Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva sodobna izvedba maše flamskega mojstra Antoniusa Gosswina, ki se je ohranila v Ljubljani, in liturgična glasba njegovih sodobnikov na dvoru v Gradcu.
Neposredni prenos koncerta iz Cerkve Marijinega oznanjenja v Velesovem.
Tudi letos je en izmed koncertov Festivala Radovljica posvečen glasbi, ohranjeni le v rokopisih, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za zbirko šestih dobro ohranjenih velikih kodeksov, nastalih okrog leta 1600 v okviru nadvojvodske glasbene kapele v Gradcu, in sicer na podlagi tam hranjenih rokopisov in tiskov. Kodeksi so prešli v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je v letih 1614–1621 deloval v Gradcu kot notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik. Repertoar v teh rokopisih je liturgičen (maše, magnifikati, psalmi, himnusi, litanije ipd.) in obsega skladbe za različne zasedbe – od štiriglasnih del do maše za štirinajst pevskih in instrumentalnih glasov Lamberta de Sayva, ki je na Festivalu Radovljica zazvenela leta 2017.
Osrednja skladba sporeda je tokrat petglasna Missa Invidiosa Amor malo znanega flamskega skladatelja Antoniusa Gosswina, poleg te skladbe pa bomo na koncertu prisluhnili še delom Alessandra Striggia, Annibala Padovana, Lamberta de Sayva, Johannesa de Cleve in Jacobusa Vaeta.
Koncert bo izvedel Ansambel Cinquecento, ki je dobil ime po italijanskem izrazu za 16. stoletje. Sestavlja ga pet poklicnih pevcev iz petih držav in ta panevropska zasedba (njegovi člani prihajajo iz Avstrije, Belgije, Anglije, Nemčije in Švice) spominja na cesarske kapele 16. stoletja, katerih člane so zaradi njihovih zmožnosti izbirali iz najuglednejših glasbenih ustanov po Evropi.
Terry Wey, kontratenor
Achim Schulz, tenor
Tore Tom Denys, tenor
Tim Scott Whiteley, bariton
Ulfried Staber, bas
Prva sodobna izvedba maše flamskega mojstra Antoniusa Gosswina, ki se je ohranila v Ljubljani, in liturgična glasba njegovih sodobnikov na dvoru v Gradcu.
Neposredni prenos koncerta iz Cerkve Marijinega oznanjenja v Velesovem.
Tudi letos je en izmed koncertov Festivala Radovljica posvečen glasbi, ohranjeni le v rokopisih, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za zbirko šestih dobro ohranjenih velikih kodeksov, nastalih okrog leta 1600 v okviru nadvojvodske glasbene kapele v Gradcu, in sicer na podlagi tam hranjenih rokopisov in tiskov. Kodeksi so prešli v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je v letih 1614–1621 deloval v Gradcu kot notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik. Repertoar v teh rokopisih je liturgičen (maše, magnifikati, psalmi, himnusi, litanije ipd.) in obsega skladbe za različne zasedbe – od štiriglasnih del do maše za štirinajst pevskih in instrumentalnih glasov Lamberta de Sayva, ki je na Festivalu Radovljica zazvenela leta 2017.
Osrednja skladba sporeda je tokrat petglasna Missa Invidiosa Amor malo znanega flamskega skladatelja Antoniusa Gosswina, poleg te skladbe pa bomo na koncertu prisluhnili še delom Alessandra Striggia, Annibala Padovana, Lamberta de Sayva, Johannesa de Cleve in Jacobusa Vaeta.
Koncert bo izvedel Ansambel Cinquecento, ki je dobil ime po italijanskem izrazu za 16. stoletje. Sestavlja ga pet poklicnih pevcev iz petih držav in ta panevropska zasedba (njegovi člani prihajajo iz Avstrije, Belgije, Anglije, Nemčije in Švice) spominja na cesarske kapele 16. stoletja, katerih člane so zaradi njihovih zmožnosti izbirali iz najuglednejših glasbenih ustanov po Evropi.
Terry Wey, kontratenor
Achim Schulz, tenor
Tore Tom Denys, tenor
Tim Scott Whiteley, bariton
Ulfried Staber, bas
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov