Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Umrl je Ivan Marinček-Žan

18.12.2020


Snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca Na svoji zemlji.

V častitljivi starosti 98 let je umrl Ivan Marinček – Žan, ki je kot direktor fotografije podpisan pod temelje slovenske kinematografije. Posnel je prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, s Francetom Štiglicem pa je stal za kamero še pri sedmih filmih. Za fotografijo pri filmu Deveti krog je leta 1960 prejel nagrado zlata arena na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Posnel je tudi prvi slovenski celovečerec v barvah – to je bil Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta.

Celovečerni filmi Na svoji zemlji, Kekec, Ne joči, Peter in To so gadi so brez konkurence med največjimi uspešnicami iz zgodovine slovenske predosamosvojitvene kinematografije. Če bi se spraševali, kaj jih povezuje, bi lahko dobili vrsto različnih in vsebinsko pestrih odgovorov, a med njimi bi bil verjetno le eden popolnoma nedvoumen: podobo jim je vdihnilo vešče fotografsko oko nedavno umrlega Ivana Marinčka - Žana, ki je bil pri teh in številnih drugih slovenskih klasičnih filmih direktor fotografije oziroma snemalec.

Leta 1922 rojeni Ivan Marinček je veljal za radovednega raziskovalca, študioznega, iznajdljivega, neutrudnega in prilagodljivega filmskega delavca – danes si je težko predstavljati, kako veličasten dosežek je bil v prvih povojnih letih ustvariti nacionalno kinematografijo tako rekoč iz nič. Eden njenih ključnih, nepogrešljivih soustvarjalcev je bil prav mojster filmske fotografije Marinček, ki se je znašel v vseh realnih in imaginarnih prostorih – ustvaril je tako bukolično alpsko idilo v Kekcu kot vizualni odtis jugoslovanskih metropol, s katerim je segel po zvezdah. V sodelovanju s Francetom Štiglicem, s katerim sta bila vso kariero tesno povezana, je v Zagrebu leta 1960 posnel mojstrovino Deveti krog ki je bila prikazana v Cannesu in je tekmovala za oskarja z Bergmanom in Clouzotom, Beograd pa je nepozabno odtisnil na celuloid v filmu Dva, celovečernem prvencu osrednjega črnovalovca Aleksandra Petrovića. V tem sklopu moramo omeniti vsaj še Zaroto Francija Križaja, enega najbolj urbanih – a tudi najbolj spregledanih – slovenskih celovečernih filmov, ki mu je uspelo izjemno učinkovito izkoristiti sodobno modernistično arhitekturo za dosego potujitvenega in preganjavičnega občutka politične kriminalke.

Nekdanji sodelavci Ivana Marinčka se ga spominjajo kot človeka, ki je od nog do glave živel za film in z njim. Po pripovedovanju direktorja filma Ljuba Strune, ki je z njim sodeloval pri vrsti mednarodnih koprodukcij v petdesetih in šestdesetih letih, je bil vedno izjemno deloven, popolnoma vdan projektom in je znal tudi druge priganjati k ustvarjanju; pri tem je vedno zahteval najvišjo kakovost od sebe in svojih sodelavcev. Bil je odkrit in dinamičen, a za kakršnekoli zamere ni imel časa: do pozne starosti, ko smo ga obiskovalci srečevali na večerih Slovenskega filmskega arhiva v Kinoteki in drugih s slovenskim filmom povezanih dogodkih, je s svojo opazno podobo deloval iskrivo in bil poln neuničljive energije.

Ob slovesu Ivana Marinčka nam pride na misel rek, da s smrtjo človeka izgine  svet. Glede na to, da je tako rekoč poosebljal slovensko filmsko zgodovino, saj jo je soustvarjal vse od začetka, se je občutku izginotja velike dobe težko izogniti. A hkrati za njim ostaja dragocena filmska zapuščina, ki trajno priča o tem, kdo pravzaprav smo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Umrl je Ivan Marinček-Žan

18.12.2020


Snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca Na svoji zemlji.

