Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
Triler Prebadanje je režiral Nicolas Pesce, ki je scenarij napisal skupaj z japonskim pisateljem Ryujem Murakamijem po zasnovi njegovega romana iz sredine 90.let.
Končno! Film se po dolgem, skoraj predolgem času znova vrača v kinodvorane, kjer njegove podobe zasijejo v vsem svojem sijaju in z vso svojo emotivno silovitostjo udarijo v nas, gledalce.
Res je sicer, da so nas, ljubitelje filma, ponudniki pretočnih vsebin in televizijske postaje v zadnjih dveh oziroma skoraj treh mesecih razvajali s ponudbo bogatega in raznovrstnega nabora filmskih del. A v domači dnevni sobi ni mogoče doživeti izkušnje, ki ti jo ponudi kinodvorana. Gre za občutek magičnosti, ki te kot srh spreleti in ti naježi kožo, ko se pred tabo na velikem platnu, v povsem temnem prostoru, v katerem si z drugimi, a v osnovi sam, prično nizati podobe filma in te s svojo sugestivnostjo posrkajo vase.
Vsakdo, ki ima rad filme, ve, da je obisk kinopredstave nekaj edinstvenega. Še posebej takrat, ko imamo opraviti z delom avtorja, ki ve, kako ustvariti magijo filmske podobe. In prav v tem pogledu velja opozoriti na Prebadanje, novo delo ameriškega cineasta Nicolasa Pesceja. Nase je opozoril že s stilizirano grozljivko Oči moje matere. Njegov novi film nam producenti predstavljajo kot posvetilo slogovno izpiljeni italijanski inačici žanra kriminalke, razvpitega gialla. Na to svojsko, poudarjeno stilizirano izpeljanko žanra kriminalnega filma, ki je gledalce navduševala predvsem v 70. in 80. letih, in sicer tako z že omenjeno slogovno dovršenostjo, kot tudi z domiselnim prepletom poglobljene psihološke dimenzije in neposrednega, grafičnega nasilja, nas je pred nekaj leti znova spomnil Luca Guadagnino. S Suspirio je namreč ustvaril sodobno posvetilo enemu temeljnih del gialla, istoimenskemu filmu mojstra Daria Argenta. Pescejev poklon pa je drugačne vrste.
Lahko bi rekli, da je v giallu iskal le nekatere prvine, ki bi mu služile pri tvorbi lastnega sloga, pa čeprav v njegovem Prebadanju najdemo številne in nadvse očitne reference na ta zgodovinski žanr – tako na vizualni ravni, kot tudi v samem filmskem »besedilu«. Toda te še zdaleč niso edine. Uvodni kader, ko se kamera sprehodi po pročelju že skoraj monstruozno impozantne in brezosebne stolpnice, polne identičnih oken, kader, ki nas s približevanjem k enemu teh oken in vstopu v prostor za njim spreminja v nekakšne voajerje, nas po eni strani spomni na Hitchcockovo Dvoriščno okno, po drugi pa na frenetično vibrirajoče, psihološko nabito vesolje Davida Lyncha. Še prav posebej s tistim, nekako kričečim, a hkrati zamolklim koloritom, ki nas preplavi, ko vstopimo v eno izmed stanovanj. Zagledamo podobo psihološko očitno travmatiziranega moškega, ki s šilom za razbijanje ledu nepremično, a vročično bolšči v svojega otroka. Pesce gledalca spretno vodi skozi meandre travmatizirane psihe osrednjih likov, a ker pripoved temelji na presenetljivih obratih – vsaj za gledalca – je na tem mestu ne gre razkrivati. Dodati velja le še to, da je Prebadanje vsekakor vznemirljiv in posrečen poklon giallu ter nekaterim mojstrom žanra, obenem pa delo, ki gledalca napade frontalno in zato od njega terja svojsko kino kilometrino.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov