Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.