V častitljivi starosti 98 let je umrl Ivan Marinček – Žan, ki je kot direktor fotografije podpisan pod temelje slovenske kinematografije. Posnel je prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, s Francetom Štiglicem pa je stal za kamero še pri sedmih filmih. Za fotografijo pri filmu Deveti krog je leta 1960 prejel nagrado zlata arena na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Posnel je tudi prvi slovenski celovečerec v barvah – to je bil Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta.

Celovečerni filmi Na svoji zemlji, Kekec, Ne joči, Peter in To so gadi so brez konkurence med največjimi uspešnicami iz zgodovine slovenske predosamosvojitvene kinematografije. Če bi se spraševali, kaj jih povezuje, bi lahko dobili vrsto različnih in vsebinsko pestrih odgovorov, a med njimi bi bil verjetno le eden popolnoma nedvoumen: podobo jim je vdihnilo vešče fotografsko oko nedavno umrlega Ivana Marinčka - Žana, ki je bil pri teh in številnih drugih slovenskih klasičnih filmih direktor fotografije oziroma snemalec.

Leta 1922 rojeni Ivan Marinček je veljal za radovednega raziskovalca, študioznega, iznajdljivega, neutrudnega in prilagodljivega filmskega delavca – danes si je težko predstavljati, kako veličasten dosežek je bil v prvih povojnih letih ustvariti nacionalno kinematografijo tako rekoč iz nič. Eden njenih ključnih, nepogrešljivih soustvarjalcev je bil prav mojster filmske fotografije Marinček, ki se je znašel v vseh realnih in imaginarnih prostorih – ustvaril je tako bukolično alpsko idilo v Kekcu kot vizualni odtis jugoslovanskih metropol, s katerim je segel po zvezdah. V sodelovanju s Francetom Štiglicem, s katerim sta bila vso kariero tesno povezana, je v Zagrebu leta 1960 posnel mojstrovino Deveti krog ki je bila prikazana v Cannesu in je tekmovala za oskarja z Bergmanom in Clouzotom, Beograd pa je nepozabno odtisnil na celuloid v filmu Dva, celovečernem prvencu osrednjega črnovalovca Aleksandra Petrovića. V tem sklopu moramo omeniti vsaj še Zaroto Francija Križaja, enega najbolj urbanih – a tudi najbolj spregledanih – slovenskih celovečernih filmov, ki mu je uspelo izjemno učinkovito izkoristiti sodobno modernistično arhitekturo za dosego potujitvenega in preganjavičnega občutka politične kriminalke.

Nekdanji sodelavci Ivana Marinčka se ga spominjajo kot človeka, ki je od nog do glave živel za film in z njim. Po pripovedovanju direktorja filma Ljuba Strune, ki je z njim sodeloval pri vrsti mednarodnih koprodukcij v petdesetih in šestdesetih letih, je bil vedno izjemno deloven, popolnoma vdan projektom in je znal tudi druge priganjati k ustvarjanju; pri tem je vedno zahteval najvišjo kakovost od sebe in svojih sodelavcev. Bil je odkrit in dinamičen, a za kakršnekoli zamere ni imel časa: do pozne starosti, ko smo ga obiskovalci srečevali na večerih Slovenskega filmskega arhiva v Kinoteki in drugih s slovenskim filmom povezanih dogodkih, je s svojo opazno podobo deloval iskrivo in bil poln neuničljive energije.

Ob slovesu Ivana Marinčka nam pride na misel rek, da s smrtjo človeka izgine  svet. Glede na to, da je tako rekoč poosebljal slovensko filmsko zgodovino, saj jo je soustvarjal vse od začetka, se je občutku izginotja velike dobe težko izogniti. A hkrati za njim ostaja dragocena filmska zapuščina, ki trajno priča o tem, kdo pravzaprav smo.


06.04.2022

Oskarji in Coda

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.


04.04.2022

Umrl je Emerik Bernard

Vsebine Programa Ars


01.04.2022

Laibach Kunst

Vsebine Programa Ars


31.03.2022

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje"

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Oskarji

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Letošnja podelitev oskarjev je pokazala moč televizije v živo, tako v dobrem kot v slabem smislu

Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.


25.03.2022

Oskarjevska vročica

Vsebine Programa Ars


23.03.2022

Onkraj objektiva

Vsebine Programa Ars


Stran 27 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov