Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


07.11.2020

Kako zveni književnost? Tudi tako kot Vlak ob 6.15

Natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2020 je letos doživel rekorden odziv. Zgodba Vlak ob 6.15 Jurija Černiča je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja. V celoti ji lahko prisluhnete v oddaji Literarni nokturno 8.11. ob 23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) in na spletni strani oddaje. foto: Pixabay/Free-Photos


06.11.2020

Minister Simoniti načrtuje na Metelkovi prirodoslovni muzej

Potem, ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da želi izseliti nevladne organizacije z Metelkove 6, so se vrstila ugibanja za kaj naj bi ministrstvo potrebovalo prostore. Minister za kulturo Vasko Simoniti je v državnem zboru povedal, da na tem naslovu načrtujejo prostore za prirodoslovni muzej. Takšno rešitev za prostorsko stisko prirodoslovnega muzeja naj bi videli že njegovi predhodniki, zato so v tej luči pripravljeni tudi načrti prenove. Minister je še povedal, da bodo skušali nevladnikom z njihovim sodelovanjem zagotoviti nadomestne prostore. Opozicija dvomi v ugoden razplet nastale situacije, saj se ministrstvo projekta ni lotilo na pravi način.


06.11.2020

Branko Šömen: Tišina za oči

Vsebine Programa Ars


06.11.2020

Oni živijo

Vsebine Programa Ars


06.11.2020

V spomin na Seana Connerya

Vsebine Programa Ars


05.11.2020

Slavoj Žižek: To so morda volitve, ki odločajo o prihodnosti človeštva

Publikacija Oxford Political Review je dan po ameriških volitvah za mnenje o napetem dogajanju, družbenih in kulturnih posledicah izrekanja ameriškega ljudstva povprašala filozofa Slavoja Žižka. V dopoldanskem spletnem prenosu je Žižek odgovarjal tudi na vprašanja slehernikov, ki so jih zbirali dan prej. “To so morda volitve, ki odločajo o usodi človeštva,” je dejal slovenski filozof. Poslušal ga je Blaž Mazi.


04.11.2020

Ali bo na Metelkovi 6 prirodoslovni muzej?

Na Metelkovi 6, od koder želi Ministrstvo za kulturo izseliti preko 20 nevladnih organizacij, bo mogoče dobil prostore prirodoslovni muzej. To je med možnostmi napovedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc na seji Odbora za kulturo v Državnem zboru. Predlagatelji seje so stopili v bran nevladnikom in opozorili, da se vrhunske ustvarjalce ne sme metati na cesto brez zagotovitve nadomestnih prostorov, še posebej ne v času epidemije. Nevladniki pa so izpostavili svoje delo in poudarili, da je ravno zaradi njihovih prizadevanj stavba na Metelkovi 6 v lasti Ministrstva za kulturo. Več pa v posnetku, ki smo ga pripravili za Radijski dnevnik.


04.11.2020

Malkovich v Trstu

Vsebine Programa Ars


01.11.2020

Jurij Černič v pogovoru z Majo Žvokelj

Vsebine Programa Ars


01.11.2020

Umrl je igralec Sean Connery

Vsebine Programa Ars


01.11.2020

Pavček - o smrti in življenju

Vsebine Programa Ars


30.10.2020

Novi Hollywood, John Carpenter in Stvor

Vsebine Programa Ars


30.10.2020

Kvadrienale sodobne umetnosti

Vsebine Programa Ars


30.10.2020

Kultni liki Sache Barona Cohena

Vsebine Programa Ars


29.10.2020

Bojkot razprave o Metelkovi in medijih v DZ

Poslanci koalicije in Slovenske nacionalne stranke so na Odboru za kulturo bojkotirali parlamentarno razpravo, saj se razen enega od 10 članov niso udeležili seje in niso zagotovili zamenjave za svojo odsotnost. Prisotni so bili poslanci opozicije 19 članskega Odbora za kulturo. Na prvi današnji seji so želeli obravnavati zahtevo ministrstva za kulturo, da se z Metelkove izselijo nevladne organizacije, druga današnja seja pa bi bila namenjena očitkom o vladnem pritisku na javne medije in novinarstvo. Protesti opozicije v priloženem prispevku.


Stran 66 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov