Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

837 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


21.03.2016

Rob v središču, Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955 -1967

Knjiga Rob v središču, Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955 - 1967, izhaja iz spoznanja o prepletenosti institucionalne in zunajinstitucionalne dejavnosti v času razvoja slovenskega gledališča po letu 1950, ko se je to napajalo z ustvarjalnimi tokovi zunaj Slovenije oziroma Jugoslavije. V njej je prikazana dialektika razvojnih premen, ki jih niso napovedovala in uresničevala le gostovanja gledališč iz Evrope (ta so postala redna po letu 1955), pač pa tudi dejavnost agilnih posameznic in posameznikov, ki so s svojo razgledanostjo in nekonformno osebnostno naravnanostjo razmikali obzorje. Pred mikrofon oddaje Ars humana je Petra Tanko povabila avtorja knjige Rob v središču, Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955 - 1967, slovenskega dramaturga in teatrologa mag. Primoža Jesenka, oddajo pa bomo obogatili z odlomkom iz enega zadnjih posnetih pogovorov z Balbino Battelino Baranovič, po besedah Primoža Jesenka: začetnice eksperimentalnih odrskih gibanj pri nas. Posnetki v celoti so last Slovenskega gledališkega inštituta in so tam tudi dostopni. Vabimo vas k poslušanju! Vir foto: Slovenski gledališki inštitut


14.03.2016

Kakšen spektakel!

Ko diskurz razumnosti nadomesti nova povezava med ekonomijo in zabavo, se rodi sistem, ki ni več vera, temveč je spektakel. Še nikoli bolj zabaven, bolj prijazen, bolj človeški, svet družbenih ruševin spreminja v razvedrilno oddajo, v kateri na videz nedolžne, trivialne vsebine nenadoma postanejo orožje za množično uničevanje kritične civilne družbe ... je misel, ki se vije skozi knjigo Kapitalizem kot spektakel Markusa Metza in Georga Seeßlena. Kako torej v sodobnem svetu organizirane pozabe preteklosti razumeti pravico človeka do kritičnosti in upora? To je le eno od vprašanj, ki smo jih s filozofom in publicistom dr. Darkom Štrajnom in režiserjem Janezom Pipanom odprli v tokratni oddaji Ars humana.


07.03.2016

Boris A. Novak o Času očetov

Pesnik, prevajalec in literarni znanstvenik Boris A. Novak seveda pozna Aristotelovo Poetiko, filozofovo formulacijo, da poezija upesnjuje obče in zgodovina ubeseduje enkratno, a kot avtor tercine Moja usoda/ je govoriti Toda,/ sledim ji, toda …// je s samozavestno gesto Aristotelovi poetiki pristavil svoj toda in v nastajajočem epu Vrata nepovrata individualne dogodke povzdignil v zgodbe časa in usode. To velja že za prvo knjigo epa Zemljevidi domotožja, še bolj pa za drugo, za Čas očetov, ki je izšla konec lanskega leta prav tako pri novomeški založbi Goga. Knjiga je zelo obsežna, vsebuje petdeset spevov, v katerih je pesnik zgostil in upesnil osebne zgodbe svojih staršev in mnogih sorodnikov. Njihove zgodbe tako pripovedujejo o izzvenu avstroogrske monarhije, prvi in drugi Jugoslaviji ter o samostojni Sloveniji, najpogosteje skozi prizmo človeka iz krvi in mesa – pokončnega, iznajdljivega, vztrajnega, pogumnega. Čas očetov je tudi hvalnica partizanom, tudi pesnikovemu očetu Anteju Novaku, a pesnik ne prezre niti povojnih pobojev. V nastopih pesnik pogosto označuje Vrata nepovrata kot svoj opus magnum; vendar ne gre zgolj toliko za obseg ali veličino, ampak za univerzum, ki vsebuje mnoge, mnoge pesnikove že ubesedene teme, postopke, lege, te pa pesnik stopnjuje in množi s širokim diapazonom jezikov, govornih leg, pisav, literarnih vrst. Več o Času očetov je Boris A. Novak povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo, ob koncu oddaje pa je prebral tri svoje pesmi. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


29.02.2016

25671 izbrisanih

Leta 1992 je Republika Slovenija iz registra stalnih prebivalcev protipravno izbrisala 25671 oseb. Štiriindvajset let pozneje ima urejen pravni status manj kot polovica izbrisanih, še vedno pa je odprto tudi vprašanje odškodnin za veliko večino izbrisanih. Zato je za ugled Republike Slovenije toliko pomembnejša presoja tričlanskega senata Ustavnega sodišča, da sta – kot piše Majda Vukelić v časniku Delo – »vrhovno in mariborsko višje sodišče kršila 26. člen ustave (pravico do povračila škode), saj sta protiustavno razlagala pravila o zastaranju zahtevkov v odškodninskih pravdah, saj je bil izbris za prizadete ljudi posebna okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati.« Več o izbrisu so v oddaji Ars humana povedali izbrisana Mirjana Učakar, pravnika mag. Matevž Krivic in dr. Dragan Petrovec ter evropski poslanec Lojze Peterle, v času izbrisa predsednik Vlade; z njimi se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Če ste slučajno zamudili njihov pogovor 21.12. lani, vabljeni k poslušanju nekoliko okrajšanega posnetka ob 24. obletnici izbrisa.


22.02.2016

Katja Mihurko Poniž o njenem peresu

Literarna zgodovinarka in urednica zbranih del Zofke Kveder dr. Katja Mihurko Poniž, dekanja Fakultete za humanistiko in sodelavka Raziskovalnega centra za humanistiko Univerze v Novi Gorici, je v znanstveni monografiji Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature obravnavala zgodnje slovenske pesnice, pisateljice in dramatičarke: Josipino Turnograjsko, Luizo Pesjak, Pavlino Pajk, Marico Nadlišek Bartol, Zofko Kveder, Ljudmilo Poljanec, Vido Jeraj in nekatere druge. Pomembno je, da je slovenske ustvarjalke vključila v širši referenčni okvir, v mrežo evropske ženske književne tradicije. Med drugim je pokazala, da so književnice obogatile slovensko književnost z razvijanjem novih tem, likov, pripovednih postopkov in slogovnih posebnosti. Več o knjigi in temi je avtorica povedala v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


15.02.2016

Kelti, bojevniki in umetniki

Različna ljudstva so se od nekdaj selila in izpodrivala avtohtono staroselsko prebivalstvo. Stiki so bili včasih usodni, drugič bolj miroljubni. Izvor in razvoj Keltov, ki so oplenili Rim, ogrozili preročišče in zakladnice v grških Delfih, je zavit v meglo. Prisotni so bili tudi na ozemlju današnje Slovenije, o čemer pričajo geografska imena, ki so ostala do današnjih dni, najdbe pa pripovedujejo še o samosvojem umetniškem slogu, posebnih kultih, ki so jih gojili… Te dni je na ogled tudi razstava v Narodnem muzeju Slovenije z naslovom Kelti s Smaragdnih gora. Več o bojevitih keltskih plemenih v oddaji Ars humana profesor arheologije dr. Mitja Guštin, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.


08.02.2016

Ars humana

Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.


01.02.2016

Milan Jesih o poeziji in še čem

Milan Jesih je prenicljiv, duhovit, radoživ in brezkompromisen mojster slovenskega jezika, ki s svojimi bravurami že leta in desetletja osuplja bralce poezije in dramatike, podpisal pa se je tudi pod nekaj zahtevnih prevodov, med njimi tudi pod Shakespearjeve tragedije in komedije. Nekaj dni pred kulturnim praznikom vas vabimo, da v oddaji Ars humana poslušate pogovor z njim. Z mojstrom Sonetov in Jambov se je 3. decembra 2012, na ta veseli dan kulture in na dan. 3. mariborske vstaje, v živo pogovarjal Marko Golja in zato je začel pogovor nekako takole: Danes je tretji december, … Toda naj je konkretni datum spodbudil pogovor, mu čas ni ničesar odvzel, nasprotno, zato smo ga ponovno uvrstili na program in vas vabimo k poslušanju.


28.12.2015

Zgodovina in antologija italijanske književnosti Kopra, Izole in Pirana

Knjiga Zgodovina in antologija italijanske književnosti Kopra, Izole in Pirana je prvo strnjeno delo, ki ga lahko beremo v slovenščini in predstavlja zgodovino in kulturo italijanske skupnosti na naših tleh, pa tudi na širšem področju Istre in Dalmacije. Zaradi bogatega družbeno-političnega zgodovinskega konteksta se književnost v njej mestoma zazdi le pika na i v prikazu večstoletnega utripa teh krajev. Predstavljata jo avtorica dr. Nives Zudič Antonič in urednik in prevajalec Gašper Malej.


25.01.2016

Janko Kos o Ideologih in oporečnikih

Akademik Janko Kos je v drugi knjigi svoje intelektualne avtobiografije z naslovom Ideologi in oporečniki med drugim opisal svoje intelektualno zorenje v seminarju pri profesorju Antonu Ocvirku, kulturno-politično usodo revij Beseda, Revija 57 in Perspektive ter hkrati usodo tim. kritične generacije, pa vrsto pomembnih ustvarjalcev slovenske kulturne zgodovine, ne nazadnje pa tudi svojo pot od literarnega kritika, še zlasti tim. sentimentalnih humanistov, do publicista in znanstvenika. Več o knjigi in še čem je akademik Janko Kos povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju pogovora tukaj in zdaj.


18.01.2016

Koristnost nekoristnega

Ko se v času krize – ekonomske, politične, begunske – zmanjšuje prostor refleksije, ko t.im. krize kompleksna reducirajo vprašanja na črno-beli kolorit in ožajo prostor diskusije, ko se v družbi podpira obsedenost s posedovanjem, in se kot koristno predstavlja le to, kar ustvarja dobiček, z odsotnostjo etičnih zakonitosti in prevlado egoizma vse globje drsimo v morda eno največjih kriz, krizo temeljnih vrednot. V tem kontekstu so tokrat v oddaji Ars humana sprehodimo skozi esej italijanskega filozofa, profesorja in strokovnjaka za renesanso Nuccia Ordina. V njem avtor opozarja na koristnost nekoristnega in na nekoristnost koristnega. S pomočjo razmišljanj velikih filozofov, od Platona do Batailla, in velikih piscev, Ovidija, Petrarke, Dickensa, Garcíe Márqueza, Ionesca – če naštejemo le nekatere, prikazuje, kako kult koristnosti siromaši duha in ogroža umetnost in ustvarjalnost, pa tudi znanost in izobraževalni sistem ter nenazadnje, zastavlja vprašanja, kakšno je življenje človeka v družbi, ki izžene poezijo, ubija spomin na preteklost, in izpodkopava vrednote, kot so dignitas hominis, ljubezen in resnica. Nuccia Ordina sva pred mikrofon povabila Goran Tenze in Saška Rakef, naš pogovor pa bomo prepletli z odlomki iz njegove knjige »Koristnost nekoristnega«, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi. Vir fotografije: https://www.google.si/search?q=nuccio+ordine&biw=1680&bih=910&source=lnms&tbm=isch&sa=X&sqi=2&ved=0ahUKEwj-zKuxuKvKAhVF3A4KHeONBa4Q_AUIBigB#imgrc=ialYUem2ptqflM%3A


11.01.2016

Slika danes in v prihodnosti

Tokrat v Ars humani skozi pogovor z akademskim slikarjem in profesorjem Tugom Šušnikom, osvetljujemo polažaj slike danes in njene možnosti v prihodnosti. Svoje misli razgrinjata še kurator Aron Fenyvesi in kritik Gabor Reider.


04.01.2016

Niko Grafenauer, jubilant

Decembra lani je pesnik, esejist, prevajalec in urednik Niko Grafenauer praznoval 75. rojstni dan. Zato smo v oddajo Ars humana uvrstili pogovor Marka Golje z umetnikom, posnet leta 2010 ob izidu njegovih zbranih pesmi z naslovom Diham, da ne zaide zrak (urednik knjige je bil Aleš Šteger). V intervjuju je jubilant pojasnil marsikatero značilnost svoje poezije in poetike, prebral pa je tudi štiri svoje pesmi, tako pesem o Pedenjpedu, hermetični sonet iz Štukatur, pesem, posvečeno Rudiju Šeligu, in ob koncu pogovora še pesem Čas iz priljubljene zbirke Skrivnosti. Če ste slučajno zamudili pogovor, vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Dnevi poezije in vina


21.12.2015

25671 izbrisanih

Leta 1992 je Republika Slovenija iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25671 oseb. Zakaj je do izbrisa prišlo, kakšne posledice je povzročil izbris, zakaj so oblasti različnih političnih barv tako počasi reševale problematiko izbrisanih in kakšen je njihov položaj danes – to je le nekaj vprašanj, na katera so v oddaji Ars humana odgovorili izbrisana Mirjana Učakar, pravnika mag. Matevž Krivic in dr. Dragan Petrovec ter evropski poslanec Lojze Peterle, v času izbrisa predsednik Vlade; z njimi se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Če ste slučajno zamudili oddajo, vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.


14.12.2015

Jacques Ranciere

Umetniške prakse niso osrednji predmet preučevanja filozofije – oziroma kadar filozofija seže na polje umetnosti, se najpogosteje ukvarja s splošnejšimi vprašanji estetike. Tej trditvi pa se izmika delo francoskega filozofa Jacquesa Ranciera, katerega raziskovanje zadnjega desetletja je osredotočeno prav na specifične umetniške prakse. V čem je potencial oziroma izziv preučevanja konkretnih primerov iz sveta umetnosti predvsem v kontekstu sodobnega časa, ko so zaradi perečega političnega dogajanja umetniške prakse odrinjene iz središča pozornosti? S filozofom Jacquesom Rancierom sta se pogovarjali Pia Brezavšček in Saška Rakef.


07.12.2015

Temelji arabske kulture

V tokratni oddaji Ars humana bomo skušali osvetlili temelje arabske kulture in muslimanskega prebivalstva in odgovoriti na vprašanje: ali značilnosti prebivalcev Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter njihovega verovanja, ki je je vpeto v skoraj vsa področja bivanja, zares poznamo ali pa svoja mnenja oblikujemo zgolj na podlagi površnega poznavanja in predsodkov. Pogovarjali smo se z dr. Primožem Šterbencem, politologom in sociologom, docentom za menedžment Univerze na Primorskem.


30.11.2015

Edi Majaron, jubilant

Bil je umetniški vodja v lutkovnem gledališču, organizator in vodja neinstutucionalnih gledališč – najprej gledališča Jožeta Pengova, potem gledališča Freyer teater – vrsto let pa je tudi učil na pedagoški fakulteti. Njegove lutkovne predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo in celostni vtis na tekmovalnih festivalih. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada republike Slovenije za dosežke na področju lutkovne umetnosti in najvišje nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju; a tisto, kar poleg velike strokovnosti še posebno odlikuje ustvarjalni opus Edija Majarona, je njegova neizmerna iskrenost, predvsem pa vera v lutko in v umetnost. Ob 75. obletnici njegovega rojstva in nedavnem izidu njegove knjige Vera v lutko se bomo skupaj z njim sprehodili skozi zgodovino lutkovne umetnosti v našem, pa tudi širšem jugoslovanskem in evropskem prostoru in razmišljali, kaj sta tista moč in lepota lutke, zaradi katerih je preživela vse od XII. stoletja pred našim štetjem do danes.


23.11.2015

Zgodovina migracij

Migracije so stalnica v zgodovini človeštva. Tisočletja so se ljudstva preseljevala, že stoletja z vseh vetrov nastajajo narodi, nacije in konfederacije. Vsakdo, čigar spomin zaobjame nekaj generacij svojih prednikov, se zaveda, da smo vsi prišli od nekod drugod in da bomo morda tudi sami nekoč postali migranti ali pa bodo to postali naši potomci. V tokratni oddaji Ars humana smo se zato ozrli v zgodovino in se vprašali, kako so se v zadnjih stoletjih, v obdobju nacionalnih držav, spreminjale mednarodne migracije in razlogi zanje. Naši gostje so bili zgodovinar in zgodovinski antropolog dr. Aleksej Kalc, geograf, etnolog in kulturni antropolog dr. Jernej Mlekuž ter zgodovinar dr. Matjaž Klemenčič. Na fotografiji: Aleksandrinke Vir: Slovenski entografski muzej


16.11.2015

Akademik Anton Vratuša, jubilant

Doktor Anton Vratuša, slovenski akademik, slavist, politik in diplomat je to pomlad obhajal stoletnico življenja. Tik pred drugo svetovno vojno je doktoriral in pisal jezikoslovne in literarno-teoretične razprave. Po vojni je deloval v Beogradu, bil je med drugim namestnik zunanjega ministra in jugoslovanski predstavnik v Združenih narodih. Na družboslovnem polju se je ukvarjal z državami v razvoju, z lokalnimi skupnostmi in manjšinami. Kljub visokim letom je še vedno dejaven kot častni predsednik Fundacije dr. Vaneka Šiftarja. Z doktorjem Antonom Vratušo se je pogovarjal Štefan Kutoš.


09.11.2015

Začasni slovenski plesni arhiv

Izhajajoč iz gradiv, zbranih v Začasnem slovenskem plesnem arhivu, smo se sprehodili po začetkih sodobnega plesa na Slovenskem, spregovorili pa smo tudi o evropskih in svetovnih vzporednicah slovenske plesne ustvarjalnosti. Naš gost je bil kritik, publicist in zgodovinar uprizoritvenih umetnosti Rok Vevar. Avtorica fotografije: Nada Žgank


Stran 23 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov