom pri prenovi Jakopičevega sprehajališča in nastanku Tromostovja. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju oddaje tukaj in zdaj.


18.11.2019

Nenehno vzpostavljanje človeške spodobnosti

V več kot 150-letni zgodovini Rdečega križa na Slovenskem, piše dr. Darja Kerec, se je kar nekajkrat zgodilo, da je bil njegov ugled “okrnjen zaradi osebnih peripetij, politične usmerjenosti in očitkov o nejasnem financiranju. To se je dogajalo v letih pred prvo svetovno vojno, v obdobju Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, med okupacijo in tudi po osamosvojitvi. Pri nas deluje kar nekaj humanitarnih društev, a le Rdeči križ Slovenije deluje najdlje.” Ob izidu znanstvene monografije Človek – naša prva skrb, zgodovina Rdečega križa na Slovenskem govorimo o delovanju organizacije, ki nas spremlja že od polovice 19. stoletja – v dobrem in slabem. Mednarodni odbor Rdečega križa je največja humanitarna organizacija za pomoč v miru in vojni prizadetemu in ogroženemu prebivalstvu. Njen sedež je vse od ustanovitve leta 1863 v Ženevi. V Sloveniji segajo zametki društvene dobrodelnosti kot temelj ciljev in delovanja Rdečega križa na Slovenskem v davno leto 1859. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.


Stran 13 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov