O ameriški kinematografiji 70. let, o obdobju »novega Hollywooda«.

Ko razmišljamo o ameriški kinematografiji 70. let, o ti. obdobju »novega Hollywooda«, ko so v ameriškem filmu odmevala evropska novovalovska gibanja, skratka o času eksplozije vrhunske filmske ustvarjalnosti, ko so v ospredje namesto studijskih mogotcev stopila avtorska režiserska imena s skoraj neomejeno ustvarjalno svobodo, se nam Hal Ashby presenetljivo pogosto izmuzne. In to je velik paradoks, saj je z različnih vidikov pravzaprav poosebitev uporniškega duha tega obdobja.

Morda je razlog tudi v tem, da bi ga slogovno težko opredelili, oziroma da nima izrazito enovite filmografije, da se po zatonu »novega Hollywooda« tudi osebno ni več avtorsko znašel in je bil, potem ko so se celi generaciji zaprla vrata ustvarjalne svobode, še bolj odrinjen na obrobje. Kljub temu pa bi lahko našli rdečo nit njegovega opusa v tem, da je bil izrazito naklonjen obstrancem in likom, ki so v sporu z družbenimi normami, ali pa vsaj preizprašujejo njihovo samoumevnost. Tak je bil tudi Hal Ashby osebno – odraščal je v razbiti družini v sicer konservativnem okolju in bil brez vsake formalne izobrazbe, v filmskem jeziku pa se je izmojstril skozi desetletja vajeništva predvsem na področju montaže. Razvil je izjemno intuicijo in je bil vrhunski pri delu z igralci, kar je komponenta, na katero se pri razmišljanju o »novem Hollywoodu« nasploh pogosto pozablja. Ker je preziral avtoritete in bil popolnoma brezbrižen do denarja, je bil v stalnih težavah s producenti, kljub temu, da so njegovi celovečerci, kot so Harold in Maude, Vojakova vrnitev, Zadnja naloga, Zapisan slavi ter Dobrodošli, Mr. Chance! dosegali lepe uspehe in danes spadajo v kánon ameriške kinematografije 70. let.

Njegov celovečerec Zapisan slavi, ki ga bo predvajala TV Slovenija, je med bolj velikopoteznimi deli njegove kariere, saj v širokem, scenografsko in kostumografsko zahtevnem zamahu portretira obdobje Velike depresije, suše, lakote in eksodusa množice obubožanih iz osrčja Amerike. To stori prek zgodbe o glasbenem, pesniškem in značajskem formiranju legendarnega folk pevca Woodyja Guthrieja. Razumemo lahko, da je šlo za zelo »oseben« projekt Hala Ashbyja, saj je v njegovem osrčju obstranec, ki je živel in čutil z vsemi deprivilegiranimi in postal skozi pesmi njihov nepozaben glas. Pravzaprav gre za portret in posvetilo vsem zamolčanim. Vendar se zdi, da je bil Ashby nekoliko preveč zaljubljen v lastni material, in je tako nastal predolg in za spoznanje preveč svetniški in sentimentalen portret sicer ikoničnega pevca.

Vseeno pa je delo več kot zanimivo s tehničnega stališča, saj gre za prvi celovečerec, pri katerem so uporabili nov izum »steadycam« kamere, ki je omogočala preprosto in gladko gibanje po filmskem prizorišču, kar je nekaj let pozneje do mojstrstva izbrusil Kubrick v svojem Izžarevanju. Film Zapisan slavi je prejel oskarja za glasbo in fotografijo, pri kateri se je Haskell Wexler še posebej izkazal. Meni samemu ob omembi tega dela pridejo prej pred oči njegove čarobne sepijaste podobe določenega obdobja kot pa sam glavni lik. Bi pa ob nekem morebiti daljnem odmevu velike gospodarske krize film vendarle lahko dobil nekaj dodatne teže in aktualnosti tudi danes.