Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, letos pa mineva tudi 20. let festivala Animateka, ki jo bodo danes zvečer na stopnišču Mestne hiše proslavili s projekcijo izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti.
Vsebine Programa Ars
Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.
Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.
V 83. letu življenja se je v noči na torek, 3. oktobra, na Dunaju poslovil skladatelj, duhovnik in dirigent Avgust Ipavec (foto BoBo).
Tinta bo do nedelje ponudila razstave, pogovore, delavnice, predavanja, konferenco in otroški program, odprli bodo tudi sejem stripov. Festival se bo v nedeljo tradicionalno sklenil v Kinu Šiška s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta ter z risanim koncertom, na katerem bosta moči združila priljubljeni zagrebški glasbenik Miki Solus in Izar Lunaček. Več o programu letošnjega festivala pa Pia Nikolič iz programske ekipe festivala.
V ljubljanski Cukrarni se nocoj začenja že osmi »festival Indigo«, ki se bo v soboto zaključil z gostujočo bralno-gledališko predstavo «Zarotniki«. Letošnjega so organizatorji zasnovali z osrednjim vprašanjem: »Ali gre zares?«.
Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.
S projekcijo celovečernega igranega filma Šterkijada se odpira 26. Festival slovenskega filma Portorož. Film je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je bo po napovedih udeležila ministrica za kulturi Asta Vrečko, bodo podelili nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki se odslej imenuje nagrada Milke in Metoda Badjure. Izročili jo bodo direktorju fotografije in filmskemu snemalcu Radu Likonu.
Gre za projekt skupine študentov in absolventov Akademije za gledališče radio, film in televizijo, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; prva je imela podnaslov Prvi glas, v njej so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju, drugo pa napovedujemo zdaj.
Lale Gül v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščini pa jo lahko beremo v prevodu Stane Anželj. Ob obisku v Ljubljani se je z njo pogovarjala Petra Meterc.
Čeprav bo Slovenija na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu kot častna gostja nastopila z več kot 250 dogodki, to še ne pomeni, da bomo oktobra v ospredju. Kurator častnega gostovanja Miha Kovač je ob razgrnitvi programa poudaril, da se je zadnji dve leti v Sloveniji ustvarila iluzija, da je pozornost slovenskim avtorjem v Frankfurtu zagotovljena, zato so ves čas v ospredju njihovih skrbi vidnost, vidnost in še enkrat vidnost. Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos pa je na sredini novinarski konferenci v Frankfurtu povedal, da je zadnji čas veliko potoval, in da je povsod je čutiti globoko negotovost, ki je povezana z umetno inteligenco (foto: Frankfurtski knjižni sejem / Nurettin Çiçek).
V atriju Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so predstavili knjigo z naslovom Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Gre za monumentalno, več kot šesto strani dolgo knjižno delo urednika in prevajalca Tiborja Hrs Pandurja, ki je nastajalo več let in ki ga je izdala založba Litera v sodelovanju z založbo omenjenega raziskovalnega centra. Kot pove že naslov, gre za izbor pisem, ki je Tesla pošiljal na začetku 20. stoletja nekaterim ameriškim bankirjem, da bi pridobil finančna sredstva za svoje projekte. A v njih je mogoče razbrati mnogo več, tudi njegov svetovni nazor in psihološki profil, pa zgodovinsko ozadje v Ameriki v začetku 20. stoletja. Foto: Wikipedija
V Mariboru se je v četrtek začel mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki pa prvič v 12-letni zgodovini ni prejel javnih sredstev, zato je filmska ponudba letos precej skromna. Prispevek o letošnji ediciji festivala, ki jo lahko obiščete do nedelje, je pripravila Brigita Mohorič.
S septembrom se je v Kinodvoru v Ljubljani začela nova sezona programa Kinobalon, namenjenega otrokom in mladim, izšel je tudi novi šolski katalog. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in mlada občinstva pri Kindvoru.
V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo organizirali natečaj za priložnostni plakat, s katerim smo želeli opozoriti na poseben pomen Arsa v radijskem in širšem medijskem prostoru, v katerega prinaša poročanja, avtorske oddaje in intervjuje o kulturni, umetnosti in znanosti, hkrati pa ustvarja tudi veliko lastne produkcije, kot so radijske igre, koncerti in literarni program. Kako torej vse to zajeti v podobo na plakatu? Ne toliko informirati, kot bolj vizualno izraziti Arsovo srž? Na natečaj z naslovom Ars 60 – Umetnost poslušanja je prispelo 18 predlogov, strokovna žirija jih je na TAM-TAM-ovo ulično razstavo na Čufarjevi v Ljubljani uvrstila 11. 3. mesto je pripadlo Janu Hostniku, posebni omembi Zali Reberc in Žigu Anderliču, 1. mesto pa sta si za svoja plakata razdelila Ana Govc in Urban Šelj. Pogovarjali smo se z njima in s članico žirije, sicer novinarko na Arsu, Izo Pevec.
Nagrajenec Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojeni madžarski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Ottó Tolnai, v svoji literaturi asociativno niza podobe, poezijo odkriva v podrobnostih, vsakdanjih predmetih, osebnem in družbenem dogajanju, stvarnost in fantastika se nenehno prepletata. Jutka Rudaš ga je v utemeljitvi nagrade označila za mojstra »osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov«.
Osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars bo koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s šefom dirigentom Rossenom Milanovom pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar. Koncert bo v četrtek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, sicer pa bomo v okviru praznovanja pripravili še druge dogodke, med drugim bomo podelili nagrado lastovka 32. natečaja za najboljšo kratko zgodbo in odprli razstavo plakatov študentov akademije za likovno umetnost in oblikovanje, posvečeno posebnemu pomenu programa Ars. O prazničnem programu se je z odgovorno urednico Ingrid Kovač Brus pogovarjal Aleksander Čobec.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci. Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Neveljaven email naslov