Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med policami

27.11.2020


Nemški film, ki je pred dvema letoma gostoval na Liffu, zdaj prihaja še na male in večje zaslone v naših dnevnih sobah.

Christian je mlad, molčeč pripravnik, ki pride na delo v velik supermarket. Med duhamornim, samotarskim polnjenjem polic in učenjem upravljanja z viličarjem počasi naveže stik s sodelavci, predvsem z nadrejenim nekdanjim šoferjem Brunom, in živahno, a poročeno Marion s sosednjega oddelka.

Nemški režiser Thomas Stuber je celovečerni film Med policami časovno zamejil z obdobjem Christianovega pripravništva. Dodatno zamejitev predstavlja prostor: dogajanje je v veliki večini osredotočeno na notranjost supermarketa, tako na njegove ulice, na katerih se znajdejo večinoma anonimni in neopazni kupci, kot na javnosti večinoma neznano »zaodrje«. Čeprav bi lahko ta generičen kubus stal kjerkoli na svetu, pomenljivi namigi razkrijejo, da gre za obrobje nekdanje Vzhodne Nemčije.

Z dobrima dvema urama trajanja bi lahko rekli, da dodobra spoznamo vso težo te eksistence. Vendar avtorjev namen ni cinizem, ironija, kritika potrošništva ali kaj podobnega, čeprav na prvi pogled celovečerec deluje, kot bi ga posnel Ken Loach na težkih pomirjevalih. Do svojih portretirancev in okolja tudi ni vzvišen ali pokroviteljski. Kljub izogibanju dramatičnim preobratom film počasi zleze pod kožo likom, predvsem Christianu, Brunu in Marion, ki so jim posvečena posamezna poglavja, in za katere se kajpak izkaže, da ima v resnici vsak svojo zasebno zgodbo in dramo. Fin kontrast je v prikazu, kako puščamo večji del svojih življenj na delovnih mestih, hkrati pa tudi v nekem navidez praznem, skrajno nevzpodbudnem okolju najde globoko človečnost. Ta je tudi v simpatičnem nasprotju z zabeležko Walterja Benjamina, ki je v Enosmerni ulici pisal o frenetičnem sovraštvu drhali do duhovnega življenja in ga primerjal s parado bede oziroma s postrojenim maširanjem proti kanonadi ali v veleblagovnico. »Nihče ne vidi dlje kot pa do hrbta človeka pred sabo in vsak je ponosen, da je lahko vzor tistemu, ki je za njim,« pravi.

Film Med policami, uspešno predstavljen na Berlinalu pred dvema letoma, s spretnim, zadržanim režijskim pristopom, ki ni brez humorja in prefinjene estetike, ki v nekaterih prizorih priklicuje skoraj sanjsko vzdušje, sopostavlja neživost, postvarelost in humanost. Sama od sebe se ponuja primerjava z literarnim reizmom, ki prikazuje človeka kot stvar med stvarmi oziroma predmete kot nekaj avtonomnega, kar ima lastno bit in pravico do obstoja.

Omeniti je treba še posrečeno časovno umeščenost predvajanja. Epidemija koronavirusne bolezni in ukrepi v zvezi z njo so bili izjemna priložnost, da bi ugledali soljudi kot dragocene posameznike na mestih številnih nujnih služb in funkcij, ki pomagajo ohranjati relativno udobnost naših življenj. Za ceno moraliziranja bi zapisal mnenje, da smo kot družba to priložnost zamudili. Avtorji filma je niso: storitve, navidez še tako anonimne in prekarne, na koncu zmeraj opravljajo ljudje.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Med policami

27.11.2020


Nemški film, ki je pred dvema letoma gostoval na Liffu, zdaj prihaja še na male in večje zaslone v naših dnevnih sobah.

Christian je mlad, molčeč pripravnik, ki pride na delo v velik supermarket. Med duhamornim, samotarskim polnjenjem polic in učenjem upravljanja z viličarjem počasi naveže stik s sodelavci, predvsem z nadrejenim nekdanjim šoferjem Brunom, in živahno, a poročeno Marion s sosednjega oddelka.

Nemški režiser Thomas Stuber je celovečerni film Med policami časovno zamejil z obdobjem Christianovega pripravništva. Dodatno zamejitev predstavlja prostor: dogajanje je v veliki večini osredotočeno na notranjost supermarketa, tako na njegove ulice, na katerih se znajdejo večinoma anonimni in neopazni kupci, kot na javnosti večinoma neznano »zaodrje«. Čeprav bi lahko ta generičen kubus stal kjerkoli na svetu, pomenljivi namigi razkrijejo, da gre za obrobje nekdanje Vzhodne Nemčije.

Z dobrima dvema urama trajanja bi lahko rekli, da dodobra spoznamo vso težo te eksistence. Vendar avtorjev namen ni cinizem, ironija, kritika potrošništva ali kaj podobnega, čeprav na prvi pogled celovečerec deluje, kot bi ga posnel Ken Loach na težkih pomirjevalih. Do svojih portretirancev in okolja tudi ni vzvišen ali pokroviteljski. Kljub izogibanju dramatičnim preobratom film počasi zleze pod kožo likom, predvsem Christianu, Brunu in Marion, ki so jim posvečena posamezna poglavja, in za katere se kajpak izkaže, da ima v resnici vsak svojo zasebno zgodbo in dramo. Fin kontrast je v prikazu, kako puščamo večji del svojih življenj na delovnih mestih, hkrati pa tudi v nekem navidez praznem, skrajno nevzpodbudnem okolju najde globoko človečnost. Ta je tudi v simpatičnem nasprotju z zabeležko Walterja Benjamina, ki je v Enosmerni ulici pisal o frenetičnem sovraštvu drhali do duhovnega življenja in ga primerjal s parado bede oziroma s postrojenim maširanjem proti kanonadi ali v veleblagovnico. »Nihče ne vidi dlje kot pa do hrbta človeka pred sabo in vsak je ponosen, da je lahko vzor tistemu, ki je za njim,« pravi.

Film Med policami, uspešno predstavljen na Berlinalu pred dvema letoma, s spretnim, zadržanim režijskim pristopom, ki ni brez humorja in prefinjene estetike, ki v nekaterih prizorih priklicuje skoraj sanjsko vzdušje, sopostavlja neživost, postvarelost in humanost. Sama od sebe se ponuja primerjava z literarnim reizmom, ki prikazuje človeka kot stvar med stvarmi oziroma predmete kot nekaj avtonomnega, kar ima lastno bit in pravico do obstoja.

Omeniti je treba še posrečeno časovno umeščenost predvajanja. Epidemija koronavirusne bolezni in ukrepi v zvezi z njo so bili izjemna priložnost, da bi ugledali soljudi kot dragocene posameznike na mestih številnih nujnih služb in funkcij, ki pomagajo ohranjati relativno udobnost naših življenj. Za ceno moraliziranja bi zapisal mnenje, da smo kot družba to priložnost zamudili. Avtorji filma je niso: storitve, navidez še tako anonimne in prekarne, na koncu zmeraj opravljajo ljudje.


06.04.2022

Oskarji in Coda

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.


04.04.2022

Umrl je Emerik Bernard

Vsebine Programa Ars


01.04.2022

Laibach Kunst

Vsebine Programa Ars


31.03.2022

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje"

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Oskarji

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Letošnja podelitev oskarjev je pokazala moč televizije v živo, tako v dobrem kot v slabem smislu

Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.


25.03.2022

Oskarjevska vročica

Vsebine Programa Ars


23.03.2022

Onkraj objektiva

Vsebine Programa Ars


Stran 27 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov